nedelja, 24. september 2017

ZAKAJ ŠOLSKI OTROCI NEHAJO BITI RADOVEDNI


»Če greš na obisk v vrtec ali prvi razred, tam srečaš vse polno navdušencev nad znanostjo, ki postavljajo globokoumna vprašanja: Kaj so sanje? Zakaj imamo prste? Zakaj je luna okrogla? Kdaj ima Zemlja rojstni dan? Zakaj je trava zelena? To so temeljna, pomembna vprašanja! Kar vrejo iz njih. Če pa greš predavat v 12. razred (ameriški sistem šole), ni več ničesar od tega. Postali so neradovedni. Med vrtcem in 12. razredom se je zgodilo nekaj strašnega.« 

-Carl Sagan, ameriški znanstvenik (1934 – 1996) 
 

»Da bi ohranili njihovo radovednost, moramo otrokom pustiti spraševati, preden jim damo odgovore. Moramo jih pustiti raziskovati, preden jim damo dejstva; jih pustiti eksperimentirati, preden pridejo do zaključkov. Šola pa jim daje odgovore, še preden vprašajo, servira dejstva, preden sploh kaj raziščejo in servira zaključke, preden sploh kaj sami preizkusijo.« 

-Gordon Neufeld, Hold On to Your Kids 


Katarina Goričan Pokrivač


Prejšnji portret slovenske šole je nastal iz perspektive učiteljice na razredni stopnji OŠ, tokratnega pa je upodobila srednješolska profesorica.

Na "forumu" smo se pod vtisom zgoraj citiranih besed znanstvenika Carla Sagana začeli pogovarjati o tem, zakaj radovednost otrok v šolskih letih postopoma povsem ugasne. O kratkem citatu iz knjige mednarodno priznanega kanadskega razvojnega psihologa Neufelda (nad sliko, v modri barvi) bi najbrž lahko rekli, da pojasni vse. Kljub temu pa je več kot vredno prebrati tudi misli srednješolske profesorice Katarine Goričan Pokrivač, ki jih je zapisala v tisti razpravi - razgalijo še mnogo več kot usahnitev radovednosti:

»Učenci niso posode, v katere bi trpali znanje, še in še več in vedno več, ampak so živi organizmi, ki v vsem iščejo smisel!

Srednješolce - gimnazijce in bodoče vzgojiteljice v vrtcu - poučujem že vrsto let. Nisem tiste vrste profesorica, ki komaj čaka konec pouka, vikende in počitnice, ampak me delo z dijaki osrečuje, vedno znova motivira in navdihuje, da postajam še boljša v svojem poklicu. Ljubim svoj poklic, prav zares! Rada delam z dijaki, med počitnicami jih prav pogrešam … tako so prisrčni, iskreni, se še iščejo, tavajo po tem svetu in ugotavljajo, kaj je njihov smisel, njihovo poslanstvo. Izvrsten občutek je deliti svoje znanje z njimi in videti, kako jim koristi ter kako ga uporabljajo.

Učitelji bi radi podajali koristno znanje za življenje, tega si želimo vsi! A na žalost vidimo, da se zaradi učnih načrtov zastarelega šolskega sistema otroci in mladi naučijo veliko tega, kar nikjer v življenju ne bodo potrebovali. Vedo veliko podatkov, letnice bitk, formule, kdaj je kateri pesnik umrl in kje ... od šole pa se poslovijo brez znanja za življenje! Brez trdnih vrednot kot so: pogum slediti svojim sanjam, ne glede na težave in okolico; ohraniti navdušenje nad malim, biti zadovoljen z malim; vztrajnost; žrtvovanje za dobro; spoštovanje vsakega bitja; potrpežljivost; neomajnost; brez vrednot, ki bi oblikovale njihovo prihodnost.

Od nas odidejo brez znanja, potrebnega za gradnjo kvalitetnih odnosov, brez osnovnega znanja o financah, skladih, delnicah, smiselnem razpolaganju z denarjem; brez zavedanja, kako lepo je svoje bogastvo deliti z ubogimi; brez znanja za učinkovito starševstvo; brez znanja o zdravem življenjskem slogu; brez znanja o tem, kako si lahko na naraven način pomagajo v boleznih; brez znanja za spopadanje z neuspehom, zavrnitvijo, s smrtjo ...

Idealen način poučevanja je izkustveno učenje, čim več zunaj v naravi, ne pa da jim v zaprtih, zatohlih prostorih na silo vsiljujemo znanje, ki jih sploh ne zanima. Na svojo veliko žalost in nemir, ki v meni z leti vse bolj narašča, opažam, kako se učitelji sicer trudimo vsak po svoje popestriti svoje ure, a neusmiljen sistem mature na koncu čaka vse. Enormne količine faktografskih podatkov je treba shraniti v njihove glave - za kako dolgo? Do konca mature.

Vsi morajo znati iste stvari, ob istem času, če jih to zanima ali ne, če hočejo ali nočejo; vsi morajo za to dobiti oceno od 1 do 5 in v glavi popredalčkati snov, ki je potem v življenju ne znajo uporabljati. Šola, taka kot je, ubija ustvarjalno mišljenje in radovednost otrok. Učenci se naučijo: biti v šoli tiho in pri miru, poslušati in nič več spraševati, saj bo učitelj sicer nejevoljen, ker mora hiteti s snovjo naprej; razred pa se mu bo posmehoval, če bo vprašal kaj ’trapastega’, kar ga v resnici zanima, med odmori se bodo temu smejali še naprej ... Zato danes otroci od prvega razreda naprej pa tja do petega, šestega, vse manj in manj sprašujejo, in na koncu ne sprašujejo nič več. Tudi ko imamo vodstvo z razlago v muzeju, galeriji, ne sprašujejo čisto nič. Tiho so in poslušajo, nihče nič ne vpraša. Bojijo se, da bodo pred razredom izpadli neumni, smešni, piflarji ...

Po drugi strani pa opažam, kako zelo so lačni vrednot, smiselnih tem, povezanih z življenjem, povezanih z ljubeznijo, prijateljstvom, družino ... Vsako svojo uro začnem z mislijo za življenje. Včasih je to kratek video. Ta začetni del ure, ko se pogovarjamo o življenju - o njihovem življenju pravzaprav, pa zanima vse. Dvigujejo roke, da bi povedali svoje mnenje, in so popolnoma zbrani v debati. Včasih jih misel gane do solz in si jih že brišejo ... Zanima jih zelo zelo, saj jim prav te uvodne misli pomagajo oblikovati pogled na življenje in jim dajejo usmeritve za prihodnja ravnanja.

Velikokrat mi kasneje pridejo povedat, kako so nekaj v njihovem vsakdanu naredili drugače kot bi sicer, samo zaradi tega, kar so spoznali v učilnici prav v teh uvodnih mislih mojih ur. In kako rada bi včasih, ko vidim, kako zelo jih zanima, to začetno temo podaljšala na celo uro, a ne smem! Ko sta njihovo zanimanje in navdušenje na višku, ko jih je ganilo, jih začelo oblikovati, spreminjati, takrat moramo nehati in iti na snov po učnem načrtu. Saj se trudim tudi učno snov čimbolj "poživljenjiti", popestriti z dogodki iz življenja, a ko pridemo do podatkov, letnic ... se to pač ne da. Na račun uvodnih misli ne zanemarjam učne snovi, predvidene po učnem načrtu. Vedno jo podam preko ppt predstavitve, z obilo podvprašanji in v dialogu z dijaki, da ne govorim samo jaz. Trudim se jo aktualizirati in jim jo prikazati na čimbolj razumljiv način.

Tako lepo je po nekaj letih srečati na ulici dijaka, ki mi pove, da so mu bili ti trenutki pogovorov pri mojih urah najlepši in da zdaj to UPORABLJA! Pri svojih otrocih, v partnerstvu ali poklicu.«




Sorodni prispevki:

Ni komentarjev:

Objavite komentar