četrtek, 14. september 2017

NEVZGOJENI ALI IGRALNO ZANEMARJENI?



Igralno zanemarjeni otroci so tisti otroci, katerim odrasli ne omogočijo, da se igrajo po svojih vzgibih, da se svobodno prepustijo igri z vrstniki ali z naravo, ne da bi v to aktivno posegali in postavljali omejitve po lastni presoji. 

Igralno zanemarjeni otroci ne izživijo igrivosti, ki je temeljna značilnost otroštva, kasneje pa se niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo zahteva globalni svet in ne razvijajo zmožnosti, ki bi jim omogočale polno, ustvarjalno življenje.

otroška igra

Današnji otroci pogosto obiskujejo različne obšolske in obvrtčevske dejavnosti, ki jih vodijo odrasli. Že v inštituciji so dolge ure podvrženi vodstvu odraslih, nato pa jim še v preostalem času namesto proste igre in svobode vsilimo dejavnosti, kjer ima vse vsaj dvojni smoter: vzgojni in še kakšen, na primer zdravstveni, če gre za športno dejavnost.

Splošna potrošniška kultura vsiljuje staršem prepričanje, da so dobri starši, če otrokom omogočijo čim več tovrstnih dejavnosti, pod pretvezo, da otrok tako ’optimalno’ razvija svoje potenciale, koristno preživlja prosti čas, uri sposobnosti in veščine. Ta medalja pa ima tudi svojo drugo, manj lepo plat. Kakšne so razdiralne posledice pomanjkanja proste, nestrukturirane igre na račun vodenih aktivnosti, sem povzela iz člankov na spletni strani playness.si, katerih avtor je večidel dr. Milan Hosta, profesor športne vzgoje, doktor filozofije in mednarodni aktivist širjenja vrednot playness pedagogike.

»Ker urbana volja misli zgolj svet odraslega, postaja nemogoče, da bi otrok na normalen način vzpostavil svojo avtonomijo, saj prostora za to primanjkuje. Otroci se niti igrati več ne morejo sami. Cesta pač ni igrišče, zelenice in peskovniki so vse prevečkrat smetišča in stranišča za domače živali. Zdrava pamet potem starše nagovori, da je edina možnost, da otroka vpišejo v kakšen športni krožek ali klub, kjer bodo zopet odrasli odgovarjali za varno in čisto okolje. Tako se zavrti krog totalne potrošnje, v katero smo sedaj potisnili tudi sicer sveto in nedotakljivo otrokovo igro. Če si lahko dovolimo malce cinizma, smo z uvedbo didaktičnih igrač vzeli otroku še zadnjo avtonomijo, da bi se igral po svoji volji; da bi se po svojih močeh, domišljiji in znanju soočal s svetom okoli sebe.

Otroci ne osvojijo igralne kulture, kulture zapravljanja prostega časa na igrišču z vrstniki, brez staršev ali drugih odraslih; na igrišču, kjer se vzpostavi samodejna hierarhija, zaradi česar lahko rečemo, da igra vzgaja in socializira sama po sebi. Vztrajnost, borbenost, samozavestnost, sodelovanje, upoštevanje drugega, nasprotovanje itn. so kreposti, ki se lahko zdravo razvijejo samo v stiku z vrstniki. Vse to pa so tudi identifikacijski mehanizmi posameznika, ki se mora znati orientirati v družbi, umestiti svoje sposobnosti in interese, se prilagoditi okolju in si prilagoditi okolje. Igrišče je edini način, da lahko to stori varno, brez usodnih posledic, saj ob napačnem ravnanju vse skupaj lahko vzame za igro.

Otroci, ki večji del svojega časa preživijo pod vodstvom odraslih, le malo pa v spontani skupinski otroški igri, so igralno zanemarjeni. Igralno zanemarjeni otroci so čustveno nezreli in nepripravljeni na izzive  življenja v skupnosti: kako sodelovati; kako se uspešno dogovarjati z drugimi; kako poslušati druge; kako počakati, da prideš na vrsto; kako umirjati, razreševati in preprečevati konflikte in podobno. Še tako motorično inteligentni, naučeni vseh možnih spretnosti in športnih iger, natrenirani in sposobni doseganja vrhunskih športnih rezultatov, ne morejo nadomestiti čustvenega in socialnega primanjkljaja, ki je nastal zaradi pomanjkanja igre v pravem otroškem pomenu besede.

Če parafraziramo Protagoro, bi lahko rekli, da smo odrasli merilo vseh otroških stvari. In zato je upanje, da bomo prepoznali neprijetno resnico, ki nam jo razkriva socialna ekologija in govori o reprodukciji obstoječih moči, tako zelo majhno. Če je že svet otrok in še posebej njihov prostor – njihova igrišča – okužen z voljo odraslega, potem v kratkem ne gre pričakovati sprememb. Oziroma lahko pričakujemo le še dramatične zasuke, kakršen se kaže v podobi naravnih katastrof kot posledice takšnega odnosa do narave, kjer je edino merilo človekova korist. Na isti način se lahko ob kritični masi igralno zanemarjenih otrok zgodijo tudi socialne katastrofe: povečana pojavnost kroničnih nenalezljivih bolezni, debelost, asocialnost, depresivnost, anksioznost, hiper- in hipo-aktivnost, konfliktna in nasilna soočenja urbanih plemen, obračuni med mestnimi predeli itn.

To, kar delamo s svojimi otroci, ko jim ne omogočamo, da bi se lahko na spodobnih igriščih skupaj in samostojno igrali, je račun brez krčmarja. Če ne dovolimo naravi človeka, da se razigra v otroški igri, ker je to njen smoter, potem smo lahko prepričani, da se bo ta narava poigrala z nami, ko bomo to najmanj pričakovali.«

razvajenost, igralno zanemarjeni otroci


V gornjih odstavkih izvemo, da je igralna zanemarjenost pomemben vzrok za stanje v današnjih razredih, pa tudi vrtčevskih skupinah: otroci so impulzivni, nestrpni, nagnjeni k takojšnjemu ugodju, ne znajo se pogovarjati med seboj, ne znajo poslušati, ne znajo sodelovati … skratka, primanjkuje jim socialnih veščin. Slednje se lahko razvijejo samo v skupinski otroški igri brez posredovanja odraslih, kjer je hočeš nočeš potrebno stremeti k stalnemu usklajevanju akterjev, sicer se igra (ki predstavlja užitek in je zato nagrada sama po sebi) prekine.

Poleg igralne zanemarjenosti so tu seveda še drugi dejavniki, ki pripomorejo h kaotičnemu stanju v inštitucionalnih skupinah otrok: neustreznost kurikuluma in s tem neusklajenost procesa z razvojnimi potrebami otrok, prevelike skupine, premalo fizične aktivnosti, preveč sladkorja v prehrani, nekateri otroci vnašajo v skupino neustrezne vedenjske vzorce iz svojega družinskega okolja; in drugi dejavniki.

Rada bi opozorila na neumestno poenostavljanje v splošno razširjenem mnenju, ki celotno problematiko pripiše kar permisivni vzgoji: imamo nemogoče, prezaščitniške, helikopterske starše in razvajeno, pokvarjeno mularijo. Ne samo, da vzrok za stanje ni tako enoznačen, ampak se tudi ne strinjam, da se zadovoljimo z obsojanjem permisivne vzgoje – ker od tu naprej ima le redkokdo kakšno pametno idejo. Obsojanje ne reši ničesar, nasprotno: je kontraproduktivno. Vsak pojav ima nekje svoje korenine, in najbolje se ga je lotiti tam. Kaj, ko bi mladim staršem, namesto da nad njimi vihamo nos, poskusili na primeren način in ob primernih priložnostih prikazati, da niso nič slabši, če svojega otroka ne vozijo vse dni po dejavnostih?

Skoraj vsak, ki ima minutko časa, se pritoži nad permisivno vzgojo in razvajeno mularijo. Kaj, ko bi ta čas in energijo raje porabili za to, da poudarjamo prednosti svobodnega igranja na igriščih, travnikih in v gozdu v primerjavi z vodenimi dejavnostmi? Spodbujamo, vsak po svojih močeh, ponovno druženje otrok po soseskah? Saj ni treba vodenih dejavnosti popolnoma zatreti, brez dvoma so smiselne, ni pa smiseln sedanji trend, da jih mora vsak otrok obiskovati nekaj.

Obsojanje staršev je zadnje, kar bi pomagalo, pa vendar ga srečujem skoraj na vsakem koraku. Rada bi pozvala, da namesto obsojanja vsak poskusi narediti nekaj boljšega, čeprav majhnega. Že samo, če se vzdržimo obsojanja, je veliko veliko boljše, kot če se ne. Želim pa tudi, da bi bilo bolj razširjeno razumevanje, da gre za stanje družbe v celoti (otroci so njen odsev), in če se ne bomo lažno pomirjali s kazanjem na grešnega kozla, bomo že za kanček bližje iskanju rešitev.


 

2 komentarja:

  1. Ko pa otrok, navajen proste, nenadzorovane igre, pride v šolo, je pa vse narobe, saj mora sedeti pri miru nekaj ur in poslušati navodila, učiteljice pa bodo govorile, da je težaven, nevzgojen ipd. Odločite se vendar kaj bi radi, moderno šolo ali moderne otroke!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ohhh .. me zanima kdaj ste bila sama nazadnje na takem igrišču? Kajti vsa "gagsterija " večje mularije je tam neznosna. Od izsiljevanja do podkupovanja, same grožnje, do lulanja v plastenke pijač in siljenja drugih, da morajo to pit. Do groženj odraslim, v kolikor se sploh še kdo podstopi urgirat in ščititi vsaj javne dobrine. Do tega, da 4.letniki ne pridejo do tobogana,gugalnici. ..
    Oprostite jaz svojega otroka ne bom spuščala na igrišča dokler bo tako.
    Tam se nahajajo otroci sami sebi prepuščeni. Brez nadzora oz.kakršne koli skrbi svojih roditeljev. In tu odraščajo bodoči lidercki "otroških " skupin, kot jih poimenujete. .. Tu naj bi se česa naučili? Strokovno in izkušeno. Ali zgolj teoretično? Morda?

    OdgovoriIzbriši