četrtek, 11. maj 2017

KO V ŠOLI RESNO ZAŠKRIPLJE



Maj in junij sta meseca, ko v mnogih družinah s šolskimi otroki vlada napetost, stres, tesnoba, strah ... Takoj po prvomajskih počitnicah so se tudi na spletu začela pogosteje pojavljati vprašanja staršev: kaj naj naredimo? 

Izbrala sem tri objave iz facebook skupin, ki nakazujejo na en segment šolske problematike: Apatičen in odklonilen odnos do šole pri mlajšem najstniku, z bistvenim znižanjem ocen. Spodaj bom poskusila podati nekaj smernic, kje in kako iskati rešitev iz te situacije; upam, da bodo vsaj malo v pomoč.


1. Sin mojega partnerja, star 12 let, je čisto zabluzil v šoli. Če bi danes zaključili ocene, bi ponavljal, na začetku šolskega leta pa je imel trojke in štirice. Učiti se mu ne da, če delaš z njim, mu je to dejansko potuha. Ne zaležejo ne lepe besede ne prošnje, prav tako pa tudi ne kreg. Ne bi rad ponavljal, a vseeno dobim občutek, kot da mu je vseeno. Živi pri svoji mami, a trenutno tudi ona ne ve, kako se lotiti tega. Potuha mu je tudi to, ker se zaveda, da mu je do zdaj vseeno uspelo se rešit in tudi tokrat računa na to, da bo že nekako zvozil oziroma se ne zaveda resnosti problema. Kako pristopiti? S partnerjem se poskušava z njim pogovarjati, ugotoviti, kaj se dogaja z njim, pove ne veliko, žal tudi laže in prikriva, tako da res malo tavamo v temi, kaj narediti in kako ukrepati.

Predvsem me zanima, kako pristopiti k otroku, ker s trenutnim obnašanjem kaže, da mu je za vse vseeno. Ne drži se dogovorjenih planov, tudi ko sediš ob njem, npr. pri matematiki, in mu daš točna navodila, naj piše vse račune - jih ne, ampak računa na pamet, največkrat narobe... To je samo en od primerov. Tega ne dela samo meni (ko je pri nama, se jaz učim z njim), ampak počne svoji mami podobno.

Komuniciramo itak vsi štirje (tudi partner od fantove mami kot tudi jaz) in vsi delamo za isti cilj-želimo pomagati fantu, primarno zdaj, da naredi razred in seveda tudi, da se odkrije vzrok vsemu temu. A se je fant zelo zaprl vase in trenutno vsi malo tavamo v temi, zato je vsak nasvet dobrodošel.


* * *
 

2. Moj nečak je isti kot vi opisujete. Moj brat in njegova žena sploh ne vesta več, kaj bi naredila. Hodi k psihologu v šoli in k psihologu v zdravstveni dom, toda njemu se fučka. V šoli se grdo vede tako do učiteljev kot do sošolcev in ostalih. Ocene so se mu zelo poslabšale in to traja že zelo dolgo. Tudi pogovor z njim ne zaleže. Pravi da bi raje šel delat, kot da bi hodil v šolo. Star bo 12 let. Kaj narediti v takem primeru?

* * *

3. Identičen primer imam jaz s svojim trinajstletnikom. Šola je nekaj, kar je postavil daaaleč na stranski tir in jaz mu ne pridem do živega. Sem samohranilka, zato si še toliko več upa. Ne zaleže dretje, pogovor, nič... 






POGLEJMO GLOBLJE

Vse prevečkrat starši in pedagogi delamo to napako, da poskušamo zgolj odpraviti / popraviti otrokovo vedenje, ki nam ni všeč; ne vprašamo pa se, kaj je za tem vedenjem, oziroma kaj je ’spodaj’, kaj se skriva v globljih plasteh osebnosti, s katero se ukvarjamo.
 

Vsako človeško vedenje je namreč rezultat notranjih stanj in procesov: samospoštovanja, vrednot, prepričanj, stališč, razmišljanj in občutij. Notranjih stanj in procesov v človeku ne moremo videti, lahko pa o njih sklepamo iz njegovega vedenja, vključno z govornim sporočanjem. Vedenje torej vedno nekaj sporoča. Odgovorni odrasli skrbniki otrok temu sporočilu prisluhnemo, da bi prišli do globljega in resničnega vzroka težav, ter poskusili odpraviti ali ublažiti le-te.


Kaj storiti:

Pokažimo resnično zanimanje za otrokov svet. Kaj se mu dogaja, kaj razmišlja, kaj misli o šoli in učenju in kaj čuti glede tega? Kako doživlja odnos pomembnih odraslih (nas staršev, učiteljev...) do njega? Vse to in več ga vprašamo, vendar šele, ko smo zares pripravljeni poslušati in slišati njegove odgovore – brez podajanja mnenj in sodb, brez obsojanja, moraliziranja in novih pridig. Da pogovor ne bi izpadel kot zaslišanje ali novinarski intervju, bomo seveda govorili tudi mi, vendar samo o svojih lastnih mislih in občutkih, ki ne smejo vsebovati (prikritih) očitkov in podučevanja … ne tokrat!, sicer bo pogovor zgrešil svoj namen, pa tudi hitro se bo končal, saj se bo otrok zaprl vase.

Do sedaj so bili medsebojni pogovori zelo verjetno sestavljeni predvsem iz pridig, groženj, prošenj, očitkov, siljenja, črnogledih napovedi ... tako pač delujemo starši, ko smo na avtomatskem pilotu.

Kljub vsej dobronamernosti, na ta način zgrešimo bistvo otrokovih potreb: da je viden, slišan in sprejet v svojem bistvu, da se sme izraziti, torej da ga obravnavamo kot človeško bitje, ne kot objekt, ki ga je treba primerno obdelovati, dokler ne dobimo ’izdelka’, kakršnega si želimo.

Štirje dobronamerni odrasli iz prvega primera zgoraj gotovo vestno skrbijo, da otrok potuje ob dogovorjenem času od enega starša do drugega, da pri tem ima pri sebi vse potrebno, da je sit, oblečen in čist; ob posebnih priložnostih mu privoščijo različne ’priboljške’, ga razveselijo s kakim darilom (sklepam). V šoli je popustil, zato se z njim učijo, poskušajo mu pomagati rešiti to težavo. Vse to pa je vendarle samo servis uslug, kar ni isto kot ’ljubezen’ ali ’zares videti tega otroka’ ali’ imeti dober medsebojni stik.’ Pač, starša ga zagotovo imata zelo rada, najbrž ga imata rada tudi njuna nova partnerja; vendar pa je povsem drugo vprašanje, ali se ta fant tudi počuti ljubljen, ali se počuti viden, ali se počuti tesno povezan z vsaj enim od teh odraslih.

Svojo ljubezen do naših otrok in drugih bližnjih je namreč treba znati izražati v taki obliki, da jo oni tudi občutijo kot ljubezen, sicer se počutijo neljubljeni in sami. To je velika umetnost. V številnih družinah servis uslug vse prevečkrat zamenjujejo za ljubezen. Tako je lahko videti, da vsi dobijo (skoraj) vse, kar je mogoče, a se vseeno počutijo nesrečni in osamljeni. 



»To, da nas drugi vidijo, pomeni, da s pomočjo našega vedenja zaznavajo naše notranje psihično življenje.«

-iz knjige VIHAR V GLAVI – moč najstniških možganov.


Kako z otrokom, ki se je zaprl vase, navezati stik tako, da bomo spet povezani, da nam bo odprl vrata v svoj svet?

-Kot je opisano zgoraj – poslušajmo ga brez sodb. (Ja, težko bo.) Morda nam sprva ne bo zaupal, v našem poskusu navezati odkrit pogovor bo slutil past; potrebno bo poskusiti večkrat.

-Dovolimo mu, da izrazi svoje prave občutke v zvezi s šolo, čeprav se nam bo morda zdelo njegovo govorjenje nespoštljivo – vzgojna prizadevanja prihranimo za kak drug trenutek. Gre namreč za temeljno potrebo vseh človeških bitij: biti viden, slišan in sprejet v svoji trenutni realnosti. Izražanje negativnih občutkov (ki so dejstvo, ne pa otrokova ’nevzgojenost’) prinese olajšanje in naredi prostor za pozitivno: za izdelavo načrtov, kako bomo opravili zoprne obveznosti in zakorakali v naslednje poglavje življenja.

-Na otroka glejmo kot na celostno bitje. Ni samo učenec, šola in ocene naj ne bodo edini predmet pogovorov. Pokažite zanimanje še za druga področja njegovega življenja – s kom se druži, kaj rad počne, katero glasbo posluša, katere igrice rad igra ... počnite kaj od tega skupaj.

-Občasno preživite z otrokom nekaj časa ’ena na ena’; v dvoje in tako, da se mu v resnici posvetite; počnite nekaj, kar je izbral on ali pa izberita skupaj, tako da se bosta oba počutila prijetno.

-Resničen stik lahko imamo samo takrat, ko smo iskreni in pristni. Odrasli ob otrocih pogosto igrajo vloge: ustvarijo si neko predstavo, kako naj bi se obnašal odrasli v njihovi vlogi, in potem to vlogo poskušajo čim bolje odigrati. Tako vedenje ni v skladu s trenutkom tukaj in zdaj, otrok prepozna narejenost in se praviloma začne vesti neprijetno, odklonilno.

-Namesto, da nas nenehno skrbi otrokova prihodnost, se zavedajmo sedanjosti. Otrok resnično potrebuje, da smo z njim tukaj in zdaj; da začuti, da je v našem življenju dragocen sam po sebi, neodvisno od uspehov in dosežkov, ter tak, kot je zdaj, ne kakršen bo postal, če se bo dovolj trudil.

(Nič ni narobe, če ga spodbujamo, vendar otrok ne bi smel čutiti, da je od dosežkov odvisna njegova vrednost v naših očeh.) Pri tem vam bo lahko v pomoč ta članek: Prihodnost vašega otroka je tukaj in zdaj.


IZVORI ODKLONILNEGA VEDENJA


V zgornjem besedilu sem nakazala, da se je treba pri reševanju težav vedno osredotočiti na vzrok, izvor problema, in ne le »tolči po simptomu«, kot da preganjamo nadležno muho.

Izvore kakršnih koli otrokovih šolskih težav na splošno lahko iščemo na treh področjih: v otroku samem, v družini ali v šoli. Pravega izvora ni vedno lahko definirati in pogosto gre za preplet večih dejavnikov.

Vzroki, ki izhajajo iz otroka, so lahko različne učne težave, bolezni, motnje razpoloženja, vedenjske motnje ... Gre za obširna področja, ki jih je potrebno obravnavati posebej. V zgornjih primerih je manj verjetno, da bi šlo za nekaj od tega, zato se v tem prispevku ne bom osredotočala na to.

Vzroki, izhajajoči iz družine, lahko obsegajo vse od motenj v odnosih, do različnih bolezni in zasvojenosti. V naših treh primerih nimamo veliko informacij o družinah. Predpostavimo, da gre za ’običajne’ družine (ločenost in enostarševstvo sami po sebi ne vodijo nujno v zaplete, poleg tega to stanje v teh družinah ni nastalo v zadnjem času, ampak veliko prej). ’Običajne družine’ naj razmišljajo v smeri zgoraj napisanega: 


-Kateri odnos(i), katere razmere v otrokovem svetu niso dovolj dobre? Kaj manjka? 
-Kakšen je moj stik z otrokom? 
-So izpolnjene njegove temeljne psihološke potrebe - biti ljubljen, varen, viden, sprejet, vreden? 
-Kakšen je partnerski odnos staršev (drugi primer)? 
-Starši imajo svoje partnerje in prijatelje (kjer najdejo bližino, varnost, zaupnost, se sprostijo in si napolnijo baterije), službe in morda hobije (kjer lahko izpolnijo svojo potrebo po uveljavitvi, ustvarjanju, doprinosu ...) … Ima tudi otrok te nujne oporne točke v življenju? Ima tudi on možnost napolniti svoje čustvene baterije ali je zgolj oskrbovan – sit, oblečen, na toplem in z lastnim računalnikom?

Najstnik še vedno potrebuje starše prav toliko kot mlajši otrok, le na drugačen način. Morda preživi več časa z vrstniki kot s starši, a to še ne pomeni, da so vrstniki bolj pomembni.


Vzroki v šoli: tu gre lahko za težave v konkretni inštituciji (slabi odnosi, nasilje, mobing ... ), ali s konkretnim učiteljem ali vrstnikom ali več njimi, ali pa za problem šole kot sistema, načina dela, oziroma šolske kulture. Ne glede na morebitne zaplete v posameznih odnosih, je splošna šolska kultura sama po sebi problem in slabo vpliva na odnos do šole ter učenja pri velikem delu mlade populacije. O tem je po svetu napisanih veliko knjig, razprav, člankov in posnetih veliko video filmov. Nekaj tega povzemam na svojem blogu, na primer tukaj: Šola je zapor in našim otrokom škoduje.

Če se kot starši začnete spraševati tudi o šoli in šolskem sistemu (v primeru, da ste do sedaj iskali napake le v otroku in v vaši vzgoji), boste otrokov upor veliko, veliko lažje razumeli. Ko mu boste nudili vaše razumevanje in mu dovolili izraziti njegove resnične misli in občutke, se bo tudi njegov upor zmehčal, saj bo končno slišan in razumljen! Njegovo mnenje bo štelo! Ne spodbujam jamranja, pač pa spodbujam, da rečemo bobu bob, ker je potem nesporno veliko lažje zagristi v ta grenki bob in ga spraviti po grlu.


UPOR PROTI NEZDRAVIM RAZMERAM JE ZDRAV ODZIV

Premislite o tem: Če je šolski sistem povsem neustrezen glede na dejanske potrebe otrok,  ali ni potem upor vašega najstnika - zdrav odziv?

Vaši sinovi in hčere na začetku pubertete vse bolj razmišljajo z lastno glavo in vidijo nepravilnosti ter nesmisle okrog sebe. Mislite, da ne opazijo, kako pogosto učitelji zahtevajo od njih, česar sami ne izpolnjujejo (npr. točno prihajanje v razred, držanje dogovorov...)? Mislite, da se ne počutijo kot predmeti na tovarniškem tekočem traku, ko morajo dan za dnem, leto za letom reševati vsi v razredu enake naloge, čeprav so različne osebe, z različnimi sposobnostmi, talenti in zanimanji?

Vaši otroci morda ne bi znali izraziti z besedami (nekateri bi), vendar čutijo, da je nekaj narobe s tem, da jih šola sili trpati v glavo številne podatke, da jih po testu spet pozabijo; čutijo, da se učijo veliko preveč nesmiselnega balasta in veliko premalo tega, kar bi jim pomagalo uspevati v življenju; morda nejasno slutijo, da propadajo ali ostajajo neodkriti, neuporabljeni njihovi resnični talenti in njihove prave sposobnosti, medtem ko se morajo pod prisilo učiti različne nepovezane podatke. 



Slika s spleta - sicer v hrvaškem jeziku, a mi je vsebina zelo blizu.


Upor najstnikov do šole / učiteljev / staršev največkrat sporoča prav to: »Če mene in mojih potreb ne jemljete resno, zakaj bi potem jaz izpolnjeval vaše zahteve?«

Če vam to zveni približno smiselno in če lahko vključite to v svoje razmišljanje o vašem otroku in šoli, potem bo vaš naslednji pogovor z njim o tej temi precej drugačen od dosedanjih. Vaš otrok pa se bo pri sebi čudil, če vas niso morda na skrivaj zamenjali. Ne predlagam vam, da se mu pridružite v bojkotu šole, ampak želim povedati, da bo svoj odpor do učenja lažje premagal, če ga boste razumeli in ga podpirali, namesto kritizirali. In ne bo imel več potrebe, da bi se upiral vam. 



Citat Jespera Juula


ZAKLJUČEK

Kot vidite, so moje smernice ubrale čisto drugo pot od »kako najstnika motivirati za učenje«. Slednje bi pomenilo ukvarjati se zgolj s površinskim vidikom situacije, ki ima v resnici globlje in razpredene korenine. Prepričana sem, da ustrezno delo na naših odnosih in komunikaciji samodejno privede do izboljšav na drugih življenjskih področjih, kot je na primer otrokovo šolsko delo, rezultati pa so bolj kakovostni in trajni. Lahko pa se odločimo tudi samo na novo prebarvati površino (=z nagradami in kaznimi motiviramo najstnika za učenje, vse drugo pustimo pri miru), ampak oplesk bo dokaj hitro spet razpokal in obledel. 




Že poznate knjigo Šola, kam greš?
Več o njej izveste TUKAJ.