COVID-19 IN UVAJANJE V VRTEC

Objavljamo pismo, ki sta ga napisali vzgojiteljici Urška in Karmen in ga poslali v vse vrtce v Sloveniji.

(Urška Studen in Karmen Okorn, Družinski center Vrtiljak)
 
V preteklem šolskem letu je življenje v svetu, posledično pa tudi v vrtcih, močno zaznamoval novi koronavirus in ukrepi, povezani z njim. Covid-19 je prinesel mnogo sprememb, na katere so se morale prilagoditi vse šolske ustanove, vrtci, kot tudi starši in otroci. Veliko negotovosti in strahu je tudi sedaj pred začetkom prihajajočega šolskega leta. Starši in vzgojitelji so zaradi nastale situacije v različnih stiskah, deležni so pomanjkljivih informacij ipd.

Glede na dosedanje informacije se navodila v zvezi s potekom uvajanja po vrtcih razlikujejo, iz česar sklepamo, da jih ravnatelji vrtcev oblikujejo po svoje, kar je popolnoma normalno. Problem pa nastane, ko so starši zaradi omenjene situacije po navodilih vrtcev in njihovih ravnateljev prikrajšani za postopno in prilagojeno uvajanje v vrtec.

Higienska priporočila za preprečevanje širjenja SARS-CoV-2 (1), ki jih je izdal Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), so znana. Če citiramo stavek, ki se nanaša na uvajanje: “Ob uvajanju otrok v vrtec so starši lahko prisotni.”

Že pred pojavom epidemije je bilo v nekaterih vrtcih staršem in otrokom onemogočeno postopno in prilagojeno uvajanje. Sedaj pa je situacija še slabša in nekatera vodstva vrtcev neupravičeno odvzemajo otrokom pravico do postopnega uvajanja. Pravica staršev do postopnega uvajanja otrok v vrtec je eno izmed načel, ki so zapisana v Kurikulumu za vrtce (2).

Tudi Zakon o vrtcih (3) navaja pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti kot temeljni nalogi vrtca. Celovita skrb za otroke zajema tudi skrb za optimalen čustveni razvoj. Pogoji, v katerih lahko otrok razvija svoje telesne in duševne sposobnosti, pa se zagotovo lahko izpolnjujejo v okolju, ki za otroka ni stresno, v katerem se počuti varno, saj mu je omogočen čas, ki ga potrebuje, da se varno naveže na vzgojitelja.

Izpolnitev teh pogojev v sklopu postopnega in prilagojenega uvajanja je namreč pogoj, da bo otrok kvalitetno razvijal telesne in duševne sposobnosti ter druge spretnosti, se učil in raziskoval.

Takšno uvajanje je za otroka in celotno družino izjemno pomembno in potrebno. Ni zanemarljivo dejstvo, da bo obiskovanje vrtca imelo dolgoročne posledice na otrokov razvoj, samopodobo, čustvene kompetence, socialne veščine, tudi na imunski sistem. Zato je potrebno potek uvajanja načrtovati skrbno in odgovorno.

Raziskave potrjujejo, da dolgotrajni jok in nepomirjanje stiske pri otroku povzročijo trajne spremembe v njegovih možganih. Otrok, blokiran v strahu in žalosti, izgubi naravno željo po raziskovanju, preizkušanju, spoznavanju, pogosteje in raje se igra sam kot z drugimi otroki. Obdobje uvajanja je tako pri otrocih še posebej ranljivo, saj se v tem času v otrokovih možganih pogosto sprožijo alarmni sistemi za bes, strah ali ločitveno stisko. Otrok takrat doživlja močno čustveno bolečino in vznemirjenost, njegovo telo pa preplavijo stresni hormoni. Če mu odrasla oseba (starš, vzgojitelj) ne pomaga ali se ne odziva na njegovo čustveno stisko (ga ne pomiri, ker se sam ne zmore), to pomeni trajne negativne spremembe v otroških možganih. To v praksi pomeni, da bo otrok svet okoli sebe lahko doživljal kot ogrožujoč, nevaren in nezanesljiv. Sebe bo doživljal kot da je z njim nekaj narobe, težko pa se bo odzval tudi na stisko drugega.

V možganih otroka se lahko razvije preobčutljiv sistem za odzivanje na stres, kar pomeni, da se bo otrok tudi pozneje v življenju pretirano odzival že na najmanjše dejavnike stresa, bolj bo nagnjen k depresiji in težje se bo soočal z življenjskimi preizkušnjami.

Pri otrocih lahko prepoznamo tipe navezanosti, ki se razlikujejo po tem, kako se otrok odziva na svoje starše in druge osebe, na katere se navezuje na novo. Način, na katerega starši ali druge osebe (vzgojitelj, varuh ipd.) vzpostavljajo stik z otrokom, se za vse življenje zapiše v njegovo strukturo možganov in vpliva na to, kako v poznejšem življenju gradi svoje odnose. Raziskave potrjujejo, da je stil navezanosti v otroštvu ključen za duševno stabilnost in oblikovanje odnosov v celotnem življenju.

Od otrokovega stila navezanosti sta odvisna tudi hitrost in način uvajanja. V grobem lahko govorimo o varni in ne-varni navezanosti.

Vloga, ki jo imajo vzgojitelji in pedagoški delavci na splošno, je izjemna. Moč, ki jo imajo v naši družbi, je še vedno v veliki meri podcenjena. To so osebe, ki spremljajo otroka osem ali več ur na dan, z njim lahko preživijo več let in pomembno vplivajo na doživljanje, ki zaznamuje otroka za celo življenje. So pomemben del družine oz. odnosov, ki družini pomagajo (so)oblikovati oz. vzgajati otroka. Lahko bi rekli, da so v samem jedru gradniki oz. temelji, ki pomagajo oblikovati otrokovo osebnost. V obdobju otroštva otrok in njegova družina z njimi pridobita izkušnjo, ki jih bo spremljala vse življenje. Če na naše vzgojitelje in njihovo poslanstvo pogledamo iz te perspektive – vzgojitelji kot kreatorji naslednjih generacij, ki bodo oblikovale svet – potem bi bilo nujno potrebno ta znanja vključiti že v sam študij ter obvezno prakso v vrtcu. Le z zavedanjem in spremembami na tem področju bomo lahko pomagali otrokom in družinam soustvarjati svet samozavestnih, pogumnih, sočutnih in ranljivih oseb.

Pozivamo vas torej, da skrbno premislite, kakšna navodila in ukrepe boste sprejeli in podali staršem ter vzgojiteljem. Naj bodo utemeljeni s strokovnimi, smiselnimi in jasnimi argumenti.

Predvsem pa naj bo na prvem mestu dobrobit otrok.

Glede na vse zbrane informacije, priporočila in strokovna znanja s področja otrokovega razvoja priporočamo, da uvajanja NE omejujete, predvsem pa, da omogočite prisotnost staršev, ki je potrebna za otrokov čim lažji prehod v vrtec.


Viri:

https://nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/higienska_priporocila_za_vrtce_za_preprecevanje_sirjenja_sars-cov-2_priporocila_za_obdobje_ko_se_v_drzavi_pojavljajo_posamicni_primeri_covid-19.pdf

https://www.gov.si/assets/Ministrstva/MIZS/Dokumenti/Storitve/Predsolska-vzgoja/6634c981ba/Kurikul_za_vrtce.pdf

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO447

ODPRTO PISMO ŠOLSKI MINISTRICI IN RAVNATELJU

 (napisala mama dveh osnovnošolcev)

Spoštovana gospa ministrica Simona Kustec, spoštovani gospod ravnatelj,

odločitev je torej padla, 18. maja gredo obvezno v šolo učenci prve triade. S kakšnim namenom? Da se bodo več naučili? Da ne bodo prikrajšani za znanje? Socializacija (če se temu lahko tako reče)? Da jih psihično »zlomite« z neživljenjskimi ukrepi? Da si bodo zadnji mesec šolskega leta 2019/2020  za vselej zapomnili po tem, da so se morali drug drugega »bati«? Da so se gibali po označenih koridorjih, držali varnostno razdaljo …? Pa ste prepričani, da je to pri tako majhnih otrocih sploh izvedljivo? A bo učitelj redar, varnostnik? Če bo učitelj striktno upošteval vaša priporočila in varnostne ukrepe, potem kaj več kot to ne bo mogel biti. Otroci niso roboti in tudi učitelji so le ljudje. Kaj pa pravijo razvojni psihologi?

V šolo bodo lahko vstopili otroci, za katere starši podpišejo izjavo, da ne kažejo znakov obolelosti s covid-19. Kaj pa tisti, ki bi morebiti virus vseeno imeli in kljub temu ne kažejo znakov? Kaj pa tisti, ki imajo npr. vročino in jih starši v stiski, ker potrebujejo varstvo, vseeno pošljejo v šolo po zaužiti dozi antipieretika?

Pri bistveno pomembnejših zadevah nas zdravstveni strokovnjaki nikoli ne vprašajo za mnenje, s pojasnilom, da nismo kompetentni. A zdaj pa smo postali kar naenkrat strokovnjaki, ki lahko presodimo in s pisno izjavo celo prevzamemo odgovornost? Presodimo, če je (ali če ni) otrok dovolj zdrav, da obiskuje šolo? In da je (ali pa ni) otrokov upokojeni stari starš, morda tudi kdo drug od družinskih članov, ki živi v istem gospodinjstvu in se bori s kronično boleznijo, dovolj varen tudi, če je otrok vsakodnevno izpostavljen (večji) skupini oseb? Sicer so zdravstvene omejitve zapisane v dokumentu »8. korespondenčne seje v letu 2020«, a tam navedena bolezenska stanja so veliko hujša od tega, kar je stroka do sedaj opisovala kot rizična stanja. Bolnike z opisanimi bolezenskimi stanji namreč ogroža že sezonska gripa! Torej hočete povedati, da je bila stvar do zdaj umetno prenapihnjena?

Vsa otroška igrišča so zaprta, omejeno je druženje oz. prepovedano druženje večjih skupin. A to pa ni sporno, da bo približno 15 otrok + učitelj/ica, ki se bo trudil/a otrokom dopovedati, da ne smejo stikati glav, vsaj polne 4 ure sede zaprtih v razredu? Ob dejstvu, da se bo mnogo razredov tudi delilo v manjše skupine, bo zadnjih 6 tednov mnoge otroke poučeval tudi čisto drug učitelj, ki otrokovega dela do sedaj sploh ni poznal. Da niti ne preidem na temo WC, ki je pri manjših lahko velikokrat izgovor, da se sprehodijo po šoli … Ali bo učiteljica šla za otrokom na WC, da bo preverila, ali ravna po predpisih? Ali mu bo omejila število obiskov stranišča? Ali je bo pol ostalo v razredu, da bo imela pod budnim očesom preostanek razreda - ali naj se preprosto raztrga? Ali pa bodo učenci morda dobili plenice, da ne bodo odhajali iz razreda?

Jutranje varstvo in podaljšano bivanje: starši, ki gredo v službo zgodaj zjutraj, bodo morali otroka pripeljati v jutranje varstvo. Ali bodo vsi učitelji prisotni tako zgodaj zjutraj, da bodo vsi zgodnji otroci lahko že od jutra pri svojem učitelju, ali se bodo pač malo premešali do takrat, ko se pouk začne zares po urniku? Starši, ki delajo od doma, bodo prav tako v okviru svojega delovnega časa dostavljali otroke v šolo. Prav tako podaljšano bivanje … Ali bo z učenci, ki bodo potrebovali ta način varstva, ostala njihova učiteljica, ali se bodo po rednem pouku spet pač malo pomešali do skupine 15 učencev? Ali zahtevate, da bodo učitelji prisotni s svojim razredom od npr. 6.30. do 16. ure, da se učenci ne bodo mešali med seboj?

Prehrana v šoli: bodo tudi zaposleni v šoli, od učiteljev do kuharjev, hišnikov, čistilk itd., podali pisno izjavo, da ne kažejo znakov okužbe, čeprav se bodo po priporočilih ves delovnik kuhali pod masko? Kaj pa, če je npr. kuhar/ica, ki bo 3x kihnil/a ob pripravi malice, okužen/a brez simptomov? Banalno, ampak še zdaleč ne toliko kot vsi vaši ukrepi, ki ste jih postavili glede zadnjega meseca šolanja za prvo triado.

Če je cilj socializacija, naj gredo v šolo vsi otroci, po običajnem starem sistemu, ker le tako bodo deležni normalne socializacije. To, kar pa je v planu od 18. maja naprej, pa še zdaleč ni socializacija, temveč psihično nasilje nad najmlajšimi in njihovimi starši! 

Vir: Pixabay

Razumem, da so mnogi starši v stiski, ker nujno potrebujejo varstvo za svoje otroke. Takšni najbrž tudi ne živijo skupaj s starimi starši oz. nimajo možnosti varstva pri starih starših. Moramo pa se zavedati, da v mnogih družinah živijo pod isto streho tri generacije, a ne zato, ker bi jim bilo tako ljubo, temveč zato, ker je tako »ceneje«, lažje … Ob tem naj spomnim na izjavo gospe Beović, ki je dejala, da pred začetkom šolanja priporoča razselitev v primeru, kjer v istem gospodinjstvu živijo tri generacije. SRAMOTA! Kam naj pa gredo, morda v kak dom upokojencev? V katerega od tistih, ki jih je virus nekoliko izpraznil? Torej tisti stari starši, ki se po priporočilu še niso razselili, ker jim gospa Beović še ni plačala najemnine za novo bivališče, bodo zdaj dodatno/ponovno ogroženi, saj so rizična skupina! Če bi malčki ostali doma, bi lahko bili brez težav v varstvu starih staršev, saj ob upoštevanju predpisov niso imeli stika z drugimi ljudmi in niso morebitni vir okužbe, zdaj pa … Zdaj pa se lahko zgodi, da bodo starši delali v popoldanski izmeni, otrok bo moral dopoldne v šolo, popoldne pa bo v varstvu pri – starih starših, ki so rizična skupina. Bravo!

Pa še eno vprašanje se mi poraja ob vsem tem. Ali bodo ti najmlajši res zamudili toliko učne snovi, če zadnjega meseca ne preživijo v šoli? Ali to pomeni, da bodo zdaj delali s polnim zagonom (no, smo že ugotovili, da učitelj ob redarski dejavnosti verjetno ne bo zmogel kakovostno nadaljevati učne snovi), da bodo nadoknadili vse zamujeno? Sicer pa, koliko so zamudili, saj starši menda po programu nadaljujemo učno snov na daljavo? Ali bo zdaj tako, da se bo morebitno zamujeno snov poskušalo »spraviti not« v dopoldanskem času v šoli, kar bo ostalo, pa bo popoldne za domačo nalogo in bomo starši doma še naprej učitelji, otrok pa cel dan v šoli in »v šoli«?

In če se del otrok ne bo vrnil v šolske klopi, kakšna bo podpora učiteljev? Ali jih boste raztrgali in bodo sočasno delali z obojimi - s tistimi doma in tistimi v klopeh?

Prosim, odprite oči in ne poskušajte na vsak način, z vso silo uničiti otrok, če vam je sploh kaj mar zanje in njihove družine. Nujno varstvo za otroke, ki ga res potrebujejo, se da urediti veliko manj stresno za učitelje, za tiste, ki bodo potrebovali varstvo, in tudi za tiste, ki bi šolanje brez težav do konca tega šolskega leta zaključili na način, ki smo ga sedaj že vsi dobro usvojili. Gre za otroke 1. in 2. razreda, pri katerih je ocenjevanje le opisno in po prvih priporočilih v teh časih niti ne obvezno, ter 3. razreda, za katere je bilo priporočilo ocenjevanja že podano, podobno kot za tiste, ki bodo šolanje lahko zaključili na daljavo. Tudi učitelji prve triade bi lažje opravili še ta zadnji mesec na daljavo, saj bi opravljali svoje delo in ne bi v zadnjem mesecu postali še policaji.

Mnogi otroci se veselijo, da se bodo lahko vrnili v vrtce, šole, da se bodo lahko spet družili s svojimi prijatelji. Glede na vsebino dokumenta »Higienska priporočila za izvajanje pouka v osnovni šoli (za učence prve triade in devetošolce) v času epidemije covid-19« to sploh ne bo druženje in igra, ampak dresura. Zdi se, kot da je osnovni namen poneumljanje otrok in priprava bodoče družbe, ki bo po vsaki podobni izkušnji bolj krotka in lažje vodljiva.

Iz vsega doslej zapisanega lahko torej sklepam le dvoje: ali se poskuša izvajati socialni eksperiment na najmlajših ali pa preprosto z virusom še nismo tako daleč, da bi bilo varno, da se otroci vrnejo v šole. A zakaj najmlajši? Če smo po mnenju stroke epidemijo premagali, naj se v šole vrnejo vsi učenci, in to na enak način, kot se je to počelo pred zaprtjem – torej brez nesmiselnih omejitev. Če pa je še nismo, pa naj tudi prva triada nadaljuje šolanje na daljavo.

Doslej smo v vseh medijih slišali le pozitivne besede, da je sistem šolanja na daljavo dobro stekel, čeprav so bili prvi tedni kar zahtevni. Vsi skupaj, tako učenci kot učitelji in starši, smo vložili veliko truda, da je sistem stekel. In po vsega 7 tednih 'odkrivate Ameriko' in za naslednjih 6 tednov, kolikor manjka do poletnih počitnic, forsirate nov način. Da trenutni način očitno ni tako slab, potrjujete s tem, ko ga ohranjate za otroke od četrtega do osmega razreda.

V poznih nočnih urah smo tudi prejeli obvestilo vodstva šole s pripetima izjavama in vprašalnikom. Vodstvo šole nam ob tem tudi sporoča, da se na »šoli /…/ zaveda/jo/, da bo ponovni prihod v šolo tako za /starše in otroke/ kot za /šolnike/ stresen in negotov«. Starši smo ob navedenih priporočilih, ukrepih in sistemu, ki se obeta, že sedaj v veliki negotovosti. In vi, ministrstvo za izobraževanje, forsirate ta »novi projekt«, čeprav veste in tudi šolniki se zavedajo, da lahko na mnogih otrocih pusti več škode kot koristi!

Za vse nas, ki ne živimo v mehurčku in se poskušamo držati zdrave kmečke logike, pač obstajata samo dve opciji: šola tako kot pred pandemijo ali pa poučevanje na daljavo tudi naslednjih šest tednov.

Lea S. V. (mama dveh šoolobveznih otrok, ki ju vaš »socialni poskus« različno obravnava)

PORAST USTVARJALNOSTI V ČASU ZAPRTIH ŠOL

Matjaž je v času prvomajskih počitnic v skupini na Facebooku Kje vas čevelj žuli? - Šolstvo objavil vprašanje:
 
"Kdo opaža povečano ustvarjalnost pri otrocih, zdaj ko ni šole?"

Sam je svoja opažanja (je oče študenta in srednješolke) opisal takole:

"V bistvu ne morem verjeti, kaj se dogaja ... Dobesedno ’profi’ softwerske umetnine; peciva, ki si jih v sanjah ne moreš zamisliti; mejkapi, da dol padeš; ideje, da ne veš od kje ... In pri tem sta oba super zadovoljna z učenjem na daljavo. Delata izpite, teste, se učita, da kar zgineta …"
 
Odgovori drugih staršev so bili po moji hitri oceni v razmerju približno 1 proti 3 v korist pritrdilnemu odgovoru. Navajam primere.


NE:

~ Ne, enako ustvarjalna sta kot prej.  

~ Ne. Moj osemletnik "umira", ker nima športa in druženja z vrstniki.
 
~ Pri nas ni boljše, marveč vsak dan slabše. Nobene volje za delo za šolo, nič. Samo sprašujejo, kdaj gredo v šolo, da pogrešajo prijatelje in da bi se radi družili. Uh, težko je.

~ Pri nas je skoraj isto (to se nanaša na predhodni komentar), razen da naš niti v šolo več ne bi šel.

~ Na žalost ne, je čisto športni tip in pogreša treninge. 

~ Zmanjšane. Moja osemletnica se je polenila. Še violina in karate je več ne zanimata, pa je zelo rada hodila. Če ni rutine ...

~ Ne, še slabše je. Čisto sta ven padli, samo tv bi gledali, pa kregata se, ker si gresta na živce, hkrati pa gresta skupaj spat.
 
~ Niti pod razno. Manjkajo mu sošolci in druženje. Že tako ni neka ustvarjalna duša, je bolj knjižni molj.
 
~ Ne. Isto kot prej. Ustvarjamo pač več, ker je več časa ... tudi prej smo.
 
~ Nič več in nič manj kot v času pred korono. 
 

Vir: Pixabay

DA: 

~ Naš četrtosolec je napisal (mislim, da) pet pesmi v tem času.
 
~ Ja. Pa tudi bolj sproščena in tista prava brezskrbna otroka sta postala. Stara sta pa 14 in 11 let.
 
~ Naš dela kot norec, riše, piše zgodbe, nastajajo izumi, ni da ni … ko omenim šolo pa: uf, a spet ...

~ Travnik ... (dodana je bila fotografija izdelka) -  delo moje hčere v 3. razredu. Uživa v ustvarjanju. Odkar je doma, ustvarja in je popolnoma zaživela. Učenje na domu ji ustreza, poleg tega pa smo vsak dan najmanj dve uri v naravi. Začela je tekoče brati in se super počuti. Rada bi ji omogočila, da bi se vedno tako počutila. Predvsem pa se je z mlajšim bratcem zelo povezala - na popolnoma drugačen način.

~ Pri otrocih ne opažam porasta ustvarjalnosti (je vedno na višku), pri sebi pa nenormalno ...

~ Naši trije veliko pojejo in plešejo, in bolj so povezani.

~ Ja. Že par slik na platnu je nastalo. Veliko rišeta. Tudi razumeta se bolje.

~ Ja, pa tudi manj nervoze in stresa je.

~ Pri nas je več pogovora, več govorjenja, čvekanja, ustvarjanja, risanja ... pozitivno. Socialne stike vzdržuje preko skypa in telefona, nobene hude drame.

~ Moji dve sta se kot sestri zelo povezali, kljub 6-letni razliki v starosti. Prej sta se znali skregat za vsako figo, zdaj pa se odlično ujameta.
~ Dobili so veselje do kuhanja.

~ Naša dva otroka sta stara 4 in 7 let. V času šole in vrtca sta večkrat kot pes in mačka, sedaj pa najboljša prijatelja in ves čas zunaj, na travniku in v gozdu, tisoč in ena igra ... Sploh ju ne prepoznam.
 
~ Moja dva fanta nikoli nista marala ustvarjanja, likovna umetnost je pri obeh najbolj osovražen predmet, zdaj zadnji teden pa ustvarjata umetnine iz kolaž papirja - origami, razne spirale, sestavljanke, vrtavke. Samo gledam in se čudim.

~ Ja, še midva sva bolj ustvarjalna zaradi nje.
 
~ Ja. Sin je čisto zadovoljen. Pravi, da je to najboljša šola do zdaj. Ima veliko časa za stvari, ki jih rad počne, pa tudi za šolo se trudi bolj, kot se je pri običajnem pouku.

~ Mojim štirim (trije osnovnošolci in en vrtičkar) sploh ne sledim več: v teh tednih izolacije so iz grma na sosednjem polju naredili hišo z vsemi prostori, indijanske šotore iz leskovih prekel, ognjišče, sledila je gostilna “Njam - njam” na škarpi, potem so se naučili nekaj čarovniških trikov, naredili plakat, izvedli celo marketinško akcijo po naselju in privabili gledalce na našo ulico (predstava trikov je bila “free-prostovoljni prispevki dobrodošli”). Ko sem šla ven pogledat, kaj se dogaja, me je skoraj kap zadela. Pa še je tega ... saj pravim, ne dohajam. Zdaj med počitnicami so itak od jutra do večera zunaj; če delajo za šolo, pa samo nekaj na hitro spackajo, da gredo lahko čimprej ven. Meni je najtežji problem zdaj motivirat jih za šolo. Sicer so bili pa prej razmeroma vestni in v šoli vsi brez problemov.
 
~ Ja, vsaka stvar se zgodi z nekim namenom. Otroci so se malo spremenili. Verjetno je to znak, da je naš šolski sistem popolnoma zgrešen. Ohranimo to energijo še naprej.

~ Moja dva sta se zelo povezala, vse počneta skupaj, kljub temu, da je med njima 4 leta razlike. Ko sin dela za šolo, mala fullll sodeluje, on njo uči ... ni da ni počneta skupaj, kar pred karanteno nista skoraj nič, sta bila bolj kot pes in mačka.
 
~ Ja. Končno dovolj časa za gradnjo lego mesta.

~ Sine (16) je popolnoma zgrešil srednjo šolo. Kuha kot masteršef.

~ Ja, naša četrtošolka je že prej rada ustvarjala, zdaj pa je še bolj zagnana v vse smeri. Končno lahko počne, za kar prej ni imela časa - riše, ustvarja, izdeluje razne pripomočke, … za našega 6-mesečnika je izdelala ropotulje iz odpadne embalaže in še bi lahko naštevala.
 
~ Ja. Sicer pogrešata sošolce, vendar si ne predstavljate, kaj vse sta se naučili doma, in kaj vse sta samoiniciativno in samostojno ustvarili! Mi smo iz dneva v dan presenečeni.

Ob branju pritrdilnih odgovorov opazimo, da se pri mnogih ni samo razcvetela ustvarjalnost, pač pa so se na višjo raven premaknili tudi odnosi med sorojenci.
 
Ko beseda teče o ponovnem odprtju šol, so odzivi spet različni. Nekateri komaj čakajo (bodisi starši, bodisi otroci ali pa oboji), drugi si želijo dokončati šolsko leto od doma, saj so se dobro ujeli v novem ritmu. Posamezniki izpostavijo, da bi si tudi jeseni želeli pouka na daljavo, ali pa razmišljajo o prehodu na šolanje na domu.
 
Najmanj, kar lahko potegnemo iz tega, je: družine, otroci, vsi ljudje smo različni in imamo različne potrebe. Zato je skrajni čas, da šolski sistem ponudi več raznolikosti - izbirnosti v pristopih in programih pridobivanja osnovne izobrazbe. En model šole ne more ustrezati vsem. 

KDO LAHKO POSTANE UČITELJ?

Na spletnih straneh Pedagoških fakultet v Ljubljani in Mariboru izvemo:

V univerzitetni študijski program Razredni pouk se lahko vpiše, kdor je opravil splošno maturo ali je pred 1. 6. 1995 končal katerikoli štiriletni srednješolski program.

Vsi kandidati morajo izkazati znanje slovenskega jezika na ravni B2 glede na skupni evropski referenčni okvir za jezike.

Če bo sprejet sklep o omejitvi vpisa, bodo kandidati izbrani glede na:

– splošni uspeh pri splošni maturi oziroma zaključnem izpitu (60 % točk),

– splošni uspeh v 3. in 4. letniku (40 % točk).  

Enaki so tudi pogoji za vpis na študij socialne pedagogike in študij dvopredmetni učitelj, le da pri slednjem ustreza tudi poklicna matura in opravljen izpit iz še enega maturitetnega predmeta. O kakršnih koli veščinah ali osebnostnih lastnostih v sklopu vpisnih pogojev ni govora.

vir: Unsplash

 
Pedagoški študiji nimajo najboljšega slovesa. Ko se starši med seboj pogovarjamo o nezadovoljstvu z osnovnimi šolami svojih otrok, pogosto kdo reče: »Je sploh kaj čudnega, da je tako? Kar spomnite se, kdo iz naše generacije se je na koncu srednje šole vpisal na pedagoško – najmanj sposobni v razredu.«


Navajam nekaj mnenj iz razprav v skupini na Facebooku:

– Pogosto se celo dogaja, da gredo za učitelje izredno slabo zmogljivi učenci. Zadnjič sem srečal gimnazijko, ki je imela ves čas popravne izpite, maturo je opravila komaj z minimalnim številom točk v drugem poskusu. Vpisala se je na razredni pouk.           ~ profesor na srednji šoli


– Recimo bobu bob in priznajmo, da je veliko študentov razrednega pouka takih, ki jim v srednji šoli ni šlo, ta smer pa je bila ena redkih, na katere so se lahko vpisali oziroma je ena teh, ki dopuščajo dovolj študentskega življenja. Kar ne bi bil problem, če bi bili vsaj osebnostno primerni za v razred, a marsikateri ni. Eno je doštudirati nekaj, samo da si diplomant; opravljati delo, za katerega si se šolal, pa nekaj povsem drugega. V razredu padeta volja in motivacija tudi učitelju, ki si je to želel postati, kaj šele tistim, ki si tega niso želeli. Je razlika, če proti svoji volji delaš v proizvodnji za tekočim trakom ali pa delaš v razredu, kjer počasi trgaš generacijo za generacijo.

– Komentiram kot profesorica. Nujno je treba uvesti selekcijo pri vpisu na študij. Zakaj? Ker je pedagoški poklic večini samo alternativa, da ne pavzirajo! Ker ni sprejemnih! 120 nas je študiralo slovenščino, od tega jih še danes večina ne zna sklanjati besede otrok v množini! Žal je tako, da je veliko učiteljev slabih, z leti pa postanejo še slabši in ogromno je takih, ki po petdesetem letu psihično niso sposobni stati pred gručo otrok. Kot mama pa lahko napišem tole: ja, od učiteljev se res ogromno pričakuje, ampak to, kar se dandanes dogaja v šoli, je žal katastrofa. Za to so krivi učitelji sami, ker se ne znajo postaviti zase. Vidijo, da sistem ne deluje in so kar tiho!

– Nikjer v času študija ne slišite o veščinah komunikacije med starši in učitelji. Dvomim, da ste se učili o poteku razrednih ur, o razgovorih z učenci o aktualnih temah, ali pa o poteku govorilnih ur, roditeljskih sestankov. Teh veščin nihče ne uči. V času študija prevladuje le tekma iz ocen na izpitih in izpolnjevanje pogojev za naslednji letnik – zgrešeno. Na pedagoški študij se lahko vpiše vsak, ki ima dovolj točk – zgrešeno. Po celi črti ’streljamo mimo’. Dokler ne bo za vpis najpomembnejša empatija, ki jo nosi študent v sebi, se nam slabo piše.
~ dolgoletni učitelj


– Sem študentka na pedagoški fakulteti. Verjemite, da nas v 90 odstotkih učijo same blesarije. Premalo imamo psihologije in pedagogike. Največ poudarka je na tem, kako pravilno napisati učno pripravo in kako po zastarelih metodah izpeljati uro pouka točno tako, kot imaš napisano v pripravi. Če ti to ne uspe, moraš ponoviti postopek, dokler ti ne uspe točno po pravilih. Večina študentov ravno predmetov psihologije, socialnih veščin, pedagogike ne mara ali pa ne razume njihovega smisla, ker je pomembno le to, kako odpredavaš učno snov, da dosežeš cilje iz učnega načrta. Naj povem, da je ta faks po zahtevnosti od 1 do 5 na nivoju 1. Vsak se lahko nauči za oceno 7 ali 8 v dveh dneh.

– V moji generaciji na študiju razrednega pouka je bilo vsaj polovica od 120 študentov vpisanih zato, ker drugam niso bili sprejeti ali pa niso vedeli, kaj bi sploh počeli. Najbolj žalostno pa je, da sem se vse, kar sem potrebovala za delo v razredu, naučila, ko sem dobila prvo generacijo učencev.
Najboljši predavatelji so bili za filozofijo, psihologijo, sociologijo in biologijo, ostalo pa žalost, da o odnosu niti ne govorim.

– Predvsem je premalo prakse, ki bodočega učitelja postavi v realno okolje. Še posebno Filozofska fakulteta, ki ima samo par pedagoških predmetov in mogoče 12 ur hospitacij v šoli. Na teh urah je pa itak vse tipi topi. Kot novopečeni učitelj padeš v razred, opremljen z vso teorijo svojega predmeta, a kaj, ko je to le 20 odstotkov poklica; niti ne veš, če sploh si človek za tak poklic.

– Hči je končala diplomski študij pedagoške smeri in se želela vpisati naprej na magistrskega. Štiri dni pred sprejemnimi izpiti so kandidati izvedeli, da sprejemni izpit sploh bo. To je prva cvetka, ki jasno kaže na žaljiv in nekorekten odnos do študentov, pa tudi, da se pedagoški študij da narediti z levo roko. Ko so študentje in študentke spraševali po temah sprejemnega izpita, so dobili odgovor, da bodo pisali o ’temeljnih znanjih’. Pravkar smo izvedeli, da je sprejemni izpit naredila. Prejela je odgovor, ki navaja: število točk na izpitu, število točk in povprečno oceno dodiplomskega študija, odstotne točke diplomskega zagovora in pod črto seštevek vseh točk, ter koliko točk in odstotkov je potrebno imeti za vpis na magisterij. Kje je tu človek, ki bo delal z ljudmi in to v večini mladimi ljudmi, če ne celo z najmlajšimi? Kje je tu socialni in človeški čut študenta, sposobnost empatije ...? Vidite, to je slika našega študija, ki se zrcali v marsikaterem učitelju, ki kasneje po vzoru odstotnih točk poučuje mlade ljudi. Se sprašujete, zakaj je v šolah tako, kakor je? Tu je en del odgovora.
 
– Tudi sama sem študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smer razredni pouk, sedaj že na magistrski stopnji. Če pogledam nazaj, sem nad študijem zares razočarana. Od nas pričakujejo, da bomo kot stroji ter zahtevajo ogromno nepotrebnih stvari, sami pa ne premorejo niti malo empatije, kaj šele, da bi nam sami s svojim vedenjem dajali zgled. Ne držijo se dogovorov, izpitov ne popravijo v sedmih delovnih dneh, do nas pa so zelo strogi, če česa ne oddamo do dogovorjenega datuma. Ves čas zamujajo ali pa sploh ne pridejo, ker so pozabili, da imajo predavanje. Učijo nas večinoma le skozi teorijo – v štirih letih smo imeli šest tednov prakse. Zelo malo je na tej fakulteti zares predanih profesorjev, za katere nismo le številka.
...

Fakultete, ki izobražujejo bodoče učitelje, torej menijo, da je za ta poklic primeren kandidat vsak, ki je končal srednjo šolo in opravil maturo. Tako ne morem kaj prida zameriti tistim učiteljem, ki so zgrešili poklic, saj jih sam sistem zavede, ko jim sporoča: Pridite študirat za učitelja, saj to ni nič takega, poučuje lahko kdor koli, ki je naredil maturo ... samo izpite pri nas morate še opraviti. Vzbuja jim iluzijo, da bodo kot učitelji morali znati samo držati monolog pred tablo, ki ga nihče ne bo prekinjal, saj bodo v klopeh učilnice tičala lesena polena, ne pa živi otroci. Pa za birokracijo bo treba skrbeti, tu bo treba že malo bolj paziti. Potem pa pride do tega, da so učitelji povsem ogorčeni, ker se otroci obnašajo kot pravi otroci in ne kot predmeti, ki jih lahko po mili volji prekladaš sem in tja. Njihovo ogorčenje načenja njihovo lastno zdravje, se razliva po učencih in njihovih starših, občutijo ga sodelavci in njihove lastne družine. Pljuska pa tudi v medije, kjer potem beremo, da so otroci neobvladljivi in starši nemogoči, da imajo oboji preveč pravic, ne poznajo pa dolžnosti.
 
Učiteljicam in učiteljem ni nihče povedal, da bodo v šolo prihajali čisto vsi otroci in starši, ne samo tisti umirjeni, ustrežljivi in vljudni, ampak vsi, iz vseh različnih domov, tudi takih, kjer vlada nasilje, alkoholizem in druge oblike zasvojenosti, zlorabe, bolezni, osebnostne motnje ... in da bo z vsemi temi treba nekako shajati, celo znati delati z njimi. Gre za visoko zahtevno delo, ki zahteva dobro psihofizično kondicijo, raznolika znanja, veščine in osebnostne lastnosti ter modrost. Učiteljev nihče ni pripravil na vse to – na realnost poučevanja.
 
Ampak – drago šolstvo, vi služite družbi, kakršna je tukaj in zdaj. Tu ste z namenom poučevati otroke, kakršne imamo, in sodelovati s starši, kakršne imamo, ne pa z nekimi hipotetičnimi, ki bi si jih vi želeli. Strokovnjak profesionalec se po najboljših močeh spoprijema z delovnim problemom, pred katerim se je znašel, išče nova znanja in nove poti, ne pa toži o tem, kako bi si želel imeti drugačen, lažji problem.
 
Največjo odgovornost za to, da toliko učiteljev ni ustrezno pripravljenih na realnost njihovega dela, pripisujem fakultetam, ki jih vpisujejo in izobražujejo.


Prebrali ste odlomek iz knjige Šola, kam greš? - 2. del.

Za primerjavo preberite še opis finskih izbirnih postopkov:

KAKO POSTANEŠ UČITELJ NA FINSKEM

KAKO NEGOVATI VREDNOTO ZNANJA 📘

Učenje v najožjem smislu razumemo kot šolsko učenje iz zvezkov in učbenikov, v najširšem smislu pa na način, da življenje samo predstavlja učenje (kar koli počnemo, se pri tem tudi nečesa učimo). Najširše pojmovanje učenja je značilno za unschooling. 
Prepad med resničnim, spontanim, življenjskim učenjem in ozkim šolskim učenjem je v nekem smislu glavni razlog, da je šola za marsikoga vir bolečin – tudi za učitelje.

Ilustracija: Renata Tegelj Lesar

🕮 Je učenje naravno vedenje (instinkt) ali ga moramo mlademu rodu vcepiti kot dolžnost?

Učenje je naravno vedenje (glej Šola, kam greš? – 1. del, stran 68). To, da otroci v šolah zavračajo učenje, je treba razumeti kot znak, da jim je učenje ponujeno na neustrezen način, neskladen z naravnim učenjem.


🕮 Je učenje kaotičen ali urejen, strukturiran proces? Je merljivo ali nemerljivo?

Naravno, življenjsko učenje ima svoj gibljiv potek, ki ga ni mogoče predpisati vnaprej. Posledično tudi ni preprosto merljivo na način, ki je v praksi sedaj in daje lepo urejene tabele s podatki, kje na lestvici rezultatov se kdo nahaja. Vsekakor pa je naravno učenje mogoče odlično dokumentirati na več raznolikih načinov: s portfolii (mapami izdelkov), realnimi izdelki ali fotografijami, nastopi, razstavami, projekti … Takšna dokumentacija je neprimerno bolj informativna od spričeval s številčnimi ocenami, odstotki in podobnim.


🕮 Je znanje vrednota samo po sebi ali ima zgolj uporabno vrednost?

Znanje je vrednota samo po sebi, a bojim se, da velik del slovenske strokovne in druge javnosti to razume kot argument, da je otroke treba k učenju prisiliti.

"Šele z usvajanjem znanja, ki nujno vključuje tudi soočanje in dialog z akumuliranimi sadovi človeškega uma, s trudom, ki ga zahteva ta proces, pa tudi zaradi znanja samega, človek postaja omikan, kultiviran, svoboden. /.../ ... usvajanje kompleksnega znanja, ki zahteva potrpežljivost in dolgotrajni trud."
(Pogovor s prof. dr. Mojco Kovač Šebart: Ni znanja brez potrpežljivosti in napora, objavljen v Delu 3. 4. 2015.)

Kot odgovor na splošno pritoževanje staršev in dela učiteljev, da šola otroke preveč obremenjuje, se v medijih pogosto pojavljajo argumenti, kot je pravkar navedeni citat iz časopisa Delo. Poudarja se vrednoto znanja ter vrednoto truda in trdega dela. Vendar ko gre za učenje in celovit razvoj otrok, za kar naj bi v šolah šlo, sta učenje in trud lahko doživeta kot pozitivni vrednoti samo v kontekstu drugih pogojev, ki so nujno potrebni za učenje in celovit razvoj: kakovostni odnosi, zadovoljenost otrokovih temeljnih potreb, upoštevanje otrokovih interesov in razvojne stopnje, otrok mora v tem, kar se od njega pričakuje, čutiti smisel … Vsi ti pogoji pri šolskem učenju večinoma niso izpolnjeni, zato otroci doživljajo učenje kot mučno dolžnost in prisilo namesto kot pozitivno vrednoto. Učenje pod prisilo pa rojeva množico problemov – več slabega kot dobrega.

Da bi učenci lahko cenili vrednoti znanja in vlaganja truda, je nadvse pomemben tudi zgled učiteljev, ki so sami navdušeni nad učenjem. To pa je še en pogoj, ki v slovenskih šolah pogosto ni izpolnjen. 


🕮 Vrednoto znanja lahko odlično gojimo tako, da:

 ✏ cenimo tisto znanje, ki ga učenci že imajo (torej bi moralo le-to učitelje zanimati bistveno bolj kot sedaj, za to pa je treba imeti na razpolago tudi čas);

 ✏ cenimo radovednost in vsa vprašanja, ki se rodijo iz nje, ter šolsko delo posvečamo iskanju odgovorov na ta vprašanja namesto vnaprej predpisanim lekcijam;
 
✏ podpiramo samovodeno učenje vsakega posameznika na temelju njegovih zanimanj in močnih področij, pri čemer imajo učitelji vlogo mentorjev in pomočnikov.

Tak način učenja in negovanja vrednote znanja omogočajo (poleg šolanja na domu) tudi učna središča, opisana v prvem delu knjige Šola, kam greš? (stran 337) in demokratične šole (prav tam, stran 270). V zaključku 1. dela sem predlagala, da se današnje šole postopno preobrazijo v takšna učna središča oziroma napovedala, da se bo to neizbežno zgodilo.

Ko jim je omogočen takšen, naraven način učenja, otroci spontano vložijo tudi trud in vztrajnost, ne da bi jim bilo treba ti vrednoti kakor koli ’vcepljati’. S prisilnim učenjem, ki ga številčno ocenjujemo, pa vrednote znanja zagotovo ne moremo gojiti.

Naravnemu učenju se precej približamo z avtentičnimi izzivi, kakršne je z dijaki preizkusila Zorica Potisk. 

Avtentični izzivi

Napisala Zorica Potisk, profesorica biologije na Gimnaziji in srednji šoli Kočevje

✎Ponudimo jim priložnosti, kot so avtentične naloge, ki so osmišljene, aktualne in vsaj delno izbirne. Sama sem dijakom ponudila avtentično nalogo iz ekologije tal, ki bi jo objavili v (namišljenih) Kmečkih novicah, pa izdelavo modela celice za pouk slepih in slabovidnih, pripravo dejavnosti za otroke v vrtcu in občane na temo svetlobnega onesnaževanja, izdelavo modela molekule inzulina, prikaz jedrnih delitev za inštruiranje dijakov nižjega letnika in druge.

Čeprav sem si kot učiteljica res prizadevala zastaviti vsako nalogo kot avtentičen izziv, nisem pričakovala, da bodo dijaki to vzeli tako resno. Naložila sem si veliko dela. Dijaki so šli v vrtec prebirat pravljice, ki so jih sami napisali, z otroki so izdelovali netopirčke, v lesarski delavnici so sestavili netopirnice in jih poklanjali občanom na tržnici, delili zloženke za ozaveščanje. Svoje modele celic so želeli izročiti slepim. Več mesecev sem se usklajevala z Zavodom Iris v Ljubljani, preden smo se uspeli dogovoriti. Priznam, da sem ves čas pričakovala, da bodo dijaki pozabili oziroma odnehali in mi ne bo treba izpeljati sklepnega koraka avtentične naloge.

Potem je končno prišlo do srečanja. Bilo je zelo ganljivo in poučno za vse. Najvrednejši trenutek je nastopil, ko je slepi fant vzel v roko celice, jih natančno pretipal in poimenoval vse organele. Ko je opisoval lastnosti izbranih materialov in oblik, ki jih je tako ’videl’, so obrazi dijakov žareli v napetem pričakovanju. Takšnega zadovoljstva na njihovih obrazih nisem videla ne prej ne pozneje. To, da so bili slepim njihovi modeli všeč in so jih v centru dejansko obdržali, je bilo največje plačilo in priznanje za njihov trud.🖉


🕮 Brali ste odlomke iz knjige Šola, kam greš? - 2. del

Več o njeni vsebini izveste TUKAJ.
Kazalo in uvod preberete TUKAJ.
Preberite še en odlomek: ZAKAJ JE KAZNOVANJE PROBLEM, IN NE REŠITEV

Nekaj izvodov je še na voljo v spletni trgovini.

 

ZAKAJ JE KAZNOVANJE PROBLEM, IN NE REŠITEV

⇉V idealnem svetu bi odrasli v vsakem nezaželenem vedenju prepoznali sporočilo o otrokovi nezadovoljeni potrebi in se lotili reševanja težave pri njenem izvoru. ⇇

To se nam močno zatika in namesto tega otroško vedenje razumemo kot ’preizkušanje mej’, ’izzivanje’, ’kršenje pravil’, ’izsiljevanje’ in podobno, kar razumem kot ostanke nekdanjega pojmovanja otroka kot slabega, še ne učlovečenega bitja. 

Vse te oblike ’asocialnosti’ se mnogim še vedno zdi najbolj pripravno iztrebiti s kaznovanjem. V resnici pa kazen še potencira otrokove občutke neljubljenosti, nesprejetosti, nerazumljenosti, nevidenosti (njegove nezadovoljene potrebe) in s tem težavno vedenje. Prilagodljivi otroci pa lahko postanejo še bolj prilagodljivi, kar postopno privede do izgube stika s seboj in svojimi potrebami ter v pretirano prizadevanje ugajati drugim. V odraslosti se to pokaže kot kronično izgorevanje, depresija ali sorodna simptomatika. 

Kaznovalno vzgojo večinoma spremlja nalaganje občutkov sramu in krivde. To sta dve najbolj toksični občutji, ki usodno zaznamujeta odnos do sebe in sveta ter imata na kakovost življenja izjemno razdiralen vpliv.

Vir: Pexels

  
Jesper Juul v zvezi s tem opozarja, da ni dovolj samo vedeti, da v vzgoji nekaj deluje, ampak moramo vedeti tudi, zakaj deluje. Drži, da s kaznijo lahko včasih dosežemo pri otroku želeno spremembo vedenja, vendar se za to spremembo odloči zaradi strahu pred kaznijo in ne zato, ker bi uvidel, da je tako prav. Kazen bo učinkovala zastraševalno in preprečevalno samo, dokler bo nad otrokom možno imeti nadzor, to pa se slej ko prej konča. Cilj bi moral biti, da otrok ravna etično in moralno zato, ker tako v resnici čuti in ne zato, ker se boji kazni.

S kaznovanjem porušimo odnos čustvene bližine z otrokom in zaupanje, ki sta pravzaprav edini resnični orodji vzgoje. Otroci, ki se s pomembnimi odraslimi ne čutijo povezani, se ravno zaradi tega velikokrat vedejo neprimerno, saj ne čutijo osnovne varnosti. Otrok, ki je v stiku s staršem oziroma vzgojiteljem ali učiteljem, mu bo veliko verjetneje želel slediti samodejno, saj ga dojema kot pozitivno avtoriteto. Zaupanje je sestavina vsakega konstruktivnega odnosa. Otrok ali mladostnik v težavah se zagotovo ne bo obrnil na bližnjega odraslega, ki ga vzgaja s kaznovanjem.
 
Otrok se zaradi kazni namesto na to, kaj je naredil narobe in kaj lahko naslednjič naredi drugače, osredotoči predvsem na občutke pomilovanja sebe, lahko občuti tudi sovraštvo, jezo in maščevalnost. Kaznovanje tako namesto krepitve občutka osebne odgovornosti pelje v samopomilovanje in egocentrizem. S tem mu odvzamemo priložnost za vživetje v stisko in bolečino drugega ter iskreno obžalovanje. Kaznovalni pristop ustvarja kljubovalno miselnost, ki neizogibno vodi v konflikt, namesto ustvarjanja miselnosti skupnega dela, ki vodi k sodelovanju.

Kazen krepi neiskrenost namesto iskrenosti: otroci, ki vedo, da bodo kaznovani, večkrat poskušajo prevaliti krivdo na drugega in pogosteje lažejo, da bi se izognili kazni. Podobno se pogosto vedemo tudi odrasli, vključno z učitelji – izogibamo se priznanju lastnih napak. To je posledica kaznovalne vzgoje, ob kateri smo odraščali.

Vir: Pexels

Kaznovanje vzpodbuja prevzemanje nezdravih življenjskih vlog, bodisi napadalca bodisi žrtve: kaznovani otroci doživljajo odrasle kot nasilneže, sebe pa kot žrtev; nekateri se s kaznujočim odraslim poistovetijo in sami postanejo nasilneži. Pri zagovornikih kaznovanja se to neposredno odraža: nekoč so bili žrtve kaznujočih odraslih, zdaj pa svoje travme izživljajo tako, da sami kaznujejo ali goreče podpirajo ta pristop, govoreč: tudi mene so tako vzgajali, pa mi nič ne manjka. Če temu njihovemu nazoru kdo odločno oporeka, prestopijo v vlogo žrtve, tožeč o prezaščitniških starših in sistemu, kjer imajo otroci preveč pravic. Vidite dinamiko? Iz vloge preganjalca prestopijo v vlogo žrtve.

Kaznovanje je vedno dejanje močnejšega nad šibkejšim. Kaznovan otrok se tako preko modela nauči, da če imaš moč, jo lahko zlorabiš. Ko bo sam udeležen v situaciji s šibkejšim od sebe, bo pri reševanju nesoglasij z večjo verjetnostjo zlorabil svojo premoč. V otroštvu naučeni vzorci se nadaljujejo tudi v odraslost. Otroci, ki so vzgajani s kaznijo, kot odrasli nagibajo k ’razreševanju’ nesoglasij in konfliktov s pomočjo zlorabe moči ali pa k preveliki podredljivosti v lastno škodo.

Kazen ne uči, kaj je prav, ampak samo utrjuje v otroku zavedanje, kaj ni prav. Tako se s kaznovanjem osredotočamo na problem, ne pa tudi na rešitev, torej ne učimo usmerjenosti v iskanje rešitve. Če otroka ’kaznujemo’ tako, da mora popraviti storjeno škodo, pa tega sploh ni potrebno imenovati kazen. Povrniti škodo oziroma popraviti napako ni kazen, ob pogoju, da to izpeljemo brez poniževanja.

V stanju strahu ali jeze, ki ju sproži kazen, se tako otrokom kot odraslim vklopi zadnji del možganov, ki skrbi za preživetje, in sproži se refleksni odziv boj – beg – zamrznitev, sprednji del možganov pa se izklopi, kar pomeni, da učenje v tem stanju ni mogoče. Kazen in produktivno učenje se tako izključujeta.

V šolah je še vedno razširjena praksa, da učenci za kazen dobijo dodatne naloge, pisanje istega stavka x-krat in celo prebrati knjigo ali naučiti se pesem. Če je nekaj kazen, postane ta dejavnost za kaznovanega avtomatično nekaj slabega. V možganih se ustvarijo povezave: pisanje/branje je kazen, torej je pisanje/branje neprijetno, ga ne maram in se ga čim bolj izogibam. Šolam bi vendar moral biti cilj, da otroci vzljubijo pisanje, branje in vse kar je v zvezi z učenjem, ne pa da jim to predstavlja kazen! V dokumentih je zapisano, da je cilj šole vzbujati ljubezen do učenja in tako vzgojiti vseživljenjske učence. Omenjeni kazenski ukrepi so v nasprotju s tem ciljem in zato nesporno nestrokovni, žal pa precej razširjeni.
...

~ odlomek iz poglavja Kaznovalni pristop, Šola, kam greš? - 2. del.

Kazalo vsebine lahko preberete TUKAJ,
opis vsebine po poglavjih pa TUKAJ.

V spletni trgovini je na voljo posamezen del po ceni 23 evrov ali komplet obeh delov po ceni 45 evrov.

 

ŠOLA, KAM GREŠ? – 2. del

💚 2. 2. 2020 je izšel 2. del knjige Šola, kam greš? 💚 

Podnaslov: Osnovna šola v Sloveniji – problemi in rešitve.

Medtem ko 1. del knjige obravnava tradicionalni šolski sistem na splošno, je 2. del posvečen izključno vpogledu v slovensko šolo, s poudarkom na obvezni osnovni šoli. V skupini na Facebooku že od novembra 2015 redno spremljam izkušnje in mnenja predvsem staršev, pa tudi učiteljev. Starši se vse pogosteje obračajo name tudi po drugih kanalih.

Na podlagi vsebin v skupini (šteje nad 10 000 članov) in v drugih medijih, osebnih pogovorov in osebnih izkušenj sem naredila analizo opažanj o nekaterih šolskih temah, ki so tudi sicer pogost predmet medijskih vsebin in javnih razprav na področju šolstva (no ja, ne vse; paradigme v šolstvu do sedaj niso bile  tema). Vsaka tema ima svoje poglavje, ki so na kratko povzeta pod sliko.

Ilustracijo za naslovnico je izdelala Renata Tegelj Lesar, profesorica likovnega pouka. 💛

Ocenjevanje
 
Predvsem v tuji strokovni literaturi najdemo obsežne kritike na koncept številčnega ocenjevanja, podkrepljene z raziskavami. Povzetek teh kritik sem objavila že v prvem delu knjige. Poleg teh splošnih slabosti ima ocenjevanje v slovenskih šolah še druge stranpoti, ki jih navajam sedaj v drugem delu. Koncept opisnih ocen v prvih dveh razredih se je izkrivil; številčno ocenjevanje športa, glasbe in likovne umetnosti je škodljivo, saj bi morali biti ti predmeti namenjeni negovanju veselja do teh dejavnosti, ki so pomemben del kakovosti življenja, številčno ocenjevanje pa povzroči ravno obratno – odpor. Pri ocenjevanju na splošno se nemalokrat išče neznanje namesto znanja, ocene so uporabljene kot sredstvo discipliniranja … več boste prebrali v knjigi.


Domače naloge

Te so žulj številnih učencev, učiteljev in staršev – kaj žulj, gnojna bula! Zato sem se jim zelo temeljito posvetila. Izpostavila sem, katere slabosti domačih nalog opažamo slovenski starši, predvsem pa s pomočjo tuje literature skrbno osvetlila nekatere atribute, ki se jih domačim nalogam pripisuje ’od nekdaj’, ne da bi imeli o tem kakšne trdne dokaze. Kakšna je torej vloga domačega dela za šolo pri utrjevanju znanja, pri vzgoji za odgovornost, pri oblikovanju delovnih navad itn.? … Namig: Nič ni tako, kot se zdi.


Uvajanje inkluzivne paradigme

Kaj v osnovi je inkluzija? Inkluzija je paradigma, ki je nastala kot družbeni projekt, ne kot administrativni ukrep. Inkluzija otrok s posebnimi potrebami v običajne šole zato ni le breme in dolžnost, ki ju morajo prenašati učitelji. Inkluzija zajema vse vidike življenja ali pa sploh ni inkluzija.
Kako pa nam to uspeva v praksi? Ne (še) najbolje, kot kažejo izkušnje staršev in nekaterih strokovnih delavcev.


Delo z nadarjenimi

Na tem področju vlada podoben razkorak med teorijo in prakso kot drugje (npr. pri uvajanju inkluzije). Ali sploh potrebujemo oznake, kot je ’nadarjen učenec’? To je šele zanimivo vprašanje!


Šola in socializacija

Neprostovoljno preživljanje časa v istem prostoru z veliko skupino drugih otrok ni socializacija.

V tem poglavju razbijem mit o šolski socializaciji, zaključi pa se s člankom učiteljice in predavateljice Mije Selič o vpeljevanju socializacije v pouk skozi projektni način učenja tujega jezika.


Drugačni pedagoški pristopi in dobre prakse v slovenskih šolah

Predstavili smo: uporabo metode montessori in konvergentne pedagogike, Glasserjevo kakovostno šolo, gozdno pedagogiko, pouk izven učilnice (SOS – School OutSide), poučevanje brez učbenikov, fit pedagogiko in formativno spremljanje – slednje je še posebej nazorno in z veliko mero človeške topline opisala Zorica Potisk, profesorica biologije.


Tri oglišča šolskega trikotnika: učitelji, starši in učenci

Osredotočila sem se na tiste fenomene, ki največ krožijo v javnosti in postajajo že nekakšne krilatice. Na primer tista o starših kot grešnem kozlu, ki naj bi bil krivec za večino težav v šolah, ker otrok ne vzgaja tako, da bi v šoli ’sodelovali’. Opozorila sem, med drugim, na preprosto dejstvo, da je sodelovanje učencev odvisno od kakovosti pouka.

Razgrnila sem pogled na ujetost današnjih staršev: svoje otroke morajo pošiljati v ustanovo, ki ima rigidne, zastarele poglede na vzgojo, drugačne od starševskih pogledov; ki vsiljuje svoje vrednote, pri čemer uporablja in tudi zlorablja svojo formalno moč; ki posega v življenja družin z diktiranjem, kaj morajo početi v prostem času (se vtika v družine in pri tem s prstom kaže na starše, da se preveč vtikajo v šolo); pri vsem tem pa starši ne vidijo dobrobiti, ki naj bi jih šola doprinašala otrokovemu razvoju, ampak opažajo prej obratno. Čeprav bi že vse do tu našteto bilo dovolj, da razblini dvome v upravičenost nezaupanja staršev do šolskega sistema, je treba upoštevati še en pomemben dejavnik: njihove lastne izkušnje iz let, ko so bili učenci. Ne pri vseh, a pri velikem delu staršev so že te izkušnje čisto razumljiv razlog za krč, ko morajo šoli predati svojega otroka – krhko mlado bitje, za katerega so odgovorni. Sledi nekaj osebnih zgodb o grozljivih šolskih izkušnjah ... 

Mislim, da mi je uspelo popularno ’teorijo’ o nemogočih starših, prezaščitenih otrocih in učiteljih kot žrtvah argumentirano raztreščiti v prah. Razgalila sem paleto načinov, kako si učitelji sami zbijajo avtoriteto in ugled, za kar sicer velja mit, da to počnejo starši.

Nisem pozabila na dejstvo, da omenjene ’teorije’ širi samo del šolnikov (ki pa so zelo glasni). Objavila sem tudi krajše zapise učiteljev, ki na takšne poenostavljene teorije grešnega kozla ne pristajajo – in so v nekaterih primerih izločeni in šikanirani v svojem kolektivu. Prav tako sem objavila tudi zapise zelo hvaležnih staršev, ki imajo dobre izkušnje z učitelji svojih otrok.

Na več mestih v knjigi, kjer se vsebina nanaša na vprašljivo kakovost dela v šolah, poudarjam dejstvo, da so pri nas kriteriji za vstop v pedagoški poklic izjemno površni oziroma jih ni, in da so številne pritožbe s strani uporabnikov sistema posledica prav tega. Poziv, da moramo prevrednotiti lik učitelja, je eno glavnih sporočil knjige.


Organizacijska kultura in klima v slovenskih šolah in šolstvu
 
Pojma kultura in klima se nanašata na to, kakšne vrednote in odnosi vladajo v posamezni ustanovi ter kako se ljudje v njej počutijo. Tu spregovorim tudi o osnovah motivacije (ki je povezana z zadovoljevanjem osnovnih potreb, to pa s počutjem v ustanovi …) in opozorim, da pogoji v šolah pravzaprav niso ustrezni glede na temeljne potrebe otrok. Motivacija pa se lahko razvije samo, če so osnovne potrebe zadovoljene.


Paradigme v šolstvu

Paradigme definiramo kot splošno sprejete vzorce razmišljanja in delovanja.

Izluščila sem jih dvajset in še kakšno za povrh, jih opisala in krepko podprla s primeri. Ena od paradigem – kaznovalni pristop – je še posebej izstopajoča, zato sem ji namenila posebno poglavje.


Kaznovalni pristop
 
Zakaj je kaznovanje problem, in ne rešitev je eden od skupno devetih podnaslovov v tem poglavju. No, prav, še enega vam izdam: Je res vsega kriva permisivna vzgoja?


Paradigme v šolah prihodnosti
 
V to poglavje sem uvrstila večji del vsebin, ki so jih prispevali drugi pisci, nekaj pa sem dodala še sama. Nizali smo tiste vzorce razmišljanja in delovanja, ki konstruktivno prispevajo k dobrobiti vseh udeleženih v šolskem življenju.
Namesto preživelega behaviorizma v šolo prihodnosti sodi humanizem, ki upošteva človeka v celoti, medtem ko se behaviorizem ukvarja samo z vedenjem. Zraven smo dodali še ščepec pozitivne psihologije.

Naslikali smo lik učitelja, ki je čustveno in duhovno inteligenten, poučuje in vodi sočutno, ima osnovna psihoterapevtska znanja in stalno dela na sebi, zato ima na otroke razvojno spodbuden vpliv. Otroci v šoli prihodnosti so aktivni, radovedni in igrivi, šport jim pomeni veselje do gibanja in ne samo še nekaj, kar je treba znati za oceno. Šola jih obravnava kot celovita bitja (ne zanima je samo intelekt). Poglavitna vloga osnovne šole je, da odkrije otrokova močna področja in interese ter mu jih pomaga razviti …
 
Vsebino dopolnjujejo prispevki avtorjev:

~ Tomislav Kuljiš, psihoterapevt

~ Dr. Klemen Lah, profesor slovenščine in sociologije, waldorfski učitelj

~ Marko Tušek, akademski slikar

~ Zorica Potisk, profesorica biologije

~ Dr. Milan Hosta, profesor športne vzgoje in filozof

~ Urban Praprotnik, profesor športne vzgoje in tekaški trener

~ Mag. Nastja Mulej, trenerka de Bonovih orodij razmišljanja

~ Mag. Mija Selič, učiteljica angleščine na zgodnji stopnji in predavateljica

~ Mateja Dovžan Kukić, prof. razrednega pouka in relacijska družinska terapevtka

~ Maja Zakotnik, učiteljica angleščine

~ Katja Ujčič, svetovalka nadarjenim posameznikom

~ Petra Božič Blagajac in Maja Lončar, mednarodno certificirani managerki delovne sreče in svetovalki za soustvarjanje pozitivne organizacijske kulture

in drugih

ter številne osebne izkušnje slovenskih staršev in učiteljev.


Več o prvem delu knjige najdete TUKAJ. 

Za nakup v fizični obliki je na voljo le še 1. del knjige, sedaj po zelo ugodni ceni 10,50 evrov.
Oba dela sta zdaj na voljo tudi v elektronski obliki (kot dokument pdf) v zameno za simbolični prispevek 5 evrov.

Za naročilo pišite avtorici: marjana.skalic@gmail.com

ali na FB: https://www.facebook.com/marjana.skalic/

Seznam knjižnic, ki imajo 1. del: - klikni
Seznam knjižnic, ki imajo 2. del - klikni