petek, 21. december 2018

ŠOLANJE NA DOMU - ZLOČIN NAD OTROKOM?!


V torek, 18. 12. 2018, je Štajerski tednik objavil članek o šolanju na domu z naslovom »Letos rekordno število otrok, ki se šolajo na domu«. Avtorica članka je za mnenje prosila Gito Matejo de Laat, ki svojo hčer že osmo leto šola na domu, in Tatjano Vaupotič Zemljič, ravnateljico ptujske osnovne šole Ljudski vrt. Slednja je med drugim podala tudi to trditev: "Da pa se za to (izobraževanje na domu, op. a.) odločiš, ker nobena šola ni dovolj dobra, pa je zločin nad otrokom. S tem si otroku vzel otroštvo, saj ni v skupini in ne pridobiva potrebnih veščin za normalno življenje."

S spodnjim pismom starši, ki šolajo na domu, izražajo svoje nestrinjanje z mnenjem gospe Vaupotič Zemljič, da nad svojimi otroki izvajajo zločin. Avtorica pisma je Gita Mateja de Laat, ostali starši so podpisniki.


Šolanje na domu v Sloveniji
 

Spoštovana gospa Vaupotič Zemljič!

Moje ime je Gita Mateja de Laat, po izobrazbi sem univ. dipl. zgodovinarka, avtorica knjige o šolanju na domu z naslovom »Kam pa ti hodiš v šolo?«. Sem mati treh otrok; najstarejšo hčer že osmo leto šolam na domu, srednji sin pa je letos postal prvošolec. Tudi on se šola doma. V okviru doktorskega študija že vrsto let raziskujem izobraževanje na domu kot tako ter področja, ki se ga posredno ali neposredno dotikajo: razvojno psihologijo, sociologijo, pedagogiko, zgodovino šolstva.

Pred kratkim je Štajerski tednik objavil vaše mnenje o izobraževanju na domu, ustavila pa se bom samo pri vaši zadnji trditvi, drugače bo to pismo predolgo. Glasi pa se takole: "Da pa se za to (izobraževanje na domu, op. a.) odločiš, ker nobena šola ni dovolj dobra, pa je zločin nad otrokom. S tem si otroku vzel otroštvo, saj ni v skupini in ne pridobiva potrebnih veščin za normalno življenje."

'Izobraževanje na domu je zločin nad otrokom' je trditev, ki je zelo drzna, kajti sam pojem 'zločin' nosi izredno resno konotacijo. Zločin je uboj. Zločin je umor. Zločin je posilstvo. Pa še bi lahko naštevala. Starši, ki se za šolanje na domu odločimo zato, ker si želimo, da bi bil naš otrok deležen boljšega šolanja, kot pa mu ga lahko nudi šola, smo, glede na vaše besede, kratko in malo zločinci. Zločinci pa smo zato, ker jim, po vašem, jemljemo otroštvo. Jemljemo pa jim otroštvo s tem, ko jih ne vključimo v šolsko skupino. Po vašem – in niste edini, ki imate takšno mnenje – si otroci zgolj v šolski skupini pridobivajo socialne veščine, ki jih potrebujejo za normalno življenje.

Naj z analizo vaše trditve začnem pri njenem koncu. V družbi obstaja trdovraten mit, ki pravi, da je obiskovanje šole nujno potrebno za razvoj socialnih veščin. Verjetno je trdovraten zato, ker izvira iz davnega 19. stoletja, ko je šola za marsikaterega otroka pomenila razširitev obzorij, nekakšno okno v svet in s tem obogatitev njegovega življenja. Vendar se družba spreminja in z njo bi se morala spreminjati tudi šola. A zaradi nekega, zame skrivnostnega razloga se šola ne spreminja. Priznam, doživela je posamezne kozmetične popravke, o kakšnih globinskih spremembah pa ne moremo govoriti. Mnogo je tudi zgodb staršev, ki jasno pričajo o tem, da je njihovim otrokom v šoli težko. Da jim šole in učitelji ne znajo ali ne zmorejo pomagati. Ali lahko zaradi tega dejstva šole imenujemo kar zločinske ustanove? Grozno se sliši, mar ne? Osebno menim, da način dela v šolah za marsikaterega otroka ni primeren, zato le stežka razvija svoje miselne sposobnosti. Tudi pogoji za razvoj socialnih veščin, ki jih nudi šola, prenekateremu otroku ne ustrezajo. Posvetimo se še nekoliko samo razvoju socialnih veščin.

Gospa Vaupotič Zemljič, ali poznate teorijo navezanosti, ki govori o izgrajevanju čustvenega odnosa med otrokom in starši oz. primarnimi skrbniki? Varna navezanost na starše otroku omogoča čustveno stabilnost v njegovem kasnejšem odnosu do širše okolice in v življenju nasploh. Čustvena stabilnost je nujna za razvoj miselnih sposobnosti, brez teh pa otrok ne more razviti socialnih veščin. O vsem tem izčrpno piše kanadski razvojni psiholog Gordon Neufeld. Njegova dela vam toplo priporočam. Starši torej igramo ključno vlogo v otrokovem socializacijskem procesu, še posebej v času primarne socializacije, ko se vzpostavlja osnova za razvoj socialnih veščin. A glej ga zlomka, naša Bela knjiga, ki določa vzgojno izobraževalne politike, teorije navezanosti ne omenja niti z besedico. Tega še vedno ne morem verjeti in vsakič znova, ko Belo knjigo omenim, preverim, ali se morda vendarle motim in je pomen navezanosti vendarle nekje omenjen. Ne, spet nič ne najdem. Kakorkoli že, vrnimo se k razvoju socialnih veščin.

Gospa Vaupotič Zemljič, ali poznate socialne veščine? Vsaj 20 jih je. O njih poglobljeno pišem v svoji knjigi z naslovom »Kam pa ti hodiš v šolo?«, pri čemer se naslanjam na ameriškega psihologa Lawrenca Shapira. Naj jih nekaj naštejem. Ena najpomembnejših socialnih veščin je zavedanje čustev. Zakaj? Zato, ker zavedanje tega, kar občutiš znotraj sebe, močno pripomore k harmoničnim odnosom v družbi. Recimo, da nas nekdo razjezi in najraje bi mu 'eno primazali'. Tega se bomo vzdržali samo takrat, ko se bomo zavedali svoje jeze in jo obvladovali. Obvladovanje čustev je torej še ena pomembna socialna veščina, nadgradnja prej omenjene. Kaj pa komunikacija čustev? Učite otroke v šoli, kako se z drugimi pogovarjati o svojih čustvih? Dvomim, da otroci razvijajo vse to, saj so šole polne konfliktnih situacij, ki jih ne znajo konstruktivno nasloviti. Vsaj zdi se tako, glede na številna pritoževanja staršev in otrok. Kaj pa samozavedanje in odločanje? Učite otroke, kako spoznavati samega sebe in se posledično modro odločati?

Kdo preverja, ali otroci v šolah resnično razvijajo socialne veščine? Koliko raziskav je bilo narejenih na temo razvoja socialnih veščin? Jih poznate? Ameriške raziskave, ki so proučevale razvoj socialnih veščin šolarjev na domu, skoraj enoglasno ugotavljajo, da so šolarji na domu odgovorni, se počutijo srečne in samozavestne, imajo dobro razvito identiteto in so družbeno angažirani. Torej niso egoisti, zaprti med štiri stene. Poleg tega so uspešni v svojem kasnejšem tako poklicnem kot tudi zasebnem življenju. Tiste raziskave, ki pa so primerjale razvoj socialnih veščin šolarjev na domu in učencev, ki so obiskovali javno šolo, so ugotovile, da imajo prvi socialne veščine bolj razvite kot slednji. Zato prepričanje, da je šola nujno potrebna za razvoj socialnih veščin, temelji na trhlih temeljih.

Raziskave torej kažejo na to, da imajo šolarji na domu dobro razvite socialne veščine, ne da bi bili vključeni v šolsko skupino. Očitno šolske skupine vendarle niso tako nepogrešljive. Poleg tega so raziskave pokazale, da so šolarji na domu uspešni v svoji odrasli dobi. Imajo čisto normalno življenje. Morda celo boljše kot normalno! Gospa Vaupotič Zemljič, razjasnite prosim, kako doma šolajoči starši zakrivimo zločin. Glede na znanstvene raziskave imajo naši otroci vse možnosti, da razvijejo socialne veščine in posledično v svoji odrasli dobi živijo povsem normalno življenje. Kje je tu zločin, vas sprašujem?

Sicer me pošteno srbijo prsti, da se dotaknem vaše trditve, da šolanje na domu ni enakovredno šolanju v šolah. A se bom vzdržala. Naj napišem le to, da je omenjena trditev odraz vaše nevednosti in velikega nepoznavanja te vrste izobraževanja. Želim si, da bi se o njem čimprej bolje podučili.

Lepo vas pozdravljam,

Gita Mateja de Laat

v imenu spodaj podpisanih staršev, ki svoje otroke šolajo na domu.

Dominique Artel

Aleksandra Zibelnik Baddii

Neža Drobnič Bogataj

Martina Cevec

Helena Cimperšek Božič

Matjaž Cimperšek

Lorna Gornik

Tina in Klemen Jakše

Lina Košir

Mojca Koren Lapajne

Štefan Kržišnik

Petra Privošnik

Marija Šinkovec

Lucija Tomšič Zupan




Pokukajte v revolucionarno knjigo 

Šola, kam greš?

Kliknite TUKAJ.



Knjigo lahko naročite TUKAJ.



Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ



Ni komentarjev:

Objavite komentar