INOVATIVNA ŠOLA LUMIAR

Inovativnost in usmerjenost v prihodnost


Lumiar je inovativna, v prihodnost usmerjena šola. V raziskavi, ki so jo skupaj izvedli UNESCO, Stanfordska univerza in Microsoft, so izbrali Lumiar za eno izmed 12 najbolj inovativnih šol na svetu (edino v Braziliji). Raziskava je ocenila stotine šol po svetu, da bi uvedla podporni program, v katerem bi take šole, ki uporabljajo sodobno tehnologijo in gledajo v prihodnost, lahko sodelovale kljub svojim raznolikim kulturam. Na seznamu 12 šol, ki sodelujejo v programu, se je Lumiar uvrstila na prvo mesto.

Delo z angleščino tlakuje pot za vstop šole Lumiar v vesolje inovacij izobraževanja za otroke. Učenje tujega jezika – angleščine je zanje izjemno pomembno, ker hočejo omogočiti svojim učencem deljenje izkušenj, učenja in projektov z otroki iz drugih držav in z inovativnimi šolami po vsem svetu s pomočjo Digitalnega mozaika. V skladu s tem izvajajo številne projekte, ki zagotavljajo otrokom poglobljene izkušnje v angleščini. 

Izsek iz spletne strani http://lumiar.org.br/?lang=en

 
 Ozadje 


Šola Lumiar, ki jo je ustanovil podjetnik Ricardo Semler, je nastala v São Paulu v Braziliji leta 2003. Po tej uspešni pobudi je leta 2009 v mestu Santo Antônio do Pinhal nastala šola Lumiar International. Danes obstajajo tri šole Lumiar, financira pa jih Fundacija Ralston-Semler. Že od samega začetka njihova izobraževalna ponudba temelji na standardnem brazilskem učnem načrtu. 

Ralston in Semler vodita veliko podjetje (in ustanavljata nova), kjer že več desetletij razvijata poseben način vodenja – (skoraj) brez pravil. Postopno sta uvajala vse več svobode in samoodločanja za njuno osebje, na primer: Če opraviš svojo prodajno normo pred koncem tedna, prosim vzemi si prosto in se vidimo v ponedeljek; v mestu imamo več pisarn – delajte kjer želite, pač kjer je bližje vašemu domu ali vaši stranki in ni nama treba poročati, kje ste; nočeva vedeti, kdaj pridete v službo in kdaj odidete – od vas 'kupujeva' pravzaprav samo vaše delo, ne vašega časa. Uvajala sta možnosti kot je 'dodatni prosti dan v tednu v zameno za deset odstotkov manjšo plačo'. Skratka, v ljudeh vidita najpomembnejši vir in hočeta za njih čim bolje poskrbeti.

Pri tem ju vodi filozofija, da nam je dano samo eno življenje in da še nihče ni na smrtni postelji obžaloval, da ni preživel več svojega časa v pisarni, pri delu.
 
Ko sta tako dajala svojim zaposlenim vse več svobodne izbire, sta opazila, da ju še vedno veliko sprašujejo, prosijo za navodila in vodstvo. Kako človek pride do modrosti, je bilo njuno naslednje vprašanje. Očitno je treba ljudem začeti pri tem pomagati bolj zgodaj – vrtec bo ravno pravi čas. In tako se je porodila zamisel za šolo Lumiar.
 
Ustanovila sta fundacijo, ki zadnjih dvanajst let podpira tri šole, na začetku pa ju je vodilo isto vprašanje: Kako preoblikuješ šolo za modrost? »Eno je reči - reciklirati moramo učitelje, ravnatelji morajo narediti več... V resnici pa je to, kar počnemo z izobraževanjem, popolnoma zastarelo. Učiteljeva vloga je povsem zastarela. Zelo trapasto je iti od pouka matematike k uri biologije in od tam k uri o Franciji v 14. stoletju,« pravi Semler. 

Kako pa naj bi bilo? Združila sta ljudi, ki imajo radi izobraževanje, in jih vprašala: »Če bi povsem na novo oblikovali šolo, kakšna bi bila?«


Sklep je bil:

-Vlogo učitelja bomo razdelili na dva dela, en del vloge bo mentorstvo. Pomen besede mentor v stari grščini je 'skrbeti za otroka'; mentor se bo torej ukvarjal z vsem, kar se dogaja v otrokovem življenju, a ne bo poučeval v ožjem smislu, kajti »ne zanima nas tisto malo, kar veš v primerjavi z Googlom«. Semler hoče s tem povedati, da je vloga učitelja – mentorja mnogo več kot podajanje podatkov.

-V šolo bomo pripeljali ljudi, ki imajo dve stvari: strast in izvedenstvo, in to je lahko njihov poklic ali pa ne; starejše državljane, ki predstavljajo petindvajset odstotkov prebivalstva z modrostjo, ki je nihče noče več. Rekli jim bomo: »Naučite te otroke česarkoli, v kar res verjamete.«



Osebje


Učitelji v Lumiar International se delijo v dve skupini:

-Mentorji, ki zagotavljajo vodstvo in pomoč skupini učencev med njihovimi dejavnostmi ter imajo stike tako z njimi kot z njihovimi starši.

-Mojstri, ki so specializirani na številnih področjih znanja in so odgovorni za načrtovanje in koordinacijo učnih projektov ter za vrednotenje razvoja sposobnosti učencev, ki se jih udeležijo.
 
Mojstri in mentorji delajo kot tim ter uporabljajo informacijsko in komunikacijsko tehnologijo za bogatitev individualnega in skupinskega učenja.
 
Demokratično udeležbo, ki pomeni sodelovanje pri upravljanju vseh dejavnosti in situacij, udejanjajo s 'krogom', splošnim srečanjem, ki ga tedensko prireja skupnost, da bi na vseh ravneh uveljavila načela demokratičnega vodenja.

 

Prostori
 

Učenci, mentorji, mojstri in zaposleni si delijo veliko hišo v podeželski soseski Lageado v Santo Antôniu do Pinhal.
 
Notranjost je zasnovana za uporabo na veliko različnih načinov. Pomične stene omogočajo povečanje in zmanjšanje prostorov v skladu z načrtovanimi dejavnostmi. V interaktivni raziskovalni sobi imajo učenci dostop do knjig, digitalne table in sošolcev. Table so naslikane na stene, so prilagojene in umetniške; njihove teme so, na primer, morsko dno, živali na kmetiji in gozd.
 
Zunaj imajo učenci na voljo pokrite in odkrite površine. Table za slikanje in mize za umetniške dejavnosti so v notranjih prostorih. Zunaj učenci uživajo na igrišču in trati. Imajo tudi jezero, zaradi varnosti učencev povsem ograjeno, v katerem vsak dan pod nadzorom mentorjev hranijo ribe.

Čeprav vsi krožki uporabljajo vse površine, ima vsak svoj glavni učni prostor.


Hrana


Pomemben del dejavnosti Lumiar International je nudenje uravnotežene in naravne prehrane, najmanj industrijsko predelane, kot je mogoče. Kuhinjsko osebje vodi strokovnjak za prehrano, ki tudi pomaga načrtovati jedilnike. Pripravljajo jutranjo in popoldansko malico ter kosilo.
 
Šola ima dejavno vlogo v izobraževanju o prehrani ter ponuja veliko različnih živil in uravnoteženih diet, s čimer uvaja prehrano kot eno od osi zdravstvenega varstva.


 
Metodologija


Od leta 2003 šola izgrajuje in oblikuje svojo prakso, da bi zgradila šolsko kulturo, v kateri so otroci in odrasli vključeni v avtonomno učenje in so mu predani. Pristojni strokovnjaki leto za letom izpopolnjujejo metodologijo šole, pri tem pa cenijo interese in udeležbo učencev.
 
Za Lumiar je izobraževanje nenehen proces človeškega razvoja, ki ne vključuje samo kognitivnih vidikov, temveč tudi čustvene in socialne prvine, ki se udejanjajo s številnimi interakcijami posameznikov z njihovim človeškim in naravnim okoljem, v šoli in zunaj nje.
 
Šola je privilegirano učno okolje, ustvarjeno za zagotavljanje bogatih, fleksibilnih in spodbudnih učnih priložnosti, ki naj gojijo svobodo za učenje.
 
Šola Lumiar spodbuja avtonomijo učencev, hkrati pa jih spodbuja k odgovornosti za svojo izbiro, svoje odločitve in dejanja. Pozorno preučuje razvoj individualnosti v javnih in skupinskih prostorih. Zagotavlja sodelovanje, enake pravice, strpnost ter spoštovanje do različnosti in do razlik.


 
Učni načrt
 

V stavbi imajo digitalni mozaik, sestavljen iz šeststo ploščic, ki predstavljajo brazilski učni načrt. Tem vsebinam izpostavijo otroke do njihovega sedemnajstega leta. Spremljajo jih in k vsaki vsebini otrok lahko pristopi takrat, ko ga zanima. Skupine so starostno mešane, zato lahko na primer šestletnik dela skupaj z enajstletnikom, in to odpravi problem tolp in podobne težave, ki jih imajo šole sicer.
 
Imajo ocenjevanje od nič do sto odstotkov; vsakih nekaj ur ga sami opravijo z aplikacijo, dokler ne dosežejo vsaj 37 odstotkov tega, kar pri tej temi šola želi od njih, da bi šli v svet z dovolj znanja o tem. To so na primer tečaji nogometa ali sestavljanja koles. Poskusite ga narediti, ne da bi vedeli, da je pi 3.1416. Ne morete.
 
Učni načrt šole Lumiar temelji na spretnostih, do področij znanja pa pristopa z učnimi moduli in delavnicami. 
Od vrtca do osnovnega izobraževanja je temelj ravnanja vseh mojstrov in mentorjev ideja, da je potrebno obravnavati učence kot dejavne udeležence v njihovem učnem procesu. Z mislijo na to razvijajo projekte, module in delavnice v skladu z zanimanji vsake skupine in posameznika.
 
Na koncu vsakega dvomesečnega obdobja tim skupaj z učenci izvede ocenjevanje vseh tem, ki zanimajo vsakogar, in na podlagi tega načrtujejo. Tako se veščin in vsebin lotevajo primerno različnim kontekstom. Čeprav učni načrt Lumiar za referenco uporablja standarde brazilskega učnega načrta, ga v resnici sestavljajo v sodelovanju s samimi učenci.
 
Prepričani so, da učni načrt vključuje vse šolske prvine, ki jih izkusijo učenci. Pristop do dejavnosti, učni prostori in socialne interakcije so bistveni vidiki vsakdanjega življenja v šoli. Zato učenje poleg udeležbe v projektih, modulih in delavnicah poteka tudi v odnosu z mentorjem, mojstrom, zaposlenimi in vsemi drugimi učenci, s svobodo in z avtonomijo, zagotovljenima vsaki v proces vpleteni osebi, in v vseh načrtovanih in nenačrtovanih pogovorih.
 
Razumejo, da mora biti učni načrt živ in se postopno razvijati, ko ga vsakdo gradi in izkuša, z načrtovanjem in s spreminjanjem dejanj v skladu s potrebami in z zahtevami posameznikov in skupin. 



Učni moduli
 
To so področja izobraževanja. Vsako vsebuje številne teme, ki zanimajo učence, mojstri in mentorji pa jih ocenjujejo kot smiselne in potrebne.
 
Ti moduli se lahko razvijejo v daljša obdobja učenja, interesna središča, raziskovanje, obiske ali druge tipe dejavnosti, ki lahko vodijo k veliki obogatitvi znanja.


Branje sveta (Reading the world)
 
Učni modul Branje sveta vključuje učence v vsakodnevni proces branja časopisov in s tem spodbuja razprave, oblikovanje in izmenjavo mnenj o aktualnih temah, ki vse obogatijo. Dodaten namen modula je razviti in izboljšati veščine pisanja in branja, še posebej v povezavi s področji zanimanja učencev.


 
Delavnice


Delavnice so dodatne dejavnosti, ki poskušajo zagotoviti učencem specifične vsebine, potrebne za razvoj projekta po njihovi izbiri, in jim omogočijo izpiliti veščine, potrebne za skupino. Delavnice gojijo razvoj specifičnih spretnosti in širijo kulturni repertoar skupin.


 
Krog


'Krog' je splošni sestanek šole Lumiar. Vsi učenci, mentorji in zaposleni se udeležujejo tedenskega sestanka, kjer razpravljajo o različnih situacijah, ki se zgodijo v šoli, dosegajo soglasje o optimalnih rešitvah, načenjajo refleksivne teme in skupaj odločajo o izzivih, s katerimi se vsakodnevno srečujejo.



Krožki


V šoli Lumiar so otroci od vrtca do konca osnovne šole razdeljeni v krožke mešanih starosti.

Včasih se vse starostne skupine osnovnega izobraževanja udeležijo projekta (večstarostni projekti).
 
Odločitev šole Lumiar za metodo organiziranja po krožkih temelji na tem, da interakcije med različnimi starostmi bogatijo učne situacije in prinašajo horizontalno učenje, ki vključuje sodelovanje in partnerstvo.
 
Vsak krožek ima tutorja, ki vsak delovni dan ves čas vodi svojo skupino.
 
Krožek je sestavljen iz več starostnih skupin, učenci pa v vsakem krožku preživijo več kot eno leto, zato v tem obdobju opravljajo različne vloge: od novinca do izkušenega člana, od najmlajšega do najstarejšega, od pomočnika do tistega, ki potrebuje pomoč, od enakega vsem do drugačnega od vseh.
 
Med projekti, delavnicami in učnimi moduli vsakdo razkrije svojo individualnost v skupinskem okolju. 



Kaj je projekt
 

Projekt je delovna pot, ki zahteva udeležbo vsakega člana skupine v skladu z njegovimi sposobnostmi, da bi skupaj naredili izdelek, o katerem se vsestransko sporazumejo, ga načrtujejo in organizirajo.
 
K reševanju problemov usmerjene dejavnosti imajo naslednje značilnosti:
 
- vsakemu udeležencu se morajo zdeti smiselne in realistične;

- za vse udeležence morajo biti relevantne in/ali jim omogočati nova spoznanja;

- dejavnosti morajo biti smiselne glede na okoliščine učencev.
 
Projekt kot celota mora predstavljati izziv, biti privlačen, v čim večji meri spodbujati ustvarjalnost učencev ter sprožati kompleksne in smiselne umske procese.
 
V različnih kontekstih mora ponujati pogoje, v katerih lahko učenci ustrezno odločajo, imajo možnost sodelovanja in dela v skupinah ter jih predvsem spodbujati k ustvarjanju nečesa novega, vedno na etičen način. 



Zakaj delati s projekti?


Ker je to pot izobraževanja, ki spravi v prakso socialne veščine, kot so komunikacija, skupinsko delo, reševanje sporov, odločanje in vrednotenje procesa.
 
Projekt je namerna dejavnost z jasnim namenom, ki ob interakciji med učitelji in učenci udejanja enotnost.
 
V šoli Lumiar mojstri in učenci načnejo probleme in/ali teme, nato pa jih s skupnim procesom razprave in preučevanja spremenijo v projekte. Zato zelo cenijo vse predloge, ki vključujejo učence in jih spodbujajo k odgovornosti za svoje učenje in razvoj. 
 


Ocenjevanje


V šoli Lumiar imajo ocenjevanja konstruktivno naravo, katere namen je spodbuditi učenčev razvoj. Mentorji in mojstri ves čas pomagajo učencem ozavestiti, kaj se učijo, ali opaziti, kje so njihove težave.
 
Da bi ocenjevanje sprejeli in doživeli kot tako, si zelo prizadevajo pomagati učencem razumeti njihov učni proces in potrebo zavzeti stališče predanosti znanju.
 
Proces omogočata samo delo učencev ter ocenjevanje mentorjev in mojstrov; s tem je mogoče pripraviti vsevključujočo oceno na dosleden in globalen način kot sredstvo osvetljevanja učnega procesa. 



Kaj trenutno počne Ricardo Semler?


»Prizadevam si spraviti ta brezplačni šolski sistem v svet in ugotovljam, da ga - kako zanimivo - nihče noče zastonj. In tako sem deset let prepričeval javni šolski sistem, naj prevzame šolsko miselnost naših šol, ki so ocenjene s povprečno oceno 91 od 100. Ampak nihče tega noče zastonj. Mogoče bomo morali začeti zaračunavati, da bo potem napredovalo. Širitev tega sistema je ena od stvari, ki jih hočemo narediti,« je povedal na dogodku TED februarja 2015.
 
Je človek, ki si vse življenje postavlja nenavadna vprašanja. Pravi, da je eno najpomembnejših vprašanj Zakaj? Zakaj počnem, kar počnem? To vprašanje bi si moral vsak človek redno zastavljati, in na podlagi najdenega odgovora včasih tudi opustiti vse ter začeti nekaj povsem na novo - v kontekstu zavedanja, kako dragocena enkratna priložnost je življenje, in da je nadvse pomembno, kako ga preživimo.



Viri:

http://lumiar.org.br/?lang=en

https://www.ted.com/talks

STANDARDIZACIJA V ŠOLSTVU

Britanski strokovnjak za izobraževanje Ken Robinson, ki zadnjih 20 let živi v Ameriki, je znan po svojem predavanju z naslovom Ali šole ubijajo ustvarjalnost na portalu ted.com. V slovenščino sta prevedeni dve njegovi knjigi: Kreativne šole in V elementu.

Robinson predvsem poudarja, kako kultura standardizacije v izobraževanju škoduje učencem in šolam, saj zavira bistvene prvine, potrebne za preživetje v sodobnem svetu.

Gibanje za standardizacijo  

Kaj je kultura standardizacije – na kratko: Stremenje k temu, da se dvig splošne ravni izobraženosti poskuša dosegati tako, da država predpiše obvezne standarde znanja (čim višje), nato pa njihovo doseganje preverja s testi, ki so za vse šole in učence v državi enaki in tudi pišejo jih istočasno. Logika države je, da z natančnimi predpisi, kaj (na)učiti, s strogim nadzorom in merjenjem rezultatov doseže visoko raven znanja.
V Ameriki imajo nekje od leta 2000 naprej vse večjo količino standardiziranih preverjanj, kar je tudi donosna industrija (priprava in tiskanje raznih testnih materialov.) V Evropi in širše se gibanje za standardizacijo širi predvsem pod vplivom OECD; raziskave kot so PISA, PIRLS in druge so postale prava obsesija primerjanja učnih dosežkov med državami. V tem sodeluje tudi Slovenija, k državnim standardiziranim preverjanjem pri nas pa lahko štejemo nacionalna preverjanja znanja – NPZ in maturo ob koncu srednje šole. Med večje pritiske na slovenske učitelje in učence sodi obvezni učni načrt, ki omejuje učiteljevo svobodo pri poučevanju, predvsem pa je preobsežen.


Ken Robinson z različnih vidikov prikaže, zakaj je kultura standardizacije škodljiva:

Obstajajo tri načela, zaradi katerih človeško življenje uspeva; kultura izobraževanja, v kateri mora dandanes delati večina učiteljev in ki jo mora prenašati večina učencev, jim nasprotuje. 
Prvo načelo je, da so človeška bitja po naravi različna in raznolika.

Izobraževanje na temeljih standardizacije ne favorizira raznolikosti, temveč prilagodljivost. Šole spodbuja, naj odkrijejo, kaj lahko otroci naredijo na zelo ozkem spektru dosežkov. 
Eden od učinkov standardizacije je osredotočenje na znanost, tehnologijo, inženirstvo in matematiko. Te discipline so zelo pomembne, vendar niso dovolj. Pravo izobraževanje mora dati enako težo tudi umetnosti, družboslovju, telesni vzgoji. Poskrbeti moramo, da noben otrok ne bo zapustil šole, ne da bi prej odkril, v čem se odlikuje, kaj je njegov talent in njegova strast. Veliko otrok tega nikoli ne ugotovi, s tem pa je njihovo življenje neskončno osiromašeno.

Ogromno otrok dobi različne diagnoze s širokim skupnim imenom motnja pomanjkanja pozornosti. Robinson ne želi trditi, da takšna motnja ne obstaja, ne verjame pa, da je to res taka epidemija. Če otroke posedete za več ur, pravi, da opravljajo preprosto uradniško delo, ne bodite presenečeni, ko se začnejo igrati! Otroci večinoma ne bolehajo za nobenim duševnim bolezenskim stanjem, temveč za otroštvom. Igra je njihovo naravno stanje, sedenje pri miru pa ni.

Otroci najbolje uspevajo ob širokem učnem načrtu, ki vključuje njihove različne talente, ne samo majhnega področja. In umetnost ni pomembna samo zato, ker izboljša dosežke pri matematiki, pač pa nagovarja dele otrokovega bitja, ki sicer ostanejo nedotaknjeni. 

Drugo načelo, ki omogoča uspeh človeškega življenja, je radovednost.

Če uspemo prižgati iskrico radovednosti v otroku, se bo učil brez prisile in veliko. Otroci so naravni učenci. Radovednost je motor dosežkov. Ni sistema na svetu ali šole v državi, ki je boljša od svojih učiteljev. Ampak poučevanje je ustvarjalen poklic. Dobro zamišljeno poučevanje ni dostavni sistem. Učitelj ne sme biti tam samo zato, da bi predal naprej prejete informacije. Odlični učitelji to počnejo, ampak hkrati so tudi mentorji, spodbujajo, izzivajo, vključujejo.
 
Pri izobraževanju gre za učenje. Če ne poteka učenje, ne poteka izobraževanje. Bistvo izobraževanja je pripraviti udeležence do učenja. Obstaja razlika med pomeni glagolov za naloge in za dosežke. Lahko sodeluješ v dejavnosti nečesa, pa tega ne dosežeš zares. Zelo dober primer tega je dieta: 'Je na dieti.' 'Ali hujša?' 'Ne ravno'. Poučevanje je takšna beseda. Učitelji poučujejo, ampak če se nihče ničesar ne nauči, svoje naloge niso izpolnili.

Vloga učitelja je omogočanje učenja. Del problema pri tem je, da se prevladujoča kultura izobraževanja ne osredotoča na poučevanje in učenje, temveč na preverjanje. Preverjanje je sicer pomembno, tudi standardizirani testi imajo svoje mesto. Ne bi pa smeli biti prevladujoča kultura izobraževanja. Morali bi služiti kot nekakšna diagnostika (tako kot v finskih šolah). Morali bi podpirati učenje, ne pa ga ovirati, kar se sedaj dogaja – ko v razredu potekajo priprave na ta preverjanja, vsa kreativnost in radovednost izgine. Pomembni so samo točno določeni odgovori na točno določena vprašanja. Torej imamo namesto radovednosti kulturo ubogljivosti. Naše otroke in učitelje spodbujajo, naj sledijo rutinskim algoritmom, namesto da bi vzpodbujali moč domišljije in radovednosti.

Tretje načelo pa je: človeško življenje je po naravi ustvarjalno.

Zato imamo različne življenjepise. Ustvarjamo svoje življenje in ga lahko sproti spreminjamo. To je skupni imenovalec tega, da smo človeška bitja. To je razlog, da je človeška kultura tako zanimiva, raznolika in dinamična. Vsi ustvarjamo svoje življenje z neutrudnim procesom zamišljanja alternativ in možnosti, ena od vlog izobraževanja pa je prebuditi in razviti te moči ustvarjalnosti. 

Namesto tega imamo kulturo standardizacije, kjer ima vsako vprašanje samo en pravilen odgovor. Vprašanja seveda določijo državni uradniki, in nikomur še na misel ne pride, da bi vprašal učence, kaj jih pravzaprav zanima, kaj bi se želeli učiti. To jih vprašajo v demokratičnih šolah, a o teh kdaj drugič – branje bo zagotovo veliko bolj spodbudno kot pričujoče.
 
Izobraževanje namreč ni mehaničen proces. Je človeški proces. V njem so odločilni ljudje - ljudje, ki se hočejo učiti ali pa se nočejo. 

Izobraževanje bo mogoče izboljšati šele tedaj, ko bomo dojeli, da je živ sistem in da ljudje v nekaterih okoliščinah uspevajo, v drugih pa ne, pravi Ken Robinson. V svoji knjigi Kreativne šole pa navaja tudi številne pozitivne zglede šol iz različnih delov sveta, ki jim je to uspelo.


Kreativne šole

Veliko takih šol je znotraj ameriškega šolskega sistema, pod skupnim imenom 'alternativni izobraževalni programi'. To so programi, oblikovani z namenom, da bi privabili nazaj v izobraževanje tiste otroke, ki se s konvencionalno šolo nikakor niso ujeli. Nekaj lastnosti teh programov:

~So zelo prilagojeni posameznikom; za spoznavanje vsakega učenca in njegovih interesov si vzamejo veliko časa.

~Imajo močno podporo za učitelje, tesno vez s širšo skupnostjo ter širok in raznolik učni načrt, pogosto pa tudi programe, ki vključujejo učence tudi zunaj šole.

~Izvajajo številne konkretne projekte (npr. izdelajo pravi avto), pomagajo v skupnosti, pripravljajo umetniške predstave, pripravljajo televizijski in radijski program, raziskujejo.

~Posvečajo se odnosom; bolj kot ocene poudarjajo medsebojno delovanje učencev, učiteljev in skupnosti.

~Gre predvsem za vključenost vseh učencev, prav vsakega. To pomeni osredotočanje na kakovost poučevanja, učni načrt pa mora to omogočati.

~Šole se povezujejo z okoljem na podlagi zamisli, da je izobraževanje odgovornost vseh, ki živijo v skupnosti; učenje se širi onstran šolskih zidov – učenci preživljajo daljša obdobja pri delu v skupnosti pod vodstvom prostovoljnih mentorjev, učijo se iz stvarnih okoliščin.

~Projektno osnovano učenje, ki se osredotoča na procese, učitelji pa so koordinatorji, vodniki in inštruktorji; zavzeto skrbijo za globok občutek smisla teh projektov - povabijo zunanje sodelavce, kar da projektu pečat pravega dela; rezultati so nekakšen stranski učinek, ne pa žarišče celotnega izobraževanja.

~Učni načrti, osnovani na projektnem učenju, povezujejo predmete med seboj; učenci objavljajo besedila, delajo dokumentarne filme...; učili so se npr. o ekosistemih, obenem pa še o fotografiji in grafičnem dizajnu ter na koncu napisali in izdali knjigo o ekologiji zaliva San Diego.

~Svoje delo vnašajo v stvarni svet, saj ustvarjajo projekte, ki služijo krajevni skupnosti in onstran njih – ustvarili so, na primer, orodje, ki ga uporabljajo na afriških trgih za odkrivanje, ali so meso dobavili krivolovci.

~Ponekod nimajo zvoncev, šolski dan se deli na manj časovnih obdobij, kar omogoča daljše in bolj poglobljeno izkustvo v različnih projektih.

~Svoje delo redno javno razstavljajo; pogosto imajo predstavitve izdelkov; pri tem se 'morajo' tudi zabavati.

~Učenci opravljajo pripravništvo v javnem in zasebnem sektorju. 

Skupno vsem tem programom je tudi to, da delujejo. Učenci v njih uživajo, vidijo smisel, čutijo pripadnost, skratka z veseljem in predano sodelujejo. Robinsonu se zdi zanimivo, da jim pravijo »alternativno izobraževanje«; dokazi z vsega sveta namreč kažejo, da če bi v konvencionalnih šolah delali tako, ne bi potrebovali alternative. 

Še en zgovoren primer je finsko šolstvo, ki zavrača kulturo standardizacije, a ima kljub temu – oziroma prav zato – odlične rezultate na mednarodnih lestvicah PISA. Kako ravnajo na Finskem:

*Imajo širok učni načrt, učiteljem pa dopuščajo pri poučevanju tudi veliko svobode (in s tem odgovornosti), izkazujejo jim visoko stopnjo zaupanja. Še pred tem pa veliko vlagajo v njihovo usposabljanje, tudi izberejo jih posebej skrbno izmed številnih kandidatov.

*Učenci opravljajo en sam standardiziran preizkus znanja, ki služi preverjanju doseženih standardov, in sicer ob koncu srednje šole. Preizkuse sicer uporabljajo pogosto že od začetka šolanja, vendar samo z namenom izboljševanja učnega procesa. Šol in učiteljev ne spodbujajo k tekmovanju, temveč k sodelovanju.

*Šole so tesno povezane s skupnostjo in z družinami učencev.

*Prednost dajejo praktičnim in poklicnim programom ter razvoju ustvarjalnosti.
 
Na finskem je odgovornost za opravljanje dela torej na ravni šole. To je nekaj povsem drugega kot ukazovanje in nadzor 'od zgoraj' – v sistemih, kjer vlade odločajo, češ mi smo najpametnejši, mi vam bomo povedali, kaj morate delati. Težava pri tem je, da izobraževanje ne poteka v vladnih kabinetih. Dogaja se v učilnicah v šolah, izvajajo pa ga učitelji in učenci in če jim vzameš moč odločanja, vse skupaj neha delovati.


Gibanje za standardizacijo ne daje pričakovanih rezultatov  

V ZDA, kjer je gibanje za standardizacijo doseglo največji razmah, niti približno ne žanjejo pričakovanih rezultatov. Jezikovna in matematična pismenost se je komajda kaj izboljšala, splošna razgledanost je še vedno šibka. Brezposelnost še naprej narašča, tudi med diplomirano mladino.

V svetu na splošno se vse bolj poglablja vrzel med tem, kar v šolah poučujejo, in tistim, kar gospodarstvo dejansko potrebuje. Kljub velikemu vlaganju v izobraževanje vse preveč ljudi ne premore potrebnih veščin. Dviganje standardov v akademskih predmetih pač ne vodi k cilju neposredne priprave na delo. 

Družba potrebuje raznolike talente, vloge in poklice. S poudarjanjem akademskega dela v šolah je izobraževalni sistem zapostavil veščine osnovnih poklicev in te poklice predstavlja kot drugorazredne možnosti za ljudi, ki niso dobri v učenju. Posledice so hude: na eni strani visoka stopnja brezposelnosti oseb z univerzitetno diplomo, na drugi pomanjkanje osebja v praktičnih poklicih, inflacija vrednosti diplome ...

Standardizirano izobraževanje lahko uniči ustvarjalnost in inovativnost – kvaliteti, od katerih je odvisno današnje gospodarstvo.

Leta 2008 je IBM objavil anketo, kjer so vodje organizacij vprašali, katere značilnosti najbolj potrebujejo pri zaposlenih. Na vrhu seznama sta bili prilagodljivost na spremembe in ustvarjalno porajanje novih zamisli. Opažajo pa, da ti lastnosti primanjkujeta mnogim diplomantom.

V Šanghaju, kjer dosegajo najboljše rezultate na lestvicah PISE, se tega zavedajo in razmišljajo, da bi sodelovanje v tej raziskavi opustili. Standardizirano izobraževanje ne navdihuje in ne pomaga pri premagovanju revščine.

Gibanje za standardizacijo katastrofalno vpliva na vključenost in s tem motiviranost učencev ter na moralo učiteljev. Veliko je osipa, kar prinaša ogromne socialne in ekonomske posledice. Opustitev šolanja je simptom globlje težave v sistemu. Če bi podjetje vsako leto izgubilo več kot tretjino strank, bi se gotovo vprašali, ali je težava v strankah ali v podjetju.

Tudi za številne učence, ki šolanja ne opustijo, je šola dolgočasna in jih ne zadovoljuje.

Mednarodna standardizirana preverjanja stopnjujejo tesnobo in pritisk. Južna Koreja se na vseh področjih PISE uvršča med prvih pet, ima pa tudi najvišjo stopnjo samomorilnosti v vseh industrializiranih državah OECD-ja.

Zaključek: Gibanje za standardizacijo ne dosega uspehov in ustvarja več težav, kot jih rešuje.

 Namesto standardizacije se moramo zavzemati za:

~ zmanjšanje regulacije in birokracije
~ manj obsežen, a bolj raznolik in prilagodljiv učni načrt
~ gojenje odnosov in komunikacije kot bistvene prvine uspešnega učenja in prijetnega, vključujočega ozračja
~ spodbujanje čustvene inteligence in odnosne kompetence vseh vpletenih v učni proces
~ več praktičnega, projektnega učenja v stvarnih okoliščinah
...


Viri:

www.ted.com

Ken Robinson in Lou Aronica: Kreativne šole

Prispevek je vključen tudi v knjigo Šola, kam greš? Več o njej najdete TUKAJ.