sreda, 19. december 2018

KAKŠNA BO ŠOLA PRIHODNOSTI


Ne moremo se več slepiti, da sedanji šolski sistem deluje. Morda je dobro služil razsvetljenim vladarjem 18. stoletja in industrijski družbi 19. stoletja. Ne izpolnjuje pa potreb današnje družbe niti današnjih posameznikov.


📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Odgovornost za lastno učenje je, po mojem mnenju, nujno predati v roke učencev in njihovih staršev. To pa pomeni, da bo šola samo ponujala (ne pa vsiljevala) širok nabor tečajev, krožkov, projektov, delavnic … Učitelji-mentorji bodo učencem na razpolago, ne bodo pa njihovi pazniki, priganjalci in ocenjevalci. Možnosti za učenje bodo na razpolago, a nikomur vsiljene. Mentorji bodo lahko (p)ostali tisti, ki čutijo veliko predanost do svojega strokovnega področja in do dela z otroki in mladino. Njihovo delo ne bo več mukotrpno kot sedaj, saj bodo imeli opraviti v veliki meri z učenci, ki bodo notranje motivirani. Takšne šole se bodo sčasoma preimenovale v učna središča.


                       📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Šola se mora odreči pretiranemu nadzoru, usmerjanju, merjenju, ocenjevanju, še zlasti pa prisili. Svoboda in avtonomija sta dva izmed glavnih ključev za srečno, zdravo in izpolnjeno življenje posameznika; takšni posamezniki pa tvorijo zdravo družbo. Svoboda je tudi nujen pogoj za odgovornost. Odgovoren je lahko samo nekdo, ki ima svobodo, da sam sprejema odločitve o stvareh, ki ga zadevajo.

Ko se bo lahko učenec skupaj s starši (in ob posvetovanju z učiteljem-mentorjem) sam odločal, katere učne predmete bo obiskoval, katere naloge naredil, v katerem projektu bo sodeloval, koliko se bo v kakšno področje poglobil, šele takrat bomo lahko govorili o njegovi lastni odgovornosti za učenje in o odgovornosti staršev. Sedaj šola vse natanko odredi, učenec in starši pa se lahko odločajo samo med izvršiti ali ne izvršiti in nositi posledice. To je dresura ubogljivosti, ne pa učenje odgovornosti.


                       📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Sedaj otrokom ne zaupamo, da se bodo česar koli naučili, če jih ne bomo silili in nadzorovali. Ne zaupamo jim, ker jih ne poznamo. Mnogi današnji otroci že od starosti enega leta naprej preživljajo več ur budnega dela svojih dni v vzgojno-izobraževalni instituciji kot s svojo družino. V teh institucijah prevladujejo vodene aktivnosti, proste igre je bolj za vzorec. Mnogi starši v dobri veri, da spodbujajo optimalni otrokov razvoj, zapolnijo še preostali otrokov čas z vodenimi dejavnostmi. Otroci se tako navadijo na stalno vodstvo in postanejo odvisni od njega. Izgubijo svojo lastno, prirojeno iniciativnost. Naučijo se čakati na navodila, kaj bomo delali sedaj. Tako vzgojitelji in še zlasti učitelji spoznavajo večinoma otroke, za katere se zdi, da ne bodo naredili ničesar brez natančnih navodil in stalnih spodbud. Toda to niso otroci, kakršni se rodijo. Takšni so postali zaradi prekomerne izpostavljenosti vodenim, strukturiranim dejavnostim in drugim vrstam zunanje animacije ter stimulacije, kot so razni ekrani. Otroci še vedno prihajajo na svet opremljeni z biološkimi zasnovami za spontano, samovodeno učenje, vendar okolje te zasnove v nekaj letih bolj ali manj temeljito zatre. Da bi prekinili to škodljivo početje, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej. Zavedanje pomena proste igre in preživljanja časa v naravi pa se mora naseliti tudi v družinah in celotni družbi.


                       📘📙📘📘📙📘📙📘📙📘

Razumljivo je, da so mnogi močno navezani na idejo šole, kakršno poznamo. Vsi smo hodili v takšno šolo. V nekaterih družinah so – ali so bili – učitelji že več generacij in neomajno verjamejo v moč predajanja znanja. Nekateri smo bili ’pridni učenci’ in nas je šola osvojila in zasvojila s pohvalami in priznanji, da smo nekaj vredni. Večina ljudi se preprosto navadi na tisto, kar poznajo že vse življenje, in se o tem nikoli ne sprašuje – še več: prepričani so, da se o teh stvareh ni kaj spraševati. Veliko različnih razlogov je, zakaj je nekdo močno navezan na klasično podobo šole in se ji ne želi odreči. Vendar se vsem spoznanjem o neprimernosti njenih sedanjih struktur ne bo mogoče v nedogled upirati. Lažje je zaustaviti napad vojske kot idejo, katere čas je prišel, je rekel Victor Hugo. Tradicionalne šole s klopmi v ravnih vrstah in učiteljem pred tablo se morajo preleviti v učna središča, to pa se ne more zgoditi čez noč. Lahko pa se postopno, in to se bo neizbežno tudi zgodilo. Ta pot je zdaj pred nami.


                          📘📙📘📙📘📙📘📙📘

O vsem tem obširno govori nova, revolucionarna knjiga Šola, kam greš?
Prelistajte in preberite del vsebine TUKAJ.


Knjigo lahko naročite TUKAJ.


Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ







6 komentarjev:

  1. Zelo zelo dobro napisano. Jaz bi učna središča imenoval družinske skupnosti, vaške skupnosti. Povezale bi se družine, ki skupaj čutijo, najbolje iz bližnje okolice. Večji izziv kot v učiteljih, vidim v starših. Ko bi le to, kar je zapisala Marjana, resnično ponotranjili. Sedanja šolska zakonodja tak način dela že omogoča. Z zakonodajo ga je moč braniti.Čestitke Marjani!

    OdgovoriIzbriši
  2. Se še jaz oglašam, ki tudi kritično razmišljam o našem šolskem sistemu, kritiko večino dajem na osnovno šolo, za vrtce še ne bi rekla, da je tako slabo. Bolj na temo družine sem pisala v 3. delih za portal Demokracija, kdor si želi prebrati, dotika se pa knjige avtorice Gite Mateje de Laat, ki šola svoje otroke na domu (http://www.demokracija.si/prejeli-smo/druzina-bi-morala-biti-na-prvem-mestu-v-zivljenju-vsakega-otroka-1-del.html, http://www.demokracija.si/prejeli-smo/druzina-bi-morala-biti-na-prvem-mestu-v-zivljenju-vsakega-otroka-2-del.html, http://www.demokracija.si/prejeli-smo/druzina-bi-morala-biti-na-prvem-mestu-v-zivljeju-vsakega-otroka-3-del.html). Midva s partnerjem se nagibava k waldorfski šoli, trenutno pa imava otroka v vrtcu, ki ga pa moram pohvaliti. Ni vse povsod v javnih šolah slabo, veliko učiteljev se trudi po svojih najboljših močeh, kljub pritiskom, tudi v vrtcih se vzgojiteljice zelo trudijo, vendar



    ga. Marjana velik poklon.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, Barbara. Prispevke na portalu Demokracija bom zagotovo prebrala.

      Izbriši
  3. Nisem prebral knjige ampak sliši se super. Učna središča, ki nudijo znanje po načelu povpraševanja in ponudbe. Kot v trgovini. Ne morem pa mimo, da se ne bi vprašal, kaj se zgodi s predmeti in znanjem, ki imajo nizko povpraševanje oz predmeti in znanje, ki imajo previsoko povpraševanje. Pač kot zelenjava in slaščice. Kdo bo otroku rekel, da ne mora vreči v voziček tako količino slaščic in naj raje namesto čokolade izbere špinačo, ker je to zdravo? Starši brez strokovnega znanja? Ali prihodnost prinaša idiokracijo znanja, tako kot smo jo dosegli že danes v potrošništvu? Ko govorimo o splošni izobrazbi družbe, je tak sploh model ustrezen, da bi zapadli v isti škodljivi vrtinec v katerem smo ujeti danes pri pretiranem uživanju sladkorja, mesnih izdelkov, množične porabe plastične embalaž, ipd? Mogoče so v knjigi podani odgovori na ta vprašanja?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Seveda so podani odgovori. Vsi ti pomisleki se vam bodo v razblinili, če jo boste prebrali.

      Izbriši