ponedeljek, 24. april 2017

SREDIŠČE ZA NARAVNO UČENJE SAMOROG


Anja in Peter sta starša dveh majhnih otrok, delata v zahtevnem poklicu in živita aktivno življenje. Pred približno sedmimi leti sta se preselila v svojo leseno hišo, ki sta jo zgradila tik pod gozdnatim hribom v vasi Sora pri Medvodah, saj si življenja ne moreta predstavljati drugače kot v naravi in z naravo. Ko se je približal čas vpisa prvega otroka v šolo, sta razmišljala o drugačnih, boljših možnostih, kot je večurno sedenje v zaprtih prostorih in nato še doma pri nalogah. Poznala sta različna svetovna gibanja za svobodnejši in polnejši razvoj otrok, kot so na primer demokratične šole, gozdni vrtci in gozdne šole, se zavedala modrosti naših babic in verjela v naravno učenje. 



Skupaj s prijatelji, Anjo in Gregom ter Dominique, prav tako mladimi starši, s katerimi so se trdno ujeli v vrednotah, viziji in motivaciji za delo, ter ob podpori še nekaj podobno razmišljajočih prijateljev, sta v začetku letošnjega leta ustanovila zasebni zavod Središče za naravno učenje Samorog. V igralnico – Samorogovo Ustvarjalnico - so preuredili kar spodnji del njune stanovanjske hiše, glavnina dogajanja pa itak poteka v gozdu. Dobrih sto metrov od hiše se v pobočju hriba nahaja raven plato, kjer je nekoč bilo smučarsko skakališče, danes pa je ta prostor kot nalašč za gozdno šolo. Na ravnini so si uredili prostorček, kjer lahko sedijo pod razpeto platneno streho, kurišče ter plezalo iz hlodov, vrvi in odsluženih gum.



Glavno prizorišče učenja v gozdu


Takoj zraven teče potoček, ki otroke vsak dan vabi v igro in raziskovanje; v času mojega obiska so navdušeno opazovali žabji mrest. Nekaj metrov nižje, kjer se gozd konča in prične travnik, so si uredili mini vrtiček. Iz smučarskih časov je še ostala majhna lesena hišica, v kateri hranijo nujne pripomočke kot so vrvi, barve in čopiči, nekaj orodja. Nekaj desk, pritrjenih v pobočje, predstavlja gledališki oder. 

 

Žabji mrest v otroški dlani


Na teh dveh prizoriščih – v igralnici in v gozdu - se odvijajo aktivnosti Zavoda Samorog: predvsem igralni dopoldnevi za predšolske otroke in učenje na prostem za skupinico šoloobveznih otrok s statusom šolanja na domu. Za otroke skrbita dve vzgojiteljici, ki se jima bosta jeseni pridružili še ena ali dve učiteljici, pogosto pa z različnimi delavnicami obogatijo dogajanje še drugi pedagogi in ostali zanimivi gostje:

-Mina Kunstelj z zvočnimi delavnicami

-Petra Brdnik Juhart z Orffovim glasbenim pristopom

-Tadej Markovič z Montessori zgodbami

-tedensko delo z Montessori materiali (Ana Jelovčan)

-Nadia Džamastagić s plesnimi zgodbami

-Jurij Marussig s fizikalnimi zgodbami / fizioustvarjalnicami, pravljicami o črkah in delavnicami za slepe in slabovidne

-Anja Radšel, pediatrinja, z delavnicami o človeškem telesu

-za 4 ure na teden prihaja anglistka Neža Budkovič

-različne umetniške (likovne, glasbene, gledališke) delavnice

in drugi.

Najti sodelavce ni težava, saj zanimiv koncept pritegne ljudi, da jih kontaktirajo kar sami. Tako sta na primer prišli k njim dve študentki biologije s terarijem in pokazali otrokom veliko različnih vrst žabic ali pa vrtnarka, s katero so si uredili vrtiček.



Razvoj odnosa do živali (terapevtska domačija Apaloosa Ranch)


S tem se pestrost dejavnosti še ne konča. Zgoraj so opisane tiste, ki se odvijajo v Sori; ob njih pa pogosto hodijo tudi na izlete, katerih cilj izglasujejo otroci. Redno obiskujejo terapevtsko domačijo Appaloosa ranč v vasi Dobruša, kjer skupaj s terapevtko jahanja Dominique razvijajo odnos do konjev in drugih živali ter pomagajo pri kmečkih opravilih in pripravi hrane. Tedensko jih v svoji lesarski delavnici Sime, Svedi & mali fedri, kjer otroci ustvarjajo z lesom in pravimi orodji, gostita Simon in Ana. Med drugim so se odločili za izdelavo čolna; ta bo kmalu končan in za zaključek projekta bodo šli veslat po Ljubljanici. 



Izdelava čolna


Vse to in več se v Samorogu dogaja že zdaj, ko je star komaj nekaj mesecev. Načrtov in idej pa imajo še veliko. Navdušeni so, ko vidijo, da koncept deluje: Otroci so neskončno vedoželjni in vedno pripravljeni sodelovati. Nikoli jim med delavnico ne zmanjka koncentracije, veliko si zapomnijo in znanje med seboj povezujejo. Dajejo polno pobud za dejavnosti. Brati, pisati in računati se učijo kar sproti. Kadar pripravljajo hrano, je treba najprej na listek napisati potrebne sestavine, določiti ustrezne količine, iti v trgovino in plačati – takrat je na vrsti pisanje in računanje. Na izletih pa berejo napise na tablah. Zelo radi berejo tudi knjige – te si izberejo zjutraj v igralnici, natovorijo v nahrbtnik in nesejo s seboj v gozd. Ko sem bila na obisku, je na eni od lesenih kladic za sedenje pod platneno streho počival tudi list z natisnjenimi matematičnimi nalogami, v družbi različnih otroških knjig. 


Črke iz storžev

Načrti za prihodnost: 

uvesti koncept gozdnega vrtca kot uradne oblike predšolskega varstva tudi v naši državi, za šoloobvezne otroke pa ustanoviti demokratično šolo. Na prizorišču gozdne šole nastaja doživljajsko igrišče, ki bo predvidoma odprto že to jesen. Zraven bo zgrajeno učno središče, opremljeno za raziskovalno učenje, ki bo na voljo za širšo uporabo – tudi javnim šolam oziroma vsem, ki bodo zainteresirani. Načrte odobravata tudi krajevna skupnost Sora in občina Medvode. 


Prižgimo ogenj!

Glavno vodilo Samoroga: 
Verjamemo, da so otroci, ki imajo priložnost rasti, se učiti in razvijati v pristnem stiku z naravo, skozi igro, v skupnosti, po lastnih vzgibih – družbeno odgovorni, v sebi dobro usidrani, svetu prijazni in srečni otroci. In da bodo vse to ponesli s sabo tudi v odrasli svet.


Samorogova ustvarjalnica (notranji prostor)


Verjamejo v naravno učenje: 
Naravno učenje je izkustveno učenje. Otroci potrebujejo svobodo, časovno in prostorsko. Potrebujejo stik s predmeti, z okoljem, s pravim življenjem, z ljudmi vseh starosti. Otroci hočejo razumeti, zakaj se nekaj zgodi in kako. O tem ne želijo poslušati, ampak morajo to izkusiti. Naravno učenje ni načrtovano niti strukturirano, je del vsakdanjega življenja in se zgodi samo od sebe. Je najbolj učinkovito učenje, ker hkrati aktivira vse čute in zajame tudi čustva.


Kolesarski izlet

Delujejo po načelih inkluzije: 

Inkluzija je paradigma, način razmišljanja,  nadgradnja integracije in edina pot, ki nas vodi v strpnejšo, celovito družbo z vsemi različnimi in hkrati enakimi.

V inkluziji ni otrok, ki ne zmorejo, ni učencev, ki niso uspešni, v inkluziji so vsi uspešni... 



Barvita Samorogova dežela

Gojijo demokratično skupnost: 

V skupnosti, ki deluje po vzoru medvrstniške mediacije, se pravila krojijo z enakovrednim glasovanjem njenih pripadnikov. Glasovi vseh prisotnih, od odraslih do najmlajših so enakovredni. Tak način vodenja otroke spodbuja k razmišljanju o tem, v kakšnem svetu želijo bivati. Namesto slepega sledenja navodilom jim ponuja možnost soustvarjanja svojega življenjskega prostora. Ker se njihovo mnenje in njihove osebne meje upošteva od malega, jim tudi spoštovanje drugih ni tuje. Zgodaj se naučijo samonadzora in samostojnega reševanja konfliktov. Imajo veliko motivacijo za vzdrževanje reda, ki ga določijo sami, za varovanje tistega, kar so ustvarili sami. Občutek, da so slišani in da štejejo kot del celote, jim daje pomembno zavedanje o lastni vrednosti in gradi samospoštovanje.

Več o Samorogovih prepričanjih lahko preberete na njihovi spletni strani



 

Otrok + igra = učenje za življenje, so izračunali v SNU Samorog. Mi pa računamo na njih, da bodo – pogumni in neustavljivi, kot so – prepričali tudi slovensko politiko, da so gozdni vrtci in svobodne demokratične šole nujno potrebni za zdravo prihodnost vseh nas.




*Vse slike so last SNU Samorog.


Prispevek s sorodno tematiko:
SOLE LIBERO - NARAVNO ŠOLANJE




ponedeljek, 10. april 2017

DAN V OSNOVNI ŠOLI LILA


Izsek iz spletne strani osnovne šole Lila


Osnovna šola Lila domuje na Langusovi 8, v prostorih Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Konec lanskega leta so po treh letih delovanja šole končno pridobili sklep Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, da je njihov program javno veljaven; zdaj pa poteka še postopek vpisa v razvid izvajalcev osnovne šole. Dokler vsi ti postopki niso zaključeni, je šola še zasebna, kar pomeni, da program financirajo starši, otroci pa so uradno vpisani v javne šole kot šolajoči na domu. V maju in juniju bodo na teh šolah opravljali izpite, na podlagi katerih bodo prejeli javno veljavna šolska spričevala. Z novim šolskim letom pa bodo, upamo, takšna spričevala lahko prejeli na svoji šoli Lila, brez dodatnega dokazovanja znanja drugje. Poleg tega pa bodo, če bo šlo vse po načrtih, imeli svoje enote šole Lila še v Novem mestu, Mariboru, Kranju in na Goričkem.

V tem šolskem letu ima Lila tri skupine učencev: 

-1. razred (9 otrok), 
-kombinirana 2. in 3. razred (11 otrok) 
-kombinirana 4. in 5. razred (8 otrok). 

 
Vir: http://www.sola-lila.si/


Skupine so veliko manjše kot v klasični šoli (vanje sprejmejo največ 15 otrok), a v vsaki poučujeta dva učitelja. Letos jim je prvič uspela takšna kombinacija zaposlenih, da sta v vsakem tandemu zastopana oba spola.

Nekega lepega sončnega dne sredi marca sem lahko nekaj časa prisostvovala pouku v vsaki od treh skupin.



Pouk

Mize v učilnici so zložene skupaj kot sestavljanka, tako da tvorijo poln krog ali podobno obliko. Otroci sedijo v krogu, prav tako je med njimi učitelj(ica).

2. in 3. razred

Najprej se dogovorijo za datume, ko bodo predstavljali doma prebrane knjige, nato se učijo o pojmu skladnosti. Ogledajo si primere papirnatih likov, pa tudi drugih predmetov, in ugotavljajo (ne)skladnost. Vzamejo zvezke, napišejo naslov in eno poved o tem, kateri liki so skladni, nalepijo vsak po dva skladna lika v svoj zvezek.

Pouk vodi učiteljica, medtem ko sedi z učenci za skupno mizo, učitelj pa se premika med njimi in pomaga tistim, ki to potrebujejo.

1. razred

Učiteljica bere pravljico v slovenskem in angleškem jeziku. Otroci med poslušanjem božajo belega zajčka Puhka, ki ta mesec domuje v njihovi učilnici, naslednji mesec pa bodo njegov hlevček preselili v sosednjo skupino. Tako se skupini izmenjujeta pri skrbi za zajčka, šolske počitnice pa Puhko preživlja pri katerem izmed učencev. Ljubljenčka so si otroci kupili z denarjem, ki so ga dobili od mimoidočih, ko so prepevali na Tromostovju.

Po pravljici je čas za malico. Otroci pobrišejo mizo in pomagajo narezati sadje in zelenjavo. Po malici je odmor na prostem – približno eno šolsko uro.

4. in 5. razred

Imajo uro naravoslovja. Učijo se o procesih pri kroženju vode v naravi ter spoznavajo pojme: podtalnica in površinske vode, onesnaževalci, pomen podtalnice kot vira pitne vode, čistilna naprava, greznica... Najprej si ogledajo dva kratka filmčka na kanalu YouTube, nato se dolgo in živahno pogovarjajo.


Skupni elementi mojih opažanj v vseh treh skupinah:

-Pouk ima obliko neformalnega pogovora. Učitelj/ica sedi z njimi za skupno mizo, ne za dvignjenim katedrom. Otroci spontano govorijo in se tudi premikajo – mencajo na stolu, zlezejo na mizo... Zavzeto sodelovanje v učnem pogovoru se izmenjuje z drobnimi navihanostmi.

-Za svoje vedenje otroci niso deležni opozoril, svaril, kritike. Odrasle osebe (občasno je en učitelj sam z njimi, ker ima drugi delo izven učilnice) umirjeno in suvereno usmerjajo tok dogajanja, tako da na koncu vsi skupaj srečno prispejo do zastavljenega cilja.

-Zaradi neformalnega in sproščenega ozračja sem imela občutek, da pouk nekako ni ’resen’ in da delo pravzaprav ne poteka, vendar so na koncu ure imeli vsi učenci v zvezku napisano in nalepljeno, kar je bilo treba, in vsi so razumeli obravnavane pojme. Po zaslugi nam nepojmljivega razkošja dveh učiteljev na skupino približno desetih otrok je imel vsak narejeno vse, ne da bi zato bilo potrebno na silo krotiti njihovo otroško navihanost in naravne impulze po gibanju in govorjenju; pouk je bil možen, ne da bi zato morala bila poškodovana integriteta in samospoštovanje kogarkoli od udeležencev.

-Noben od učiteljev ne govori z značilnim ’pedagoškim glasom’, ampak v povsem naravnem tonu, zato pouk še najbolj spominja na veliko družino, ki se, zbrana okrog mize, živahno pogovarja.

-V odnosu učiteljev do otrok je čutiti naklonjenost in spoštovanje. Otroške živahnosti ne jemljejo osebno – kot napad nase, ampak kot nekaj naravnega in dragocenega, ter z notranjim mirom usmerjajo tok dogajanja vedno znova v pravo strugo. Otroci se v svojem odnosu do vrstnikov in učiteljev ravnajo po zgledu odraslih: so - letom primerno - navihani in polni energije, a ne razdiralni ali nespoštljivi.

-Sem že omenila, da so bili otroci živahni? Res so bili kar precej, vendar je učenje je kljub temu potekalo. V najstarejši skupini je bilo med gledanjem posnetkov o vodi potrebno posredovanje učitelja, ker je en učenec brcal v stol drugega, tretji učenec je bil nemiren... prvega je učitelj odpeljal na drug konec mize, na stol poleg sebe. Nemirnega učenca je že prej posadil poleg sebe, ga ves čas umirjal z božanjem po hrbtu, na koncu mu je ta fant že ležal v naročju. Vse se je odvijalo v ozračju medsebojnega spoštovanja in globoke zavzetosti odraslih za dobrobit otrok. Ko je pogovor o vodah postajal vse živahnejši, so skoraj vsi zlezli na mizo. To ni nikomur predstavljalo težave, učitelja sta samo poskrbela za takšno namestitev, da je vsak lahko videl vse druge; pozorna sta bila na vsakega posameznega otroka in spodbujala, da so vsi sodelovali v razpravi.

-Pobude, ideje in zamisli otrok so slišane. Na primer, med pogovorom o vodi, ko so omenjali onesnaženost, je deklica predlagala, da bi kot razred izvedli čistilno akcijo v okolici. Učitelja sta predlog sprejela, malo so ga ’predebatirali’ in ga uvrstili v načrte za bližnjo prihodnost.

-Ni usodnega pomena, da so črke lepe. V srednji skupini sem opazovala, kako so učenci napisali naslov in tisto poved o skladnosti, ne da bi jim učitelja kukala čez ramo in opozarjala, katera črka je pijana, katera sega čez črto in kje je treba vstaviti presledek. Kar so naredili, ni bilo deležno komentarjev in popravkov. Sicer je učitelj hodil okrog in po potrebi pomagal, a ni komentiral njihovega dela s kozmetičnega vidika. Za običajno miselnost je tak način dela najbrž neresen, šlampast, a sama sem pri svojih letih že uspela dojeti, da je za otroka neprimerno bolje, če ne dobiva pri slehernem svojem gibu napotkov, kaj bi lahko naredil boljše. Stari so komaj osem let. Še ogromno časa imajo, da njihove črke postanejo poravnane. Marsikomu od nas se, kljub vsem opozorilom in rdečim popravkom, nikoli niso hotele postaviti kot je treba, pa vseeno živimo dostojno odraslo življenje; le da nas večino  vseskozi nekje znotraj gloda občutek, da karkoli naredimo, ni dovolj dobro (zaradi celotnega načina naše vzgoje, ne samo zaradi rdečih čačk v naših zvezkih). 



Vir: http://www.sola-lila.si/


Pogovor z učiteljico

Učiteljica Renata, ki skupaj z učiteljem Lukom poučuje 4. in 5. razred, mi je pojasnila pomen takšnega, na videz neformalnega učnega pogovora, potem ko sem na glas podvomila, ali si na tak način dovolj zapomnijo pojme – navsezadnje bodo letos še morali opravljati izpite na javnih šolah.

»Namen takšnega pogovora je, da otroci pridejo z učno snovjo v stik, se z njo povežejo in dejansko uporabljajo besednjak. Iste pojme bomo utrdili, ko jih bom ponovno uporabila pri slovenskem jeziku. Naknadno še obravnavamo isto snov bolj strukturirano, dobijo na primer list z besedilom in na koncu vprašanja, na katera pisno odgovorijo. Lahko bi neko snov tudi uvedli s takšno aktivnostjo, vendar je potrebno oceniti, ali jih bo v tej obliki dovolj pritegnila. Bistveno je, da se otrok s snovjo najprej poveže, pozneje je čas za utrjevanje.«

Vprašala sem jo tudi, ali sta s sodelavcem vedno in vsak dan tako potrpežljiva, kot sta bila danes. Odgovor: » Seveda imava kdaj slab dan, upad energije... Takrat otrokom to poveva in jih prosiva za sodelovanje. Tisti dan pač narediš, kar lahko, z energijo, ki jo imaš na razpolago.«



Domače naloge
 

Skupnega pravila glede domačih nalog na šoli nimajo. Vsak par učiteljev se samostojno odloča o tem. Bistvo domačih nalog je predvsem v razvijanju lastne odgovornosti do dela, skrb za svoje obveznosti... ne pa utrjevanje in učenje, to je odgovornost učiteljev in se dela v šoli

Tako imajo najstarejši učenci (4. in 5. razred) navadno enkrat na teden domačo nalogo, ki je vezana na več predmetov. Zanjo imajo potem na voljo več časa - lahko cel teden - prav z namenom, da v tem času sami poskrbijo za to, da si delo ustrezno razporedijo, da nanjo ne pozabijo, si jo zapišejo v svoje koledarčke, da ob tem še trenirajo upravljanje s časom. Podobno imajo tudi v skupini 2. in 3. razred, le da naloge nimajo čisto vsak teden. V prvem razredu načeloma nalog nimajo, razen ko je potrebno doma zbirati kakšen material in ga prinesti v šolo.

Izjeme so primeri, ko otroci - predvsem starejši - na lastno željo pripravijo in vodijo kakšno učno uro. Takrat se morajo seveda doma na to pripraviti, učitelj pa jim pomaga z usmeritvami, če to želijo.



Sodelovanje s starši

Starši dobivajo tedensko poročilo, v katerem učitelj opiše učni in socialni proces celotne skupine v preteklem tednu, za vsakega otroka posebej pa še opiše njegov osebni razvoj tega tedna - če je imel kakšen poseben izziv, kakšen poseben uspeh, napredek na področju osebnega razvoja. Ta poročila skupaj s slikovnim materialom - nekaj fotografij različnih dejavnosti - učitelji pošljejo staršem po mailu vsak petek.

Vsak mesec učitelji pripravijo še mesečno poročilo, ki predstavlja nekakšen pregled obravnavane učne snovi ter dogajanja v skupini v celem mesecu.

Ob polletju učitelji pripravijo obsežnejše poročilo, ki vključuje opisne ocene učenčevega znanja in delovanja pri posameznih predmetih ter njegov napredek glede na učne cilje. Poleg tega poročilo vključuje tudi obsežnejši opis otrokovega osebnega razvoja ter njegovega razvoja na področju sodelovanja z drugimi (s sošolci in učitelji). Podobno poročilo, le da obsega vse šolsko leto, učitelji pripravijo še ob koncu šolskega leta. 



Zaključek
 

Moj glavni vtis z obiska na šoli Lila je:

Otroci tukaj smejo biti otroci, odrasli pa prevzemajo odgovornost za potek učnega procesa. Otroške energije ne zatirajo in stigmatizirajo, ampak jo negujejo in usmerjajo kot dragocen vir.
 

Šola Lila poučuje po principih VZŽ – Vzgoja za življenje. Več o tem pristopu in njihovem načinu dela lahko preberete na spletni strani




OŠ Lila in druge alternativne šole v Sloveniji so predstavljene tudi v knjigi Šola, kam greš? Več o njej lahko preberete TUKAJ.




sobota, 01. april 2017

O KREATIVNOSTI, PA TUDI O ODGOVORNOSTI



»Vsak človek je unikat, in vsakomur je dan kreativni potencial. Smo tridimenzionalna bitja - sestavljajo nas telo, duša in duh. Duh predstavlja našo kreativnost in je za telo to, kar je elektrika za radio. Preko dela s kreativnimi mediji se duh prebuja; prezasičenost s šolskimi znanji ubija duha,« nam je pojasnila svoje videnje človeka Lea Lebar na dveurni delavnici Prebuditev ustvarjalnega potenciala.

Delavnica, Lea Lebar
 
 

Lea Lebar je ustvarjalna pedagoginja, specializantka pomoči z umetnostjo. Enajst let je delala kot socialna pedagoginja v vzgojnem domu Veržej, dve leti na osnovnih šolah v Ljubljani kot specialna pedagoginja, zadnjih nekaj let pa samostojno raziskuje kreativnost. Pred kratkim je izdala knjigo BITI, biti kreativen otrok, vzgojitelj/učitelj, starš.
 

V svoji knjigi in na delavnicah ter v daljših individualnih programih pomaga odraslim ponovno prebuditi lastno kreativnost, tako da jih uči različnih tehnik za delo z lastnimi čustvi, za čiščenje mentalnega prostora, za upravljanje lastne kreativne energije. Ko pripoveduje o njeni lastni poti osebne rasti, potrjuje, da to, kar uči, tudi živi. Kreativnost je bila rdeča nit tudi pri njenem delu z otroki in mladino z vedenjskimi in čustvenimi težavami (ona jim raje reče izzivi) ter drugimi otroki s posebnimi potrebami. Z njimi je veliko ustvarjala, kar jim je zelo pomagalo pri zdravljenju travmatične preteklosti ter pri učinkovitejšem učenju v sproščenem stanju.

»Z delovnimi zadolžitvami, pisanjem svojih občutkov, izrazi skozi likovno ustvarjanje, s petjem, igro, plesom, igranjem na glasbilo, pisanjem se trmasto vztrajanje v nesmiselnih početjih počasi razgrajuje.«
 

Preko svojega načina dela, s stalnim iskanjem novih, boljših poti in rešitev, je prišla do spoznanja, da je uspešnost vzgojiteljevega dela močno povezana z njegovo notranjo naravnanostjo: 

»Da bi bilo dobro otrokom, je potrebno, da sem jaz dobro. Delala sem na tem, da sem vsak dan prišla v službo mirna, pozitivno naravnana... Pomagala sem si z različnimi tehnikami kot so afirmacije, meditacija, vizualizacija... Delovalo je! Nekega dne sem ugotovila, da je ogromno odvisno od mene. Konflikt je pokazatelj, da imam nekaj za razrešiti. Moje misli, čustva in moja ustvarjalnost, vse to se je odražalo pri otroku, mladostniku in drugih udeleženih … V učenje smo vnašali humor, zabavo, sproščen način, kar se je odražalo pri otrocih v njihovem miru, v dobrih rezultatih, v svobodnem ustvarjanju in v dobri samopodobi.« 


kreativnost v vzgojno-izobraževalnem procesu

 

Nekaj zanimivih odlomkov iz knjige


-Ali bomo v službi uspešni in zadovoljni, je v veliki meri odvisno od nas samih.

Morda bo kdo rekel, kaj pa govoriš, če pa mi ravnatelj ni odobril tega, če ni prišel v skupino, vodja mi je to rekel, on je odločal, ne jaz, otroci so tisti, ki mi dvignejo pritisk … V bistvu je pa od nas samih odvisno, kako se odločamo, kako sprejemamo, kako doživljamo, kako se nas dotakne, koliko si dopustimo. Da bomo vseskozi delovali uravnoteženo, je potrebno vsakodnevno delo na sebi.

-Na začetku svoje poklicne poti sem se še srečevala s posameznimi primeri represije. Spomnim se, da sem jo opazovala zadržano. Znotraj sebe sem iskala drugačne strategije in jih preizkušala.

-Mir v otroku, občutje varnosti, radost, navdušenost ter sprejetost so ključni dejavniki, ki so bogatili tako otrokove kot moje občutke.

-Otroci vidijo in začutijo, otroci vedo, komu je mar zanje. Otroci se potrudijo in se z majhnimi koraki premikajo v želeno smer. Neskončno hvaležni so za tvoj trud, tudi če imajo čustvene ali vedenjske težave. Še toliko bolj. Pozitivno energijo začutijo in se je nalezejo; energija jih zdravi.


O učenju:

 

-Učne ure je smotrno narediti zanimive. Zaželeni so pogosti premori, ki jih namenimo dihalnim in telesnim vajam / plesno gibalnemu izrazu. Med pavzo, kot radi rečemo tem vajam, se ponavadi sproščeno nasmejimo. To otroka sprosti, umiri, izostri njegovo zbranost. Otrok začuti sebe kot celoto, vzpostavi stik sam s sabo in z učenjem nadaljuje kot prerojen.
 

-Čustva so ključ, ki spravi informacije v trajni spomin … Učenje je samo po sebi preprosto; treba pa ga je živeti v prijetnih čustvih, z naravo, igro, glasbo (meditacijo). Učitelji, ki so tako naravnani, imajo dejaven in ustvarjalen razred.


Celostni pristop – moč projektnega dela:

 

-Vse več je dognanj, da je celostni pristop edini pravi način za dobro počutje učenca v šoli. Srčno si želim učenja, pri katerem nimaš občutka, da se učiš. Takega, da se počutiš koristen in sposoben. Praktičnega. Da projekt spelješ tudi do prodaje.
 

V vzgojnem zavodu so se lotili takega projekta. Izdelali so petsto čestitk in vse prodali. Udeleževali so se prodajnih razstav, kjer so prodajali tudi unikatne keramične vazice.
 

-Celoten projekt – od izdelave do izvedbe in tudi plačilo za vloženo energijo – je otroke in mladostnike izjemno navdušil, s sijajem v očeh so bili pripravljeni izdelovati, oblikovati in prodajati. Z izkupičkom smo si privoščili krasen izlet na pico, del denarja pa smo namenili za obnovo prostora skupine.
 

Otroci in mladostniki so ob projektnem delu spoznali celoten postopek od načrta, organizacije in izvedbe, vključno s prodajnim delom, kar jih je navdajalo s strastjo, dobro voljo in energijo za še več takšnih izzivov. … Motiviranost, ustvarjanje iz dneva v dan, občutek koristnosti in sposobnosti so jih brusili v odgovorne posameznike, ki danes, ko so odrasli, živijo odgovorno, ustvarjalno in se počutijo dobro.


Odgovornost odraslih

 

Odgovornost odraslih - še posebej pedagogov, vzgojiteljev - v življenju otrok je velika; naše vodstvo in zgledi so ključnega pomena. Predvsem za otroka, ki prihaja iz neurejenih domačih razmer, ima osebje v inštitucijah potencial, da mu spremeni življenje. 



***
 

Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.