ponedeljek, 28. marec 2016

STARŠI, UČITELJI, OTROCI IN - MOTNJE


Matjaž Marussig - tretjič; tokrat o motnjah kot poslu stoletja.
"Naše lastne mlade generacije predelujemo v proizvodni produkt. Produkt mora biti po našem mnenju tak in tak, obnašati se mora tako in tako, njegovo kakovost pa sproti kontroliramo."
V prvem delu je Matjaž razmišljal o tem, kako se počutijo otroci s specifičnimi učnimi težavami, v drugem pa, kako je njihovim staršem.


Vir: Unsplash



STARŠI, UČITELJI, OTROCI IN - MOTNJE

ali

STAR BLOG - »NEVER ENDING STORY«



Če kdo vlaga le malo napačnega in predvsem zmotnega dela v šolstvo in to počne nekaj desetletij, nastane precej neprijetna resnična in dolga zgodba, za katero se zdi, da skoraj nima konca. Zgodba bi sicer lahko bila uspešna, a je neprijetna, ker je realnost polna zmot in ozkega razmišljanja. 


Kot rečeno, na vse skupaj lahko gledamo tudi z drugačnega zornega kota - če nimamo otrok ali če imamo otroke, ki so se mirno in v celoti prilagodili šolskemu sistemu. Če pa imamo otroke take in drugačne, pa žal drugače kot tako dogajanja ne moremo razumeti. 


Zakaj sem se v tem članku dotaknil motenj? Motnje, človeške seveda, so danes prav tako posel stoletja. Razumljive so postale tudi ljudem, ki sicer težje razumevajo, a so zato toliko bolj popularne in razumljive so tudi svetovalcem - kako jih odpraviti. Svetovalec je danes seveda lahko vsakdo, ker naše življenje sloni na ponudbi in povpraševanju. 


Zakaj gre? Jaz, na primer, imam malo predolg nos, če ga primerjam z ostalimi nosovi. Toda kaj naj storim? Naj grem k svetovalcu? Takole »na oko« bi rekel, če se primerjam z manekeni, da je ljudi s predolgimi nosovi kakih 20% populacije. Se pravi, da bi imeli svetovalci posla z 20% populacije, konkretno pri nas to pomeni blizu pol milijona strank. Vsak svetovalec za rezanje nosov bi v hipu začel razmišljati, kje bi odprl ordinacijo. Če bi bil svetovalec, bi tudi sam o tem razmislil.


Zdaj pa si zamislimo otroka nekje v osnovni šoli, ki sicer nima težav s predolgim nosom, pač pa ima v svojih genetskih zasnovah večjo potrebo po gibanju, kot jo ima 80 odstotkov njegovih sošolcev. Učitelju se zazdi, da je preveč nemiren, da ima motnje v koncentraciji, da mu nič ne gre v glavo in da je preveč »problematičen« otrok, da bi v miru sedel v šolskih klopeh. Sir Ken Robinson je imel podobno težavo, pa ne z otrokom, pač pa z mamo otroka, ki je prišla k njemu na posvet, kaj narediti s hčerjo, ki nikakor ne zna biti pri miru. Ko jo je videl plesati na hodniku, je potolažil mater z besedami, da je njena hči pač plesalka. Deklica je res postala svetovno znana plesalka.


Spet si zamislimo otroka, ki je sicer miren, a ne more poslušati dolgočasnih predavanj in so njegove misli na letalu, ki je ravno izginilo nad streho šole. Vas je kdaj prijelo, da bi ušli s predavanj, ker vas je začel obvladovati spanec? No, za tega otroka so ugotovili, da ima »disleksijo«, kar pomeni, da pač ne »funkcionira« tako kot 80 odstotkov njegovih sovrstnikov, pač pa na svoj poseben način. Če še kdo ne ve, so baje na podoben način razmišljali zgodovinski Maji, predno so jih uničili zgodovinski Evropejci.


Z nasmehom berem, kako imata oba otroka strokovno utemeljene motnje. Res je, naš svet in naše lagodno življenje občasno zmotijo prav ljudje z motnjami, kot so na primer Leonardo da Vinci, Steve Jobs, Einstein in drugi.


Seveda bosta oba otroka dobila napotnico za ustreznega svetovalca. Otrok tega, kot je značilno za otroke, ne bo razumel tako, kot to razumemo odrasli, pač pa po svoje in to njegovo razumevanje bo zanj precej pogubno. 


Še bolj poguben bo verjetno nasvet, naj otrok začne uživati zdravila. Nekateri starši v svoji nevednosti celo pristanejo na ponudbo farmacevtske rešitve in pri tem niti za trenutek ne pomislijo, da težava, če to sploh je težava, verjetno izvira tudi iz hrane, ki jo je danes toliko kot je še nikoli ni bilo in tudi tako slabe še nikoli ni bilo. 


Kot rečeno so motnje idealna poslovna priložnost. Motnje predelamo v problem zaradi poslov, ker posli temeljijo na reševanju določenih problemov. Če problemov ni, tudi poslov ni. S temi posli se nato ukvarjajo svetovalci, farmacija in v zadnjem času tudi akademiki, kajti treba je najti vedno nove in nove probleme, da jih lahko oklasificiramo in umestimo nekam v knjižnico človeškega znanja. Bolj idealno zaključenega kroga ne bi moglo biti. Zadovoljni so starši, zadovoljni so svetovalci, zadovoljni so akademiki, zadovoljna je farmacija in kaže, kot da smo na poti v boljše življenje. Pa smo res? Nikakor. Naše lastne mlade generacije na ta način predelujemo v proizvodni produkt. Produkt mora biti po našem mnenju tak in tak, obnašati se mora tako in tako, njegovo kakovost pa sproti kontroliramo. Gremo se sicer znanstveno fantastiko z majhno težavo, ki je ne opazimo, ker vidimo le do konca svojega nosu, naprej pa ne več.


Zakaj? Že v prejšnjem članku sem omenil, da nam bodo ti otroci v odraslih letih gledali iz oči v oči, podobno kot to nekateri že počnejo. Ker smo jih industrijsko predelali, se ne morejo osamosvojiti, ne zmorejo postati odločujoč dejavnik v človeški zgodovini in ne zmorejo vplivati na svoj lastni življenjski standard. Le nekaterim to uspe. Baje se populacija deli na tretjine. To pomeni, da bo od 24 otrok v razredu 8 »luzerjev«, 8 takih, ki bodo malo spodaj in malo zgoraj in le 8 takih, ki bodo uresničili svoje sanje.


Ko sem nekaj časa raziskoval pojem disleksije, sem naletel na podatek, da je v ameriških zaporih 75 odstotkov dislektikov. Zakaj že? Očitno jih družbi ni uspelo ustrezno predelati in so ostali le, kot to imenujemo tehniki - škart. Ne opravičujem morilcev, lopovov in ostalih, ki niso zmožni osnovne socializacije, a se ne čudim, da se komu kdaj pa kdaj tudi »strga«. Marsikdo mi bo očital, da je to pač zgodovinski pojav in se je vedno dogajalo. Že res, ampak v zgodovini niso poznali in razumeli »motenj«, zdaj pa jih poznamo in naj bi tudi znali pomagati, blažiti posledice. Ali jih res?


Toliko o nekaj neprijetnih resnicah. Sam sem rabil celih 7 let, da sem jih razumel. In še enkrat hvala Marjani, ki deli moje razmišljanje z bralci. Ker baje ljudje ne berejo več, mi jih je uspelo »obelodaniti« samo tu. Če ste slučajno v množici letečih informacij naleteli le na tega, vas vabim da poiščete še oba predhodna članka.

 



Matjaž Marussig


3 komentarji:

  1. Matjaž, hvala za nazorne objave iz izkušenj. Kot starš prvošolca sem že leta pred šolo poslušal o tem in jasno mi je, da je to stvarnost. Kljub nekaterim dobrim učiteljem in šolskim uslužbencem je očitno, da se količina snovi in faktografskih znanj iz neštetih področih preliva v osnovno šolstvo. S tem se slabi kakovost osnovnih znanj in sistema družbenih ter osebnih vrednot.

    A ves čas (in zdaj še bolj) me muči vprašanje, katere konkretne korake narediti v smeri spreminjanja teh dejstev? Ali je potreben pritisk na Ministrstvo za šolstvo? Ali širše?

    Kajti ob vseh spoznanjih, ki se jasno vidijo iz vesolja, je prav neverjetno, da se nič ne spreminja. Ali res ustrezni ljudje "nimajo jajc"? Ali so res tako dobro plačani zaradi takšnega sistema, kot je? Ali zgolj res nimajo razjasnjenih pojmov?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Spoštovani Dušan, obstajajo zelo močni interesi, da se še naprej ne bi nič spreminjalo. O tej problematiki zelo zavzeto razpravljamo in iščemo rešitve v fb skupinah, ena se imenuje enako kot ta blog:https://www.facebook.com/groups/920264174694499/
      druga pa je Kakšno šolo hočemo:https://www.facebook.com/groups/730662717015991/1003424489739811/?ref=notif&notif_t=group_activity
      Vabljeni, da se nam pridružite!

      Izbriši
  2. Članek zadene bistvo-ustvarimo problem, potem ga rešujemo, a ne rešimo. Zagotovimo pa si posel. Delo. In zelo donosne so kronične motnje, kronične bolezni. Večina pojavov v naravi in družbi je razpršena v obliki Gaussove krivulje-motnje so na levem in desnem robu te krivulje.

    OdgovoriIzbriši