ponedeljek, 27. januar 2020

KAJ SI PREDSTAVLJAMO POD BESEDO "UČENJE"? 📘


Učenje v najožjem smislu razumemo kot šolsko učenje iz zvezkov in učbenikov, v najširšem smislu pa na način, da življenje samo predstavlja učenje (kar koli počnemo, se pri tem tudi nečesa učimo). Najširše pojmovanje učenja je značilno za unschooling. 
Prepad med resničnim, spontanim, življenjskim učenjem in ozkim šolskim učenjem je v nekem smislu glavni razlog, da je šola za marsikoga vir bolečin – tudi za učitelje.

Ilustracija: Renata Tegelj Lesar

🕮 Je učenje naravno vedenje (instinkt) ali ga moramo mlademu rodu vcepiti kot dolžnost?

Učenje je naravno vedenje (glej Šola, kam greš? – 1. del, stran 68). To, da otroci v šolah zavračajo učenje, je treba razumeti kot znak, da jim je učenje ponujeno na neustrezen način, neskladen z naravnim učenjem.


🕮 Je učenje kaotičen ali urejen, strukturiran proces? Je merljivo ali nemerljivo?

Naravno, življenjsko učenje ima svoj gibljiv potek, ki ga ni mogoče predpisati vnaprej. Posledično tudi ni preprosto merljivo na način, ki je v praksi sedaj in daje lepo urejene tabele s podatki, kje na lestvici rezultatov se kdo nahaja. Vsekakor pa je naravno učenje mogoče odlično dokumentirati na več raznolikih načinov: s portfolii (mapami izdelkov), realnimi izdelki ali fotografijami, nastopi, razstavami, projekti … Takšna dokumentacija je neprimerno bolj informativna od spričeval s številčnimi ocenami, odstotki in podobnim.


🕮 Je znanje vrednota samo po sebi ali ima zgolj uporabno vrednost?

Znanje je vrednota samo po sebi, a bojim se, da velik del slovenske strokovne in druge javnosti to razume kot argument, da je otroke treba k učenju prisiliti.

"Šele z usvajanjem znanja, ki nujno vključuje tudi soočanje in dialog z akumuliranimi sadovi človeškega uma, s trudom, ki ga zahteva ta proces, pa tudi zaradi znanja samega, človek postaja omikan, kultiviran, svoboden. /.../ ... usvajanje kompleksnega znanja, ki zahteva potrpežljivost in dolgotrajni trud."
(Pogovor s prof. dr. Mojco Kovač Šebart: Ni znanja brez potrpežljivosti in napora, objavljen v Delu 3. 4. 2015.)

Kot odgovor na splošno pritoževanje staršev in dela učiteljev, da šola otroke preveč obremenjuje, se v medijih pogosto pojavljajo argumenti, kot je pravkar navedeni citat iz časopisa Delo. Poudarja se vrednoto znanja ter vrednoto truda in trdega dela. Vendar ko gre za učenje in celovit razvoj otrok, za kar naj bi v šolah šlo, sta učenje in trud lahko doživeta kot pozitivni vrednoti samo v kontekstu drugih pogojev, ki so nujno potrebni za učenje in celovit razvoj: kakovostni odnosi, zadovoljenost otrokovih temeljnih potreb, upoštevanje otrokovih interesov in razvojne stopnje, otrok mora v tem, kar se od njega pričakuje, čutiti smisel … Vsi ti pogoji pri šolskem učenju večinoma niso izpolnjeni, zato otroci doživljajo učenje kot mučno dolžnost in prisilo namesto kot pozitivno vrednoto. Učenje pod prisilo pa rojeva množico problemov – več slabega kot dobrega.

Da bi učenci lahko cenili vrednoti znanja in vlaganja truda, je nadvse pomemben tudi zgled učiteljev, ki so sami navdušeni nad učenjem. To pa je še en pogoj, ki v slovenskih šolah pogosto ni izpolnjen. 



🕮 Vrednoto znanja lahko odlično gojimo tako, da:

  cenimo tisto znanje, ki ga učenci že imajo (torej bi moralo le-to učitelje zanimati bistveno bolj kot sedaj, za to pa je treba imeti na razpolago tudi čas);

  cenimo radovednost in vsa vprašanja, ki se rodijo iz nje, ter šolsko delo posvečamo iskanju odgovorov na ta vprašanja namesto vnaprej predpisanim lekcijam;
 

podpiramo samovodeno učenje vsakega posameznika na temelju njegovih zanimanj in močnih področij, pri čemer imajo učitelji vlogo mentorjev in pomočnikov.

Tak način učenja in negovanja vrednote znanja omogočajo (poleg šolanja na domu) tudi učna središča, opisana v prvem delu knjige Šola, kam greš? (stran 337) in demokratične šole (prav tam, stran 270). V zaključku 1. dela sem predlagala, da se današnje šole postopno preobrazijo v takšna učna središča oziroma napovedala, da se bo to neizbežno zgodilo.

Ko jim je omogočen takšen, naraven način učenja, otroci spontano vložijo tudi trud in vztrajnost, ne da bi jim bilo treba ti vrednoti kakor koli ’vcepljati’. S prisilnim učenjem, ki ga številčno ocenjujemo, pa vrednote znanja zagotovo ne moremo gojiti.

Naravnemu učenju se precej približamo z avtentičnimi izzivi, kakršne je z dijaki preizkusila Zorica Potisk. 



Avtentični izzivi


Napisala Zorica Potisk, profesorica biologije na Gimnaziji in srednji šoli Kočevje

Ponudimo jim priložnosti, kot so avtentične naloge, ki so osmišljene, aktualne in vsaj delno izbirne. Sama sem dijakom ponudila avtentično nalogo iz ekologije tal, ki bi jo objavili v (namišljenih) Kmečkih novicah, pa izdelavo modela celice za pouk slepih in slabovidnih, pripravo dejavnosti za otroke v vrtcu in občane na temo svetlobnega onesnaževanja, izdelavo modela molekule inzulina, prikaz jedrnih delitev za inštruiranje dijakov nižjega letnika in druge.

Čeprav sem si kot učiteljica res prizadevala zastaviti vsako nalogo kot avtentičen izziv, nisem pričakovala, da bodo dijaki to vzeli tako resno. Naložila sem si veliko dela. Dijaki so šli v vrtec prebirat pravljice, ki so jih sami napisali, z otroki so izdelovali netopirčke, v lesarski delavnici so sestavili netopirnice in jih poklanjali občanom na tržnici, delili zloženke za ozaveščanje. Svoje modele celic so želeli izročiti slepim. Več mesecev sem se usklajevala z Zavodom Iris v Ljubljani, preden smo se uspeli dogovoriti. Priznam, da sem ves čas pričakovala, da bodo dijaki pozabili oziroma odnehali in mi ne bo treba izpeljati sklepnega koraka avtentične naloge.

Potem je končno prišlo do srečanja. Bilo je zelo ganljivo in poučno za vse. Najvrednejši trenutek je nastopil, ko je slepi fant vzel v roko celice, jih natančno pretipal in poimenoval vse organele. Ko je opisoval lastnosti izbranih materialov in oblik, ki jih je tako ’videl’, so obrazi dijakov žareli v napetem pričakovanju. Takšnega zadovoljstva na njihovih obrazih nisem videla ne prej ne pozneje. To, da so bili slepim njihovi modeli všeč in so jih v centru dejansko obdržali, je bilo največje plačilo in priznanje za njihov trud.🖉



🕮 Brali ste odlomke iz knjige Šola, kam greš? - 2. del

Več o njeni vsebini izveste TUKAJ.
Kazalo in uvod preberete TUKAJ.
Preberite še en odlomek: ZAKAJ JE KAZNOVANJE PROBLEM, IN NE REŠITEV

Drugi del izide 2. 2. 2020. Lahko ga naročite (ali pa oba dela skupaj) TUKAJ.
Prednaročila po nižji ceni zbiramo do 30. 1. 2020.


Marjana Škalič

Cena v prednaročilu: 23 evrov
Cena 2. dela po izidu: 30 evrov
Cena kompleta: 45 evrov

V vseh cenah je poštnina že všteta.