ZAKAJ JE KAZNOVANJE PROBLEM, IN NE REŠITEV

⇉V idealnem svetu bi odrasli v vsakem nezaželenem vedenju prepoznali sporočilo o otrokovi nezadovoljeni potrebi in se lotili reševanja težave pri njenem izvoru. ⇇

To se nam močno zatika in namesto tega otroško vedenje razumemo kot ’preizkušanje mej’, ’izzivanje’, ’kršenje pravil’, ’izsiljevanje’ in podobno, kar razumem kot ostanke nekdanjega pojmovanja otroka kot slabega, še ne učlovečenega bitja. 

Vse te oblike ’asocialnosti’ se mnogim še vedno zdi najbolj pripravno iztrebiti s kaznovanjem. V resnici pa kazen še potencira otrokove občutke neljubljenosti, nesprejetosti, nerazumljenosti, nevidenosti (njegove nezadovoljene potrebe) in s tem težavno vedenje. Prilagodljivi otroci pa lahko postanejo še bolj prilagodljivi, kar postopno privede do izgube stika s seboj in svojimi potrebami ter v pretirano prizadevanje ugajati drugim. V odraslosti se to pokaže kot kronično izgorevanje, depresija ali sorodna simptomatika. 

Kaznovalno vzgojo večinoma spremlja nalaganje občutkov sramu in krivde. To sta dve najbolj toksični občutji, ki usodno zaznamujeta odnos do sebe in sveta ter imata na kakovost življenja izjemno razdiralen vpliv.

Vir: Pexels

  
Jesper Juul v zvezi s tem opozarja, da ni dovolj samo vedeti, da v vzgoji nekaj deluje, ampak moramo vedeti tudi, zakaj deluje. Drži, da s kaznijo lahko včasih dosežemo pri otroku želeno spremembo vedenja, vendar se za to spremembo odloči zaradi strahu pred kaznijo in ne zato, ker bi uvidel, da je tako prav. Kazen bo učinkovala zastraševalno in preprečevalno samo, dokler bo nad otrokom možno imeti nadzor, to pa se slej ko prej konča. Cilj bi moral biti, da otrok ravna etično in moralno zato, ker tako v resnici čuti in ne zato, ker se boji kazni.

S kaznovanjem porušimo odnos čustvene bližine z otrokom in zaupanje, ki sta pravzaprav edini resnični orodji vzgoje. Otroci, ki se s pomembnimi odraslimi ne čutijo povezani, se ravno zaradi tega velikokrat vedejo neprimerno, saj ne čutijo osnovne varnosti. Otrok, ki je v stiku s staršem oziroma vzgojiteljem ali učiteljem, mu bo veliko verjetneje želel slediti samodejno, saj ga dojema kot pozitivno avtoriteto. Zaupanje je sestavina vsakega konstruktivnega odnosa. Otrok ali mladostnik v težavah se zagotovo ne bo obrnil na bližnjega odraslega, ki ga vzgaja s kaznovanjem.
 
Otrok se zaradi kazni namesto na to, kaj je naredil narobe in kaj lahko naslednjič naredi drugače, osredotoči predvsem na občutke pomilovanja sebe, lahko občuti tudi sovraštvo, jezo in maščevalnost. Kaznovanje tako namesto krepitve občutka osebne odgovornosti pelje v samopomilovanje in egocentrizem. S tem mu odvzamemo priložnost za vživetje v stisko in bolečino drugega ter iskreno obžalovanje. Kaznovalni pristop ustvarja kljubovalno miselnost, ki neizogibno vodi v konflikt, namesto ustvarjanja miselnosti skupnega dela, ki vodi k sodelovanju.

Kazen krepi neiskrenost namesto iskrenosti: otroci, ki vedo, da bodo kaznovani, večkrat poskušajo prevaliti krivdo na drugega in pogosteje lažejo, da bi se izognili kazni. Podobno se pogosto vedemo tudi odrasli, vključno z učitelji – izogibamo se priznanju lastnih napak. To je posledica kaznovalne vzgoje, ob kateri smo odraščali.

Vir: Pexels

Kaznovanje vzpodbuja prevzemanje nezdravih življenjskih vlog, bodisi napadalca bodisi žrtve: kaznovani otroci doživljajo odrasle kot nasilneže, sebe pa kot žrtev; nekateri se s kaznujočim odraslim poistovetijo in sami postanejo nasilneži. Pri zagovornikih kaznovanja se to neposredno odraža: nekoč so bili žrtve kaznujočih odraslih, zdaj pa svoje travme izživljajo tako, da sami kaznujejo ali goreče podpirajo ta pristop, govoreč: tudi mene so tako vzgajali, pa mi nič ne manjka. Če temu njihovemu nazoru kdo odločno oporeka, prestopijo v vlogo žrtve, tožeč o prezaščitniških starših in sistemu, kjer imajo otroci preveč pravic. Vidite dinamiko? Iz vloge preganjalca prestopijo v vlogo žrtve.

Kaznovanje je vedno dejanje močnejšega nad šibkejšim. Kaznovan otrok se tako preko modela nauči, da če imaš moč, jo lahko zlorabiš. Ko bo sam udeležen v situaciji s šibkejšim od sebe, bo pri reševanju nesoglasij z večjo verjetnostjo zlorabil svojo premoč. V otroštvu naučeni vzorci se nadaljujejo tudi v odraslost. Otroci, ki so vzgajani s kaznijo, kot odrasli nagibajo k ’razreševanju’ nesoglasij in konfliktov s pomočjo zlorabe moči ali pa k preveliki podredljivosti v lastno škodo.

Kazen ne uči, kaj je prav, ampak samo utrjuje v otroku zavedanje, kaj ni prav. Tako se s kaznovanjem osredotočamo na problem, ne pa tudi na rešitev, torej ne učimo usmerjenosti v iskanje rešitve. Če otroka ’kaznujemo’ tako, da mora popraviti storjeno škodo, pa tega sploh ni potrebno imenovati kazen. Povrniti škodo oziroma popraviti napako ni kazen, ob pogoju, da to izpeljemo brez poniževanja.

V stanju strahu ali jeze, ki ju sproži kazen, se tako otrokom kot odraslim vklopi zadnji del možganov, ki skrbi za preživetje, in sproži se refleksni odziv boj – beg – zamrznitev, sprednji del možganov pa se izklopi, kar pomeni, da učenje v tem stanju ni mogoče. Kazen in produktivno učenje se tako izključujeta.

V šolah je še vedno razširjena praksa, da učenci za kazen dobijo dodatne naloge, pisanje istega stavka x-krat in celo prebrati knjigo ali naučiti se pesem. Če je nekaj kazen, postane ta dejavnost za kaznovanega avtomatično nekaj slabega. V možganih se ustvarijo povezave: pisanje/branje je kazen, torej je pisanje/branje neprijetno, ga ne maram in se ga čim bolj izogibam. Šolam bi vendar moral biti cilj, da otroci vzljubijo pisanje, branje in vse kar je v zvezi z učenjem, ne pa da jim to predstavlja kazen! V dokumentih je zapisano, da je cilj šole vzbujati ljubezen do učenja in tako vzgojiti vseživljenjske učence. Omenjeni kazenski ukrepi so v nasprotju s tem ciljem in zato nesporno nestrokovni, žal pa precej razširjeni.
...

~ odlomek iz poglavja Kaznovalni pristop, Šola, kam greš? - 2. del.

Kazalo vsebine lahko preberete TUKAJ,
opis vsebine po poglavjih pa TUKAJ.

V spletni trgovini je na voljo posamezen del po ceni 23 evrov ali komplet obeh delov po ceni 45 evrov.