nedelja, 27. december 2015

TUDI UČITELJI SO ŽRTVE NASILJA


Otroci so odraz naše družbe, jutrišnja družba bo odraz naših otrok.
-Lara Caparotto Arh


Osnovnošolski učitelj matematike in fizike Bela Szomi Kralj je leta 2011 v Šolskih razgledih objavil uvodnik z naslovom Krivi smo, v katerem pretresljivo slika realnost slovenskega učitelja: Učenci so izredno nespoštljivi, upajo si praktično karkoli – preklinjati učitelje, metati v njih kamne, jim groziti z 'likvidacijo'… ustrahujejo, maltretirajo in izsiljujejo mlajše in šibkejše učence. Mnogi od njih ob tem uživajo zaščito svojih staršev: Ko jih je učitelj poskušal disciplinirati, jim preprečil izživljanje nad najmlajšimi, je bil deležen brutalnih groženj razburjenih očetov. Doživel in preživel je že več inšpekcijskih obiskov, ker so starši podali lažne prijave glede njegovega dela.

Kot mama treh že dobrih trinajst let poslušam pripovedovanje svojih otrok o dogajanju v šoli, zato me zapis ni posebej šokiral. Nisem pomislila, da je ta šola bistveno slabša od povprečja, ali da ta učitelj 'pretirava'. Ne, vse mi zveni popolnoma verjetno, znano. Delček tega, kar sem videla sama ali so mi povedali otroci:


Ko je moj otrok hodil še na majhno vaško podružnico, je neki oče prišel na roditeljski sestanek v močno vinjenem stanju in pri tem čutil potrebo, da učiteljici pove nekaj krepkih v zvezi z njenim delom. V enakem stanju je bil na koncu leta prisoten na zaključni proslavi in druženju.

V višjih razredih je bil posebej izpostavljen eden od učiteljev, ki osebnostno ni bil dorasel svojemu poklicu. Učenka je med poukom uporabljala svoj pametni telefon, ko ji ga je učitelj nameraval vzeti, pa ga je opraskala. Telefon ji je pustil, na njeno neprimerno vedenje pa sploh ni reagiral. Drug učenec je istemu učitelju redno grozil, da bo 'povedal ravnateljici', če mu bo dal enko, ali pa da ga bo premlatil.

Moj najmlajši sin hodi v deveti razred. Zadnji dve leti je razred, kljub zavzetosti in trudu izkušene razredničarke, izredno nediscipliniran. Predvsem fantje motijo pouk, se izživljajo nad šibkejšimi, zlasti nad učenci s posebnimi potrebami, zelo veliko je neopravičenih izostankov, skratka – kršenje vseh pravil vsepovprek. Razredničarka je konec lanskega leta napovedala, da če se bo tako nadaljevalo, si ne bo upala prevzeti odgovornosti za njihovo spremstvo na zaključnem izletu v Gardaland. Letos so učenci še enkrat slišali, sicer od neke druge učiteljice, omembo možnosti, da izleta za njih ne bo. Na naslednji roditeljski sestanek so starši prišli ogorčeni nad učiteljico, ker otrokom odreka pravico do izleta! 

Nekaj dni pred tem sestankom so imeli učenci preventivni zobozdravstveni pregled. Na poti nazaj v šolo so si samovoljno vzeli še malo prosto, tako da so zamudili naslednjo uro pouka, nekateri dve uri. Razredničarka jim je te ure zabeležila kot neopravičen izostanek, in tudi to je morala pred starši dolgo in podrobno utemeljevati, natančno opisati vse okoliščine, da so nazadnje stežka sprejeli dejstvo, da morda njihovemu otroku le ni bila storjena krivica.


Gospod Szomi se kot učitelj ob vsem tem, razumljivo, počuti kot 'drugorazredni državljan' - brez pravice do osnovnega spoštovanja, do zaščite pred nasiljem učencev in staršev, kaj šele, da bi družba kakorkoli cenila njegov doprinos.

Pozneje je napisal še odprto pismo ministru za šolstvo in šport in SVIZU, z naslovom Pravico za vse!!!

Pismo je bilo v skrajšani obliki objavljeno v sobotni prilogi dela 19.12. 2015.

V njem je podal 12 povsem konkretnih pobud, katere ukrepe naj bi ministrstvo in SVIZ izvedla za izboljšanje stanja. Odziva ministrstva do sedaj še ni bilo. Pismo v celoti lahko preberete na tej povezavi: http://szomi.org/clanek




Posledice permisivne vzgoje
1969: Razloži nama te slabe ocene! 2009: Razložite nama te slabe ocene!


Učitelji si želijo svojo zbornico


Iz odzivov drugih učiteljev na odprto pismo je razvidno, da se osnovnošolski učitelji najdejo v pisanju; da sicer niso še vsi doživeli nasilnega vedenja staršev ali lažnih prijav inšpekciji, da pa vsi vedo, da se to dogaja. Želijo si ustanovitve učiteljske zbornice (do sedaj je bilo že pet poskusov, a noben ni uspel), saj je v vsakem poklicu zbornica tista, ki skrbi za kvaliteto in razvoj strokovnosti, s tem pa tudi ugled poklica, medtem ko je sindikat namenjen skrbi za socialne pravice.

'Učenci in starši imajo pred zakonom več pravic kot jih imamo mi,' ugotavlja neka učiteljica s skoraj sedemintridesetimi leti delovne dobe. 'Mnogim učiteljem so se zgodile tako težke stvari, da so zboleli, celo kaj hujšega se je že zgodilo, pa ni bilo v težkih trenutkih nobene svetovalne službe ali nekoga drugega, ki bi takemu učitelju stopil v bran. Skoraj nihče več ne skrbi za kvalitetno in strokovno delo učiteljev, ampak zahtevajo le kvantiteto in izpolnjevanje ne vem koliko obrazcev za zadostitev tistim »zgoraj«. Morali bi imeti svojo zbornico, da ne bi izgorevali zaradi birokracije in tistih nekaj staršev, ki znajo degradirati vse, kar diši po šoli. Učitelj bi moral biti spoštovan in podkovan...'




Katastrofalne posledice permisivne vzgoje


Kot posredna opazovalka šolskega vsakdana (preko pripovedovanja mojih otrok) sem si ustvarila vtis, da so današnji, v veliki meri permisivno vzgojeni učenci glavni dejavnik, ki greni učiteljski kruh, poleg tega, da so obremenjeni z birokracijo in da morajo biti zelo diplomatski v odnosih s starši. Pisanje gospoda Szomija razkriva, da so lahko starši še večji vir zla kot učenci. Mogoče vsi učitelji ne bi ocenili enako, nekaj pa bi jih zagotovo pritrdilo. Lažne prijave inšpekciji, verbalni napadi na govorilnih urah, utrujanje po telefonu (tudi v alkoholiziranem stanju), grožnje fizičnega obračuna ne le z učiteljem, ampak tudi z njegovo družino! 

Danes učitelji delajo z učenci in s starši 'v rokavicah', saj se zavedajo, da jih lahko sicer kaj hitro doleti katera od naštetih nevšečnosti, vodstvo šole pa jim ne bo nujno priskočilo na pomoč, kajti tudi ravnatelji in ravnateljice cenijo mir in varnost svojih družin, zato se določenim osebam ne želijo zameriti. 




Vsi smo žrtve takšnih staršev 


V šolo pošiljajo svoje razpuščene, skrajno razvajene otroke, ki jim niso nikoli postavili nobenih meja, nikoli jih niso učili zdravih vrednot, kupili pa so jim vse možne elektronske igrače, zaradi katerih so mulci še bolj impulzivni, agresivni in brez sleherne empatije. Vsadili so jim svoje vzorce grdega, nespoštljivega govorjenja s poplavo kletvic, neprestanega medsebojnega zbadanja, iskanja kakršnekoli drugačnosti pri drugih, na osnovi katere nato zganjajo nasilje.

Njihove žrtve so učitelji, ki ne morejo normalno delati, v primeru groženj pa trpi tudi njihovo zasebno življenje.

Njihove žrtve so preostali, relativno 'normalni' otroci – 'težavni' jih terorizirajo, zagrenijo jim odmore in motijo pouk, ki bi brez njih tu in tam vendarle bil zanimiv in konstruktiven. V kolikor moj otrok ni sam tarča nasilja, mora prisostvovati izživljanju nad drugimi otroki in/ali nad učitelji. Kako je to videti, lahko preberete v mojem prispevku Običajen šolski dan mojega sina, če še niste.

Njihove žrtve smo starši, ki v svojih družinah še negujemo zdrave vrednote, kajti vsakodnevno poslušamo, kako se je v šoli dogajalo vse kaj drugega kot pa izobraževanje in vzgoja; na roditeljskem sestanku ne moremo odpreti nobene konstruktivne razprave, ker so zaradi 'težavnih' staršev učitelji tako obrambno naravnani, da je vsaka načeta tema na hitro speljana drugam in razvodenela.

Žrtev je še več – tudi šolske čistilke in hišniki bi lahko marsikaj povedali o vandalizmu nad šolskim inventarjem. 



Postajamo psihopatska družba


Otroci so seveda samo odraz stanja v družbi. V naši družbi so se na splošno zelo razbohotile lastnosti, ki jih najdemo v definiciji psihopatske osebnostne motnje: odsotnost vesti, obžalovanja in krivde; nezmožnost ali zelo šibka zmožnost empatije in sočutja; impulzivnost in šibka samokontrola; neodgovorno vedenje in nezmožnost sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja; patološko laganje in manipulativnost; nagnjenost k dolgočasenju in s tem povezana potreba po (hiper)stimulaciji.

Ne govorim o duševni bolezni, ampak o osebnostni motnji, kar je nekaj drugega. Za primerjavo priporočam branje članka v Mladini: Psihopatska podoba politike.

Neizbežno se ti vzorci vedenja prenašajo tudi na otroke, če so prisotni pri njim najbližjih odraslih ali pri njihovih idolih.

Kam vse segajo korenine vsega tega, bi morda znali podrobneje pojasniti sociologi in antropologi. Povsem jasno pa je, da je ogromen delež prispevala permisivna vzgoja, z roko v roki s kultom potrošništva in s surovim modernim kapitalizmom. 




Potrošništvo


Če ne bi bilo tako zelo pomembno imeti vsega, kar imajo drugi, bi se nekaj družin več odločilo, da bo delal samo eden od staršev, drugi pa ostal doma in se posvečal otrokom. Ali pa bi vsaj večere in vikende preživljali bolj povezani in počeli še kaj drugega razen strmenja v ekrane in obiskovanja nakupovalnih centrov.




Kapitalizem


Starši nimajo časa in energije za vzgojo svojih otrok, saj morajo biti po cele dneve v službah; tisti, ki niso, pa se borijo z revščino. Nekateri bi sicer imeli čas in energijo, vendar so tudi oni produkt neustrezne vzgoje s strani njihovih staršev; razvajeni, neodgovorni, sebični, oholi, brez sočutja do kogarkoli. Zanimajo jih le lastni ozki interesi, med katerimi je tudi nedotakljivost njihovega podmladka.

Če mislite, da se izražam pregrobo, vas še enkrat povabim, da preberete pisanje učitelja, ki se je s takimi starši večkrat srečal zelo od blizu: Pravico za vse!!! in Krivi smo.

Uredništvo Šolskih razgledov pod njegovim uvodnikom dodaja, da bi sicer radi ponudili bolj optimistični zapis, toda realnost je takšna kot je, in ni časa ne razloga, da bi se slepili. Strinjam se z njimi.











ponedeljek, 07. december 2015

ŠOLA JE ZAPOR – IN NAŠIM OTROKOM ŠKODUJE


S hčerko sva prevedli članek Petra Graya: 
School is a prison and damaging our kids, ki je bil objavljen 26. 8. 2013 na spletni strani www.salon.com.


Peter Gray je raziskovalni profesor psihologije na Boston College. Njegova knjiga nosi naslov "Free to Learn: Why Unleashing the Instinct to Play Will Make Our Children Happier, More Self Reliant, and Better Prepared for Life" (Basic Books, 2013).
Je tudi avtor učbenika temeljev psihologije  ("Psychology," Worth Publishers, trenutno v šesti izdaji), redno piše blog z naslovom Freedom to Learn (Svobodno učenje) za revijo Psychology Today (Psihologija danes), napisal je tudi več akademskih člankov na temo 'naravni načini otroškega učenja'.
Skupaj z nekaj sodelavci je postavil spletno stran (AlternativesToSchool.com) z namenom pomagati družinam, da najdejo ali ustvarijo pogoje za samovodeno učenje otrok.




Peter Gray:
ŠOLA JE ZAPOR – IN NAŠIM OTROKOM ŠKODUJE


Podaljšanje šolskih let ni rešitev. Težava je šola sama po sebi. Obvezni model poučuj-in-preizkusi (teach-and-test) preprosto ne deluje.

Starši pošljejo otroke v šolo z najboljšimi nameni, ker verjamejo, da je to tisto, kar potrebujejo, da postanejo produktivni in srečni odrasli. Veliko jih sicer dvomi v dobro delovanje šol, ampak konvencionalna modrost pravi, da je te težave možno rešiti z več denarja, boljšimi učitelji, učnimi načrti, ki predstavljajo večji izziv, in/ali zahtevnejšimi testi.






Kaj pa če je resnični problem šola sama? Žalostno dejstvo je, da ena najbolj cenjenih inštitucij v resnici kvari naše otroke in našo družbo.

Šola je kraj, kjer so otroci prisiljeni biti in kjer je njihova svoboda močno omejena – veliko bolj, kot bi prenesla večina odraslih na svojih delovnih mestih. V zadnjih desetletjih silimo otroke, da preživijo vedno več časa v takem okolju, in obstaja veliko dokazov (povzeti so v moji knjigi), da to mnogim od njih povzroča resno duševno škodo. Poleg tega več ko znanstveniki odkrijejo o tem, kako se otroci naravno učijo, bolj spoznavamo, da se otroci učijo najgloblje in z največjim navdušenjem v pogojih, ki so skoraj nasprotni od tistih v šoli.

Obvezno šolanje je že več generacij stalnica naše kulture. Danes si je za večino ljudi težko predstavljati, kako bi se otroci brez tega sploh naučili, kar se morajo za uspeh v tej kulturi. Predsednik Obama in minister za izobraževanje sta tako zaljubljena v šolanje, da hočeta še daljše šolske dneve in šolska leta (avtor članka je iz Amerike, op. p.). 

Večina ljudi verjame, da temeljna zasnova šol, kakršne poznamo danes, izvira iz znanstvenih dokazov o tem, kako se otroci najbolje učijo. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice.

Šole, kakršne poznamo danes, so produkt zgodovine, ne pa raziskav o tem, kako se otroci učijo. Načrt za današnje šole so razvili v obdobju protestantske reformacije, ko so šole potrebovali zato, da bi naučili otroke brati Sveto Pismo, mu verjeti, ne da bi se spraševali o njem, in ubogati avtoritete, ne da bi se spraševali o njih. Ustanovitelji takratnih šol so bili v svojem pisanju zelo jasni o tem. Zamisel, da bi šole lahko bile prostor kultiviranja kritične misli, ustvarjalnosti, samoiniciativnosti ali sposobnosti samostojnega učenja – spretnosti, ki so najpomembnejše v sodobni ekonomiji – jim je bila povsem tuja. Zanje je bila trma greh, ki ga je treba izbiti iz otrok, ne pa spodbujati. (Mišljena je trma v pozitivnem smislu – kot mešanica entuziazma in vztrajnosti, op. p.)

Ko je šole prevzela država in so postale obvezne ter  sekularno usmerjene, so osnovna struktura in metode ostale nespremenjene. Poskusi reform so jalovi: malo 'čarajo' s strukturo, ne spremenijo pa temeljev. Metoda 'od zgoraj navzdol', poučuj-in-preizkusi, v kateri učenje motivirajo s sistemom nagrad in kazni namesto z radovednostjo in kakršnim koli resničnim hrepenenjem po znanju, je odlično zasnovana za indoktrinacijo in trening ubogljivosti, ne pa za veliko več. Ni čudno, da je veliko najboljših podjetnikov in inovatorjev bodisi zgodaj pustilo šolo (na primer Thomas Edison) bodisi reklo, da so sovražili šolo in se učili kljub njej, ne zaradi nje (kot Albert Einstein).





Prav tako ni čudno, da danes tudi »najboljši učenci« (mogoče še posebej ti) pogosto poročajo, da so »izgoreli« od šolskega procesa. Neki nedavni najboljši maturant je v razlagi novinarju, zakaj odlaga študij, povedal takole: »Bil sem zelo zaposlen s tem, da bi se dobro izkazal, in zadnji dve leti nisem veliko spal. Vsak večer sem imel za pet ali šest ur domače naloge. Zadnja stvar, ki si jo želim, je še več šole.«

Večina učencev – naj bodo tisti z najboljšimi ocenami, s srednjimi ali negativnimi – izgubi užitek ob učenju, še preden dosežejo predmetno stopnjo ali srednjo šolo. 

V nedavni raziskavi sta Mihaly Czikszentmihaly in Jeremy Hunter opremila več kot 800 učencev od šestega do dvanajstega razreda iz 33 šol po vsej državi s posebnimi zapestnimi urami, ki so ob naključnih časih oddajale signale. Kadar koli se je pojavil signal, so morali izpolniti vprašalnik o tem, kje so, kaj počnejo in kako srečni ali nesrečni so ta trenutek. Daleč najnižje ravni sreče so se pojavile, ko so bili v šoli, najvišje pa, ko so se zunaj šole igrali ali pogovarjali s prijatelji. V šoli so bili pogosto zdolgočaseni, napeti ali oboje. Druge raziskave so pokazale, da z vsakim naslednjim razredom učenci razvijajo vedno bolj negativna stališča do šolskih predmetov, še posebej matematike in naravoslovja.

"Edino, kar sem se naučil o matematiki je, da jo sovražim."


Kot družba nagibamo k temu, da ob takih spoznanjih samo skomignemo. Ne preseneča nas, da je učenje neprijetno. O njem razmišljamo kot o neokusnem zdravilu, ki ga je težko pogoltniti, vendar je dolgoročno dobro za otroke. Nekateri celo mislijo, da je prav neprijetnost šole dobra za otroke, da se bodo naučili prenašati neprijetnost, ker je življenje po obdobju šolanja neprijetno. Mogoče ta žalostni pogled na življenje izvira iz šolanja. Seveda ima življenje dobre in slabe trenutke, tako v odraslosti kot v otroštvu. Ampak še veliko drugih priložnosti je, da se naučimo prenašati neprijetnosti, ne da bi v mešanico dodajali še zoprno šolanje.

Raziskave kažejo, da se ljudje vseh starosti najbolje učijo, ko se sami motivirajo, sledijo vprašanjem, ki so njihova lastna resnična vprašanja, in ciljem, ki so njihovi lastni resnični življenjski cilji. V takih pogojih je učenje večinoma polno veselja.

                           


                   
                                                          

Velik del svoje raziskovalne kariere sem posvetil preučevanju tega, kako se otroci učijo. Otroci pridejo na svet čudovito oblikovani za usmerjanje svojega izobraževanja. Naravno so obdarjeni z močnimi izobraževalnimi instinkti, ki vključujejo radovednost, igrivost, družabnost, pozornost na dejavnosti okrog njih, željo odrasti in hrepenenje početi, kar lahko počnejo starejši otroci in odrasli.

Dokazi o tem ležijo pred očmi vsakogar, ki je opazoval odraščanje otrok od rojstva do vstopa v šolo. S svojimi lastnimi napori se otroci naučijo hoditi, teči, skakati in plezati. Od začetka se naučijo maternega jezika in s tem se naučijo pogajati, prepirati, zabavati, nadlegovati, se spoprijateljiti, očarati in spraševati. S spraševanjem in z raziskovanjem pridobijo neverjetno količino znanja o fizičnem in družbenem svetu okrog sebe in v igri vadijo spretnosti, ki spodbujajo njihov telesni, umski, socialni in čustveni razvoj. To počnejo, preden jih kdor koli na kakršen koli sistematičen način poskuša česa naučiti.

Ta neverjetni zagon in sposobnosti učenja se ne izklopita, ko otroci dopolnijo pet ali šest let. Izklopimo ju s prisile polnim načinom šolanja. Največji, najtrdovratnejši nauk našega šolskega sistema je, da je učenje delo, ki se mu je dobro izogniti, kadar je le mogoče.

Žarišče mojih raziskav je bilo učenje otrok, ki so po starosti šoloobvezni, vendar jih niso poslali v šolo ali vsaj ne v šolo v konvencionalnem pomenu besede.

Preučeval sem, kako se otroci učijo v kulturah, ki nimajo šol, še posebej v lovsko-nabiralskih kulturah, takih, v kakršnih se je naša vrsta razvila. Preučeval sem tudi učenje tistih otrok v naši kulturi, ki jim zaupajo odgovornost za njihovo izobraževanje (da, njim samim) ter jim zagotovijo priložnosti in sredstva, da se izobrazijo. V teh okoliščinah naravna otroška radovednost in strast do učenja vztrajata skozi vse otroštvo in mladostništvo ter v odraslosti.

Drug raziskovalec, ki je dokumentiral moč učenja z lastnim usmerjanjem, je Sugata Mitra. V zelo revnih soseskah v Indiji, kjer večina otrok ni hodila v šolo in je bilo veliko nepismenih, je postavil zunanje računalnike. Kjerkoli je postavil tak računalnik, se je okrog njega zbralo na ducate otrok in brez pomoči odraslih ugotovilo, kako se ga uporablja. Tisti, ki niso znali brati, so se tega naučili z interakcijo z računalnikom in otroki okrog sebe. Računalniki so dali otrokom dostop do znanja vsega sveta – v neki odročni vasi so se otroci, ki prej niso vedeli ničesar o mikroorganizmih, naučili o bakterijah in virusih z delom z računalnikom in začeli primerno uporabljati svoje znanje v pogovorih.

Mitrovi poskusi kažejo, kako se lahko trije osnovni vidiki človeške narave – radovednost, igrivost in družabnost – čudovito kombinirajo, da služijo namenu izobraževanja. Radovednost je pripeljala otroke k računalniku in jih motivirala, da so ga raziskovali; igrivost jih je motivirala, da so vadili veliko spretnosti z računalnikom; in družabnost je omogočila, da se je učenje vsakega otroka kot gozdni požar razširilo na ducate drugih.

                                                         

V naši kulturi je danes veliko načinov, na katere lahko otroci uporabijo naravne nagone, da se naučijo vsega, kar potrebujejo za uspešno odraslost. Za več kot dva milijona otrok v ZDA zdaj izobraževanje poteka na domu in v širši skupnosti namesto na šoli in vedno večji del njihovih družin opušča uveljavljene pristope iz učnega načrta ter daje prednost učenju na lastno pobudo. Ti starši ne pripravljajo učnih ur ali testov, temveč zagotavljajo domače okolje, ki omogoča učenje, in pomagajo povezati svoje otroke z dejavnostmi v skupnosti, kjer se učijo. Nekatere od teh družin so začele s tem pristopom že pred dolgo časa in imajo zdaj odrasle otroke, ki odlično uspevajo v višjem izobraževanju in karierah.

Moja sodelavka Gina Riley in jaz sva pred kratkim preučila 232 takih družin. Kot so te družine poročale, so glavne prednosti tega pristopa v ohranjanju otroške radovednosti, ustvarjalnosti in strasti do učenja ter svobodi in harmoniji, ki ju občuti vsa družina, ko je razbremenjena pritiskov in urnikov šole ter bremena manipuliranja z otroki, da bi delali domače naloge, ki jih ne zanimajo. Kot je rekla ena izmed staršev: »Naša življenja so brez stresa … Imamo zelo bližnji odnos, zgrajen na ljubezni, vzajemnem zaupanju in vzajemnem spoštovanju.« Dalje je napisala: »Kot delavka v izobraževanju vidim, da ima moja hčerka osupljive sposobnosti kritičnega mišljenja, ki jih veliko mojim odraslim univerzitetnim študentom primanjkuje … Moja hčerka živi in se uči v resničnem svetu in to ima rada. Kaj več bi si še lahko želela?«

Rileyeva in jaz trenutno dokončujeva raziskavo približno 80 odraslih, ki so se sami šolali doma na ta način z lastnim vodenjem, ko so bili šoloobvezni. Popolnih rezultatov še ni, jasno pa je, da tisti, ki so uporabili ta pristop, izhajajo iz različnih socialno-ekonomskih skupin in da so, gledano v celoti, zelo uspešni v odraslem življenju.

Ko je pristop lastnega vodenja v izobraževanju na domu postal vse bolj priljubljen, se je pojavilo vedno več središč in omrežij, ki ponujajo vire, socialne povezave in dodatne izobraževalne priložnosti za otroke in družine, ki ga uporabljajo (veliko jih je naštetih na novi spletni strani AlternativesToSchool.com). S temi – skupaj s knjižnicami in drugimi javnimi viri, ki so bili vedno dostopni ter, seveda, internetom – so izobraževalne priložnosti neomejene.

Vendar pa nima vsaka družina sredstev ali želje, da bi poskrbela za izobraževanje otrok z lastnim usmerjanjem na domu. Za mnoge je boljša možnost tako imenovana demokratična šola, kjer so otroci odgovorni za svoje izobraževanje v okolju, ki optimizira njihove izobraževalne priložnosti in kjer je veliko drugih otrok, s katerimi se lahko družijo in učijo. (Takih šol ne smemo zamenjevati s šolami Montessori ali drugimi tipi »naprednih« šol, ki dovolijo več igre in ponujajo več izbire kot standardne šole, a vseeno ohranjajo sistem avtoritete 'od zgoraj navzdol' učitelja nad učencem in razmeroma uniformen učni načrt, za katerega se pričakuje, da mu bodo sledili vsi učenci.)

Dolga leta sem opazoval učenje na enem izmed takih krajev, v Sudbury Valley School v Framinghamu v Massachusettsu. Imenuje se šola, ampak je tako drugačna od tega, kar si običajno predstavljamo kot »šolo«, kot si sploh lahko zamislite. Učenci, ki so stari od štiri do približno osemnajst let, lahko ves dan počnejo, kar hočejo, dokler ne kršijo nobenega od šolskih pravil. Pravila, ki jih demokratično ustvarjajo učenci in osebje skupaj na šolskih sestankih, nimajo ničesar opraviti z učenjem: opraviti imajo z vzdrževanjem miru in reda in jih uveljavlja sodni sistem, zasnovan po vzoru tistega iz naše širše družbe. Šola ima trenutno okrog 150 učencev in deset zaposlenih ter deluje s proračunom na učenca, ki je približno za polovico manjši kot v okoliških javnih šolah. Sprejema vse učence, ki se prijavijo in katerih starši se strinjajo, da jih vpišejo.

Danes v Združenih državah obstajata približno dva ducata šol, ki so izrecno zasnovane po vzoru Sudbury Valley School, obstajajo pa tudi druge, ki imajo večino njenih osnovnih značilnosti. V primerjavi z drugimi zasebnimi šolami te šole računajo nizke šolnine in pri nekaterih se znižujejo. Učenci imajo zelo raznolika ozadja in osebnosti.

Ljudje, ki temu niso bili priča iz prve roke, si težko predstavljajo, kako bi taka šola lahko delovala. Ampak šola Dolina Sudbury obstaja že petinštirideset let in ima na stotine maturantov, ki jim gre v resničnem svetu prav dobro.

Pred davnimi leti sva moj sodelavec David Chanoff in jaz izvedla sledilno raziskavo maturantov te šole. Ugotovila sva, da tisti, ki so se vključili v višje izobraževanje (okrog 75 odstotkov), niso imeli nobenih posebnih težavah s sprejemom na šolo po njihovi izbiri, samo šolanje pa jim je šlo dobro. Nekateri, tudi nekaj takih, ki se niso nikoli prej udeleževali formalnih programov, so uspešno nadaljevali na zelo prestižnih višjih šolah in univerzah. Kot skupina, ne glede na to, ali so se vključili v višje izobraževanje, so bili opazno uspešni v iskanju zaposlitve. Šli so v širok razpon poklicev, ki vključuje posel, umetnost, znanost, medicino, druge storitve in specializirane posle. Večina je rekla, da je glavna korist izobraževanja v Dolini Sudbury, da so pridobili občutek osebne odgovornosti in sposobnost samoobvladovanja, ki sta jim dobro služila v vseh vidikih življenja. Veliko jih je tudi hvalilo pomen demokratičnih vrednot, ki so jih v šoli pridobili z uporabo. Pred kratkim sta dve večji raziskavi maturantov, ki ju je izvedla šola sama, dali podobne rezultate in so ju  objavili kot knjigi.

Učenci se v tem okolju naučijo brati, računati in uporabljati računalnike na isti igriv način, kot se otroci v lovsko-nabiralskih kulturah naučijo loviti in nabirati. Razvijejo tudi bolj specializirana zanimanja in strasti, kar lahko neposredno ali posredno vodi do kariere. Na primer, zelo uspešen strojnik in izumitelj je preživel otroštvo v igrivem sestavljanju in razstavljanju stvari, da bi videl, kako delujejo. Drug maturant, ki je postal profesor matematike, se je bil intenzivno in ustvarjalno 'igral' z matematiko. Druga, oblikovalka vzorcev visoke mode, se je igrala izdelovanje oblačil za punčke, pozneje pa zase in za prijateljice.

Prepričan sem, da Sudbury Valley School kot izobraževalno okolje dobro deluje, ker zagotavlja pogoje, ki optimizirajo naravne sposobnosti otrok, da se izobražujejo. Ti pogoji vključujejo:

a) neomejeno priložnost za igro in raziskovanje (kar jim omogoča odkriti zanimanja in jim slediti); 

b) dostop do raznolikih ljubečih in znanja polnih odraslih, ki so pomočniki, ne sodniki;

c) svobodno mešanje otrok in mladostnikov različnih starosti (igra otrok različnih starosti veliko bolj spodbuja učenje kot igra tistih, ki so vsi na isti stopnji) in

d) neposredno udeležbo v stabilni, moralni, demokratični skupnosti, v kateri pridobijo občutek odgovornosti za druge, ne samo zase

Razmislite o tem: nobeden od teh pogojev ni prisoten v standardnih šolah.


Ne želim slikati izobraževanja v lastni režiji kot zdravila za vse. Življenje ni vedno gladko, ne glede na pogoje. Ampak moje raziskave in raziskave drugih v teh okoljih so me brez dvoma prepričale, da naravni nagoni in sposobnosti mladih ljudi povsem zadostujejo za motivacijo celotnega izobraževanja. Kadar želijo ali potrebujejo pomoč drugih, prosijo zanjo. Ni nam treba siliti ljudi k učenju; moramo jim samo zagotoviti svobodo in priložnosti za to. Seveda se ne bodo vsi učili istih stvari na isti način in ob istem času. Ampak to je dobro. Naša družba cveti zaradi raznolikosti. Naša kultura potrebuje ljudi z veliko različnimi spretnostmi, zanimanji in osebnostmi. Najbolj pa potrebujemo ljudi, ki živijo strastno in vse življenje prevzemajo odgovornost zase. To so skupne značilnosti ljudi, ki so prevzeli odgovornost za svoje izobraževanje.


Opomba: V prevodu članka sem dodala poudarke (odebeljen tisk, podčrtan tekst) po lastni presoji. Slike niso del originalnega članka, ampak sem jih našla na različnih mestih v spletu.


Prevod še enega članka Petra Graya:
"SEDEM GREHOV" SISTEMA OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA




FRIDOLIN - NOVI VEČJEZIČNI VRTEC V LJUBLJANI

(Originalni članek objavljen 6. 12. 2015 na Finance.si,avtorica Petra Šubic)





Večjezičnost, večkulturnost, sprejemanje in spoštovanje drugačnosti so glavne prednosti otroškega vrtca Fridolin, ki v Rožni dolini v Ljubljani deluje od oktobra. Otroke učijo angleško in nemško, v okviru vrtca pa ponujajo različne konjičke - od glasbe do športa. Vrtec je odprt do 18.00 ure.

»Glavna prednost našega vrtca je večjezičnost, saj od treh vzgojiteljic v vsaki starostni skupini ena z otroki govori angleško, druga nemško, tretja pa slovensko,« pravi lastnica in direktorica Katarina Cetinski. Delajo po metodologiji zvočne kopeli, kjer je temeljno pravilo, da ena oseba govori v enem jeziku. Otroški možgani delujejo tako, da jezik povezujejo z osebami, zato otrok ve, pri kom preklopi na kateri jezik.

Poleg večjezičnosti želijo otrokom dati širino. Ko bo otrok šel v šolo, želijo, da ve, da poleg Slovenije obstajajo še druge države in druge kulture. »Želimo, da otroci to širino in drugačnost sprejmejo in spoštujejo,« poudarja Katarina Cetinski.


Eno izmed njenih vodil pri vzpostavljanju vrtca je bilo zavedanje, da od 60 do 70 odstotkov osebnosti zgradimo v prvih šestih letih, v puberteti nadaljnjih od 20 do 30 odstotkov, deset odstotkov pa je prilagodljivih. Velikokrat se starši in pedagogi premalo zavedamo, kako pomembno je, v kakšnem okolju so otroci vzgojeni, dodaja.

»Dvanajst let sem delala v bančništvu, nekaj časa smo živeli na Dunaju, kjer sem pred štirimi leti rodila hčer Ano. Ko smo zanjo iskali vrtec v avstrijski prestolnici, sem dobila dober vpogled v tamkajšnje vrtce. Možev materni jezik je nemščina. Ko smo se preselili v Slovenijo, smo iskali večjezični vrtec s poudarkom na nemščini, ki jo v Sloveniji podcenjujemo, in angleščini. Slovenski vrtci so sicer kakovostni, a nisem našla večjezičnega in z vsemi vodili, ki jih uresničujem v Fridolinu. Po zamenjavi nekaj vrtcev sem se odločila sama odpreti vrtec,« pravi sogovornica.


Malo otrok, visoka kakovost

Zapolnjenih je pol mest. Prostora pa imajo samo za 26 otrok, in sicer za 12 v nižji starostni skupini in 14 v višji. Normativ za javne vrtce je 14 otrok v nižji starostni skupini, ki je od 11 mesecev do treh let, in 24 otrok v višji starostni skupini, torej od treh do šestih let.

»Želimo ohraniti kakovost, zato ne bomo vpisovali več otrok. Ostajamo pri majhnem nišnem vrtcu in se ne bomo širili,« poudarja sogovornica. Vpis jo je presenetil, saj so nižjo starostno skupino skoraj zapolnili, pri višji pa imajo še nekaj prostih mest.
Po dobrih dveh mesecih večjezičnega vrtca Katarina Cetinski pri hčerki opaža velik napredek pri angleščini. 

Dopoldanski program v vrtcu je v angleščini, popoldanski v nemščini, vseskozi pa je prisotna slovensko govoreča vzgojiteljica.


Tudi staršem želijo olajšati življenje

Vrtec deluje do 18. ure, znotraj vrtca pa imajo otroci še druge aktivnosti, od glasbenih uric, do raznih športov, da staršem teh aktivnosti ni treba dodatno plačati in jim po vrtcu otrok ni treba voziti na razne konjičke. Otroci so v vrtcu povprečno od osem do devet ur, saj pridejo šele po osmi uri.

Idejo za vrtec je dobila pred dobrima dvema letoma. Pripravila je poslovni načrt in zanosila, po nekaj mesecih po rojstvu drugega otroka pa priprave na vrtec nadaljevala. Najdlje je iskala lokacijo zanj. Našla je hišo v Rožni dolini, blizu živalskega vrta, Rožnika in avtobusnega postajališča. Enkrat na mesec gredo v gozd in sodelujejo s pedagogi gozdnega vrtca. Otroci v gozdu uživajo. Spomladi bodo v okviru vrtca hodili na jahanje.


Sogovornica ne razkriva, koliko je vložila v odprtje vrtca, niti cen, niti pričakovanih prihodkov v prihodnjem letu. »Vrtec ni dejavnost, s katero lahko veliko zaslužiš, in čeprav sodimo v višji cenovni razred, bom na koncu, ko bo vrtec poln, zadovoljna, če bom imela podobno plačo kot v banki. Zaslužek ni moj motiv za odprtje vrtca,« za konec pojasni Katarina Cetinski.


četrtek, 26. november 2015

OBIČAJEN ŠOLSKI DAN MOJEGA SINA

V tem prispevku skozi nekoliko literarno obarvano pripoved prikazujem, kako približno poteka dan na osnovni šoli, kot jo poznam jaz in moji otroci.
Preden začnete brati, vam dolgujem nekaj pomembnih pojasnil:

Vsi dogodki in dogajanja so resnični, vendar je pripoved zgoščena – ni se vse zgodilo na isti dan in ne na isti šoli (teoretično pa bi se lahko), pač pa na dveh. 

Poškodovani fant ni sošolec mojega sina, ga pa osebno poznam in mi je sam opisal dogodek, njegova mama pa ostalo, kar je sledilo.

Privoščila sem si čisto malo karikiranja, npr. da 'vržejo vrata s tečajev'. Tokrat jih niso, seveda pa se tudi poškodbe inventarja redno dogajajo. Drugače pa v zgodbi ni pretiravanj, vse je resnično.


Če je namen učenja dobiti dobro oceno na testu, smo zgrešili pravi namen učenja.




OBIČAJEN ŠOLSKI DAN MOJEGA SINA


Ob sedmih zjutraj, potem ko se sama z muko spravim pokonci, gremo jaz in naša psa v Žigovo sobo in ga budimo. Čeprav oba kužka zavzeto skačeta po njem, ga s težavo predramimo. Njegov naravni bioritem, tako kot moj, ni naravnan na tako zgodnje vstajanje. Ampak – kaj hočemo, takšno je življenje, a ne; najbolje je, da se s tem čim prej sprijaznimo. Nikar pa ne poslušati svojega telesa in njegovih sporočil.

Mrkega obraza se pripravi za odhod, mrko pozdravi in se sklonjenih ramen, s težko torbo na hrbtu, odpravi na avtobus. Hodi v deveti razred, zato se ne spomnim več dobro, kdaj je nazadnje šel dobre volje v šolo – ali je to bilo samo v prvem razredu ali je trajalo malo dlje? Dobro se spomnim, da je bil prve šolske dni navdušen, nimam pa jasne slike, kako hitro je navdušenje splahnelo, nato pa preko vmesne faze indiferentnosti prešlo v nedvoumen odpor.

(V prvih treh razredih je imel zelo dobro učiteljico, v četrtem in petem tudi (hvala vam, Suzana, Vanja in Simona :) ), vendar je vse težje prenašal hiperaktivnost sošolcev. Kričanje, cviljenje, tuljenje, pa neprestano boksanje v ramena, ščipanje, odvzemanje in uničevanje potrebščin in drugi načini 'izkazovanja naklonjenosti' - zdi se, da je za večino vse to nekako normalno, nekateri pa to vendarle težko prenašajo. Ob prehodu na predmetno stopnjo, kjer vsako uro zamenjajo učilnico in učitelja, povezanost v razredu upade, prav tako učiteljski nadzor; 'mešanje oddelkov' k temu doda svoje, in nasilje ter kaos dobita prosto pot.)

Prvo uro pouka imajo pri razredničarki. Ta pride v razred slabe volje, ker jo je pravkar svetovalna delavka obvestila, da je k njej prišlo nekaj učenk iz tega razreda, poročat o težavah v odnosih med učenci (nasilje, šikaniranje) in prosit za pomoč. To zanjo, razredničarko, pomeni, da zdaj svetovalna delavka vé, da so v njenem razredu težave, kar meče slabo luč na delo razredničarke; če pa ne bi nihče izven razreda zvedel za te (nerešene) težave, bi bilo vse v redu. Tak je njen način gledanja na stvar, zato nadere razred, kaj vendar letajo tja, k 'svetovalni', nato pa začne z običajnim poukom. Dejanske težave je ne zanimajo, nikoli se z učenci ne pogovarja o njih. Ker ne ve, kako se o takšnih temah govori in kako se jih rešuje. Niti najmanjšega pojma nima o tem. Pedagoška fakulteta jih tega tako ali tako ne nauči. Kako se bo učitelj znašel v takšnih situacijah, je odvisno predvsem od njegove osebnosti, drugi zelo pomemben dejavnik pa je,  kakšen način dela ima v zvezi s tem vodstvo šole - koliko podpira učitelje, kakšna pričakovanja ima do njih …

V odmoru se med vriščem in truščem prebijajo do druge učilnice. Mimo prikoraka fant iz sosednjega oddelka, sicer učenec s posebnimi potrebami. Na hrbtu ima s selotejpom prilepljen velik list papirja, na katerem piše 'JAZ SEM IDIOT'. Žiga se požene za njim in odtrga napis. Preostanek dneva posluša očitke sošolcev, ker jim je pokvaril zabavo.

Drugo šolsko uro je na urniku eden od naravoslovnih predmetov, ki mu sošolci pravijo 'prosta ura', ker pri tej učiteljici lahko počnejo, kar hočejo. Čeprav je zelo sitna, jih nikakor ne more obvladati. Na začetku ure si vzame veliko časa za vpisovanje v dnevnik, med tem pa se v razredu vse bolj razrašča govorjenje in nato že vpitje, tekanje, ropotanje. Ko je dogajanje že v polnem teku, učiteljica zapre dnevnik in poskuša začeti z razlago. Nihče je ne posluša, če pa bi že jo, je ne bi slišal. Žiga sedi v sprednji klopi, učiteljica je tik pred njim, vendar včasih ne sliši (ne razume) čisto ničesar od tega, kar govori. Včasih je hrup malo blažji in jo lahko sliši; takrat pa ugotovi, da je razlaga povsem nepovezana, ne more se orientirati, o kateri snovi pravzaprav teče beseda; ne ve, kaj bi si zapisal v zvezek. Nihče si ne piše, vendar učiteljica zaradi tega nadere samo Žiga, ker je drugi tako ali tako ne bi slišali.

Na koncu – ko je pač treba tudi pri tem predmetu vsi nekako dobijo ocene. Ni mi jasno, iz česa in kako. Za znanje tu vsekakor ne gre. Tudi Žiga pride do svojih petic; ker je bister, pač nekako uspe iz vse te zmede uganiti, kaj bo učiteljica hotela slišati pri spraševanju in kaj bo v testu, ter kje naj to najde. Je pa ta predmet pri njem najbolj osovražen.

Po malici, tretjo in četrto šolsko uro, na srečo nimajo pouka, ampak gredo v mestno gledališko dvorano na ogled predstave. Zgodba govori o medvrstniškem nasilju; na starosti primeren način in zelo nazorno predstavi vse vidike nasilja – kako se počuti žrtev, možne tragične posledice za vse vpletene … Po Žigovem opisu vidim, da so jim omogočili ogled res kvalitetne predstave. Nek učenec s posebnimi potrebami (ne tisti, ki je danes že bil 'IDIOT'), ki je v šoli deležen največ nasilja vrstnikov, vso pot nazaj do šole joka. 

(Žiga o njem pravi: 'Meni je v šoli grozno, ampak proti temu, kako se godi njemu, sem jaz v nebesih.')

Vrnejo se v šolo in nadaljujejo s poukom. Geografija. Učiteljica je ena izmed najboljših na šoli. Večkrat izkoristi svojo uro tako, da učencem govori o zanimivih in aktualnih temah; včasih jim skuša predstaviti dogajanje v svetu v širši perspektivi (politični, zgodovinski, sociološki …), ne zgolj s suhoparnimi podatki, kakršni so v učbeniku in v učnem načrtu. (To bi si želeli od vseh učiteljev, ampak po naših izkušnjah so takšne učiteljice izjemne.) Včasih se loti tudi moralno etičnih tem.

(Žiga pravi: 'Ta učiteljica bi nas morala učiti etiko.' Pri dejanskem pouku etike pa so samo pisali v zvezek suhoparne definicije; niti ene teme niso obdelali na bolj življenjski način.)

Tudi tokrat je ta pametna gospa izkoristila priložnost in se navezala na pravkar videno gledališko predstavo. Vso uro je govorila o nasilju, Žiga pa je samo začudeno gledal okrog sebe, kajti zavzeto so kimali in ji s svetniškimi obrazi pritrjevali ravno tisti sošolci in sošolke, ki te 'grdobije' tudi največ počnejo, in so jih tudi enako počeli naprej že naslednji odmor.

Po tej uri je dvajsetminutni odmor za kosilo. Ker je vsem jasno, da ni možno  v dvajsetih minutah priti do jedilnice (o umivanju rok tu sploh nihče ne razmišlja), skupaj z vsemi drugimi učenci dobiti kosilo, ga kulturno pojesti in se pravočasno vrniti k pouku – so učenci razvili ustrezne preživetvene strategije: Čim se oglasi zvonec za konec ure, planejo iz učilnice na hodnik in se v divjem stampedu poženejo proti jedilnici, pri tem ubirajo krajšnjice po prehodih in stopniščih, ki niso dovoljena za učence predmetne stopnje; v jedilnici se vrinejo v vrsto pred vse tiste, ki so mlajši in manjši. Ko končno pridejo na vrsto, da naložijo svoj pladenj in sedejo za mizo, se mora vsak pač odločiti, ali bo v nekaj zalogajih pogoltnil še vročo hrano, ali pa si bo privoščil približno normalno hranjenje in tvegal, da ga bo učiteljica pri naslednji uri nadrla zaradi zamujanja. 

Kdor se poskuša izgovarjati, da ni pravočasno dobil kosila, ga bo potolkla s prepričljivim argumentom: Saj ste imeli dvajset minut časa!

Pri nas doma nikoli ne pojemo kosila v dvajsetih minutah od trenutka, ko smo sedli za mizo. Smo pač bolj počasne sorte. Pa še pogovarjamo se zraven.

Pri šolskem kosilu je bila lansko leto tudi ta težava, da ga Žiga ni mogel pojesti, ker so sošolci prišli na domiselno idejo, da so v njegov še poln krožnik metali kose kruha, sira in podobno, kar so imeli pri roki. Te zabave se tako dolgo niso naveličali, da se je Žiga nazadnje odjavil od kosila, ki ga je sicer z veseljem pojedel. 

Letos je ocenil, da so se fantje nekoliko umirili, in se ponovno prijavil na kosilo.

Malo preveč sem se zadržala pri hrani. Čaka nas še ena ura pouka! Uf, to uro ne bodo delali nič, ker je nadomeščanje. Praksa je takšna: Če učitelj za predmet, ki je na urniku, manjka, ga nadomešča drug učitelj, ki je to uro pač prost. Pri takšni uri učitelj samo sedi v razredu, učenci pa delajo kar želijo. Če so v razredu računalniki, jih uporabijo po svoji želji, ali pa vzamejo v roke svoje pametne telefone. 

(Učitelj likovnega pouka je pri eni takšnih ur rekel, da kdor želi, lahko riše, papirji so na policah. 'Buahahaha!' je planila v krohot ena od učenk, 'tako slabo nam pa res še ne gre!')

Danes nadomešča učiteljica, pri kateri je dovoljeno, da se že nekaj minut pred koncem ure nagnetejo pri vratih, da bi jih lahko ob prvem zvoku zvonca vrgli s tečajev in se s huronskim krikom usuli na hodnik. Tokrat se eden od fantov v tem trenutku domisli nečesa res zabavnega: Stopi k sošolcu, ki je danes prvič spet v šoli po treh tednih odsotnosti zaradi poškodbe, in ga trikrat zaporedoma brcne točno v mesto poškodbe. Učiteljica seveda ne opazi ničesar.

Huh. Tale šolski dan je še mene utrudil. Kaj naj še rečem? Svoje najstnike hočem čimbolj vključiti v pomoč pri hišnih delih – nihče v naši družini jih nima ravno rad, ampak narediti jih je pač treba. Ko pride Žiga po takemle masakru domov in se brezvoljno zruši na kavč, si presneto razbijam glavo s tem, koliko časa naj ga pustim 'na off', preden ga začnem še jaz utrujati s stvarmi, ki jih ne mara.



EPILOG POŠKODBE: Že skoraj sanirana poškodba se je zaradi brcanja ponovila v hujši obliki, skupaj s komplikacijami. Fant je za čas okrevanja dobil bergle, v šolo pa ni mogel hoditi skupno približno dva meseca.

Storilec ni bil deležen nobenih posledic. Izgovarjal se je, da ni nalašč, in za ravnateljico ter svetovalni delavki je bilo to dovolj; s tem so vztrajno poskušale pomiriti mamo poškodovanega fanta, ko je prišla v šolo na razgovor. S povzročiteljem poškodbe ni bila soočena, z njegovimi starši še manj, ne ve če so bili le-ti sploh obveščeni o incidentu.

Pediater ji je rekel, da naj dejanje prijavi policiji, če je bilo storjeno namerno. Ni ga prijavila, saj ni bila prepričana, če je bilo namerno, ker so jo v šoli vztrajno prepričevali v nasprotno. Brcnil ga je trikrat zaporedoma z vso močjo, točno v mesto poškodbe. Ampak ne nalašč.

Fant se v tem razredu že prej ni dobro počutil, zato sta z mamo že večkrat pred tem dogodkom prosila za premestitev v drug oddelek. Njuni želji niso mogli ugoditi, ker bi bilo število učencev v tem oddelku z enim učencem manj že pod normativom – ministrstvo bi jim ukinilo oddelek. Več mesecev so ji prali možgane s temi normativi, po dogodku z brcanjem pa je mama nastopila malo odločneje, in tokrat je nekako šlo. Fant se je v drugem oddelku počutil bolje, prejšnja razredničarka pa je bila užaljena.


P.S.:
Če še niste prebrali predhodnih objav, sploh pa, če ste pedagoški delavec in se počutite napadene, prosim preberite tudi:

To ni napad na nikogar
Zakaj pišem o šolstvu


sreda, 25. november 2015

MALI DEČEK

Naj tale zgodbica govori sama zase ...



"Danes bomo risali," je oznanila učiteljica.
"Krasno," je pomislil majhen deček. "Zelo rad rišem. Naredim lahko avtomobile in tovornjake in konje in ribe in ..."
Toda učiteljica je rekla: "Čakaj! Danes bomo risali rože."
"Krasno," je pomislil deček. "Zelo rad rišem rože." In začel je risati rože vseh vrst in barv.
Toda učiteljica je rekla: "Čakaj! Pokazala ti bom, kako!"
Narisala je rdečo rožo z zelenim steblom. Deček je pomislil, da so njegove rože lepše, toda obrnil je list in narisal rdečo rožo z zelenim steblom, in učiteljica ga je pohvalila.
"Danes se bomo igrali z glino," je oznanila učiteljica.
"Krasno," je pomislil deček. "Zelo rad oblikujem glino. Naredim lahko avtomobile in slone in hiše in ptice ..."
Toda učiteljica je rekla: "Danes bomo delali posodice."
"Krasno," je pomislil deček. "Prav dobre posodice znam narediti", in začel je izdelovati posodice vseh oblik in velikosti.
Toda učiteljica je rekla: "Čakaj! Pokazala ti bom, kako." In učiteljica je naredila globoko posodo iz gline. Deček je pogledal posodice, ki jih je izoblikoval in pomislil, da so boljše od učiteljičinih. Toda zmečkal jih je v dlaneh in naredil globoko posodo, in učiteljica ga je pohvalila.
Nato je deček odšel na drugo šolo.
"Danes bomo risali," je oznanila nova učiteljica. Razdelila je papir in svinčnike in deček je čakal. Toda učiteljica ni rekla nič. Le hodila je gor in dol po razredu. Ko je prišla do njega, ga je vprašala: "Ti ne boš nič narisal?"
"Bom,"je rekel deček. "Kaj bomo pa risali?"
"Ne vem, dokler ne narišeš," je rekla učiteljica.
"Kako naj narišem?" je vprašal deček.
"No, kakor hočeš," je rekla učiteljica.
"In s katero koli barvo?" je vprašal majhen deček.
"S katero koli barvo," je dejala učiteljica. "Če bi vsi narisali enako sliko in uporabili enake barve, kako bi potem vedela, kdo je kaj narisal in čigava je risba?"
"Ne vem," je rekel deček. Nato je vzel barvice in začel risati rdečo rožo z zelenim steblom.


Helen E. Buckley

petek, 13. november 2015

To ni napad na nikogar

Šolski sistem je za našo družino grenko razočaranje. Zapisala bom še veliko kritičnih misli o njem.

Ob tem pa si želim, da se zaradi tega nihče ne bi počutil napadenega. Ne kritiziram nobenega posameznika, še manj krivim posameznike. Sicer bom navedla več primerov, ko so posamezniki delali slabo, ampak to je treba videti v širšem kontekstu.

Šola je slaba kot sistem, prav tako kot so v slabem stanju drugi sistemi v naši družbi - zdravstvo, politika, gospodarstvo ... Vsepovsod okrog sebe lahko vidimo razpad vrednot, padec morale, birokratizem, odsotnost trdnih etičnih načel in zdrave pameti ... Kako bi lahko bilo v šolah kaj drugače?

Trdno verjamem, da vsak posameznik v vsaki situaciji naredi najboljše, kar v tistem trenutku zna in zmore. 

Nihče tukaj namerno ne povzroča škode. Delajo pač najboljše, kar znajo. Tudi sami morajo nekako preživeti v sistemu, ki ni prijazen do nikogar. Marsikdo želi delati bolje, zaveda se slabosti in pomanjkljivosti, vendar je težko plavati proti toku.

V skupno 26 letih OŠ, kolikor so je do sedaj opravili moji trije otroci (štejem šolska leta vsakega posebej: 8 + 9 + 9 = 26), smo doživeli nešteto situacij, ko je šolsko osebje slabo opravilo svoje delo. Razočarana sem in jezna, hkrati pa vem in razumem, da vsak konkreten posameznik pač ni znal ali ni zmogel ravnati bolje; tudi on je samo 'produkt' istega sistema, ki ga ni naučil, kar bi ga moral, da bi lahko bil dober učitelj/ravnatelj/svetovalni delavec ... 

Želim poudariti, da zelo dobro razumem težavnost dela v današnjih šolah. Sistem je že res globoko potonil.

Nikogar ne želim v nič prepričevati. Če se kdo ne strinja z menoj v tem, da javno šolstvo ni kakovostno, svojega mnenja ne bom zagrizeno branila. Namreč sploh ne gre za to, kdo ima prav, ampak želim samo, da bi čim več staršev pravočasno dobilo signal, da javna OŠ ni edina alternativa; in ker je pomembno, kako bo njihov otrok preživel svojih devet let v osnovni šoli ter kaj bo z njimi pridobil, bodo morda želeli izbrati kakšno drugo pot.

Čeprav ves čas omenjam starše predšolskih otrok - možnost izbire se ne konča z vstopom otroka v šolo. Če ste nezadovoljni, lahko tudi pozneje naredite spremembo. V naši družini smo glede tega precej 'togi', vendar smo se nazadnje vendarle odločili.


Zamenjava šole v sedmem razredu

Moj starejši sin je bil od petega razreda do konca OŠ v razredu tarča verbalnega in psihičnega nadlegovanja. Razredničarka ni nič ukrepala v zvezi s tem (češ da nič takšnega ne opazi), razgovori pri svetovalni službi pa so situacijo še poslabšali - nadlegovalci so svoje početje mirno nadaljevali, k prejšnjim zmerljivkam pa so dodali še 'tožljivec'. S sinom sva se pogovarjala tudi o zamenjavi šole, vendar sva to možnost hitro ovrgla, saj se nama ni zdelo verjetno, da bi bilo na drugih šolah kaj drugače. Zdržal je do konca, zdaj pa je že četrto leto zadovoljen na gimnaziji, kjer se ima s sošolci lepo.

Mlajšemu sinu pa se je na isti OŠ začelo goditi podobno kot prej prvemu. Sicer je prijeten in družaben fant, imel je prijatelje v razredu, kar pa se je spremenilo, ko nekje ob prehodu na predmetno stopnjo premešajo razred (pri starejšem je bilo prav tako). Ni pretirano plašen, stike zna navezovati. Vendar so si ga fantje v razredu izbrali za 'tarčo' (vedno nekoga izberejo, če razred kot skupina nima ustreznega vodstva kompetentne odrasle osebe, kar naj bi bil razrednik), pri tem jim je prišlo prav to, da ne govori lokalnega narečja, ampak pogovorno slovenščino in da je odličnjak - po njihovo piflar. Pri starejšem sinu so bili razlogi za izločanje identični. 

Torej izbrali so si ga za tarčo in pri tem šli do konca. Na pogovore v šolo nisem več hodila, zaradi izkušenj pri starejšem sinu. Sam pa je večkrat povedal razredničarki in tudi ravnateljici, kaj se dogaja. Vsakič sta pri tem gledali skozenj, niti najmanjše reakcije ni mogel dobiti od njiju

Sredi sedmega razreda je postalo res nevzdržno, zato smo se doma odločili za menjavo šole. Kot vsepovsod je bilo tudi na drugi šoli polno težav, vendar vseeno za nekaj stopenj boljše kot na prejšnji. Imeli so manj projektov, nazivov in zastavic, a toliko več človeškega odnosa. Odločitev za menjavo šole je bila povsem pravilna (in praktično neizogibna).

To navajam kot primer tega, da se za spremembo lahko odločimo tudi kasneje tekom šolanja. Hkrati je to en primer, ki pokaže, zakaj se toliko pritožujem nad šolo. V prihodnje jih bom nanizala še veliko, seveda pa bom predstavile tudi druge oblike šolanja in drugačne šolske sisteme. Če vas tema zanima, si dajte ta blog med zaznamke, ali pa se prijavite na novičke - v okvirček zgoraj desno vpišite vaš elektronski naslov. :)

Posodobljeno septembra 2019:
Vabljeni k spremljanju Fb strani Šola, kam greš? in k vstopu v Fb skupino Kje vas čevelj žuli? - Šolstvo.
Opis knjige Šola, kam greš? lahko preberete TUKAJ.










ponedeljek, 09. november 2015

Zakaj pišem o šolstvu

Osnovnošolska leta naših treh otrok so bila za vso našo družino pretežno neprijetna, vzrok za to pa nikoli niso bile učne težave. Vsi trije so bili vsa leta odlični in prejemali tudi priznanja na različnih tekmovanjih.





(O njihovih učnih uspehih ne govorim zato, da se hvalim, ampak zaradi tega da bo bralcem jasno, da moj kritičen odnos do šole ni posledica neuspeha mojega podmladka.
Razlog za hvaljenje s šolskim uspehom niti ne obstaj, saj v naših šolah naučeno znanje ni kaj prida uporabno, in šolski uspeh nima veliko povezave z uspešnostjo kasneje v življenju.)

Z današnje perspektive mi je jasno, da svojih otrok ne bi smela pošiljati v javno osnovno šolo. Takrat pa enostavno nismo vedeli, da sploh obstaja tudi kakšna druga možnost.
To pišem predvsem za mlade starše in bodoče starše, da bi imeli potrebne informacije, ko se bo bližal čas za vpis njihovih otrok v prvi razred. Želim, da bi se zavedali možnosti izbire in pomembnosti tega, da izbirajo. Midva z možem, čeprav oba z visoko izobrazbo, se tega nisva pravočasno zavedla. S tem smo vsi, tako najini otroci kot midva, utrpeli škodo. 


Kaj nas je pravzaprav motilo (in nas še)?

Težko povem na kratko, seznam je dolg in problematika kompleksna. O tem sem napisala knjigo. A če naj povem v enem stavku: Kvaliteta javnega šolstva je zelo slaba.


Ali sploh obstaja kakšna druga opcija?

1. V Sloveniji imamo na voljo peščico zasebnih šol, ki delajo po posebnih pedagoških načelih:
- Waldorfska šola
- Montessori šola
- Katoliška šola
- Šola Lila

- Mednarodne šole v Ljubljani: britanska, ameriška in francoska.

Temeljitejši pregled alternativnih šol sem s pomočjo podatkov na spletu pripravila TUKAJ.

Pri zasebnih šolah je problem ta, da delujejo le v nekaj večjih mestih v Sloveniji. Družine, ki živijo daleč od teh središč, tako da vsakodnevna vožnja ni izvedljiva, so pred veliko dilemo, če želijo za svojega otroka nekaj boljšega od državne šole: preselitev, sprijaznjenje z javno OŠ, ali nekaj tretjega???


2. Naslednja možnost je šolanje na domu. Zakonsko je to urejeno tako, da starši vpišejo otroka na eno od javnih osnovnih šol - lahko tisto v svojem okolišu ali pa katero drugo po lastnem izboru - nato pa do začetka šolskega leta obvestijo vodstvo šole, da bodo otroka šolali doma. Vloga mora biti pisna, vsebovati pa mora naslednje podatke: ime in priimek otroka, kraj, kjer bo izobraževanje potekalo ter kdo bo otroka poučeval. Na šoli se pozanimajo o učbenikih in delovnih zvezkih, ki jih posamezna šola zahteva. Nadaljnje sodelovanje z izbrano šolo pa je individualne narave, saj je odvisno od zaposlenih na šoli in otrokovih staršev.
Z zakonom je določeno, da mora otrok, ki se šola na domu, ob koncu leta opravljati preverjanje znanja iz nekaterih predmetov. V prvi triadi otroci opravljajo izpit iz slovenščine in matematike, v drugi triadi iz slovenščine, matematike in tujega jezika, v tretji triadi pa je izpitov precej več - iz 9 predmetov, in sicer iz slovenščine, matematike, tujega jezika, zgodovine, državljanske vzgoje in etike (kakorkoli se že ta predmet imenuje trenutno), športne vzgoje, enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta in enega predmeta s področja umetnosti.

V primeru otrok s posebnimi potrebami je zakonodaja glede možnosti za šolanje na domu precej bolj omejujoča, zato naj možnost šolanja na domu starši preučijo še predno otrok dobi odločbo.


Midva z možem do pred kratkim nisva vedela za možnost šolanja na domu, alternativne šole pa niso prišle v poštev, ker živimo na obrobju Slovenije


Tekom šolanja otrok smo vedeli za waldorfsko šolo - najbližja je v Mariboru, mi pa živimo v Prekmurju. Za možnost šolanja na domu sem slučajno izvedela približno dve leti nazaj; pred kratkim pa še podatek, da je v Sloveniji to zakonsko omogočeno od leta 1996. Moja hči, rojena leta 1995, otrok z avtizmom, je morala toliko pretrpeti, ker tega nismo vedeli! Interneta doma skoraj nismo uporabljali do približno pet let nazaj, smo se pač trudili živeti življenje s čim manj sedenja pred ekrani, in tako nismo imeli možnosti nikjer priti do te informacije. 

Vse pedagoško osebje, ki je bilo kakorkoli v stiku z mojo hčerko, je vedelo, da je otrok zaradi šole v stiski, in sicer predvsem zaradi svoje šibkosti na socialno-čustvenem področju. Bila je stalna tarča vrstniškega nasilja, izven tega pa je vseskozi čutila hudo nelagodje zaradi gneče in hrupa - to je značilnost otrok z aspergerjevim sindromom. Nikoli ni navezala nobenega prijateljstva, ne v šoli ne izven nje. V prvih treh do štirih letih OŠ je postopno nehala govoriti, tako doma kot v šoli (od enega leta starosti naprej pa do šole je zelo dobro in veliko govorila, ter se tudi igrala in družila s sosedovima deklicama), in od takrat se njen govor ni nikoli več obnovil. Skratka, vsakomur bi moralo biti jasno, da bi bil za tega otroka umik iz šolskega okolja odrešitev, vendar nam te možnosti ni nikoli nihče omenil.

Od petega razreda naprej do drugega letnika gimnazije je redno obiskovala klinično psihologinjo, občasno tudi jaz ali mož. Pomoč smo iskali, ker kot starša nisva več vedela, kaj še narediti - že najin odnos z njo je bil težaven, pa tudi glede težav s komunikacijo in navezovanjem odnosov zunaj doma ji nisva več znala pomagati.

V vseh letih te terapije ni prišlo do izboljšanja na nobenem področju. Na težave s komunikacijo in navezovanjem odnosov se je kmalu nacepila socialna anksioznost, ki je ostala trajna, do sedaj, ko je hči stara 21 let. Kljub temu, da se Dita v vseh letih pri psihologinji ni nikoli odprla, da se ni nič spremenilo, tudi ta gospa ni nikoli pomislila - vsaj nama tega ni omenila - da bi bilo šolanje na domu morda dobra rešitev.

Moja najboljša prijateljica v tistem času, ki je mojo hčerko dobro poznala od malega, je vsa leta delala v šolstvu, precej let tudi v svetovalni službi OŠ. Poskušala nam je pomagati z informacijami, vendar te o možnosti šolanja na domu ni nikoli omenila, očitno ni vedela zanjo. Kot da je ta zakonska možnost nekakšna skrbno varovana skrivnost, da bi zanjo zvedelo in se je  poslužilo čim manj staršev. Niti zaposleni znotraj sistema niso vedeli zanjo, očitno.

Morda pa so nekje v kotičku možganov imeli to informacijo, vendar se jim takšna rešitev nikakor ni zdela sprejemljiva v nobenem primeru (kajti če ni v Ditinem, potem res ne vem, kdaj bi se jim zdela primerna). Pri nas je splošno razširjeno mnenje, da je ena najhujših stvari, če 'otroka prikrajšaš za možnost socializacije med vrstniki in ga imaš doma, zavitega v vato.'

To temo bom še podrobno razčlenila v posebnem prispevku. Za zdaj pa samo toliko: Naša hči je živ primer, da takšna 'socializacija' za vsako ceno lahko naredi ogromno škode. 

Skratka, nihče nam ni nikoli izdal informacije, ki bi nam neskončno olajšala življenje in prihranila veliko trpljenja.

To razlagam z namenom, da že tu osvetlim en delček tega, kako funkcionira šolski sistem. Ne krivim pa nikogar od omenjenih, da nismo vedeli za možnost šolanja na domu. Lahko bi midva z možem sama našla to informacijo, če bi bolj zagrizeno iskala. Vendar sva bila preveč vdana v usodo, tudi sama produkt obstoječega kulturno-družbenega sistema s prevladujočim vodilom - 'Molči in trpi, drugega ti ne preostane.' in 'Takšno je pač življenje. Ničesar se ne da narediti.' Odgovornost za nevednost torej prevzemava nase.  
Da bi hči oziroma vsi trije otroci lahko obiskovali katero od alternativnih šol, bi se morali preseliti v bližino ene od njih, mož pa zamenjati službo. Jaz nisem delala, finančna plat selitve pa bi zahtevala spremembo tudi te najine skupne odločitve, da se bom posvečala družini. Takšna korenita sprememba bi bila prevelik zalogaj za najino mentaliteto. Sploh nisva konkretno razpravljala o njej, tako naju je begala že misel na to. Tudi za to prevzemava odgovornost nase, nikogar drugega ne kriviva.

Zato pa pišem tole - za vas, da se boste lahko pravi čas in pravilno odločili za tisto, kar je najboljše za vašo družino