sobota, 13. april 2019

PROBLEM VRSTNIŠKE KULTURE


Napisala Gita Mateja de Laat.

Družba - in z njo tudi naši otroci - se je spremenila. Otroci in mladi niso več pokorni odraslim, tudi staršem ne, kot s(m)o bili otroci v preteklih obdobjih. Spoštovanje odraslih in avtoritete jim ni več samo po sebi umevno. Zelo dobro se zavedajo lastnih želja, zato so v svojih zahtevah po njihovem uresničenju bolj intenzivni in vztrajni, kot pa smo bile pretekle generacije v svojem otroštvu. To je popolnoma razumljivo, saj so deležni neprimerno več zunanjih dražljajev, kot so jih bili deležni otroci v katerem koli znanem zgodovinskem obdobju. Njihovo miselno in čustveno telo sta nenehno stimulirana. Računalniki, pametni telefoni, TV, revije, filmi, glasba, pa potem še zahteve šole in razne obšolske dejavnosti. Vse te dejavnosti, vsi ti dražljaji zahtevajo njihovo pozornost, burijo njihove misli in razburkajo njihova čustva. Časa zase, za počitek, za sproščanje nimajo oz. si ga nočejo, pravzaprav ne znajo vzeti. Tudi zato, ker je v današnjem času biti sam, preživljati čas v samoti, nekakšen tabu.


Photo by Hannah Nelson from Pexels

Današnja obsedenost z druženjem, z vrstniki, z ustvarjanjem socialne mreže je med drugim tudi posledica popolne institucionalizacije vzgoje in izobraževanja, ki se je razmahnila po drugi svetovni vojni. O tem pojavu podrobno piše kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld. Njegove ugotovitve sem povzela tudi v svoji knjigi 'Kam pa ti hodiš v šolo?'. Več o njej TUKAJ. O nastanku vrstniških skupin obsežno in podrobno piše tudi Britanec Jon Savage v svojem delu Teenage: The Creation of Youth Culture.


Vrstniške skupine in kultura vrstnikov, katerim platformo nudita vrtec in šola, za našo družbo predstavljajo resen problem. Zakaj? Ker preprečujejo, da bi naši otroci dozoreli. Vem, za mnoge nezaslišana trditev. Pa vendarle … vzdržite se kritike v afektu in berite dalje. 

https://www.amazon.co.uk

Otroci posedujejo naravno potrebo po navezovanju na svoje starše oz. skrbnike, odrasli pa v sebi nosimo instinkt, da na to otrokovo potrebo odgovorimo. O tem govori teorija navezanosti, ki jo je postavil John Bowlby, britanski psiholog in psihoanalitik. Navezanost na starše otroku daje čustveno varnost, s tem v njem vzpostavlja čustveno stabilnost, na podlagi katere se lahko optimalno razvijejo miselne sposobnosti. Poleg tega varna navezanost omogoča, da starši in drugi odrasli na otroke uspešno prenašamo konstruktivne vrednote in vzorce obnašanja. Kadar je posameznik čustveno stabilen in razmišlja s svojo glavo ter poseduje konstruktivne vrednote in vzorce obnašanja, je psihološko zrel.

Po drugi svetovni vojni vedno več otrok vstopa v vrtec in potem seveda v šolo, kar je preusmerilo proces navezovanja z odraslih na vrstnike. Torej, otroci so se začeli navezovati na svoje vrstnike, saj z njimi preživijo največ svojega časa. Otrokovi vrstniki pa so enako nezrela bitja kot on sam. Tako je nastala vrstniška kultura, ki ustvarja in vzpodbuja nezrele vrednote in vzorce obnašanja: osredotočenost na zunanji izgled, na materialne dobrine in družbeni status. Roko na srce, to so pravzaprav glavne vrednote, po katerih se ravna večina članov naše družbe. Uspešno jih spodbujajo in ohranjajo tudi mediji, ki v kolektivno zavest lansirajo vprašljive vrednote popularne kulture. Neufeld v svojem delu Hold on to your kids: Why parents need to matter more than peers podrobno razloži vpliv nezrele vrstniške kulture na družbo kot celoto. Na kratko: naša družba postaja strašljiva 'flatland'.


https://www.amazon.com
  
Znašli smo se v začaranem krogu: naši otroci so popolnoma podvrženi kulturi vrstnikov, ki je po mojem mnenju identična z obstoječo popularno kulturo, in odraslim se to zdi čisto normalno, ker smo tudi mi podvrženi kulturi vrstnikov naše generacije. Kako prelomiti ta začaran krog?

Odločilni korak moramo narediti odrasli (starši, učitelji, vzgojitelji) in resnično odrasti. Pogledati vase, kdo smo, kaj živi v nas, kakšna čustva, kakšne misli, kakšne so naše vrednote, kakšni so naši cilji, upi in vizije. Drugi korak pa je ta, da začnemo ustvarjati pristne, zdrave, spoštljive odnose z našimi otroki. Da jih spoznamo, kdo pravzaprav so. Da spoznamo njihove potrebe, njihove močne in šibke točke, da spoznamo, kako spoznavajo svet, kako se učijo, kako predelujejo informacije, kakšna so njihova nagnenja, darovi in potenciali; in jih začnemo spremljati njihovi notranji naravi primerno. Jim pomagati, da odrastejo v čustveno varna in samostojno razmišljujoča, avtentična človeška bitja. Odnos ’od zgoraj navzdol’ ne deluje več. Preprosto ne deluje. Težnja po vzpostavljanju takšnega odnosa je znak psihološke nezrelosti odraslega ... in seveda nepoznavanja samega sebe. 


Ko bomo to dojeli, spremenili svoj odnos do samih sebe, do otrok, do vzgoje in izobraževanja, do učnega procesa, bodo spontano sledile tudi spremembe vzgojno - izobraževalnega sistema in družbenega sistema nasploh.



petek, 05. april 2019

MONTESSORI V JAVNEM VRTCU


Napisala Barbara Škerlec, dipl. vzgojiteljica in pedagoginja montessori.


Slika: https://www.zotrokidoma-shop.si/

***V vseh javnih vrtcih v Sloveniji in tudi drugod po svetu je prisotnih veliko elementov, ki so plod čudovitega dela Marie Montessori. Majhne mizice in stoli, odprte police, otrokom dostopne igrače in pripomočki, didaktični materiali, orodja in pripomočki v otroški velikosti … Danes veliko govorimo o spoštovanju otrok, o individualizaciji in diferenciaciji dela, o samostojnosti otrok, o njihovih pravicah. V času Marie Montessori so bile šole nekaj popolnoma drugačnega. Klopi so bile pritrjene na tla, da jih otroci ne bi mogli premikati, otroci so morali negibno sedeti in poslušati učitelja, ki je brezizrazno recitiral snov, sicer so bili kaznovani. Napake niso bile zaželene. Otroci niso smeli govoriti brez dovoljenja ali razmišljati. Z njimi so ravnali skrajno nespoštljivo.

Maria Montessori je prezirala takšno šolo in prav zato ni želela postati učiteljica, čeprav je bil v tistem času to skorajda edini poklic, primeren za žensko. Le naključje jo je pripeljalo do tega, da je svoje življenje posvetila raziskovanju otroštva in razvijanju metode. Ko se je po končani medicinski fakulteti zaposlila v ustanovi za duševno zaostale, so jo tamkajšnje izkušnje privedle do odkritja, da imajo otroci naravno potrebo po učenju ter da želijo raziskovati svet okrog sebe z vsemi svojimi čutili. Začela je razvijati pripomočke za te otroke in bila osupla, česa vsega so se lahko naučili samo z rokovanjem s temi materiali. Glas o njenem uspehu se je hitro razširil in ni minilo dolgo, ko so jo prosili, da poskrbi za ‘podivjane’ otroke iz revnega rimskega predmestja San Lorenzo. Vrata je odprla prva Hiša otrok.

Zadnji dve leti na študijskih skupinah učitelji in vzgojitelji govorimo o formativnem spremljanju otrok. Celotna pedagogika montessori je nastala na podlagi opazovanja otrok. Vse materiale, ki jih je izdelala Maria, so preizkušali otroci, ona pa jih je opazovala pri uporabi. Če so se izkazali za neprimerne, jih je izpopolnila ali celo zavrgla. Na podlagi opazovanj je ugotovila, kako se razvija vsak posamezen otrok in kaj potrebuje za svoj razvoj. Ob vsem tem pa je otroke globoko spoštovala.

Vrtci v Sloveniji so zelo kakovostni. Kurikulum je zelo odprt in vzgojitelju dopušča veliko avtonomnosti pri odločanju o temah, ki jih bo predstavil otrokom in prav tako o oblikah in metodah dela, ki jih bo izbral, da bo dosegel zadane cilje. Cilji, ki jih zajema Kurikulum za vrtce, so zajeti tudi v materialih in aktivnostih, ki jih pripravlja vzgojitelj v okolju montessori. Pravzaprav smo o mnogih principih, ki jih najdemo v pedagogiki montessori, govorili že v času mojega študija na Pedagoški fakulteti, a jih v praksi premalo uporabljamo. V vrtcih in šolah se še vedno pogosto uporablja frontalna oblika dela. Še vedno je vzgojitelj oziroma učitelj tisti, ki je večji del dneva aktiven. Vsi otroci se naenkrat učijo iste lekcije, ne glede na to, ali so zanjo zreli ali ne. Vzgojitelj veliko govori, čeprav vemo, da je govor najbolj abstrakten način podajanja informacij. Že dolgo vemo, kako pomembno je spoznavanje sveta s pomočjo vseh čutil, a dejanska uporaba tega spoznanja pri pouku je zelo skromna. Čudovita profesorica na fakulteti nas je učila, kako pomembno je opazovanje otrok, a ga kljub temu premalo uporabljamo, saj nam način dela to onemogoča.

Montessori je vsekakor način dela, ki je možen v javnih vrtcih, vendar pa je montessori veliko več kot le način dela. Je način razmišljanja, je pripravljenost vzgojitelja, da dela na sebi.

Imela sem priložnost, da spoznam pedagoginjo montessori z več kot tridesetimi leti izkušenj. Ko sem jo opazovala pri njenem delu, sem v njej videla to, o čemer sem prej brala v knjigah Marie Montessori. Takšna vzgojiteljica bi si želela postati tudi sama, a vidim, da me čaka še veliko, veliko dela. Naključje je hotelo, da sem se istega dne srečala s profesorico, s katero sta skupaj študirali pedagogiko montessori. Ko smo jo povprašali, kako je mogoče postati takšen vzgojitelj, nam je povedala zgodbo o tej vzgojiteljici. Sama je imela zelo težko življenje in iskala je način, kako bi otrokom dala lepšo izkušnjo otroštva. Odkrila je pedagogiko montessori. Doštudirala je, pričela delati in nekje po desetih letih rekla: »Tako! Sedaj sem pa pripravljena, da začnem delati!«. Potrebovala je deset let dela na svoji osebnosti, da je prišla do točke, ko se ji je zazdelo, da je to res tisto, kar si želi oziroma hoče.

Mnogi imajo pomisleke glede te metode oziroma menijo, da je zastarela. S tem se ne morem strinjati. Metoda je brezčasna in primerna za vse otroke sveta, saj je njeno glavno vodilo: »Sledi otroku!« »Opazuj otroke in pokazali ti bodo, kaj potrebujejo.« Seveda imajo današnji otroci nekatere potrebe drugačne kot v času njenega nastanka. In le vzgojitelj, ki dobro opazuje otroke, bo zanje znal pripraviti ustrezno okolje. To je veščina, ki od nas zahteva veliko znanja in dela na sebi, česar ne zmore vsak. Zato je ta metoda primerna za vse otroke, a le za nekatere vzgojitelje. Za tiste, ki jim je takšna filozofija blizu, za tiste, ki so pripravljeni na študij, za tiste, ki so se pripravljeni spreminjati, in za tiste, ki zmorejo s spoštovanjem gledati na otroka.

Zavedam se, da me čaka še veliko dela. Včasih sem nestrpna, spet drugič pa navdušena, ko opazim, da so moje spremembe vidne na otrocih. Delam v javnem vrtcu, delam po javnem kurikulumu in sem še daleč od svojega cilja. Toda že nekaj majhnih sprememb je prineslo čudovite rezultate, ki mi dajejo energijo, da še naprej sledim otrokom in spreminjam svoj način dela. Ni lahko, a je čudovito. ***

Prispevek je objavljen tudi v knjigi Šola, kam greš?, v sklopu poglavja Alternativne šole v Sloveniji.