torek, 12. november 2019

KAREL GRŽAN: 95 TEZ ZA IZHOD IZ SLEPE ULICE IZOBRAŽEVANJA


Konec oktobra je pri založbi Sanje izšla drobna knjiga patra Karla Gržana: 95 tez za izhod iz slepe ulice izobraževanja. Že prej (2017) je avtor napisal odmevno knjigo, katere naslov se začne podobno: 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. Gre za poziv, da se odvrnemo od krivičnega in zločinskega hrematizma in obudimo nauk ekonomije, katere temeljno poslanstvo je skrb za dom – poskrbeti za slehernika.

Izraz »hrematizem« veliko nastopa tudi v tezah za izhod iz slepe ulice izobraževanja, zato najprej razložimo njegov pomen: hrematizem je stanje družbe, ki temelji na bogatenju posameznikov na račun večine, ki je v odnosu do njih v bolj ali manj suženjskem razmerju.




Na začetku pisec opozarja bralce, da bodo med branjem tez »prebujeni v odsev nelagodja, ki ga v izobraževalnih procesih doživljajo preštevilni učenci.« Nato nadaljuje, da to nelagodje vzdržuje namerno, ker so utesnjujoča stanja dobra priložnost, saj nas sama po sebi odvračajo od zastaranih konceptov in nas primorajo k iskanju novosti; stiska nas (slej ko prej, zlepa ali zgrda) iztisne iz slepih ulic v iskanje poti, v katerih prepoznamo ustreznejše bivanjske načine.

2. teza:
»Vztrajanje v slepi ulici labirinta je nespamet, v kateri nas želijo zadrževati/ohranjati tisti, ki se z mrtvilom (o)hranijo. Čeprav izkustvo prebuja uvid, da smo se znašli v slepi ulici labirinta, nas vzdrževalci duhamornosti vedno znova prepričujejo, da je treba v sedanjo smer dodati le novost. In nas z novimi dodatki v zastarani osnovi vrtinčijo v mrtvem kotu življenja do neznosnosti.« /.../
»Upravljavci hrematizma nas z dobro premišljeno premetenostjo zapredajo v ustaljenost za suženjsko pridnost in učinkovitost.« (stran 20)

»Priča smo robotizaciji v mehanizmu hrematizma, v katerem je človek vedno bolj izključno potreben kolešček za pridobitništvo. Zasičene s povečini odvečnimi informacijami/vsebinami in ob tako zgoščenih urnikih, da ostajamo le na površju funkcionalnosti, nas lažje ohranja v brezosebnem učinkovanju. Ker smo odtujeni osebnemu in socialnemu jedru, nas tudi etični čut/uvid težje budi v primernejše delovanje.« (stran 27)

11. teza:
»Natančno si zapomniti podatke -> pravilno jih ponoviti -> odlično oceno dobiti je sestavni del ukalupljanja v koncepte (tudi hrematistične) razosebljene uporabnosti.« (stran 28)

»Človeštvo je tim, je ekipa – je kakor eno telo. V njem ni več ali manj vrednih udov – slehernik je dragocen povezovalnik v tkanini življenja. Prav v drugačnosti drugega je evolucijski naboj za preseganje ustaljenosti.
Vredni učitelji življenja in voditelji so le tisti, ki znajo raznolikost vzpostaviti v sodelovanje in dopolnjevanje. Nedopustno krivična so splošna merila. Ni vsak za vse; za vse smo le kot sodelujoča ekipa.« (stran 33-34)



Karel Gržan svari pred nevarnostmi: Odrasli praviloma otrokom »želimo samo dobro«, in pri tem hote in nehote, odkrito in prikrito izražamo svoje želje in pričakovanja, kakšni naj bi (po naših prepričanjih) bili, da jim bo v življenju šlo dobro. Otroci v želji po prejemanju naših potrditev postanejo »igralci naših pričakovanj« in se odtujijo od sebe.

Druga nevarnost je negativizem: otroke nenehno opozarjamo, kje bi se morali še izboljšati, in prezremo ter zanemarimo tiste plati, kjer so odlični. Tako tudi sami postanejo pozorni samo ali predvsem na tisto, kar ni dobro, kar še manjka, kronično spregledujejo razloge za zadovoljstvo (s seboj) in se vse življenje otepajo z nizkim občutkom lastne vrednosti. Pisec v besedilu pogosto poziva, da mora biti vsak posameznik potrjen v svojih močeh in ljubeče sprejet/spremljan v svojih šibkostih. Na nivoju skupnosti pa moramo namesto tekmovanja spodbujati medsebojno dopolnjevanje: kjer je eden šibak, je drugi močan, skupaj pa smo močni v vsem in zmoremo vse. Obsoja spodbujanje tekmovalnosti in poziva k medsebojnemu dopolnjevanju, sodelovanju. Namesto polarizacije (en primer so debatna tekmovanja) bi mladino morali usmerjati k skupnemu preseganju razlik.

Nevarnost vidi tudi v izrazih, ki jih je obremenila manipulativna uporaba, na primer »biti priden« –v pomenu slepe predanosti.

»Še posebej se hipnotična beseda priden ne bi smela uporabljati v procesu izobraževanja, saj po večini izraža le slepo vdanost ponavljanju, obenem pa s svojo hipnotično močjo ustavlja proces preraščanja. Biti priden pomeni dobro se naučiti -> pravilno ponoviti -> odlično oceno dobiti. Kot potrjuje tudi nevroznanost, je ta način prefinjeno ukalupljanje v ustaljenost. Potrditev naše osebne vrednosti z besedico priden in za povrhu še nagrada dobra ocena (…) je past, v katero se z lahkoto ujamejo posamezniki, ki tako zapadejo v slepo uslužnost, podrejenost, saj želijo biti prepoznani in potrjeni kot vredni. … Ta manipulativni model se začne v vrtcu, nadaljuje v šoli, potem pa z uslužbenci v sistemu hrematizma.« (stran 37)

24. teza:
»V navdih nam je lahko tisti antični model izobraževanja, ko so učenci stopali z učiteljem po stebrniku (hodniku s stebri) in odgovarjali na njegova vprašanja – miselne izzive. … Ne ponavljavščina, pač pa miselni preboji, začinjeni z izvirnostjo posamezne osebnosti, so bili odličnost v poučevanju.« (stran 44)

»Pedagoški proces bo moral postati izobraževanje z dodano vrednostjo oz. celostna (holistična) vzgoja! Da ne bo pomote: ne gre za to, da bi bila šola manj zahtevna; gre le za to, da bi bila manj moreča. … Ni problem v zahtevnosti, tudi ne v strogosti, pač pa v odnosu.« (stran 50)