Prevod članka Petra Graya How Does School Wound? Kirsten Olson Has Counted Some Ways;
 |
| Kirsten Olson |
Peter Gray:
KAKO NAS ŠOLA POŠKODUJE
Naj vam predstavim dr. Kirsten Olson. Je raziskovalka na področju izobraževanja, aktivistka, svetovalka in pisateljica, ki jo zelo skrbi za otroke, učenje in stanje naših šol. Med drugim je predsednica upravnega odbora inštituta IDEA (Institute for Democratic Education in America – Inštitut za demokratično izobraževanje v Ameriki). Prvič sem jo srečal pred nekaj tedni na kosilu in pogovoru, potem pa sem zagnano prebral njeno najnovejšo knjigo Ranjeni zaradi šole: Povrnimo si veselje do učenja in se uprimo stari šolski kulturi. Če ste kdaj hodili v šolo, imate otroka v šoli, bi lahko kdaj imeli otroka v šoli ali vam je mar za otroke v šoli, vam priporočam njeno knjigo.
Knjiga Ranjeni zaradi šole je plod raziskave, ki jo je Olsonova začela, ko je bila kandidatka za doktorat iz izobraževanja na Harvardu. Kot oseba, ki ima rada učenje in je vedno spoštovala izobraževanje, je Olsonova nameravala izvesti raziskavo o užitku in razsvetljenju, ki jih ljudje občutijo med šolanjem. Ko pa je začela intervjuvati ljudi, da bi raziskala te pozitivne učinke, so namesto tega govorili o svojih bolečinah v zvezi s šolo.
Tako je doktorska svetovalka Olsonove, Sara Laurence-Lightfoot, povedala v uvodu knjige: "Na svojem prvem pohodu na to področje – v poglobljene intervjuje z nagrajenim arhitektom, z odličnim profesorjem, z nadarjenim piscem, z izvršnim direktorjem trženja – je Olsonova gotovo pričakovala, da bo slišala zgodbe o radostnem in produktivnem učenju; zgodbe, ki združujejo resnost, pustolovščine in veselje, delo in igro, hrepenenje in predanost. Namesto tega je odkrila sence bolečin, razočaranja, celo cinizma v njihovih živih spominih na šolanje. Namesto svetlobe, ki jo je pričakovala, je našla temo. In njihove zgodbe niso omenjale samo starih ran, ki so zdaj ozdravljene in davno pozabljene; govorile so o globokih ranah, ki so še vedno bolele; ranah, ki so še vedno slabile in izkrivljale njihovo mnenje o sebi kot osebah in strokovnjakih."
Ko se je njen projekt širil, je Olsonova začela intervjuvati ljudi vseh starosti, od šolarjev do starih staršev, ljudi iz širokega razpona socialno-ekonomskih ozadij in v zelo različnih karierah. Presenečena je bila nad resnostjo in čustvi, ki so prišla na površje, ko so ljudje govorili o ranah, ki so jih še vedno čutili v povezavi s svojim šolanjem. Olsonova je utirala neposredno pot do razumevanja učinkov šole na duševni razvoj, ko je spraševala ljudi, kako je šola vplivala nanje.
V svoji knjigi Olsonova razvršča šolske rane v sedem skupin in vsako ponazori z navedki iz intervjujev. V poznejših poglavjih opiše, kako lahko skrbni starši, učitelji in učenci sami pomagajo preprečiti in zdraviti rane. Tu bom preprosto navedel in opisal sedem kategorij Olsonove s svojimi besedami. (Opis vsakega tipa rane sem priredil po svoje, torej, če najdete napako v opisih, sem morda kriv jaz in ne Olsonova.)
Prve štiri kategorije šolskih ran dozdevno izvirajo iz omejitev vedenja in učenja učencev v šoli – vnaprej pripravljen učni načrt, ozek nabor sprejemljivih postopkov učenja, testi, v katerih je za vsako vprašanje en pravilen odgovor, in pogosto samovoljna pravila, pri oblikovanju katerih učenci nimajo besede. Te kategorije so:
1. Rane ustvarjalnosti
Šola duši ustvarjalnost. To je mogoče najočitnejša šolska rana. Strasti in zanimanja učencev na splošno ignorirajo. Njihovi enkratni, ustvarjalni načini reševanja problemov in neobičajni odgovori na vprašanja, ki se ne ujemajo z učiteljevim seznamom odgovorov, niso razumljeni; učitelji jih ocenijo kot napačne.
Ko se je njen projekt širil, je Olsonova začela intervjuvati ljudi vseh starosti, od šolarjev do starih staršev, ljudi iz širokega razpona socialno-ekonomskih ozadij in v zelo različnih karierah. Presenečena je bila nad resnostjo in čustvi, ki so prišla na površje, ko so ljudje govorili o ranah, ki so jih še vedno čutili v povezavi s svojim šolanjem. Olsonova je utirala neposredno pot do razumevanja učinkov šole na duševni razvoj, ko je spraševala ljudi, kako je šola vplivala nanje.
V svoji knjigi Olsonova razvršča šolske rane v sedem skupin in vsako ponazori z navedki iz intervjujev. V poznejših poglavjih opiše, kako lahko skrbni starši, učitelji in učenci sami pomagajo preprečiti in zdraviti rane. Tu bom preprosto navedel in opisal sedem kategorij Olsonove s svojimi besedami. (Opis vsakega tipa rane sem priredil po svoje, torej, če najdete napako v opisih, sem morda kriv jaz in ne Olsonova.)
Prve štiri kategorije šolskih ran dozdevno izvirajo iz omejitev vedenja in učenja učencev v šoli – vnaprej pripravljen učni načrt, ozek nabor sprejemljivih postopkov učenja, testi, v katerih je za vsako vprašanje en pravilen odgovor, in pogosto samovoljna pravila, pri oblikovanju katerih učenci nimajo besede. Te kategorije so:
1. Rane ustvarjalnosti
Šola duši ustvarjalnost. To je mogoče najočitnejša šolska rana. Strasti in zanimanja učencev na splošno ignorirajo. Njihovi enkratni, ustvarjalni načini reševanja problemov in neobičajni odgovori na vprašanja, ki se ne ujemajo z učiteljevim seznamom odgovorov, niso razumljeni; učitelji jih ocenijo kot napačne.
Učenje na pamet in testi, ki priznavajo samo en pravilen odgovor na vsako vprašanje, ne puščajo prostora za ustvarjalnost. Intervjuvanci Olsonove, ki živijo ustvarjalna življenja, to očitno počnejo kljub šolanju, ne zaradi njega. Morali so ponovno pridobiti ali zgraditi ustvarjalnega duha, ki je bil zanje tako naraven, preden so začeli hoditi v šolo.
Sam ugibam, da preveč drugih redko razmišlja o ustvarjalnosti, ko jo enkrat izgubijo v šoli - morda sploh ne opazijo te rane. Obstajajo tudi taki, ki ostanejo ustvarjalni na področjih, ki se jih šola ne dotika, vendar postanejo neustvarjalni na področjih, ki jih pokriva šolski učni načrt. Koliko ljudi je povsem izgubilo matematično ustvarjalnost zaradi načina njenega poučevanja v šoli?
2. Rane ubogljivosti
V šoli se morajo učenci ves čas držati pravil in slediti postopkom, pri oblikovanju katerih nimajo besede, in opravljati za svoje učne potrebe nesmiselne naloge. Učenci se na splošno ne smejo spraševati o teh pravilih in nalogah; če se, so 'pametnjakoviči' ali še kaj slabšega.
2. Rane ubogljivosti
V šoli se morajo učenci ves čas držati pravil in slediti postopkom, pri oblikovanju katerih nimajo besede, in opravljati za svoje učne potrebe nesmiselne naloge. Učenci se na splošno ne smejo spraševati o teh pravilih in nalogah; če se, so 'pametnjakoviči' ali še kaj slabšega.
Da bi se izognili težavam, se naučijo slepo ubogati, in v postopku se naučijo biti slabi državljani v demokraciji. Demokracija potrebuje državljane, ki se sprašujejo o pravilih, in vztrajajo pri spreminjanju tistih, ki so nepravična ali nimajo smisla. Škodijo si tudi s tem, da skozi življenje ubirajo ožje poti, kot bi jih lahko, če jih šola ne bi naučila, da je nevarno preizkušati meje.
3. Rane upora
Nekateri učenci se na samovoljna pravila in naloge odzovejo z uporom namesto z uboganjem. V nekaterih primerih so lahko zelo jezni na sistem, ki jim je vzel svobodo in dostojanstvo, na učitelje, za katere se zdi, da sodelujejo s tem sistemom, in na pridne učence, ki sledijo. Svoj prezir lahko kažejo s sedenjem v ozadju učilnice, dajanjem posmehljivih pripomb, glasnim zasmehovanjem pravil in tako, da redko (če sploh kdaj) opravljajo naloge.
3. Rane upora
Nekateri učenci se na samovoljna pravila in naloge odzovejo z uporom namesto z uboganjem. V nekaterih primerih so lahko zelo jezni na sistem, ki jim je vzel svobodo in dostojanstvo, na učitelje, za katere se zdi, da sodelujejo s tem sistemom, in na pridne učence, ki sledijo. Svoj prezir lahko kažejo s sedenjem v ozadju učilnice, dajanjem posmehljivih pripomb, glasnim zasmehovanjem pravil in tako, da redko (če sploh kdaj) opravljajo naloge.
Upor je lahko včasih bolj zdrav odziv kot uboganje, a če gre predaleč, lahko škoduje celo bolj. Neuspeh v šoli jim lahko odvzame dragocene možnosti v prihodnosti. Jeza na šolo lahko odvrne tudi od vseh drugih oblik učenja. Mogoče najbolj tragično pa je to, da upor lahko zavzame obliko fizičnega poškodovanja sebe in drugih, še posebej, če oseba izbere droge, promiskuiteto in kriminal kot oblike izražanja sebe in svoje identitete.
4. Rane otopelosti
Stalni pritisk šole, opravljanje ene dolgočasne naloge za drugo po urniku šole in sledenje postopkom šole lahko vodi v umsko otopelost. Veliko ljudi, ki so odgovarjali na vprašanja Olsonove, se je opisalo kot »nezbrane« ali »umsko otopele«, dokler so bili v šoli. Navdušenje je v šoli redko nagrajeno; nagrajeno pa je njegovo trdovratno izžemanje, opravljanje tistega, kar moraš, in opravljanje nalog do postavljenih rokov.
4. Rane otopelosti
Stalni pritisk šole, opravljanje ene dolgočasne naloge za drugo po urniku šole in sledenje postopkom šole lahko vodi v umsko otopelost. Veliko ljudi, ki so odgovarjali na vprašanja Olsonove, se je opisalo kot »nezbrane« ali »umsko otopele«, dokler so bili v šoli. Navdušenje je v šoli redko nagrajeno; nagrajeno pa je njegovo trdovratno izžemanje, opravljanje tistega, kar moraš, in opravljanje nalog do postavljenih rokov.
Odlično delo pri enem predmetu na račun zanemarjanja drugega ti lahko prisluži odlično in nezadostno oceno pri teh dveh predmetih; dovolj dobro, a nenavdahnjeno delo pri obeh pa ti lahko prisluži odlično oceno pri obeh. To je eden od mnogih načinov, na katere šolanje ubija umsko navdušenje. Ko učenci pokažejo navdušenje, je to večinoma nad nečim, kar nima opravka s poukom.
Druge tri kategorije ran, ki jih je prepoznala Olsonova, očitno povzroči način ocenjevanja in razvrščanja ljudi v šoli. Lahko si ranjen različno glede na to, ali si ocenjen nižje, visoko ali srednje.
5. Rane podcenjevanja
V svojih intervjujih je Olsonova ugotovila, da so nekateri opisali načine, na katere so jih ranile domneve na podlagi njihove rase, družbenega razreda, spola ali dosežkov na tem ali onem testu, ki naj bi meril inteligentnost ali nadarjenost. Včasih se jim je zdelo lažje živeti skladno s to domnevo kot upirati se ji, zato je postala samoizpolnjujoča se prerokba.
Druge tri kategorije ran, ki jih je prepoznala Olsonova, očitno povzroči način ocenjevanja in razvrščanja ljudi v šoli. Lahko si ranjen različno glede na to, ali si ocenjen nižje, visoko ali srednje.
5. Rane podcenjevanja
V svojih intervjujih je Olsonova ugotovila, da so nekateri opisali načine, na katere so jih ranile domneve na podlagi njihove rase, družbenega razreda, spola ali dosežkov na tem ali onem testu, ki naj bi meril inteligentnost ali nadarjenost. Včasih se jim je zdelo lažje živeti skladno s to domnevo kot upirati se ji, zato je postala samoizpolnjujoča se prerokba.
Bolj splošno povedano: Nizka ocena pri nekem šolskem predmetu lahko neupravičeno odvrne ljudi od tega, da bi sledili svojim nekdanjim sanjam. Nekdo, ki je hotel biti biolog, izbere manj zaželeno pot zaradi zadostne ocene pri pouku biologije v desetem razredu. Oseba, ki je hotela biti pisateljica, sklene, da ni sposobna za poklicno pisanje, ker učitelj angleščine ni videl iskrice v njenih spisih ali genialnosti v njeni nekonvencionalni zgradbi povedi, in ji je dal podpovprečne ocene. Ko bi učenci vedeli, koliko uspešnih ljudi v naši družbi je dobivalo slabe šolske ocene na področju svojih dosežkov! Ko bi to vedeli vsaj učitelji.
6. Rane perfekcionizma
Tudi visoke ocene in visoki dosežki na testih inteligentnosti lahko ranijo. Učenci, ki se začnejo identificirati kot uspešni, lahko čutijo izjemen pritisk, da bi še naprej toliko dosegali, v vsem. Celo minus odlično oceno, drugo najboljšo vlogo v razredni igri ali zavrnitev na najboljši elitni šoli lahko doživljajo kot grozen neuspeh – neuspeh v poskusu živeti skladno s podobo, ki jo imajo drugi o njih, ali podobo, ki jo imajo sami o sebi.
6. Rane perfekcionizma
Tudi visoke ocene in visoki dosežki na testih inteligentnosti lahko ranijo. Učenci, ki se začnejo identificirati kot uspešni, lahko čutijo izjemen pritisk, da bi še naprej toliko dosegali, v vsem. Celo minus odlično oceno, drugo najboljšo vlogo v razredni igri ali zavrnitev na najboljši elitni šoli lahko doživljajo kot grozen neuspeh – neuspeh v poskusu živeti skladno s podobo, ki jo imajo drugi o njih, ali podobo, ki jo imajo sami o sebi.
Rana perfekcionizma pojasni, zakaj toliko »najboljših« učencev goljufa, ko mislijo, da morajo dobiti oceno, ki jo vsi pričakujejo od njih. Ko so ocene merilo popolnosti, za oceno naredijo vse. V šoli sta »popolnost« in umska otopelost dobro združljivi.
Za odlično ponazoritev tega, kako se lahko rana perfekcionizma vmešava v pravo izobraževanje, priporočam pogumni poslovilni govor, ki ga je imela ob zaključku srednje šole najboljša dijakinja razreda Erica Goldson.
7. Rane povprečnosti
Srednje dober učenec, ki v očeh šolnikov ni niti zelo slab niti zelo dober, lahko trpi zaradi nevidnosti. V intervjujih Olsonove so ti ljudje rekli, da so se počutili neopazni, kot ljudje, ki niso zares pomembni. V najslabših primerih so se začeli identificirati kot nepomembni ljudje, ki ne spreminjajo stvari; ki sledijo, nikoli pa ne vodijo.
Kako nepotrebno je vse to! Izobraževanje, kot sem že večkrat razložil, ne potrebuje vsiljenega učnega načrta, prisilnih nalog, ocenjevanja in razvrščanja (za primer lahko vzamemo prakso Sudbury Valley School). V okolju, kjer učenci sami usmerjajo svoje učenje, ima vsaka oseba svoje enkratne interese ter nabor spretnosti in šibkosti. Ni uniformne lestvice, po kateri bi nekatere razvrstili kot boljše ali slabše od drugih. Taka vrsta šole je veliko bolj podobna resničnemu svetu kot standardna šola, o kateri smo se pogovarjali tukaj. V resničnem svetu potrebujemo vse vrste ljudi, vse vrste enkratnih talentov in osebnosti, da bi stvari delovale in da bi bilo življenje zabavno.
Kaj pa vi? Je šola ranila vas ali vaše otroke? Vabim vas, da opišete svoje šolske izkušnje, vključno z ranami, v komentarjih spodaj, bodisi anonimno bodisi ne, kakor želite. Najsi se zaradi svojih izkušenj strinjate s tem esejem ali ne, vas vabim, da delite te izkušnje. Ta blog je, med drugim, forum za delitev izkušenj in zamisli o tem, kaj v izobraževanju deluje in kaj ne.
7. Rane povprečnosti
Srednje dober učenec, ki v očeh šolnikov ni niti zelo slab niti zelo dober, lahko trpi zaradi nevidnosti. V intervjujih Olsonove so ti ljudje rekli, da so se počutili neopazni, kot ljudje, ki niso zares pomembni. V najslabših primerih so se začeli identificirati kot nepomembni ljudje, ki ne spreminjajo stvari; ki sledijo, nikoli pa ne vodijo.
Kako nepotrebno je vse to! Izobraževanje, kot sem že večkrat razložil, ne potrebuje vsiljenega učnega načrta, prisilnih nalog, ocenjevanja in razvrščanja (za primer lahko vzamemo prakso Sudbury Valley School). V okolju, kjer učenci sami usmerjajo svoje učenje, ima vsaka oseba svoje enkratne interese ter nabor spretnosti in šibkosti. Ni uniformne lestvice, po kateri bi nekatere razvrstili kot boljše ali slabše od drugih. Taka vrsta šole je veliko bolj podobna resničnemu svetu kot standardna šola, o kateri smo se pogovarjali tukaj. V resničnem svetu potrebujemo vse vrste ljudi, vse vrste enkratnih talentov in osebnosti, da bi stvari delovale in da bi bilo življenje zabavno.
Kaj pa vi? Je šola ranila vas ali vaše otroke? Vabim vas, da opišete svoje šolske izkušnje, vključno z ranami, v komentarjih spodaj, bodisi anonimno bodisi ne, kakor želite. Najsi se zaradi svojih izkušenj strinjate s tem esejem ali ne, vas vabim, da delite te izkušnje. Ta blog je, med drugim, forum za delitev izkušenj in zamisli o tem, kaj v izobraževanju deluje in kaj ne.
Opomba: Zadnji odstavek je poziv Petra Graya bralcem njegovega bloga, vendar enako vabilo velja tudi za vas, moje bralce. Vsak komentar je še kako dobrodošel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar