nedelja, 27. marec 2016

UČNE TEŽAVE - OTROCI TAKO, KAKO PA STARŠI?

Objavljam drugi prispevek Matjaža Marussiga. Prvi del in Matjaževo predstavitev najdete TUKAJ.



 Vir: Unsplash





OTROCI TAKO, KAKO PA STARŠI?

ali

STAR BLOG, KI BO AKTUALEN ŠE DOLGO


V prejšnjem članku smo si ogledali počutje, občutje in življenje otroka, ki ga je dobil v »obdelavo« zastarel šolski sistem. Sedaj pa se poskusimo vživeti v vlogo staršev otrok, ožigosanih kot otroci s specifičnimi učnimi težavami. 



Reakcije

Nekaj časa nazaj mi je znanec povedal, da je svojega otroka odpeljal v svetovalni center, kjer so mu izdali odločbo za pomoč pri učenju v šoli. Stavek bi skoraj preslišal, če se ne bi spomnil, da sem imel pred tem stik z njegovim otrokom, ki se je navduševal nad kemijo. Kemijo smo morali na univerzi stresti iz rokava ob polnoči, če je bilo treba, a sem kljub temu mulca komaj dohajal, ko mi je razlagal neke kemične reakcije. Pa sem se z znancem malo razgovoril. »Mali« je vpisal latinščino za izbirni predmet, ker fantazira o tem, da bo postal farmacevt. Toda! Učiteljica matematike je zahtevala, da ponavlja razred, ker mu baje matematika ni šla od rok. Pa se je znanec znašel in sina prijavil kot ubogega otroka, ki ima učne težave. Na zelo razumljiv način mi je razložil, da se sam z njim ne utegne ukvarjati in je pač izkoristil možnost, da se bodo z njim ukvarjali drugi. Upam, da sem s tem primerom odgovoril predvsem tistim, ki zaskrbljeni opazujejo statistike naraščanja otrok s SUT. Toliko o reakcijah nekaterih staršev, zdaj pa si oglejmo reakcije drugih staršev.

Otroci, ki jim v šolskih klopeh uničijo tako zelo pomembno samopodobo, se staršem izpovejo na svoj način. Če vam devetletni otrok pove, da bi rad umrl in vas v solzah sprašuje, zakaj se je rodil, ste lahko prepričani, da bo reagiral vsak povprečno inteligenten starš. V današnjih časih so vzgojo prevzele večinoma matere, zato so njihove reakcije v celoti materinske. Materam se otrok zasmili, še bolj ga vzamejo pod svoje okrilje in še bolj čutijo z njim. Hudo je otroku in materi. Težava pa se sčasoma nadaljuje in matere podzavestno otroka »prezaščitijo«. To je sicer popolnoma naravna človeška reakcija, kajti večina staršev bi za svojega otroka dala svoje življenje. Problem pa se pojavi, kot že rečeno, v otrokovem razvoju, ker ta »materinski objem« iz otroka ne naredi dovolj samostojne in prodorne odrasle osebe.

Pa se vrnimo v šolske klopi. Na tak način šolske 'vzgoje' starši do te šole tudi »specifično« reagirajo. Ne bom rekel, da jih zapusti razum, pač pa, da so njihove reakcije podzavestno omejene na zaščito svojega otroka. Šola, ki jih razume, se bo z njimi znala pogovoriti; šola, ki jih ne razume, pa bo z njimi začela pravo malo vojno, v kateri ne bo nihče zmagovalec. V obeh primerih mora šola uporabiti dodatni čas, dodatno voljo, dodatne učitelje in s tem dodatna finančna sredstva. Tudi pogovori ravnatelja s starši, ki niso v načrtu, nas dodatno stanejo. Nekateri starši so ob tem celo tako sprovocirani, da se obrnejo na inšpektorje ali pravno pomoč. 


Kakšen bralec bo hitro pomislil, da si danes starši upamo že prav neverjetne stvari. Celo več. Nekateri poznani strokovnjaki so nam začeli dajati javna pisna navodila, kako naj vzgajamo svoje otroke. Popolnoma jasno je, da obstajajo tudi starši, ki otrok praviloma sploh ne bi smeli imeti, ampak če avtor svoj članek naslavlja na »starše«, potem tudi misli na starše in je prepričevanje, da naslavlja svoje kritike le na specifični del staršev popolnoma nesmiselno. 


Dvakratno učenje in zagate

Kot sem omenil že v predhodnem članku, starši otrok s SUT svoje otroke učijo tudi doma. To pomeni, da se ti otroci učijo dvakrat; enkrat v šoli in enkrat doma. Ti otroci doma namreč ne izdelujejo le domačih nalog, ampak usvajajo snov, ki je v šoli niso zmogli. Učiteljsko priljubljena beseda »usvajanje« namreč pomeni tako pomnjenje kot razumevanje. A tu starši že naletijo na prvo težavo. Otroci šolskega balasta ne zmorejo v celoti prepisati s table ali celo iz PowerPointa. Pravilno berete, nekateri učitelji že skoraj množično uporabljajo najbolj uspavalno sredstvo na svetu, običajno na najbolj dolgočasen način. Zapiski otrok so zato pomanjkljivi in slabi.

Pozabimo na dejstvo, da je tako učenčevo obiskovanje šole zgolj omejeno na prepisovanje v zvezke (še vedno hranim babičine zvezke, ki je to počela na enak način kakih 90 let nazaj, le PowerPointa takrat ni bilo) in odprimo nekaj šolskih knjig. Najbolj »impozantne« knjige so bile kako leto ali dve nazaj za biologijo, ko so snov (spet) premaknili iz višjega v nižji razred in knjig preprosto ni bilo. Pa recimo, da knjige obstajajo. V knjigarni jih boste dobili za vsak predmet vsaj kakšne tri, plus delovne zvezke, plus neke interpretacije knjig (!), plus zbirke nalog, plus berila pa še kaj bi se našlo. Toliko o jamranju založb, da knjig ne morejo prodati.

Seveda tudi to še ni vse. Ko boste odprli knjige, se boste zastrmeli nad balastično podano snovjo, ki je verjetno ne razumejo niti avtorji sami, tisočerimi slikami, težko berljivim tekstom, pomešanim med slikami in idealno marketinškimi naslovi v stilu »Berem, ker razumem«, »Računanje je igra« in podobno. Mogoče splošno javno vprašanje: Ali kdo pozna koga, ki je mislil, da se igra, ko je računal? Ne mislim na poklicne matematike! Samozavest otroka, ki se zaveda, da mu ne gre, bo ob teh naslovih zdrsnila še nekoliko nižje.
 

Približno od sedmega razreda naprej starši ne bodo mogli pomagati  otrokom pri učenju, če sami nimajo dovolj široke izobrazbe. Pomislite, zakaj so se učitelji pritožili, ker bi morali nadomeščati svoje kolege pri učenju drugih predmetov med njihovo odsotnostjo! 

 

Inštrukcije - posel stoletja

Pomoč otrokom v osnovnih šolah je pri nas prišla do stopnje absurda. Ko sem sam hodil v šolo, je tu in tam kdo, ki mu šolanje v resnici ni šlo, najel inštruktorja. Upam si trditi, da ima danes inštruktorja skoraj vsak otrok, medtem ko poslušam tako s strani staršev kot s strani učiteljev cinične pripombe, da so inštruktorji stvar tistih staršev, ki hočejo višje ocene. Pa ni res! Osebno poznam prav starše s takimi trditvami, ki svojim otrokom plačujejo inštrukcije. Starši so dobesedno prisiljeni plačevati inštrukcije, sicer obstaja velika verjetnost, da se bo šola na njihove otroke spravila z vsemi svojimi topovi. A ne krivim šole konkretno, da ne bo pomote. Krivim šolski sistem, ki se ga šole morajo držati, sicer v šoli, ki gre malo »po svoje« zelo pogosto zamenjajo ravnatelja ne glede na njegovo uspešnost. Slabih učiteljev se seveda ne dotaknejo, kajti teh je neprimerno več kot ravnateljev.

Ostali smo pri inštrukcijah. Vtipkajte v Google iskalnik besedo »inštrukcije« in dobili boste kup sponzoriranih (!) oglasov. Ker sem sam podjetnik, dobro vem, da so inštrukcije danes pri nas posel stoletja. Ponuja jih že praktično vsak študent, za inštrukcije ustanavljajo podjetja in vam dajejo popuste. Zadnji marketinški hit, ki sem ga zasledil, so ponudbe »v paketu«. Na primer, če vzamete inštrukcije iz kemije in fizike, dobite inštrukcije iz matematike zastonj. Tisti, ki boste kupovali take pakete, prosim pomislite, ali niso inštrukcije s tem za 30% predrage (zgolj poduk iz ekonomije). In seveda, pomislite kdaj pa kdaj na našo skupino otrok s SUT, kjer je pred časom neka mati obupano spraševala kaj narediti, ker je njen otrok navkljub inštrukcijam ponovno dobil negativno oceno!
 

Marsikdo mi bo hitro ugovarjal, da starši s plačevanjem tudi deloma rešujemo brezposelnost mladih pedagogov. Vendar ni tako. Namesto, da bi starši plačevali otrokom dodatna izobraževanja, ki jih šole v sklopu svojih osnovnošolskih izobraževalnih sistemov ne ponujajo in tako otroka pripravljali na lastno preživetje, si tega ne morejo privoščiti, ker morajo plačevati osnovno šolanje, le-to pa s tem v celoti izgubi funkcijo brezplačnega šolstva.

Tisti, ki je sposoben videti malo dlje od svojega nosu, bo razmišljal še globlje. Kot smo že videli, je ideja politike zaposliti čim več uradniške administracije, da si bo lahko povečala število volivcev in vplivala na nezaposlenost pedagogov, da bo lažje zagovarjala šolanje pedagogov in posredno administracijo, ki je za to potrebna. Starši moramo vse to plačati na tak ali drugačen način (seveda ne le starši, čeprav nanje odpade levji delež). Plačati moramo vsaj, sicer ne direktno, ampak zelo pogosto v obliki novih davkov ali z novimi posojili, dodatno delo pedagoškega kadra, dodatno delo strokovno pedagoškega kadra, dodatno zdravstveno zavarovanje, dodatni učni material (poleg obveznega), inštrukcije in še kaj bi se našlo. Tako preprosto ne zmoremo več plačevati tiste dodane vrednosti, ki bi otroku koristila, da bo lahko ustvarjal nova delovna mesta v svoji odrasli dobi.

Verjetno mi bo marsikdo oporekal marsikaj, a brez utemeljitev se ne dam. Vsak zakaj ima pač svoj zato. Na vso stvar lahko gledamo globalno in začnemo končno razumevati, zakaj postajamo vedno bolj osiromašena dežela, lahko pa na vse skupaj gledamo lokalno in poskrbimo, da bo naš otrok zgolj uspešno vozil slalom do svojih ciljev, ki bodo zanj verjetno zaradi vsega tega vedno dlje.

A ne pozabite preprostega dejstva! Prav naši otroci nam bodo čez nekaj let kot odrasle osebe gledali iz oči v oči.


Matjaž Marussig


Preberite tudi prvi del:  
OTROCI Z UČNIMI TEŽAVAMI, STARŠI Z UČITELJSKIMI TEŽAVAMI IN UČITELJI S STARŠEVSKIMI TEŽAVAMI

Preberite tretji del: STARŠI, UČITELJI, OTROCI IN - MOTNJE

 

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar