ŠOLANJE NA DOMU – NEKAJ DROBCEV IZ PRVE ROKE

Ko sem spomladi na sončno petkovo dopoldne prispela na kraj, kjer se srečujejo družine iz osrednjega dela Slovenije, ki šolajo na domu, me je zajel živahen vrvež. Večji otroci so z učiteljico in nekaj starši ravno pospravljali prostor po uri angleščine, drugi starši so na dvorišču pazili na mlajše sorojence šolarjev. Malčki so se vozili na kolesih, rolerjih in rolkah, risali s kredami, med njimi pa so se kobacali najmlajši, še opleničeni bratci. Zaradi vsega nenehnega premikanja nisem uspela ugotoviti števila družin ali otrok, ki so bili tisti dan prisotni. Število otrok v družini se je gibalo od enega do pet. Prisoten je bil po en starš iz vsake družine, morda z eno izjemo, kjer sta prišla oba.

Takšna druženja so organizirana enkrat mesečno. Za šolske otroke poteka kakšna učna aktivnost, mlajši sorojenci se igrajo, starši se družijo, občasno tudi oni strukturirano spoznavajo kakšno tematiko, navadno v povezavi z učenjem. Druženja so staršem v veliko pomoč predvsem glede podpore, ki jo dajejo drug drugemu, saj jih družijo podobne vrednote.

Dodatno gredo enkrat mesečno na skupinski poučen izlet. Ogledali so si že: vetrno elektrarno ob avtocesti proti Kopru, eko muzej in Petelinja jezera; razstavo Ivane Kobilica v Narodni galeriji; gozdno pot Mali plac ... 

Image by pixabay.com

Starši so mi v pogovoru odgovorili na nekaj vprašanj.

Katere so bistvene prednosti šolanja na domu, ki jih opažajo?

- Fleksibilnost v vsakdanjem družinskem življenju in sprotno razreševanje vseh težav in težavic, ki se pojavijo. En od otrok kaže znake disleksije. Ko pri vajah pisanja pride do frustracije, se lahko mama na to odzove nemudoma in izpelje tako, da se frustracije sproti razrešujejo, namesto da bi se kopičile. V tej družini sta sedaj šoloobvezna dva od petih otrok. Sta živahna, vedoželjna dečka, zanima ju praktično vse razen značilno šolskih vaj. Črke, številke in drugo šolsko učenost usvajajo s kuhanjem in peko po receptih, delom na vrtnih gredah in podobno. Individualno prilagajanje učenja je neprecenljiva prednost šolanja na domu.

- Otrok potrebuje veliko gibanja na prostem, kar mu mama brez težav omogoča. Pestrost vsakdana in družbo vrstnikov mu omogoča z obiskovanjem Središča za naravno učenje Samorog trikrat na teden. Starejši sorojenec, ki je sedaj že polnoleten, se je šolal v javnem sistemu. Opažanja mame so bila, da se je v času najstništva uklonil vrstniškemu pritisku in želji po ugajanju, sprejetosti ter pri tem nekako izgubil sebe.

- Miren družinski ritem.

- Časovna ekonomičnost učenja. Z malo vloženega časa dosežejo dobre učne rezultate.

- Neprecenljiv je odnos, ki ga ob tem zgradijo z otrokom.

- Otroci so umirjeni.

- Lahko upoštevajo razvojne značilnosti otroka.

- Osebna rast: Družina se gradi bolj kakovostno, ker so več skupaj, so ob tem srečnejši, bolje spoznajo drug drugega in predvsem starši sami sebe: »Ko otroka poučuješ, pride tudi do odporov, ob tem moraš biti polno prisoten, obvladovati lastna čustva (v tem smo model za otroka) - ob tem spoznavam svoje vzorce in jih predelujem.«


Kako so se v družinah organizirali?

En od staršev ni zaposlen, ali dela od doma, ali pa oba delata preko projektov, pri čemer se izmenjujeta, tako da je eden vedno doma; kadar to ne uspe, vskočijo stari starši. 


Kako se odločajo?

Odločitev za šolanje na domu sprejmejo za vsako leto posebej. Tako opredeljuje zakon, pa tudi starši sami so odprti za vse, kar bodo prinesle izkušnje in prihodnost. En otrok izraža močno željo, da bi skupaj z vrstniki hodil v šolo, in starši so ga pripravljeni naslednje leto vpisati. Ostali otroci si v šolo ne želijo. Eni ali dvoji starši so želeli počakati s šolo samo kakšno leto, da otrok dozori po socialni in čustveni plati, v prihodnje načrtujejo, da bo otrok obiskoval šolo.

Vsi otroci iz skupine so v nižjih razredih OŠ, razen enega dekleta, ki hodi že v 8. razred. Doma se šola vse od začetka OŠ, letos se ji je pridružil še bratec prvošolček. Dekle hodi tudi v GŠ, je nadarjena violinistka. Ko spoznava šolo skozi pripovedi vrstnikov v GŠ (pa tudi, ko opazuje njihovo vedenje, npr. nesramnost do učiteljice), nima nobene želje, da bi hodila v šolo. O šolskih učbenikih, ki jih uporablja za pripravo na letne izpite, pravi, da bi lahko bolj spodbujali čustveno in socialno zrelost (zavedanje), namesto da se poskušajo čim bolj prilegati masovni pop-kulturi. Vsa družina je navdušena nad izkušnjo šolanja na domu in bodo z njo nadaljevali tudi pri drugem in tretjem otroku.

ŠOLANJE NA DOMU: KAJ PA SOCIALIZACIJA?

Socialne veščine se razvijejo kot rezultat zdravega okolja in psihološkega zorenja. To, da otrok preživlja vse dneve v veliki skupini enako starih vrstnikov, še ne zagotavlja učenja konstruktivnih socialnih veščin, prej obratno: otrok prevzame nezrele vzorce vedenja od svojih vrstnikov. Temu rečemo negativna socializacija.

 

Prva knjiga o šolanju na domu v slovenščini je izšla februarja 2018, svojo prvo javno predstavitev pa je ugledala 12. marca v Murski Soboti – na pobudo ene od mamic iz Pomurske regije, ki svoje otroke šolajo na domu. 


Odločitev za šolanje na domu pomeni v polni meri prevzeti odgovornost za otrokovo izobraževanje

Na predstavitvi se je med poslušalci in avtorico knjige vzpostavil zelo pozitiven stik. Bistvene prednosti šolanja na domu smo bolj ali manj že poznali, z zanimanjem pa smo prisluhnili še Matejinim pojasnilom z vidika zgodovine, zakonodaje in razvojne psihologije ter njenim praktičnim izkušnjam.
 
Zakonodaja pri nas omogoča staršem izbrati šolanje na domu od leta 1996, vendar so se prvi šolarji na domu v Sloveniji pojavili šele v šolskem letu 2004/05. Takratna vlada je to možnost dodala v zakon z mislijo na demokratizacijo tudi tega področja: starši naj dobijo več moči pri odločanju o tem, kako si bo njihov otrok pridobil osnovno izobrazbo. Čeprav je bilo zakonsko sprejeto, se javno ni veliko govorilo o tem; možno je, da bi se za to opcijo odločilo več staršev in že prej, ne šele skoraj desetletje po uzakonjenju, če bi bilo to bolj poznano.

Vse več je namreč staršev, ki se svoje starševske odgovornosti ne le zavedajo, ampak jo želijo tudi prevzeti v polni meri. Odgovornost za vzgojo IN izobraževanje svojih otrok hočejo prevzeti sami. Te odgovornosti ne bi radi predali naključnim tujim osebam in predvsem ne sistemu z vrednotami in kulturo, ki niso dovolj skladne z vrednotami družine. V šolah so otroci obdani predvsem s svojimi vrstniki, primanjkuje pa jim zgledov in vodstva zrelih odraslih. Druženje z vrstniki ni problem samo po sebi, ampak je težava v tem, da imajo v vrtcih in šolah vrstniki večji vpliv na otroka kot odrasli. Za zdrav razvoj pa je potrebno, da prevladuje vodstvo in vzor odraslih, na katere je otrok zdravo navezan, druženje z vrstniki pa je ob tem v drugem planu. 

Gita Mateja de Laat

 

Kaj pa socializacija?

Najpogostejše vprašanje okolice, ki ga slišijo straši šolarjev na domu, je seveda »Ampak, kaj pa socializacija?« Pri tem gre za enačenje druženja z vrstniki in socializacije, ki je splošno razširjeno, a zmotno. Druženje z vrstniki pomeni prevzemanje vrednot vrstnikov (pop kultura, materializem, tvegana vedenja ...), boj za uveljavljanje v skupini (kjer praviloma vlada zakon močnejšega) in še mnoge druge spremljevalne pojave, vključno z medvrstniškim nasiljem. Socializacija pa je, če se poskusim izraziti čim krajše, postopno učenje zrelih vzorcev sožitja z drugimi, ob tem da posameznik hkrati razvije in ohrani svojo identiteto. Da bi prevzel zrele vzorce vedenja, otrok potrebuje ob sebi zrele odrasle. Razvoj lastne identitete pa je oviran, če je otrok prezgodaj in preintenzivno izpostavljen velikim skupinam vrstnikov (vrtci), saj se začne pretirano prilagajati in posnemati vedenje vrstnikov, da bi bil sprejet. Tako se namesto v posameznika – individuum razvije v (delno) kopijo drugih.

Starši, ki smo se vsaj malo poučili o pojmu socializacije in o teoriji navezanosti (Bowlby), pravimo šolski ’socializaciji’ »ne, hvala«. Tudi zato, ker smo to ’socializacijo’ doživljali na lastni koži in nekateri tudi že preko svojih otrok, smo prepričani, da otroci, ki se šolajo na domu, prav ničesar vrednega ne zamujajo, pač pa jim je marsikaj slabega prihranjeno. Kot je zapisal neki oče: »Pojdite na eno od javnih šol, se razglejte po hodnikih med odmori in mi pokažite tisto vedenje, katerega bi moj otrok moral posnemati.«

Socialne veščine se razvijejo kot rezultat zdravega okolja in psihološkega zorenja. To, da otrok preživlja vse dneve v veliki skupini enako starih vrstnikov, še ne zagotavlja učenja konstruktivnih socialnih veščin, prej obratno: otrok prevzame nezrele vzorce vedenja od svojih vrstnikov. Temu rečemo negativna socializacija. Družbo vrstnikov lahko šolani na domu najdejo tudi drugje v okolju, saj šola ni edini kraj, kamor otroci zahajajo. 


 



Pogosti predsodki
 
Dotaknili smo se še drugih predsodkov, ki obdajajo šolanje na domu, in ugotovili, da pravzaprav očitano v resnici velja ravno za šolanje v ustanovi.

- »Otrok je doma ves čas zaprt med štiri stene.« - Ne, otroci v šolah so zaprti med štiri stene. Učenje na domu poteka razgibano, le manjši del sede za domačo mizo. Veliko učenja poteka preko konkretnih izkušenj, v naravi, na izletih, v kulturnih ustanovah.

- »Otrok, ki se šola na domu, bo zrasel v egoista, ker misli, da je center sveta, saj se vse vrti okrog njega.« - Pravzaprav je šolsko okolje naravnano v smeri egoizma, saj spodbuja tekmovalnost in individualne dosežke. Šolanje na domu ne vodi v otrokov občutek, da je v središču sveta. Gre za to, da je glavni akter v svojem učnem procesu, kar bi moral biti vsak učenec, če je cilj učinkovito učenje; ne pomeni pa, da on dirigira življenje v družini. Še vedno se mora prilagajati družinski dinamiki, pomagati pri hišnih opravilih, narediti, kar je potrebno, pa čeprav mu ni všeč. Starši ne skačejo ves čas okrog njega in mu ploskajo. Do znanja se ’prebija’ v veliki meri samostojno. Pravzaprav je za te otroke, ko odrastejo, značilno, da so vajeni prevzemati odgovornost za svoje življenje; medtem, ko je za redno šolane to lahko trd oreh, saj so v vseh letih izobraževanja morali predvsem ubogati navodila, ne pa sprejemati lastnih odločitev.

- »Starši na ta način otroka zavijajo v vato, zato ne bo pripravljen na izzive realnega sveta.« - Starši se za to obliko izobraževanja odločajo zato, ker ima veliko prednosti, ne zaradi zaščitništva. Otroka zaščititi pred izzivi življenja ne more nihče, slej ko prej bo z njimi soočen. Vemo pa, da se z izzivi bolje spoprijemajo čustveno zrele in stabilne osebe, ravno to pa šolanje na domu omogoča.


Prednosti šolanja na domu:

- bolj kvalitetno znanje;

- pozitivna učna izkušnja, ki pomaga ohraniti otrokovo vedoželjnost in ljubezen do učenja;

- prilagodljiv urnik, večja fleksibilnost družinskega življenja;

- trdnejši, kakovostnejši odnos med starši in otrokom;

- socializacija: navkljub obratnim pomislekom so na domu šolani otroci deležni boljše socializacije kot vrstniki, saj jih spremljajo in vodijo ljubeči, skrbni odrasli.

Več o šolanju na domu v Sloveniji lahko izveste v knjigi: Kam pa ti hodiš v šolo?  ali na tej spletni strani .



Decembra 2018 je izšla še knjiga Marjane Škalič: Šola, kam greš? Več o njej najdete TUKAJ.

IZOBRAŽEVANJE NA DOMU IN RAKETA

"Lahko naredite po svoje, lahko svoje otroke peljete do njihovih kril izven sistema. Najdite svojo pot, življenje vam jo že kaže. Ni se treba bati."

Novembra 2016 je na spletu vzbudil ogromno pozornosti in podpore zapis neke mame, sicer znane podjetnice iz Maribora, Špelce Morojna. Opisala je težavno pot svojega nadarjenega sina, ki je sicer najstarejši izmed njenih treh otrok. Sedaj, dobro leto pozneje, je objavila še eno pomembno prelomnico na tej poti, gotovo pa bomo o fantu še slišali. Objavljam oba Špelcina zapisa v celoti, najprej prvega: 

Vir: https://www.poslovnaboginja.com

Srednja šola, grdi raček in družina labodov

… oz. zgodba o tem, kako sin iz mene “izdeluje” mamo.

~~~Nekateri izmed vas veste, da se moj najstarejši sin ne šola v srednji šoli. Tisti, ki ne veste, ste izvedeli zdaj :-) in rada bi z vami delila zgodbo o vzponih in padcih, o preobrazbi in kaj se je z njim zgodilo v teh dneh.

Pričelo se je tako, da se je že v osnovni šoli mučil, da je sploh ostal tam. No, zares se je pričelo tako, da je pri treh letih v nulo razumel mehaniko vodnega mlina, kamor smo hodili po moko, da je pri sedmih letih tri ure stal pred kabinsko gondolo in študiral mehanizme in da je svojo prvo raketo skušal narediti pri petih letih. Ni poletela, saj jo je delal tako, da je v velikanski tulec, na katerega so navite preproge, tlačil star časopisni papir in to skušal prižgati :-)

Potem je nekako stisnil v osnovni šoli. Če ne bi bila waldorfska šola, bi se nam verjetno vsem utrgalo, še tako je bilo težko, saj so tudi redki waldorfski učitelji zmogli z njim. Bil je najmočnejši matematik, najlepše je risal, obvladal slike v 3D, a predmeti, ki so se mu zdeli brezveze, za njih se ni potrudil niti za milimeter. Ekstremi ves čas. Zaradi svoje posebnosti se je poleg tega vedno počutil, da je outsider, in je bil zato nemalokrat socialno problematičen (beri, počutil se je kot kupček d***a, naredil kakšno neumnost, bil kaznovan in posledično poskrbel, da so se tudi drugi tako počutili, in tako smo se ciklali skozi osnovno šolo). V 6. razredu so ga potisnili v višji razred, naj preskoči, bo bolj miren. Huda napaka! Intelektualno zreli otroci so čustveno precej počasni in tako se je otroček znašel med pubertetniki in to je bil zanj in za nas pravi pekel. Končno je končal to šolo in ko sem hotela, da s svojimi vrstniki še enkrat ponovi 8. razred (waldorfsko OŠ je končal v Španiji, kjer smo takrat živeli), so mi učitelji prvič povedali, da menijo, da ta šola ne izpolnjuje otrokovih potreb. Prvič se je nekdo z menoj pogovoril v smislu, gospa, otrok ima drugačne potrebe, mi tega ne zmoremo … namesto, gospa, z vašim otrokom je nekaj hudo narobe …

Takrat sem dojela, da se otrok lahko šola tudi doma. Pustila sem ga, saj sem vedela, da ima zaradi preskoka razreda še čas, da ulovi vrstnike za srednjo šolo. Povem vam, 99 odstotkov naših problemov se je enostavno prenehalo! Še dobro, da smo še živeli v Španiji, sicer si nikdar na svetu ne bi upala pomisliti, da lahko otroka tudi pač ne vpišem v srednjo šolo!

Tako sta minili dve leti in sin se je umiril in delal svoje, študiral preko Youtube in v tekoči angleščini in španščini obvladal vedno več znanja, o katerem se meni še sanja ne. A da ne mislite, da je tukaj happy end … ne še.

Ob tem, da je super, vseeno šolanje doma terja svoj davek. Počutil se je vedno bolj osamljeno in kot grdi raček. Zato smo celo poskusili, da bi ga vpisali v srednjo šolo. Odlično je opravil preizkus likovne nadarjenosti, a zaradi katastrofalnih ocen iz waldorfske šole, ko ga zadnja učiteljica ni več zmogla, za 1 točko zgrešil vpis. On se je počutil kot totalni luzer, jaz pa sem vedela. V sebi sem ves čas vedela, da ima Univerzum zanj večjo sliko.

A bilo je težko. Šel je skozi obdobja tako težkih čustev, da ni hotel več živeti. Izjemno mu je pomagala moja sočutna vzgoja z zdravimi mejami. “Ne, čustva niso razbijanje po hiši, tega ne delamo. Kaj čutiš? Ob tebi sem, kakšna čustva imaš?” Sipalo se je in sipalo, včasih po uro in več … a bila sem ob njem in vsakič, ko sva imela tako seanso, je bil kot prerojen. Včasih tri zaporedne dneve, pa 14 dni nič, pa spet … po potrebi. Kakšni dve leti. Res si zaslužim diplomo kot mama.

Vmes je začel z resnim programirjanjem igric za telefone. Aja, seveda se je popolnoma sam naučil programirati pri 11 letih, zato pa ni želel sedeti v šoli, ker je tam izgubljal ogromno dragocenega časa … njegove besede. Naredil je simulacijo prave rakete, zanjo preštudiral matematiko na nivoju fakultete in zdaj raketa leti! Toda še vedno je bila to zgodba za štirimi stenami. Nobene potrditve od zunaj, da karkoli delamo prav. Pet let zorenja, dvomov in zaupanja, čustev, kriz, medsebojne ljubezni in podpore.

Zakaj vse to pripovedujem? Ker je fant pristal na startup vikendu. Med podobno mislečimi. Predstavil je svoj projekt in obstopilo ga je ogromno ljudi, ki so bili navdušeni! Bil je najmlajši, kakopak. Ko so ga vprašali, kam hodi na srednjo šolo, ni vedel, kako naj pove. Še vedno je v njem tlel strah, da je drugačen, da bo zavrnjen. A je nekako povedal. Kreativci okrog njega so bili navdušeni! Razumeli so, da si je fant enostavno vzel čas, ki ga potrebuje, in si ni polnil glave in urnika z nepomembnimi bedarijami, ki bi se jih moral v srednji šoli učiti na pamet zato, da zadosti sistemu in lastnemu strahu, ali bo brez sistema preživel.

Končalo se je. Obdobja strahu, da je z njim nekaj hudo narobe, je konec. Grdi raček je našel svojo družino labodov. Jaz pa imam solze v očeh, prav zares jih imam. Kajti tudi meni so se poplačala leta zaupanja, da delam prav, da sem vzdržala brez kančka potrditve od zunaj. Nihče mi je ni mogel dati, ker v Sloveniji ne poznam nikogar, ki bi zavestno otroka ne vpisal v srednjo šolo (jaz imam pa doktorat). Samo zaupanje v svoje srce in v njegovo pot sem imela. Vedela sem, da se Vesolje ni moglo zmotiti, da me uči, da nas vse skupaj vodi v sanje, ki jih še ne poznamo.

Iz srca imam samo eno željo. Vem, da vas je veliko, ki se najdete v tej zgodbi. Naslonite se nanjo. Lahko naredite po svoje, lahko svoje otroke peljete do njihovih kril izven sistema. Najdite svojo pot, življenje vam jo že kaže. Ni se treba bati. Naj vam bo naša izkušnja v oporo. Kajti v srce me bolijo otroci, katerih talent in iskrice se sistematično ubijajo in potem potrebujejo leta, da jih oživijo nazaj.~~~


Danes (januar 2018), je Špelca objavila nadaljevanje zgodbe:


~~~Moj sin, strastni ljubitelj raket, programiranja in vesoljski vizionar, je objavil svojo prvo aplikacijo - SPACEFLIGHT SIMULATOR. Naredil je pravo simulacijo rakete, ki jo sestavite sami in, upoštevaje pravo vesoljsko matematiko in fiziko, odleti do Lune, Marsa in še kam, tam pristane in se vrne.

12 mesecev dela, po 12 ur na dan (na 9 let podlage učenja), je vložil vanjo …

… in kliknil tisti gumb. Vsi smo zadrževali dih.

Aplikacijo je objavil natanko 1 leto po tem, ko sem objavila zgodbico o SREDNJI ŠOLI, GRDEM RAČKU IN DRUŽINI LABODOV.

Nato je završalo in mladi in malo manj mladi po vsem svetu so obnoreli.

Povedali so mu, da je to ena najboljših aplikacij, igric s pametno vsebino in učnih orodij, ki so jih kdaj videli.

(Krhm, to sem jaz kot mama že vedela, a zdaj je sine dobil še potrditev, da ga nisem hvalila samo zato, ker sem njegova mama … ker mame menda pohvalijo vse in za vsako figo, tudi če je izdelek zanič, bodo vzdihovale, kako je lep :-)

Do danes, ko to pišem, je SPACEFLIGHT SIMULATOR doživel POL MILIJONA DOWNLOADOV.

POL MILIJONA!

V enem mesecu!

Lahko greste na AppStore ali GooglePlay in jo snamete. Poskusite, ker je kar zahtevno. Jaz sem pa verjetno prva mama na Zemlji, ki je pristala na Marsu :-)~~~



ČESTITAMO, ŠTEF! 👍👏


Štefova zgodba je objavljena tudi v knjigi Šola, kam greš? Več o knjigi najdete TUKAJ.