nedelja, 27. december 2015

TUDI UČITELJI SO ŽRTVE NASILJA


Otroci so odraz naše družbe, jutrišnja družba bo odraz naših otrok.
-Lara Caparotto Arh


Osnovnošolski učitelj matematike in fizike Bela Szomi Kralj je leta 2011 v Šolskih razgledih objavil uvodnik z naslovom Krivi smo, v katerem pretresljivo slika realnost slovenskega učitelja: Učenci so izredno nespoštljivi, upajo si praktično karkoli – preklinjati učitelje, metati v njih kamne, jim groziti z 'likvidacijo'… ustrahujejo, maltretirajo in izsiljujejo mlajše in šibkejše učence. Mnogi od njih ob tem uživajo zaščito svojih staršev: Ko jih je učitelj poskušal disciplinirati, jim preprečil izživljanje nad najmlajšimi, je bil deležen brutalnih groženj razburjenih očetov. Doživel in preživel je že več inšpekcijskih obiskov, ker so starši podali lažne prijave glede njegovega dela.

Kot mama treh že dobrih trinajst let poslušam pripovedovanje svojih otrok o dogajanju v šoli, zato me zapis ni posebej šokiral. Nisem pomislila, da je ta šola bistveno slabša od povprečja, ali da ta učitelj 'pretirava'. Ne, vse mi zveni popolnoma verjetno, znano. Delček tega, kar sem videla sama ali so mi povedali otroci:


Ko je moj otrok hodil še na majhno vaško podružnico, je neki oče prišel na roditeljski sestanek v močno vinjenem stanju in pri tem čutil potrebo, da učiteljici pove nekaj krepkih v zvezi z njenim delom. V enakem stanju je bil na koncu leta prisoten na zaključni proslavi in druženju.

V višjih razredih je bil posebej izpostavljen eden od učiteljev, ki osebnostno ni bil dorasel svojemu poklicu. Učenka je med poukom uporabljala svoj pametni telefon, ko ji ga je učitelj nameraval vzeti, pa ga je opraskala. Telefon ji je pustil, na njeno neprimerno vedenje pa sploh ni reagiral. Drug učenec je istemu učitelju redno grozil, da bo 'povedal ravnateljici', če mu bo dal enko, ali pa da ga bo premlatil.

Moj najmlajši sin hodi v deveti razred. Zadnji dve leti je razred, kljub zavzetosti in trudu izkušene razredničarke, izredno nediscipliniran. Predvsem fantje motijo pouk, se izživljajo nad šibkejšimi, zlasti nad učenci s posebnimi potrebami, zelo veliko je neopravičenih izostankov, skratka – kršenje vseh pravil vsepovprek. Razredničarka je konec lanskega leta napovedala, da če se bo tako nadaljevalo, si ne bo upala prevzeti odgovornosti za njihovo spremstvo na zaključnem izletu v Gardaland. Letos so učenci še enkrat slišali, sicer od neke druge učiteljice, omembo možnosti, da izleta za njih ne bo. Na naslednji roditeljski sestanek so starši prišli ogorčeni nad učiteljico, ker otrokom odreka pravico do izleta! 

Nekaj dni pred tem sestankom so imeli učenci preventivni zobozdravstveni pregled. Na poti nazaj v šolo so si samovoljno vzeli še malo prosto, tako da so zamudili naslednjo uro pouka, nekateri dve uri. Razredničarka jim je te ure zabeležila kot neopravičen izostanek, in tudi to je morala pred starši dolgo in podrobno utemeljevati, natančno opisati vse okoliščine, da so nazadnje stežka sprejeli dejstvo, da morda njihovemu otroku le ni bila storjena krivica.


Gospod Szomi se kot učitelj ob vsem tem, razumljivo, počuti kot 'drugorazredni državljan' - brez pravice do osnovnega spoštovanja, do zaščite pred nasiljem učencev in staršev, kaj šele, da bi družba kakorkoli cenila njegov doprinos.

Pozneje je napisal še odprto pismo ministru za šolstvo in šport in SVIZU, z naslovom Pravico za vse!!!

Pismo je bilo v skrajšani obliki objavljeno v sobotni prilogi dela 19.12. 2015.

V njem je podal 12 povsem konkretnih pobud, katere ukrepe naj bi ministrstvo in SVIZ izvedla za izboljšanje stanja. Odziva ministrstva do sedaj še ni bilo. Pismo v celoti lahko preberete na tej povezavi: http://szomi.org/clanek




Posledice permisivne vzgoje
1969: Razloži nama te slabe ocene! 2009: Razložite nama te slabe ocene!


Učitelji si želijo svojo zbornico


Iz odzivov drugih učiteljev na odprto pismo je razvidno, da se osnovnošolski učitelji najdejo v pisanju; da sicer niso še vsi doživeli nasilnega vedenja staršev ali lažnih prijav inšpekciji, da pa vsi vedo, da se to dogaja. Želijo si ustanovitve učiteljske zbornice (do sedaj je bilo že pet poskusov, a noben ni uspel), saj je v vsakem poklicu zbornica tista, ki skrbi za kvaliteto in razvoj strokovnosti, s tem pa tudi ugled poklica, medtem ko je sindikat namenjen skrbi za socialne pravice.

'Učenci in starši imajo pred zakonom več pravic kot jih imamo mi,' ugotavlja neka učiteljica s skoraj sedemintridesetimi leti delovne dobe. 'Mnogim učiteljem so se zgodile tako težke stvari, da so zboleli, celo kaj hujšega se je že zgodilo, pa ni bilo v težkih trenutkih nobene svetovalne službe ali nekoga drugega, ki bi takemu učitelju stopil v bran. Skoraj nihče več ne skrbi za kvalitetno in strokovno delo učiteljev, ampak zahtevajo le kvantiteto in izpolnjevanje ne vem koliko obrazcev za zadostitev tistim »zgoraj«. Morali bi imeti svojo zbornico, da ne bi izgorevali zaradi birokracije in tistih nekaj staršev, ki znajo degradirati vse, kar diši po šoli. Učitelj bi moral biti spoštovan in podkovan...'




Katastrofalne posledice permisivne vzgoje


Kot posredna opazovalka šolskega vsakdana (preko pripovedovanja mojih otrok) sem si ustvarila vtis, da so današnji, v veliki meri permisivno vzgojeni učenci glavni dejavnik, ki greni učiteljski kruh, poleg tega, da so obremenjeni z birokracijo in da morajo biti zelo diplomatski v odnosih s starši. Pisanje gospoda Szomija razkriva, da so lahko starši še večji vir zla kot učenci. Mogoče vsi učitelji ne bi ocenili enako, nekaj pa bi jih zagotovo pritrdilo. Lažne prijave inšpekciji, verbalni napadi na govorilnih urah, utrujanje po telefonu (tudi v alkoholiziranem stanju), grožnje fizičnega obračuna ne le z učiteljem, ampak tudi z njegovo družino! 

Danes učitelji delajo z učenci in s starši 'v rokavicah', saj se zavedajo, da jih lahko sicer kaj hitro doleti katera od naštetih nevšečnosti, vodstvo šole pa jim ne bo nujno priskočilo na pomoč, kajti tudi ravnatelji in ravnateljice cenijo mir in varnost svojih družin, zato se določenim osebam ne želijo zameriti. 




Vsi smo žrtve takšnih staršev 


V šolo pošiljajo svoje razpuščene, skrajno razvajene otroke, ki jim niso nikoli postavili nobenih meja, nikoli jih niso učili zdravih vrednot, kupili pa so jim vse možne elektronske igrače, zaradi katerih so mulci še bolj impulzivni, agresivni in brez sleherne empatije. Vsadili so jim svoje vzorce grdega, nespoštljivega govorjenja s poplavo kletvic, neprestanega medsebojnega zbadanja, iskanja kakršnekoli drugačnosti pri drugih, na osnovi katere nato zganjajo nasilje.

Njihove žrtve so učitelji, ki ne morejo normalno delati, v primeru groženj pa trpi tudi njihovo zasebno življenje.

Njihove žrtve so preostali, relativno 'normalni' otroci – 'težavni' jih terorizirajo, zagrenijo jim odmore in motijo pouk, ki bi brez njih tu in tam vendarle bil zanimiv in konstruktiven. V kolikor moj otrok ni sam tarča nasilja, mora prisostvovati izživljanju nad drugimi otroki in/ali nad učitelji. Kako je to videti, lahko preberete v mojem prispevku Običajen šolski dan mojega sina, če še niste.

Njihove žrtve smo starši, ki v svojih družinah še negujemo zdrave vrednote, kajti vsakodnevno poslušamo, kako se je v šoli dogajalo vse kaj drugega kot pa izobraževanje in vzgoja; na roditeljskem sestanku ne moremo odpreti nobene konstruktivne razprave, ker so zaradi 'težavnih' staršev učitelji tako obrambno naravnani, da je vsaka načeta tema na hitro speljana drugam in razvodenela.

Žrtev je še več – tudi šolske čistilke in hišniki bi lahko marsikaj povedali o vandalizmu nad šolskim inventarjem. 



Postajamo psihopatska družba


Otroci so seveda samo odraz stanja v družbi. V naši družbi so se na splošno zelo razbohotile lastnosti, ki jih najdemo v definiciji psihopatske osebnostne motnje: odsotnost vesti, obžalovanja in krivde; nezmožnost ali zelo šibka zmožnost empatije in sočutja; impulzivnost in šibka samokontrola; neodgovorno vedenje in nezmožnost sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja; patološko laganje in manipulativnost; nagnjenost k dolgočasenju in s tem povezana potreba po (hiper)stimulaciji.

Ne govorim o duševni bolezni, ampak o osebnostni motnji, kar je nekaj drugega. Za primerjavo priporočam branje članka v Mladini: Psihopatska podoba politike.

Neizbežno se ti vzorci vedenja prenašajo tudi na otroke, če so prisotni pri njim najbližjih odraslih ali pri njihovih idolih.

Kam vse segajo korenine vsega tega, bi morda znali podrobneje pojasniti sociologi in antropologi. Povsem jasno pa je, da je ogromen delež prispevala permisivna vzgoja, z roko v roki s kultom potrošništva in s surovim modernim kapitalizmom. 




Potrošništvo


Če ne bi bilo tako zelo pomembno imeti vsega, kar imajo drugi, bi se nekaj družin več odločilo, da bo delal samo eden od staršev, drugi pa ostal doma in se posvečal otrokom. Ali pa bi vsaj večere in vikende preživljali bolj povezani in počeli še kaj drugega razen strmenja v ekrane in obiskovanja nakupovalnih centrov.




Kapitalizem


Starši nimajo časa in energije za vzgojo svojih otrok, saj morajo biti po cele dneve v službah; tisti, ki niso, pa se borijo z revščino. Nekateri bi sicer imeli čas in energijo, vendar so tudi oni produkt neustrezne vzgoje s strani njihovih staršev; razvajeni, neodgovorni, sebični, oholi, brez sočutja do kogarkoli. Zanimajo jih le lastni ozki interesi, med katerimi je tudi nedotakljivost njihovega podmladka.

Če mislite, da se izražam pregrobo, vas še enkrat povabim, da preberete pisanje učitelja, ki se je s takimi starši večkrat srečal zelo od blizu: Pravico za vse!!! in Krivi smo.

Uredništvo Šolskih razgledov pod njegovim uvodnikom dodaja, da bi sicer radi ponudili bolj optimistični zapis, toda realnost je takšna kot je, in ni časa ne razloga, da bi se slepili. Strinjam se z njimi.











Ni komentarjev:

Objavite komentar