nedelja, 30. december 2018

LUKNJA V ZIDU: DOKAZ, DA SE OTROCI UČIJO SAMI OD SEBE


(odlomek iz knjige Šola, kam greš?)

Raziskovalec Sugata Mitra je znan po eksperimentu, imenovanem tudi »luknja v zidu« (Hole in the Wall), kjer so na zid okrog sluma v Indiji namestili računalnik, tako da je bil dostopen otrokom sluma. Ti so se ga naučili uporabljati zgolj s poskušanjem, brez navodil ali poseganja odraslih. Raziskovalci so to izvedli še v centru za preseljevanje in nato na številnih drugih mestih v revnih okoljih. Mitra je rezultate svojega eksperimenta povzel takole:

Če ima prost in javen dostop do računalnikov in interneta, skupina otrok lahko:

– samostojno doseže računalniško pismenost, kar pomeni, da se lahko naučijo uporabljati računalnike in internet za večino nalog, ki jih opravljajo laični uporabniki;

– se sama nauči dovolj angleščine, da lahko uporabljajo e-pošto, funkcijo ’klepet’ in iskalnike;

– se v nekaj mesecih nauči na spletu iskati odgovore na vprašanja;

– sama izboljša svojo angleško izgovorjavo;

– izboljša svoje šolske rezultate v matematiki in naravoslovju;

– odgovori na izpitna vprašanja za več let starejše vrstnike;

– preoblikuje svoje sposobnosti socialnih interakcij in vrednostne sisteme;

– oblikuje neodvisna mnenja in zazna indoktrinacijo. 



Projekt se je zelo razširil znotraj in zunaj Indije, rezultat je nov pristop k učenju, imenovan tudi »odprto učenje« ali MIE - Minimal Invasive Education, ki ga uporabljajo tudi v nekaj šolah v Angliji.

Z vidika pristopa MIE (minimalno invazivno izobraževanje) obstaja veliko načinov učenja. Učenje je proces, ki ga izvajaš, ne pa proces, ki ga drugi izvajajo na tebi. Izkušnje šol, ki uporabljajo ta pristop, kažejo, da je možnih veliko načinov učenja brez poseganja s poučevanjem, torej brez obveznega poseganja učitelja. V primeru branja, na primer, se v teh šolah nekateri otroci naučijo brati tako, da jim berejo, oni pa si zapomnijo zgodbe in jih na koncu sami preberejo. Drugi se naučijo brati s škatel od kosmičev, tretji iz navodil za igre, četrti z uličnih znakov. Nekateri se naučijo, katere zvoke predstavljajo črke, drugi zloge, tretji cele besede. Poročajo, da v njihovih šolah nikoli nobenega otroka niso silili, priganjali, pozivali, vabili ali podkupovali, da bi se učil brati ali pisati, in nikoli se niso srečali z disleksijo. Nobeden od njihovih bivših učencev ni zares ali funkcionalno nepismen in nihče, ki spozna njihove starejše učence, ne more uganiti, pri kateri starosti so se naučili brati ali pisati.

Učenci v teh šolah se na podobne načine učijo vse predmete, tehnike in veščine. Vsaka oseba, vključno z otroki in mladino, ima drugačen slog in drugačno hitrost učenja in vsaka oseba je enkratna; ne le sposobna učenja, temveč tudi sposobna uspeti. V teh šolah trdijo, da uporaba medicinskega modela reševanja učnih težav za posamezne učence in označevanje teh otrok kot prizadetih sistematično preprečuje uspeh teh učencev, pa tudi izboljšanje trenutnega izobraževalnega sistema. Pojasnjujejo pa, da se to ne nanaša na ljudi s specifičnimi okvarami, ki vplivajo na upad določenih sposobnosti. 




Na osnovi spoznanj eksperimenta Luknja v zidu in uporabe metode MIE, odsvetujejo klasične metode poučevanja, namesto njih pa priporočajo alternativne pristope, kot so šole po modelu Sudbury, imenovane tudi svobodne demokratične šole. Tam se otroci učijo v lastnem tempu, namesto da bi sledili kronološkemu učnemu načrtu, ter uživajo osebno svobodo, kar je hkrati spodbuda k prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja. Te šole so organizirane tako, da se odrasli le minimalno vmešavajo v vsakdanje življenje učencev. Dokler otroci ne škodujejo drugim, lahko s svojim časom v šoli počnejo, kar želijo.

Odrasli v šolah tipa Sudbury Valley so varuhi svobode otrok, da lahko sledijo svojim zanimanjem in se učijo, kar se hočejo. Ustvarjajo in vzdržujejo vzgojno okolje, ki otrok ne oropa časa za raziskovanje in odkrivanje lastnega notranjega jaza. Vloga odraslih je tudi to, da odgovarjajo na vprašanja in predajajo določene veščine ali znanje takrat, ko jih učenci za to prosijo. Tako kot šole Sudbury tudi zagovorniki unschoolinga trdijo, da otroci, ki jih vzgajajo na ta način, ne trpijo za motnjami učenja, zato ni potrebe po preprečevanju učnega neuspeha z medicinskimi posegi. 



Učitelji po metodi MIE zagotavljajo veliko spodbud v obliki »velikih« vprašanj. To so vprašanja, na katera učitelj – ali pa sploh nihče nima odgovora; vprašanja, ki bodo ves čas zaposlovala otroške ume. (Primer: Kdaj se je začela zgodovina?) Računalniki lahko dajejo odgovore, ampak zaenkrat še ne morejo zastavljati vprašanj. Tako učiteljeva vloga postane večja in bolj nenavadna kot kadar koli prej: spraševati mora učence o stvareh, ki jih sam ne ve. Potem se lahko umakne in gleda, kako nastaja učenje.
 

Več o eksperimentu lahko izveste na spletni strani Hole-in-the-Wall Education Project.


 Več o knjigi Šola, kam greš? lahko preberete TUKAJ.


petek, 21. december 2018

ŠOLANJE NA DOMU - ZLOČIN NAD OTROKOM?!


V torek, 18. 12. 2018, je Štajerski tednik objavil članek o šolanju na domu z naslovom »Letos rekordno število otrok, ki se šolajo na domu«. Avtorica članka je za mnenje prosila Gito Matejo de Laat, ki svojo hčer že osmo leto šola na domu, in Tatjano Vaupotič Zemljič, ravnateljico ptujske osnovne šole Ljudski vrt. Slednja je med drugim podala tudi to trditev: "Da pa se za to (izobraževanje na domu, op. a.) odločiš, ker nobena šola ni dovolj dobra, pa je zločin nad otrokom. S tem si otroku vzel otroštvo, saj ni v skupini in ne pridobiva potrebnih veščin za normalno življenje."

S spodnjim pismom starši, ki šolajo na domu, izražajo svoje nestrinjanje z mnenjem gospe Vaupotič Zemljič, da nad svojimi otroki izvajajo zločin. Avtorica pisma je Gita Mateja de Laat, ostali starši so podpisniki.


Šolanje na domu v Sloveniji
 

Spoštovana gospa Vaupotič Zemljič!

Moje ime je Gita Mateja de Laat, po izobrazbi sem univ. dipl. zgodovinarka, avtorica knjige o šolanju na domu z naslovom »Kam pa ti hodiš v šolo?«. Sem mati treh otrok; najstarejšo hčer že osmo leto šolam na domu, srednji sin pa je letos postal prvošolec. Tudi on se šola doma. V okviru doktorskega študija že vrsto let raziskujem izobraževanje na domu kot tako ter področja, ki se ga posredno ali neposredno dotikajo: razvojno psihologijo, sociologijo, pedagogiko, zgodovino šolstva.

Pred kratkim je Štajerski tednik objavil vaše mnenje o izobraževanju na domu, ustavila pa se bom samo pri vaši zadnji trditvi, drugače bo to pismo predolgo. Glasi pa se takole: "Da pa se za to (izobraževanje na domu, op. a.) odločiš, ker nobena šola ni dovolj dobra, pa je zločin nad otrokom. S tem si otroku vzel otroštvo, saj ni v skupini in ne pridobiva potrebnih veščin za normalno življenje."

'Izobraževanje na domu je zločin nad otrokom' je trditev, ki je zelo drzna, kajti sam pojem 'zločin' nosi izredno resno konotacijo. Zločin je uboj. Zločin je umor. Zločin je posilstvo. Pa še bi lahko naštevala. Starši, ki se za šolanje na domu odločimo zato, ker si želimo, da bi bil naš otrok deležen boljšega šolanja, kot pa mu ga lahko nudi šola, smo, glede na vaše besede, kratko in malo zločinci. Zločinci pa smo zato, ker jim, po vašem, jemljemo otroštvo. Jemljemo pa jim otroštvo s tem, ko jih ne vključimo v šolsko skupino. Po vašem – in niste edini, ki imate takšno mnenje – si otroci zgolj v šolski skupini pridobivajo socialne veščine, ki jih potrebujejo za normalno življenje.

Naj z analizo vaše trditve začnem pri njenem koncu. V družbi obstaja trdovraten mit, ki pravi, da je obiskovanje šole nujno potrebno za razvoj socialnih veščin. Verjetno je trdovraten zato, ker izvira iz davnega 19. stoletja, ko je šola za marsikaterega otroka pomenila razširitev obzorij, nekakšno okno v svet in s tem obogatitev njegovega življenja. Vendar se družba spreminja in z njo bi se morala spreminjati tudi šola. A zaradi nekega, zame skrivnostnega razloga se šola ne spreminja. Priznam, doživela je posamezne kozmetične popravke, o kakšnih globinskih spremembah pa ne moremo govoriti. Mnogo je tudi zgodb staršev, ki jasno pričajo o tem, da je njihovim otrokom v šoli težko. Da jim šole in učitelji ne znajo ali ne zmorejo pomagati. Ali lahko zaradi tega dejstva šole imenujemo kar zločinske ustanove? Grozno se sliši, mar ne? Osebno menim, da način dela v šolah za marsikaterega otroka ni primeren, zato le stežka razvija svoje miselne sposobnosti. Tudi pogoji za razvoj socialnih veščin, ki jih nudi šola, prenekateremu otroku ne ustrezajo. Posvetimo se še nekoliko samo razvoju socialnih veščin.

Gospa Vaupotič Zemljič, ali poznate teorijo navezanosti, ki govori o izgrajevanju čustvenega odnosa med otrokom in starši oz. primarnimi skrbniki? Varna navezanost na starše otroku omogoča čustveno stabilnost v njegovem kasnejšem odnosu do širše okolice in v življenju nasploh. Čustvena stabilnost je nujna za razvoj miselnih sposobnosti, brez teh pa otrok ne more razviti socialnih veščin. O vsem tem izčrpno piše kanadski razvojni psiholog Gordon Neufeld. Njegova dela vam toplo priporočam. Starši torej igramo ključno vlogo v otrokovem socializacijskem procesu, še posebej v času primarne socializacije, ko se vzpostavlja osnova za razvoj socialnih veščin. A glej ga zlomka, naša Bela knjiga, ki določa vzgojno izobraževalne politike, teorije navezanosti ne omenja niti z besedico. Tega še vedno ne morem verjeti in vsakič znova, ko Belo knjigo omenim, preverim, ali se morda vendarle motim in je pomen navezanosti vendarle nekje omenjen. Ne, spet nič ne najdem. Kakorkoli že, vrnimo se k razvoju socialnih veščin.

Gospa Vaupotič Zemljič, ali poznate socialne veščine? Vsaj 20 jih je. O njih poglobljeno pišem v svoji knjigi z naslovom »Kam pa ti hodiš v šolo?«, pri čemer se naslanjam na ameriškega psihologa Lawrenca Shapira. Naj jih nekaj naštejem. Ena najpomembnejših socialnih veščin je zavedanje čustev. Zakaj? Zato, ker zavedanje tega, kar občutiš znotraj sebe, močno pripomore k harmoničnim odnosom v družbi. Recimo, da nas nekdo razjezi in najraje bi mu 'eno primazali'. Tega se bomo vzdržali samo takrat, ko se bomo zavedali svoje jeze in jo obvladovali. Obvladovanje čustev je torej še ena pomembna socialna veščina, nadgradnja prej omenjene. Kaj pa komunikacija čustev? Učite otroke v šoli, kako se z drugimi pogovarjati o svojih čustvih? Dvomim, da otroci razvijajo vse to, saj so šole polne konfliktnih situacij, ki jih ne znajo konstruktivno nasloviti. Vsaj zdi se tako, glede na številna pritoževanja staršev in otrok. Kaj pa samozavedanje in odločanje? Učite otroke, kako spoznavati samega sebe in se posledično modro odločati?

Kdo preverja, ali otroci v šolah resnično razvijajo socialne veščine? Koliko raziskav je bilo narejenih na temo razvoja socialnih veščin? Jih poznate? Ameriške raziskave, ki so proučevale razvoj socialnih veščin šolarjev na domu, skoraj enoglasno ugotavljajo, da so šolarji na domu odgovorni, se počutijo srečne in samozavestne, imajo dobro razvito identiteto in so družbeno angažirani. Torej niso egoisti, zaprti med štiri stene. Poleg tega so uspešni v svojem kasnejšem tako poklicnem kot tudi zasebnem življenju. Tiste raziskave, ki pa so primerjale razvoj socialnih veščin šolarjev na domu in učencev, ki so obiskovali javno šolo, so ugotovile, da imajo prvi socialne veščine bolj razvite kot slednji. Zato prepričanje, da je šola nujno potrebna za razvoj socialnih veščin, temelji na trhlih temeljih.

Raziskave torej kažejo na to, da imajo šolarji na domu dobro razvite socialne veščine, ne da bi bili vključeni v šolsko skupino. Očitno šolske skupine vendarle niso tako nepogrešljive. Poleg tega so raziskave pokazale, da so šolarji na domu uspešni v svoji odrasli dobi. Imajo čisto normalno življenje. Morda celo boljše kot normalno! Gospa Vaupotič Zemljič, razjasnite prosim, kako doma šolajoči starši zakrivimo zločin. Glede na znanstvene raziskave imajo naši otroci vse možnosti, da razvijejo socialne veščine in posledično v svoji odrasli dobi živijo povsem normalno življenje. Kje je tu zločin, vas sprašujem?

Sicer me pošteno srbijo prsti, da se dotaknem vaše trditve, da šolanje na domu ni enakovredno šolanju v šolah. A se bom vzdržala. Naj napišem le to, da je omenjena trditev odraz vaše nevednosti in velikega nepoznavanja te vrste izobraževanja. Želim si, da bi se o njem čimprej bolje podučili.

Lepo vas pozdravljam,

Gita Mateja de Laat

v imenu spodaj podpisanih staršev, ki svoje otroke šolajo na domu.

Dominique Artel

Aleksandra Zibelnik Baddii

Neža Drobnič Bogataj

Martina Cevec

Helena Cimperšek Božič

Matjaž Cimperšek

Lorna Gornik

Tina in Klemen Jakše

Lina Košir

Mojca Koren Lapajne

Štefan Kržišnik

Petra Privošnik

Marija Šinkovec

Lucija Tomšič Zupan




Pokukajte v revolucionarno knjigo 

Šola, kam greš?

Kliknite TUKAJ.



Knjigo lahko naročite TUKAJ.



Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ



četrtek, 20. december 2018

PRVI ODZIV NA KNJIGO "ŠOLA, KAM GREŠ?"



Mnenje je napisala
Manja Kristanc, univ. dipl. pedagog in andragog
Zavod Manja360, samostojno in aktivno učenje



"Vesela sem, da me je knjiga našla še pred izidom, saj sta me vsebina in pristop k problematiki šolskega sistema navdušila. Pri svojem delu se vsak dan srečujem z bistrimi otroki, ki si želijo, da bi bili v šoli uspešni, a jim obstoječi šolski sistem tega v večini ne omogoča.

Manja Kristanc, foto: revija Lisa

Zato knjigo Šola, kam greš? toplo priporočam vsem, ki so na kakršenkoli način povezani z osnovno šolo. Priporočam jo predvsem ravnateljem, pedagoškim in svetovalnim delavcem in staršem osnovnošolskih otrok. Močno upam, da bo prišla tudi v roke tistih, ki odločajo o vsebini in strukturi našega šolskega sistema.

Marjana Škalič je s pričujočo knjigo opravila poglobljeno delo, s katerim je hkrati razširila uvid na tem področju prav vsem, ki smo vpeti v izobraževanje otrok in mladostnikov. Skrbno se je lotila raziskave številnih relevantnih virov. Najprej nas na kratko popelje skozi zgodovino šolskih sistemov, in kot pravi v knjigi, udeležba v institucionaliziranem šolskem sistemu ni nikoli prostovoljna. Enega od razlogov za neprostovoljnost in sistem, ki ne vzgaja kritično mislečih posameznikov, lahko najdemo v preprostem dejstvu, da so javne šole vedno reprodukcija obstoječega družbenega sistema. Zato morda lažje razumemo, zakaj šolski sistem postavlja poslušnost in nekritično ponavljanje podatkov pred avtonomnost in kritično razmišljanje. Žal pa so produkt takšnega sistema vse manj razgledane generacije mladih. 


📘Preberite del knjige na tej povezavi.📘 Knjigo lahko naročite TUKAJ.

Avtorica poseže tudi v pomembno vprašanje avtoritete učitelja in nam sporoča nekaj zelo pomembnega: »Moč naravne avtoritete izhaja iz lastnih kvalitet.« Učitelj ali vzgojitelj postane avtoriteta le tedaj, ko otrok ali mladostnik v njem vidi takšne lastnosti, ki bi si jih želel tudi sam – ko postane ideal jaza in točka identifikacije. Šele takrat, ko učitelj za učenca postane avtoriteta, lahko steče transfer znanja v svoji popolnosti. Učenje je mnogo več kot šolsko učenje, učenje je neločljiv del življenja. »Učiti, pomeni peljati otroke v življenje,« so besede svetovno znanega waldorfskega pedagoga Godija Kellerja, citirane tudi v tej knjigi.

V poglavju o kritikah šolskega sistema nas besedilo sprehodi po razmišljanju mnogih velikih umov od Tolstoja, Johna Holta, do naših sodobnikov Petra Graya in Carol Dweck.

Za vsako dejavnost, predvsem pa za učenje, potrebujemo motivacijo. Trditev v knjigi: »V resnici ne moremo motivirati nikogar razen sebe«, nedvomno drži.


Raziskave so pokazale tri bistvene stvari, ki so pogoj notranje motivacije: otrokov občutek, da zmore; da lahko sodeluje pri odločanju in ne na zadnjem mestu odnos, ki ga imamo z mladostnikom.

Zakaj otrok nima motivacije? Razlog je lahko slaba samopodoba. Otrok se izogiba dejavnostim, ki presegajo njegove sposobnosti. Raje se stvari ne loti, odlaša, kot da bi tvegal, da mu ne bo uspelo, potem pa se bo še slabše počutil. Naštetih dejstev šolski sistem, žal, ne upošteva.

Posebno vrednost daje knjigi Šola, kam greš dejstvo, da besedilo ni razdiralna kritika vsega obstoječega. Ne, mnogo več kot to je. Poglobljen uvid v preteklost in sedanjost šolskega sistema v Sloveniji ter izven njenih meja, predvsem pa ponuja rešitve in alternative obstoječemu sistemu.

Avtorica je v knjigi strnila vse, v kar globoko verjamem tudi sama.

Knjigi Šola, kam greš želim, da bi dosegla čim več rok, oči in misli ljudi, ki so vpeti v izobraževanje v našem prostoru. Misel avtorice, ki tudi mene vodi pri strokovnem delu: 


»Ljudje smo različni, družine so različne … Pomembno je imeti izbiro!« "


Manja Kristanc, univ. dipl. pedagog in andragog
Zavod Manja360, samostojno in aktivno učenje




📘Preberite del knjige na tej povezavi.📘

Knjigo lahko naročite TUKAJ.


Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ
Slika platnice



sreda, 19. december 2018

KAKŠNA BO ŠOLA PRIHODNOSTI


Ne moremo se več slepiti, da sedanji šolski sistem deluje. Morda je dobro služil razsvetljenim vladarjem 18. stoletja in industrijski družbi 19. stoletja. Ne izpolnjuje pa potreb današnje družbe niti današnjih posameznikov.


📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Odgovornost za lastno učenje je, po mojem mnenju, nujno predati v roke učencev in njihovih staršev. To pa pomeni, da bo šola samo ponujala (ne pa vsiljevala) širok nabor tečajev, krožkov, projektov, delavnic … Učitelji-mentorji bodo učencem na razpolago, ne bodo pa njihovi pazniki, priganjalci in ocenjevalci. Možnosti za učenje bodo na razpolago, a nikomur vsiljene. Mentorji bodo lahko (p)ostali tisti, ki čutijo veliko predanost do svojega strokovnega področja in do dela z otroki in mladino. Njihovo delo ne bo več mukotrpno kot sedaj, saj bodo imeli opraviti v veliki meri z učenci, ki bodo notranje motivirani. Takšne šole se bodo sčasoma preimenovale v učna središča.


                       📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Šola se mora odreči pretiranemu nadzoru, usmerjanju, merjenju, ocenjevanju, še zlasti pa prisili. Svoboda in avtonomija sta dva izmed glavnih ključev za srečno, zdravo in izpolnjeno življenje posameznika; takšni posamezniki pa tvorijo zdravo družbo. Svoboda je tudi nujen pogoj za odgovornost. Odgovoren je lahko samo nekdo, ki ima svobodo, da sam sprejema odločitve o stvareh, ki ga zadevajo.

Ko se bo lahko učenec skupaj s starši (in ob posvetovanju z učiteljem-mentorjem) sam odločal, katere učne predmete bo obiskoval, katere naloge naredil, v katerem projektu bo sodeloval, koliko se bo v kakšno področje poglobil, šele takrat bomo lahko govorili o njegovi lastni odgovornosti za učenje in o odgovornosti staršev. Sedaj šola vse natanko odredi, učenec in starši pa se lahko odločajo samo med izvršiti ali ne izvršiti in nositi posledice. To je dresura ubogljivosti, ne pa učenje odgovornosti.


                       📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Sedaj otrokom ne zaupamo, da se bodo česar koli naučili, če jih ne bomo silili in nadzorovali. Ne zaupamo jim, ker jih ne poznamo. Mnogi današnji otroci že od starosti enega leta naprej preživljajo več ur budnega dela svojih dni v vzgojno-izobraževalni instituciji kot s svojo družino. V teh institucijah prevladujejo vodene aktivnosti, proste igre je bolj za vzorec. Mnogi starši v dobri veri, da spodbujajo optimalni otrokov razvoj, zapolnijo še preostali otrokov čas z vodenimi dejavnostmi. Otroci se tako navadijo na stalno vodstvo in postanejo odvisni od njega. Izgubijo svojo lastno, prirojeno iniciativnost. Naučijo se čakati na navodila, kaj bomo delali sedaj. Tako vzgojitelji in še zlasti učitelji spoznavajo večinoma otroke, za katere se zdi, da ne bodo naredili ničesar brez natančnih navodil in stalnih spodbud. Toda to niso otroci, kakršni se rodijo. Takšni so postali zaradi prekomerne izpostavljenosti vodenim, strukturiranim dejavnostim in drugim vrstam zunanje animacije ter stimulacije, kot so razni ekrani. Otroci še vedno prihajajo na svet opremljeni z biološkimi zasnovami za spontano, samovodeno učenje, vendar okolje te zasnove v nekaj letih bolj ali manj temeljito zatre. Da bi prekinili to škodljivo početje, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej. Zavedanje pomena proste igre in preživljanja časa v naravi pa se mora naseliti tudi v družinah in celotni družbi.


                       📘📙📘📘📙📘📙📘📙📘

Razumljivo je, da so mnogi močno navezani na idejo šole, kakršno poznamo. Vsi smo hodili v takšno šolo. V nekaterih družinah so – ali so bili – učitelji že več generacij in neomajno verjamejo v moč predajanja znanja. Nekateri smo bili ’pridni učenci’ in nas je šola osvojila in zasvojila s pohvalami in priznanji, da smo nekaj vredni. Večina ljudi se preprosto navadi na tisto, kar poznajo že vse življenje, in se o tem nikoli ne sprašuje – še več: prepričani so, da se o teh stvareh ni kaj spraševati. Veliko različnih razlogov je, zakaj je nekdo močno navezan na klasično podobo šole in se ji ne želi odreči. Vendar se vsem spoznanjem o neprimernosti njenih sedanjih struktur ne bo mogoče v nedogled upirati. Lažje je zaustaviti napad vojske kot idejo, katere čas je prišel, je rekel Victor Hugo. Tradicionalne šole s klopmi v ravnih vrstah in učiteljem pred tablo se morajo preleviti v učna središča, to pa se ne more zgoditi čez noč. Lahko pa se postopno, in to se bo neizbežno tudi zgodilo. Ta pot je zdaj pred nami.


                          📘📙📘📙📘📙📘📙📘

O vsem tem obširno govori nova, revolucionarna knjiga Šola, kam greš?
Prelistajte in preberite del vsebine TUKAJ.


Knjigo lahko naročite TUKAJ.


Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ