sobota, 13. april 2019

PROBLEM VRSTNIŠKE KULTURE


Napisala Gita Mateja de Laat.

Družba - in z njo tudi naši otroci - se je spremenila. Otroci in mladi niso več pokorni odraslim, tudi staršem ne, kot s(m)o bili otroci v preteklih obdobjih. Spoštovanje odraslih in avtoritete jim ni več samo po sebi umevno. Zelo dobro se zavedajo lastnih želja, zato so v svojih zahtevah po njihovem uresničenju bolj intenzivni in vztrajni, kot pa smo bile pretekle generacije v svojem otroštvu. To je popolnoma razumljivo, saj so deležni neprimerno več zunanjih dražljajev, kot so jih bili deležni otroci v katerem koli znanem zgodovinskem obdobju. Njihovo miselno in čustveno telo sta nenehno stimulirana. Računalniki, pametni telefoni, TV, revije, filmi, glasba, pa potem še zahteve šole in razne obšolske dejavnosti. Vse te dejavnosti, vsi ti dražljaji zahtevajo njihovo pozornost, burijo njihove misli in razburkajo njihova čustva. Časa zase, za počitek, za sproščanje nimajo oz. si ga nočejo, pravzaprav ne znajo vzeti. Tudi zato, ker je v današnjem času biti sam, preživljati čas v samoti, nekakšen tabu.


Photo by Hannah Nelson from Pexels

Današnja obsedenost z druženjem, z vrstniki, z ustvarjanjem socialne mreže je med drugim tudi posledica popolne institucionalizacije vzgoje in izobraževanja, ki se je razmahnila po drugi svetovni vojni. O tem pojavu podrobno piše kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld. Njegove ugotovitve sem povzela tudi v svoji knjigi 'Kam pa ti hodiš v šolo?'. Več o njej TUKAJ. O nastanku vrstniških skupin obsežno in podrobno piše tudi Britanec Jon Savage v svojem delu Teenage: The Creation of Youth Culture.


Vrstniške skupine in kultura vrstnikov, katerim platformo nudita vrtec in šola, za našo družbo predstavljajo resen problem. Zakaj? Ker preprečujejo, da bi naši otroci dozoreli. Vem, za mnoge nezaslišana trditev. Pa vendarle … vzdržite se kritike v afektu in berite dalje. 

https://www.amazon.co.uk

Otroci posedujejo naravno potrebo po navezovanju na svoje starše oz. skrbnike, odrasli pa v sebi nosimo instinkt, da na to otrokovo potrebo odgovorimo. O tem govori teorija navezanosti, ki jo je postavil John Bowlby, britanski psiholog in psihoanalitik. Navezanost na starše otroku daje čustveno varnost, s tem v njem vzpostavlja čustveno stabilnost, na podlagi katere se lahko optimalno razvijejo miselne sposobnosti. Poleg tega varna navezanost omogoča, da starši in drugi odrasli na otroke uspešno prenašamo konstruktivne vrednote in vzorce obnašanja. Kadar je posameznik čustveno stabilen in razmišlja s svojo glavo ter poseduje konstruktivne vrednote in vzorce obnašanja, je psihološko zrel.

Po drugi svetovni vojni vedno več otrok vstopa v vrtec in potem seveda v šolo, kar je preusmerilo proces navezovanja z odraslih na vrstnike. Torej, otroci so se začeli navezovati na svoje vrstnike, saj z njimi preživijo največ svojega časa. Otrokovi vrstniki pa so enako nezrela bitja kot on sam. Tako je nastala vrstniška kultura, ki ustvarja in vzpodbuja nezrele vrednote in vzorce obnašanja: osredotočenost na zunanji izgled, na materialne dobrine in družbeni status. Roko na srce, to so pravzaprav glavne vrednote, po katerih se ravna večina članov naše družbe. Uspešno jih spodbujajo in ohranjajo tudi mediji, ki v kolektivno zavest lansirajo vprašljive vrednote popularne kulture. Neufeld v svojem delu Hold on to your kids: Why parents need to matter more than peers podrobno razloži vpliv nezrele vrstniške kulture na družbo kot celoto. Na kratko: naša družba postaja strašljiva 'flatland'.


https://www.amazon.com
  
Znašli smo se v začaranem krogu: naši otroci so popolnoma podvrženi kulturi vrstnikov, ki je po mojem mnenju identična z obstoječo popularno kulturo, in odraslim se to zdi čisto normalno, ker smo tudi mi podvrženi kulturi vrstnikov naše generacije. Kako prelomiti ta začaran krog?

Odločilni korak moramo narediti odrasli (starši, učitelji, vzgojitelji) in resnično odrasti. Pogledati vase, kdo smo, kaj živi v nas, kakšna čustva, kakšne misli, kakšne so naše vrednote, kakšni so naši cilji, upi in vizije. Drugi korak pa je ta, da začnemo ustvarjati pristne, zdrave, spoštljive odnose z našimi otroki. Da jih spoznamo, kdo pravzaprav so. Da spoznamo njihove potrebe, njihove močne in šibke točke, da spoznamo, kako spoznavajo svet, kako se učijo, kako predelujejo informacije, kakšna so njihova nagnenja, darovi in potenciali; in jih začnemo spremljati njihovi notranji naravi primerno. Jim pomagati, da odrastejo v čustveno varna in samostojno razmišljujoča, avtentična človeška bitja. Odnos ’od zgoraj navzdol’ ne deluje več. Preprosto ne deluje. Težnja po vzpostavljanju takšnega odnosa je znak psihološke nezrelosti odraslega ... in seveda nepoznavanja samega sebe. 


Ko bomo to dojeli, spremenili svoj odnos do samih sebe, do otrok, do vzgoje in izobraževanja, do učnega procesa, bodo spontano sledile tudi spremembe vzgojno - izobraževalnega sistema in družbenega sistema nasploh.