Fant je imel popravni izpit iz zgodovine na srednji šoli tehnične usmeritve, kjer imajo zgodovino samo v 1. letniku. Pisni del je opravil z 79%, na ustnem je znal, vendar je profesorica postavila dodatni pogoj za to, da ga ’spusti’: prinesti ji mora urejen zvezek, sicer se vidita avgusta na drugem roku. Profesorica in dijak sta bila vse leto na bojni nogi. Ona dobro ve, da je zvezek neurejen in da se je učil iz drugih zvezkov in zapiskov. Ko je dijakova mama nekoč na govorilnih urah omenila, da sin med vikendi dela, ji je profesorica takoj rekla, da naj pusti šolo, da po njenem on itak ni za nič drugega kot pa za fizikalca in da brezveze hodi na prvi rok. Iz jeze in kljubovanja se je dijak za popravni izpit zelo dobro pripravil.
Takoj po končanem izpitu ji je odnesel svoj zvezek, kakršen je pač bil. Dobil je pridigo. Ni pozabila ponovno omeniti, da iz njega itak ne bo drugega kot navadni delavec (proti čemur sicer ta dijak nima nič, pravi njegova mama), da s takšnim načinom nikoli ne bo končal štiriletne šole, naj gre rajši na triletno, in mu naposled kot dobra vila podarila dvojko.
 |
| Vir: Unsplash |
Dijakova mama sporoča profesorici:
"Mladi ste, tudi vi boste enkrat imeli svoje otroke in boste videli, kako se počuti mama, ko njenega otroka nekdo žali in daje v nič. Učite bodoče elektrotehnike, mehatronike in računalniske tehnike. Lahko naredite, da bo vas predmet zanimiv in ga bodo imeli radi, lahko pa naredite, da ne bodo nikoli več odprli nobene zgodovinske knjige."
Mama razmišlja naprej:
"Imamo različne otroke. Otroke, za katere vemo, da bodo zdravniki, pravniki, politiki, profesorji; in otroke, kot je moj sin. Vem, da bo šolo spacal - tako ali drugače. Verjetno s kakšnim popravcem, s kakšnim ukorom ... Ampak on med vikendi dela, med tednom pa, če mu čas dopušča. Denarja zasluži včasih več kot jaz. Sedaj, ko so se začele počitnice, so se delodajalci prav kregali zanj, pri kom bo več delal. Če ga sedaj s padalom spustim iz aviona nad New Yorkom, brez denarja in brez vsega, me ni strah, kako bo prišel domov. Sicer bo pot izkoristil, da se bo imel zraven še ekstremno fajn, ampak ne bi pa niti za trenutek pomislila, da ne bo zmogel.
To so takšni tipi. Sem mnenja, da je celo dobro, da je videl, da kdaj pa kdaj v življenju tudi zašteka. Ampak poniževanja, zaj...vanja ne sodijo v šolo. Imajo, na primer, profesorja fizike, ki jim je zaokroževal vse navzgor, za dobro voljo - da bodo naslednje leto rajši hodili k njemu. Vsem negativno ocenjenim je točno povedal, kaj zahteva in kaj je pomembno za popravni izpit, da se ne bi učili balasta. Torej če želiš, lahko šolo približaš tem našim pubertetnikom. Ne pa da komentiraš, ko tvoj dijak dela degustacije po trgovinah, da saj za kaj drugega itak ni kot pa da stoji za pultom. To je zame mobing. A ne gre več za mojega otroka - on je je očitno rešen. Naslednje leto bo na vrsti kdo drug oziroma tisti, ki danes pri njej niso uspešno opravili popravnega. Že podatek, da je največ popravnih padlo prav pri zgodovini - na šoli, kjer so izredno težki naravoslovni predmeti, pove veliko."
Komentar osnovnošolske učiteljice:
"Vsi smo enakovredni, otrok ni nič manj in učitelj/profesor ni nič več! O odnosu med učitelji in učenci smo se učili za strokovni izpit. Kdo je takega tirana spustil naprej, ne vem. To njeno obnašanje, kot da je ona zdaj nekaj več, ker ga je spustila. Učenec je znal, konec debate."
Glede te profesorice in dijaka se mi postavlja vprašanje, kdo od njiju si bolj zasluži popravni izpit in iz česa. Saj res, kdo daje popravne izpite pedagoškim delavcem? No ja, nekaj takšnega počne šolska inšpekcija, vendar samo za birokratski del učiteljskega dela. Tisti bistveni del - človeški odnos in pristop - pa je prepuščen naključju.
