petek, 29. januar 2016

"SEDEM GREHOV" SISTEMA OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA


Prevod članka Petra Graya 

Seven Sins of Our System of Forced Education.


Peter Gray je raziskovalni profesor psihologije na Boston College in velik zagovornik svobodnega učenja; za spletno stran Psychology Today redno piše blog 'Freedom to Learn'. Tokratni članek je bil objavljen 9. septembra 2009, to je slabi dve leti pred člankom How Does School Wound? Kirsten Olson Has Counted Some Ways (Moj prevod: Kako nas šola poškoduje), kjer predstavi raziskavo - in knjigo - Olsonove, v kateri je odkrila sedem načinov, na katere šolski sistem škoduje ljudem.

Avtorja vsak v svojih sedmih točkah opisujeta podobne stvari - vzbujanje odpora in upora, neutemeljenih občutkov sramu ali ponosa, zatiranje naravnih pozitivnih lastnosti pri otrocih, kot so ustvarjalnost, kritično mišljenje, sodelovanje, sledenje lastnim interesom, učenje preko igre...



Vir: https://unsplash.com



Peter Gray:
"SEDEM GREHOV" SISTEMA OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA


V svoji prejšnji objavi sem naredil nekaj, zaradi česar mi je, moram priznati, neprijetno. Rekel sem, in to večkrat: »Šola je zapor.« 


Neprijetno mi je bilo to reči, ker je šola pomemben del mojega življenja in življenja skoraj vsakogar, ki ga poznam. Kot večina ljudi, ki jih poznam, sem prestal polnih dvanajst let javnega šolanja. Moja mama je več let poučevala v javni šoli. Moja ljuba polsestra je učiteljica v javni šoli. Imam veliko dragih prijateljev, bratrancev in sestričen, ki so učitelji v javnih šolah. Kako lahko rečem, da so ti dobri ljudje – ki imajo radi otroke in predano opravljajo svojo nalogo – vpleteni v sistem, ki zapira otroke v ječo? Iz komentarjev na to objavo je razvidno, da je bilo tudi nekaterim drugim ljudem neprijetno, ker sem šolo imenoval 'zapor'.

Včasih se mi zdi, da moram povedati resnico, ne glede na to, kako neprijetno je ob tem meni ali drugim. Lahko uporabljamo kakršne koli evfemizme, toda resnica je, da so šole, kakršne obstajajo v Združenih državah in drugih sodobnih državah, zapori. Človeška bitja v določenem starostnem obdobju (najpogosteje od šest do šestnajst let) morajo po zakonu veliko časa preživeti tam, ob ukazovanju, kaj naj počnejo, in navodila jim večinoma vsilijo. Nimajo nobene besede pri oblikovanju pravil, ki se jih morajo držati, ali je imajo zelo malo. Zapor je – po pogosti, splošni definiciji – kateri koli prostor, kjer je kdo zaprt proti svoji volji in je svoboda omejena.

Lahko zagovarjate stališče, da so šole, kakršne poznamo, dobre ali potrebne; ne morete pa trditi, da niso zapori. Trditi slednje bi pomenilo trditi, da nimamo sistema obveznega izobraževanja. Ali to ali pa bi šlo za semantični spor, v katerem bi trdili, da zapor pravzaprav pomeni nekaj drugačnega od tega, kar je njegova pogosta, splošna definicija. Menim, da je pomembno, da v kateri koli resni razpravi besede uporabljamo pošteno.

Včasih ljudje uporabljajo besedo zapor v prenesenem pomenu za poimenovanje katere koli situacije, v kateri morajo upoštevati pravila ali početi neprijetne stvari. V tem duhu lahko nekateri odrasli svoje delovno mesto ali celo zakonsko zvezo imenujejo zapor. Toda to ni dobesedni pomen tega izraza, saj gre v teh primerih za prostovoljne, ne za neprostovoljne omejitve. V tej in drugih demokratičnih državah je nezakonito kogar koli prisiliti, da dela v službi, ki je noče, ali se poročiti z nekom, s komer se noče. 

Ni pa nezakonito prisiliti otroka, da hodi v šolo; pravzaprav je nezakonito ne prisiliti otroka, da hodi v šolo, če ste starši in otrok noče iti tja. (Da, vem, nekateri starši imajo sredstva, da najdejo alternativno šolanje ali zagotovijo šolanje na domu, ki je sprejemljivo tako za otroka kot za državo, ampak to ni norma v današnji družbi; in zakoni v veliko državah in zveznih državah močno nasprotujejo takim alternativam.) Torej, medtem ko se službe in zakonske zveze v nekaterih žalostnih primerih zdijo kot zapori, šole so zapori.

Obstaja še en izraz, ki si po mojem mnenju zasluži, da ga izrečemo na glas: prisilno izobraževanje. Kot izraz zapor tudi ta zveni trdo. Ampak če imamo obvezno izobraževanje, imamo prisilno izobraževanje. Izraz obvezno, če sploh kaj pomeni, pomeni, da oseba nima nobene izbire.

Vprašanje, o katerem je vredno razpravljati, je to: je prisilno izobraževanje – in posledično zapiranje otrok v ječo – dobra ali slaba stvar? Očitno večina ljudi verjame, da je dobra; jaz pa mislim, da je slaba. Tu bom nanizal nekatere od razlogov, zakaj tako mislim, v seznam, ki mu pravim 'sedem grehov' našega sistema prisilnega izobraževanja.


1. Kratenje svobode na podlagi starosti

V mojem vrednostnem sistemu in v tem, ki ga že dolgo zagovarjajo demokratični misleci, je narobe komur koli kratiti svobodo brez pravičnega razloga. Da bi poslali odraslega v zapor, moramo na sodišču dokazati, da je ta oseba storila kaznivo dejanje ali resno ogroža sebe ali druge. Otroke in najstnike pa zapiramo v šolo samo zaradi njihove starosti. To je najhujši od grehov prisilnega izobraževanja.



2. Gojenje sramu po eni strani in prevzetnosti po drugi strani

Ni lahko prisiliti ljudi, da počnejo, česar nočejo. Ne uporabljamo več palice, kot so jo nekoč učitelji, temveč se namesto tega zanašamo na sistem nenehnega testiranja, ocenjevanja in primerjanja otrok z njihovimi vrstniki. S tem izkoriščamo in izkrivljamo človeške čustvene sisteme sramu in ponosa za motiviranje otrok, da opravijo delo. Otrokom vzbujamo sram, če jim gre slabše kot njihovim vrstnikom, in ponos, če jim gre bolje. 

Sram vodi nekatere v to, da opuščajo prizadevanja za izobrazbo in postanejo razredni klovni (kar je še najmanj slabo), nasilneži (kar je slabo) ali uporabniki in preprodajalci drog (zelo slabo). Tisti, ki jim vzbudijo pretiran ponos na plitve dosežke, ki jim prislužijo odlične ocene in pohvale, lahko postanejo arogantni, prezirljivi do drhali, ki pri testih ni tako uspešna; prezirljivi, torej, do demokratičnih vrednot in postopkov (in to je mogoče najslabši učinek od vseh).


3. Oviranje razvoja sodelovanja in skrbi za druge

Smo zelo socialna vrsta, ustvarjena za sodelovanje. Otroci po naravi želijo pomagati svojim prijateljem, in celo v šoli najdejo načine, da to naredijo. Toda naš sistem razvrščanja in ocenjevanja učencev, ki temelji na tekmovanju, nasprotuje nagonu po sodelovanju. Preveč pomoči enega učenca drugemu je goljufija. Pomoč drugim lahko celo škoduje pomagajočemu, saj zviša krivuljo ocen in zniža njegov položaj na njej. 

Nekateri učenci, ki najbolje sprejemajo šolsko resničnost, to dobro razumejo; postanejo brezčutni povzpetniki. Poleg tega, kot sem trdil v prejšnjih objavah (glej še posebej ZAKAJ NI DOBRO, DA LOČUJEMO OTROKE PO STAROSTI), nenaravno ločevanje po starosti, ki se dogaja v šoli, že samo po sebi spodbuja tekmovanje in nasilje ter zavira razvoj skrbi za druge

Skozi človeško zgodovino so se otroci in mladostniki učili biti skrbni in pomagati skozi svoje interakcije z mlajšimi otroki. Šola, ki razvršča po starosti, jih prikrajša za take priložnosti.


4. Oviranje razvoja osebne odgovornosti in usmerjanja sebe

Tema celotne serije esejev na tem blogu (blogu Petra Graya, op. prev.) je, da so otroci biološko nagnjeni k temu, da prevzamejo odgovornost za svoje izobraževanje (glej OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI). 

Igrajo se in raziskujejo na načine, ki jim omogočajo spoznavanje družbenega in fizičnega sveta okrog sebe. Razmišljajo o svoji prihodnosti in se dejavno pripravljajo nanjo. Z zapiranjem otrok v šolo in druga okolja, ki jih vodijo odrasli, ter zapolnjevanjem njihovega časa z nalogami jih prikrajšamo za priložnosti in čas, ki jih potrebujejo, da prevzamejo tako odgovornost. 

Poleg tega naš sistem prisilnega šolanja prikrito in včasih tudi odkrito sporoča: »Če narediš, kar ti naročijo v šoli, se bo vse dobro izšlo.« Otroci, ki to sprejmejo, lahko nehajo prevzemati odgovornost za svoje izobraževanje. Lahko zmotno domnevajo, da je nekdo drug ugotovil, kaj morajo vedeti, da bi postali uspešni odrasli, zato jim ni treba razmišljati o tem. Če njihovo življenje pozneje ni ravno dobro, zavzamejo stališče žrtve: "Moja šola (ali starši ali družba) mi je škodila, zato je moje življenje čista polomija."


5. Povezovanje učenja s strahom, z odporom in muko

Mnogim učencem šola povzroča hudo tesnobo, povezano z učenjem. Učence, ki se šele učijo brati in so malo počasnejši od drugih, je strah brati pred drugimi. Testi povzročajo tesnobo pri skoraj vseh, ki jih jemljejo resno. Grožnja neuspeha in sram, povezan z njim, pri nekaterih povzročata izjemno tesnobo

Pri svojem poučevanju statistike na visoki šoli sem ugotovil, da velik del študentov, celo na moji precej elitni univerzi, trpi zaradi matematične tesnobe, očitno zaradi ponižanja, ki so ga izkusili v šoli v povezavi z matematiko. Osnovno psihološko načelo je, da tesnoba zavira učenje. Učenje poteka najbolje v igrivem stanju, tesnoba pa zavira igrivost

Prisilna narava šolanja spremeni učenje v delo. Učitelji ga celo imenujejo delo: »Končati moraš delo, preden se lahko igraš.« Tako učenje, po katerem otroci biološko hrepenijo, postane garanje – nekaj, čemur se je treba izogniti, kadar je le mogoče.


6. Zaviranje kritičnega mišljenja

Eden od glavnih ciljev izobraževanja naj bi bilo spodbujanje kritičnega mišljenja. Toda kljub vsemu govorjenju šolskih delavcev o tem cilju se večina učencev – tudi večina 'učencev z odliko' – nauči izogibati kritičnemu razmišljanju o svojem šolskem delu. 

Naučijo se, da je njihova naloga v šoli dobiti visoke ocene pri testih, kritično mišljenje pa samo zapravlja njihov čas in jih ovira. Da bi dobil dobro oceno, moraš ugotoviti, kaj učitelj želi, da rečeš, in to reči. Neštetokrat sem slišal visokošolske študente in srednješolce izraziti ta občutek v razpravi zunaj učilnice. 

Veliko truda sem vložil v spodbujanje kritičnega mišljenja na ravni visoke šole; razvil sem sistem poučevanja, ki ga spodbuja, pisal članke o tem, in o tem veliko govoril na konferencah o poučevanju. Temu bom posvetil objavo ali dve na tem blogu.

Ampak, naj povem resnico: sistem ocenjevanja, ki je glavna motivacija v našem sistemu izobraževanja, je močna sila proti odkriti razpravi in kritičnemu mišljenju v učilnici. V sistemu, v katerem učitelji ocenjujemo, bo malo učencev kritiziralo ideje, ki jih ponujamo, ali se celo spraševalo o njih; in če poskušamo spodbuditi kritičnost z njenim ocenjevanjem, ustvarjamo lažno kritičnost.


7. Zmanjševanje raznolikosti spretnosti, znanja in načinov razmišljanja

S siljenjem vseh šolarjev z istim standardnim učnim načrtom zmanjšujemo njihove priložnosti za sledenje alternativnim potem. Šolski učni načrt predstavlja droben del spretnosti in znanja, pomembnih za našo družbo. V današnjem času se nihče ne more naučiti več kot drobca vsega, kar je mogoče vedeti. Zakaj bi silili vse, da se učijo istega drobca? 

Ko so otroci svobodni – kot sem opazil v Sudbury Valley School in kot so drugi opazili pri tistih, ki ne hodijo v šolo (unschoolers) – izberejo nove, raznolike in nepričakovane poti. Razvijejo strastna zanimanja, zavzeto delajo, da bi postali izvedenci na področjih, ki jih navdušujejo, in ugotovijo, kako se lahko preživljajo s sledenjem svojim interesom


Učenci, ki jih silijo s standardnim učnim načrtom, imajo veliko manj časa za sledenje lastnim interesom, in s tem dobijo sporočilo, da njihovi interesi niso zares pomembni; šteje samo tisto, kar merijo s šolskimi testi. Nekateri to prebolijo, mnogi pa ne. 



Vir: https://unsplash.com



Ta seznam 'grehov' ni novost. Veliko učiteljev, s katerimi sem govoril, se dobro zaveda vseh teh škodljivih učinkov prisilnega izobraževanja, in mnogi se jim zelo trudijo nasprotovati. Nekateri poskušajo ustvariti največ občutka svobode in igre, kot sistem sploh dovoli; mnogi naredijo vse, kar lahko, da utišajo sramoto neuspeha in zmanjšajo tesnobo; večina poskuša dovoliti in spodbujati sodelovanje in sočutje med učenci, kljub oviram; veliko jih počne vse, kar lahko, da bi dovolili in spodbujali kritično mišljenje. Vendar sistem deluje proti njim. Morda je celo pošteno reči, da učitelji v našem šolskem sistemu niso nič bolj svobodni, da bi poučevali, kakor želijo, kot so učenci svobodni, da bi se učili, kot se želijo. (Ampak učitelji, za razliko od učencev, lahko dajo odpoved; torej niso v zaporu.)

Dodati moram tudi, da so človeška bitja, še posebej mlada, zelo prilagodljiva in iznajdljiva. Veliko učencev premaga negativne občutke, ki jih povzroča prisilno šolanje, in se osredotoči na pozitivno. Pozabijo grehe in ugotovijo, kako sodelovati, se igrati, pomagati drug drugemu premagati občutek sramu, postaviti neupravičen ponos na svoje mesto, se boriti proti nasilnežem, razmišljati kritično in preživeti nekaj časa pri svojih resničnih interesih kljub silam, ki v šoli delujejo proti njim. A da bi počeli vse to in hkrati izpolnjevali zahteve prisilnega izobraževanja, zahteva veliko napora, in mnogim ne uspe. V najboljšem primeru čas, ki ga morajo učenci preživeti pri nesmiselnem delu in sledenju navodilom v šoli, vzame veliko časa, ki bi ga lahko porabili za samostojno izobraževanje.

Tu sem naštel 'sedem grehov' prisilnega izobraževanja, uprl pa sem se skušnjavi, da bi jih poimenoval Sedem grehov z veliko začetnico. Mogoče jih je več kot sedem. Vabim vas, da jih dodate še več v komentarjih spodaj.

Za konec naj dodam, da ne verjamem, da bi morali preprosto odpraviti šole, ne da bi jih s čim nadomestili. Otroci se sami izobražujejo, odrasli pa smo odgovorni za zagotavljanje okolja, ki jim omogoča, da to počnejo najbolje. To je tema moje naslednje objave.

nedelja, 24. januar 2016

POSLOVILNI GOVOR NAJBOLJŠE DIJAKINJE


Leta 2010 je Erica Goldson zaključila srednjo šolo na 

Coxsackie-Athens High School, ZDA. Kot najboljši dijakinji v letniku ji je pripadla čast, da je na zaključni prireditvi, pred podelitvijo diplom, imela poslovilni govor.


To priložnost se je odločila izkoristiti za to, da opozori na nesmiselnost šolskega sistema, ki ne posreduje resničnega znanja, ampak učenje na pamet; ki ne spodbuja kritičnega presojanja in ustvarjalnosti, ampak ukaluplja - v ozadju vsega pa vidi interes kapitala, da šole vzgajajo čim bolj vodljive in čim manj razmišljajoče delavce. Govori o ameriškem šolskem sistemu, a vse ugotovitve brez dvoma veljajo tudi za nas. 

Njen govor v angleščini lahko brez težav najdete na spletu, tako da vtipkate v iskalnik 'Erica Goldson', spodaj pa je prevod v slovenščino. Nekatere dele sem po lastni izbiri podčrtala.


Ilustracija na Ericin govor je bila objavljena na http://pikitiapress.blogspot.si/



Neka zgodba govori o mladem, prizadevnem učencu zena, ki je pristopil k svojemu mojstrskemu učitelju in ga vprašal: »Kako dolgo bom potreboval, da dosežem zen razsvetljenost, če se učim zelo prizadevno?« Mojster je pomislil in odgovoril: »Deset let.« Učenec ga je nato vprašal: »Toda, če se zelo potrudim, se prizadevno in res hitro učim … koliko časa bi potem potreboval?« Učitelj je odgovoril: »Potem pa dvajset let.« »Toda, če se resnično močno potrudim, koliko pa potem?« je vprašal učenec. »Trideset let,« mu je odgovoril mojster. »Toda ne razumem,« je odvrnil razočarani učenec. »Pravite, da bolj prizadevno kot se bom učil, več časa bom potreboval. Kako to?« Mojster mu je odgovoril: »Kadar z enim očesom gledaš svoj cilj, se le z enim očesom osredotočaš na pot.«

Prav takšna razdvojenost je značilna za ameriško šolstvo. Tako zelo se osredotočamo na cilj, naj bo to uspešno opravljen preizkus znanja ali zaključek srednješolskega študija kot najboljši dijak v svojem letniku. Na tak način se ne učimo zares. Počnemo vse, kar je v naši moči, da dosegamo prvotni cilj.

Verjetno nekateri menite sledeče: »Kadar uspešno opravljaš preizkuse znanja ali postaneš najboljši srednješolec svojega letnika, si se s tem že nekaj naučil, mar ne?« Dobro, res se naučiš nekaj, toda ne vse, kar bi se lahko. Verjetno si se naučil, kako si zapomniti imena, kraje in datume, ki jih pozneje pozabiš, zato da si razbremeniš spomin za naslednji preizkus znanja. Šola niti približno ni, kar naj bi bila. Zdaj je predvsem ustanova, kjer večina ljudi ugotovi, da jo želijo čim prej zapustiti. Zdaj dosegam ta cilj. Zaključujem srednjo šolo. To naj bi bilo nekaj spodbudnega, zlasti ker sem najboljša v svojem letniku. Vendar, če se ozrem nazaj, ne morem reči, da sem kaj bolj brihtna kot moji vrstniki. Z gotovostjo lahko trdim le, da sem najboljša v izpolnjevanju šolskih zahtev in da sem jih obrnila sebi v prid. Bila naj bi ponosna, da sem zaključila obdobje nekritičnega sprejemanja učne snovi, vendar menim drugače.

Jeseni se bom vpisala v naslednjo stopnjo izobraževanja, kakor se pričakuje od mene, da bom (po končanem študiju – op.p.) pridobila potrdilo o svoji usposobljenosti za delo. Vendar ugovarjam – nisem delavec – temveč človeško bitje, mislec, pustolovec. Delavec je nekdo, ki je obsojen na opravljanje ponavljajočih se nalog – je suženj ureditve, v katero je vpet. Torej sem dokazala, da sem bila najboljša sužnja. Kar se je zahtevalo od mene, sem počela najbolje od vseh.

Medtem ko so drugi med poukom brezciljno risali, da bi pozneje postali veliki umetniki, sem si sama delala zapiske, da sem odlično opravljala preizkuse znanja. Medtem ko so sošolci prihajali k pouku brez narejenih domačih nalog, ker so se učili tisto, kar jih zanima, sem sama vedno napravila vse naloge. Ko so drugi ustvarjali glasbo ali pisali pesmi, sem se jaz trudila z dodatnimi nalogami, čeprav jih nikoli nisem potrebovala. Zato se sprašujem, ali sem si sploh kdaj želela biti najboljša v svojem letniku.

Seveda sem si to zaslužila, toda kaj bom imela od tega? Bom uspešna ali povsem izgubljena, ko bom zaključila šolanje v šolskih ustanovah? Sanja se mi ne, kaj bi rada v svojem življenju. Ne vem, kaj me v resnici zanima, ker sem med šolanjem vsak srednješolski predmet dojemala kot nalogo, zato nisem v vseh predmetih izstopala zaradi želje po učenju, temveč zaradi želje izstopati. In odkrito rečeno, zdaj me je strah.

John Taylor Gatto, upokojeni šolski učitelj in borec proti obveznemu šolstvu, pravi: »V otrocih bi lahko spodbujali njihove najboljše odlike, ki so značilne za mlade – radovednost, pustolovstvo, vztrajnost, zmožnost presenetljivih spoznanj – že s tem, da bi se jim časovno bolj prilagajali s spisi in preizkusi znanja, s čimer bi otroke vzgajali v zrele odrasle, in s tem, da bi študentom prepuščali pobudo, ki jo potrebujejo za občasno tveganje. Toda tega ne počnemo.«

V šolskih učilnicah se od vseh pričakuje, da smo enaki. Urimo se za opravljanje ukalupljenih preizkusov znanja z najboljšimi možnimi ocenami, kdor pa se temu upira, ker vidi življenje drugače kot drugi, po merilih javnega šolstva ni nič prida, zato je zaničevan.

H. L. Mencken je v reviji The American Mercury aprila 1924 zapisal, da javno šolstvo ne »vceplja znanja v mlade predstavnike človeške vrste in ne prebuja njihove bistroumnosti. V resnici počne ravno obratno. Stremi zgolj k ukalupljanju šolajočih se v varne okvire, da državljane vzgaja in uri po vnaprej predpisanih merilih, da omalovažuje oporekanje in izvirnost. K temu stremi šolstvo v ZDA.«

V ponazoritev zadeve, ali vas ne mika izvedeti smisel pojma 'kritično mišljenje'? Ali sploh obstaja 'nekritično mišljenje'? Misliti pomeni presojati informacije z namenom ustvariti si mnenje. Toda če takih informacij ne presojamo, ali potem sploh mislimo? Oziroma ali to ne pomeni sprejemati tuja mnenja brez razmisleka o njihovi resničnosti?Prav to sem počela in bila bi pogubljena, če ne bi imela redke sreče, da sem naletela na napredno učiteljico angleščine, Donno Bryan, ki mi je dovolila preverjati v učbenikih zapisane trditve in jih presojati, preden sem jih sprejela. Zdaj sem razsvetljena, toda umsko se še vedno počutim nemočno. Moram se izuriti misliti na novo in obenem ne pozabiti, da je navidezno razumno šolstvo v resnici nezdravo za um. Torej živim lahko v svetu, ki mu vlada strah, v svetu, ki zatira vsem nam lastno samoniklost, v svetu, kjer lahko sprejmemo nečloveško nesmiselnost državno vodenega in podjetniškega nadzora ter pehanje za gmotnimi dobrinami, ali pa si prizadevam spremeniti zadeve. Šolstvo nas ne spodbuja k večji osveščenosti, če nas potihoma pripravlja za delo, ki bi lahko bilo avtomatizirano, da se pač opravlja delo, za sužnost brez želje po doseganju pomembnejših ciljev. V življenju, kjer je glavna spodbuda denar, nimamo druge izbire. Vendar bi nas morala spodbujati strast, ki pa jo izgubimo, čim vstopimo v kolesje šolstva, ki nas uri, namesto da bi nas navdihovalo. 

Smo več kot le roboti, ki jim šola vceplja znanje iz knjig, da bi znali na pamet naučena dejstva. Vsak izmed nas je zelo samosvoj, vsak človek na tem planetu je nekaj posebnega; ali si torej ne zaslužimo česa boljšega - da svoj um, namesto za brezplodno učenje na izust, raje uporabljamo za ustvarjalnost, da se namesto za duhovno nazadovanje odločimo za razmišljanje in um raje s pridom uporabljamo za iznajdbe?

Ne obiskujemo srednje šole, da si pridobimo dobro spričevalo in nato službo, da bomo lahko porabljali industrijsko potrjena pomirjevala drugega za drugim. Zmoremo več in še dosti več.

Najbolj žalostno pa je, da se večina srednješolcev ne sprašuje in ne razmišlja, kot sem se jaz. Večina gre skozi isti postopek pranja možganov, da postanejo ubogljiva delovna sila, ki dela v prid prikritih namenov vlade in velikih podjetij, česar se srednješolci sploh ne zavedajo, kar pa je sploh najhuje.

Nikoli si ne bom mogla povrniti minulih 18 let. Ne morem pobegniti v drugo državo, kjer bi šolstvo, namesto k podjarmljenju stremelo k razsvetljenstvu. Ta del mojega življenja je minil in storila bom vse, kar je v moji moči, da ne bo noben otrok več podvržen silam, ki stremijo k nadziranju in izkoriščanju. Smo človeška bitja. Smo misleci, sanjači, raziskovalci, umetniki, pisci, inženirji. Lahko postanemo, karkoli si želimo – a le v šolstvu, ki nas ne tlači, temveč spodbuja. Drevo lahko raste le, če imajo korenine zdravo podlago za rast.

Tisti, ki morate še naprej sedeti v šolskih klopeh in požirati samovoljne trditve učiteljev, ne obupujte. Še vedno se lahko uprete, sprašujete, presojate po lastni pameti in si ustvarjate svoj pogled na svet. Zahtevajte šolanje, ki vam bo omogočalo razvijati si um in širiti obzorja, ne pa vas usmerjalo. Zahtevajte, da naj bo pouk zanimiv. Ne pristajajte več na izgovor: »To se morate naučiti za preizkus znanja.« Izobraževanje je odlično sredstvo, če se uporablja pravilno, toda raje se osredotočajte na učenje kot na dobre ocene.

Vas, ki delujete v šolstvu, kakršnega obsojam, nočem žaliti; želim vas spodbuditi. Vi lahko korenito izboljšate obstoječe šolstvo. Vem, da niste postali učitelji ali upravni delavci zato, da bi dolgočasili šolajočo se mladino. Ne smete podleči zahtevam šolskih oblasti, ki vam odrejajo, kaj in kako morate poučevati, ter pretijo, da boste za neupoštevanje teh zahtev kaznovani. Na kocki so naše zmožnosti.

Tiste, ki zapuščate srednjo šolo, pa pozivam, da ne pozabite, kakšen je bil naš srednješolski pouk. Ne dvignite rok od tistih, ki prihajajo za vami. Predstavljamo prihodnost in ne bomo dopustili, da nas obstoječe stanje povozi. Zrušili bomo stene podkupljivosti in omogočili, da se vrtovi znanja razrastejo po vsej Ameriki. Ko bomo pravilno izobraženi, bomo zmogli karkoli in predvsem bomo svoje zmožnosti uporabljali v prid dobrega, kajti bomo izobraženi in pametni. Nič ne bomo verjeli na slepo. Spraševali bomo in zahtevali resnico.

Zato menim takole. Nisem edini najboljši srednješolec. Izoblikovalo me je okolje, torej vsi moji vrstniki, ki sedite in me poslušate. Brez vas ne bi mogla doseči, kar sem. V resnici ste vsi vi zaslužni, da sem postala osebnost, kakršna sem. Z vami sem tekmovala, a zaradi vas sem se tudi umsko mojstrila. Zato smo vsi najboljši srednješolci v letniku.

Menda moram zdaj pomahati v slovo tej ustanovi, vsem, ki jo predstavljate, in tistim, ki menite tako kot jaz ter me podpirate, vendar upam, da se poslavljam bolj v smislu 'nasvidenje', da bomo z združenimi močmi začeli novo pedagoško gibanje. Toda najprej stopimo po tisti kos papirja, ki potrjuje, da smo dovolj pametni za kaj takega!


petek, 22. januar 2016

KAKO NAS ŠOLA POŠKODUJE


Prevod članka Petra Graya How Does School Wound? Kirsten Olson Has Counted Some Ways; 



(Peter Gray je raziskovalni profesor psihologije na Boston College in velik zagovornik svobodnega učenja. Na tem blogu sem pred časom objavila njegov članek ŠOLA JE ZAPOR – IN NAŠIM OTROKOM ŠKODUJE).



Kirsten Olson




Peter Gray:
KAKO NAS ŠOLA POŠKODUJE


Naj vam predstavim dr. Kirsten Olson. Je raziskovalka na področju izobraževanja, aktivistka, svetovalka in pisateljica, ki jo zelo skrbi za otroke, učenje in stanje naših šol. Med drugim je predsednica upravnega odbora inštituta IDEA (Institute for Democratic Education in America – Inštitut za demokratično izobraževanje v Ameriki). Prvič sem jo srečal pred nekaj tedni na kosilu in pogovoru, potem pa sem zagnano prebral njeno najnovejšo knjigo Ranjeni zaradi šole: Povrnimo si veselje do učenja in se uprimo stari šolski kulturi. Če ste kdaj hodili v šolo, imate otroka v šoli, bi lahko kdaj imeli otroka v šoli ali vam je mar za otroke v šoli, vam priporočam njeno knjigo.

Knjiga Ranjeni zaradi šole je plod raziskave, ki jo je Olsonova začela, ko je bila kandidatka za doktorat iz izobraževanja na Harvardu. Kot oseba, ki ima rada učenje in je vedno spoštovala izobraževanje, je Olsonova nameravala izvesti raziskavo o užitku in razsvetljenju, ki jih ljudje občutijo med šolanjem. Ko pa je začela intervjuvati ljudi, da bi raziskala te pozitivne učinke, so namesto tega govorili o svojih bolečinah v zvezi s šolo. 

Tako je doktorska svetovalka Olsonove, Sara Laurence-Lightfoot, povedala v uvodu knjige: "Na svojem prvem pohodu na to področje – v poglobljene intervjuje z nagrajenim arhitektom, z odličnim profesorjem, z nadarjenim piscem, z izvršnim direktorjem trženja – je Olsonova gotovo pričakovala, da bo slišala zgodbe o radostnem in produktivnem učenju; zgodbe, ki združujejo resnost, pustolovščine in veselje, delo in igro, hrepenenje in predanost. Namesto tega je odkrila sence bolečin, razočaranja, celo cinizma v njihovih živih spominih na šolanje. Namesto svetlobe, ki jo je pričakovala, je našla temo. In njihove zgodbe niso omenjale samo starih ran, ki so zdaj ozdravljene in davno pozabljene; govorile so o globokih ranah, ki so še vedno bolele; ranah, ki so še vedno slabile in izkrivljale njihovo mnenje o sebi kot osebah in strokovnjakih."

Ko se je njen projekt širil, je Olsonova začela intervjuvati ljudi vseh starosti, od šolarjev do starih staršev, ljudi iz širokega razpona socialno-ekonomskih ozadij in v zelo različnih karierah. Presenečena je bila nad resnostjo in čustvi, ki so prišla na površje, ko so ljudje govorili o ranah, ki so jih še vedno čutili v povezavi s svojim šolanjem. Olsonova je utirala neposredno pot do razumevanja učinkov šole na duševni razvoj, ko je spraševala ljudi, kako je šola vplivala nanje.

V svoji knjigi Olsonova razvršča šolske rane v sedem skupin in vsako ponazori z navedki iz intervjujev. V poznejših poglavjih opiše, kako lahko skrbni starši, učitelji in učenci sami pomagajo preprečiti in zdraviti rane. Tu bom preprosto navedel in opisal sedem kategorij Olsonove s svojimi besedami. (Opis vsakega tipa rane sem priredil po svoje, torej, če najdete napako v opisih, sem morda kriv jaz in ne Olsonova.)

Prve štiri kategorije šolskih ran dozdevno izvirajo iz omejitev vedenja in učenja učencev v šoli – vnaprej pripravljen učni načrt, ozek nabor sprejemljivih postopkov učenja, testi, v katerih je za vsako vprašanje en pravilen odgovor, in pogosto samovoljna pravila, pri oblikovanju katerih učenci nimajo besede. Te kategorije so:

1. Rane ustvarjalnosti

Šola duši ustvarjalnost. To je mogoče najočitnejša šolska rana. Strasti in zanimanja učencev na splošno ignorirajo. Njihovi enkratni, ustvarjalni načini reševanja problemov in neobičajni odgovori na vprašanja, ki se ne ujemajo z učiteljevim seznamom odgovorov, niso razumljeni; učitelji jih ocenijo kot napačne. 

Učenje na pamet in testi, ki priznavajo samo en pravilen odgovor na vsako vprašanje, ne puščajo prostora za ustvarjalnost. Intervjuvanci Olsonove, ki živijo ustvarjalna življenja, to očitno počnejo kljub šolanju, ne zaradi njega. Morali so ponovno pridobiti ali zgraditi ustvarjalnega duha, ki je bil zanje tako naraven, preden so začeli hoditi v šolo. 

Sam ugibam, da preveč drugih redko razmišlja o ustvarjalnosti, ko jo enkrat izgubijo v šoli - morda sploh ne opazijo te rane. Obstajajo tudi taki, ki ostanejo ustvarjalni na področjih, ki se jih šola ne dotika, vendar postanejo neustvarjalni na področjih, ki jih pokriva šolski učni načrt. Koliko ljudi je povsem izgubilo matematično ustvarjalnost zaradi načina njenega poučevanja v šoli?

2. Rane ubogljivosti

V šoli se morajo učenci ves čas držati pravil in slediti postopkom, pri oblikovanju katerih nimajo besede, in opravljati za svoje učne potrebe nesmiselne naloge. Učenci se na splošno ne smejo spraševati o teh pravilih in nalogah; če se, so 'pametnjakoviči' ali še kaj slabšega. 

Da bi se izognili težavam, se naučijo slepo ubogati, in v postopku se naučijo biti slabi državljani v demokraciji. Demokracija potrebuje državljane, ki se sprašujejo o pravilih, in vztrajajo pri spreminjanju tistih, ki so nepravična ali nimajo smisla. Škodijo si tudi s tem, da skozi življenje ubirajo ožje poti, kot bi jih lahko, če jih šola ne bi naučila, da je nevarno preizkušati meje.

3. Rane upora

Nekateri učenci se na samovoljna pravila in naloge odzovejo z uporom namesto z uboganjem. V nekaterih primerih so lahko zelo jezni na sistem, ki jim je vzel svobodo in dostojanstvo, na učitelje, za katere se zdi, da sodelujejo s tem sistemom, in na pridne učence, ki sledijo. Svoj prezir lahko kažejo s sedenjem v ozadju učilnice, dajanjem posmehljivih pripomb, glasnim zasmehovanjem pravil in tako, da redko (če sploh kdaj) opravljajo naloge. 

Upor je lahko včasih bolj zdrav odziv kot uboganje, a če gre predaleč, lahko škoduje celo bolj. Neuspeh v šoli jim lahko odvzame dragocene možnosti v prihodnosti. Jeza na šolo lahko odvrne tudi od vseh drugih oblik učenja. Mogoče najbolj tragično pa je to, da upor lahko zavzame obliko fizičnega poškodovanja sebe in drugih, še posebej, če oseba izbere droge, promiskuiteto in kriminal kot oblike izražanja sebe in svoje identitete.

4. Rane otopelosti

Stalni pritisk šole, opravljanje ene dolgočasne naloge za drugo po urniku šole in sledenje postopkom šole lahko vodi v umsko otopelost. Veliko ljudi, ki so odgovarjali na vprašanja Olsonove, se je opisalo kot »nezbrane« ali »umsko otopele«, dokler so bili v šoli. Navdušenje je v šoli redko nagrajeno; nagrajeno pa je njegovo trdovratno izžemanje, opravljanje tistega, kar moraš, in opravljanje nalog do postavljenih rokov. 

Odlično delo pri enem predmetu na račun zanemarjanja drugega ti lahko prisluži odlično in nezadostno oceno pri teh dveh predmetih; dovolj dobro, a nenavdahnjeno delo pri obeh pa ti lahko prisluži odlično oceno pri obeh. To je eden od mnogih načinov, na katere šolanje ubija umsko navdušenje. Ko učenci pokažejo navdušenje, je to večinoma nad nečim, kar nima opravka s poukom.


Druge tri kategorije ran, ki jih je prepoznala Olsonova, očitno povzroči način ocenjevanja in razvrščanja ljudi v šoli. Lahko si ranjen različno glede na to, ali si ocenjen nižje, visoko ali srednje. 



5. Rane podcenjevanja

V svojih intervjujih je Olsonova ugotovila, da so nekateri opisali načine, na katere so jih ranile domneve na podlagi njihove rase, družbenega razreda, spola ali dosežkov na tem ali onem testu, ki naj bi meril inteligentnost ali nadarjenost. Včasih se jim je zdelo lažje živeti skladno s to domnevo kot upirati se ji, zato je postala samoizpolnjujoča se prerokba. 

Bolj splošno povedano: Nizka ocena pri nekem šolskem predmetu lahko neupravičeno odvrne ljudi od tega, da bi sledili svojim nekdanjim sanjam. Nekdo, ki je hotel biti biolog, izbere manj zaželeno pot zaradi zadostne ocene pri pouku biologije v desetem razredu. Oseba, ki je hotela biti pisateljica, sklene, da ni sposobna za poklicno pisanje, ker učitelj angleščine ni videl iskrice v njenih spisih ali genialnosti v njeni nekonvencionalni zgradbi povedi, in ji je dal podpovprečne ocene. Ko bi učenci vedeli, koliko uspešnih ljudi v naši družbi je dobivalo slabe šolske ocene na področju svojih dosežkov! Ko bi to vedeli vsaj učitelji.

6. Rane perfekcionizma

Tudi visoke ocene in visoki dosežki na testih inteligentnosti lahko ranijo. Učenci, ki se začnejo identificirati kot uspešni, lahko čutijo izjemen pritisk, da bi še naprej toliko dosegali, v vsem. Celo minus odlično oceno, drugo najboljšo vlogo v razredni igri ali zavrnitev na najboljši elitni šoli lahko doživljajo kot grozen neuspeh – neuspeh v poskusu živeti skladno s podobo, ki jo imajo drugi o njih, ali podobo, ki jo imajo sami o sebi. 

Rana perfekcionizma pojasni, zakaj toliko »najboljših« učencev goljufa, ko mislijo, da morajo dobiti oceno, ki jo vsi pričakujejo od njih. Ko so ocene merilo popolnosti, za oceno naredijo vse. V šoli sta »popolnost« in umska otopelost dobro združljivi.

Za odlično ponazoritev tega, kako se lahko rana perfekcionizma vmešava v pravo izobraževanje, priporočam pogumni poslovilni govor, ki ga je imela ob zaključku srednje šole najboljša dijakinja razreda Erica Goldson.

7. Rane povprečnosti

Srednje dober učenec, ki v očeh šolnikov ni niti zelo slab niti zelo dober, lahko trpi zaradi nevidnosti. V intervjujih Olsonove so ti ljudje rekli, da so se počutili neopazni, kot ljudje, ki niso zares pomembni. V najslabših primerih so se začeli identificirati kot nepomembni ljudje, ki ne spreminjajo stvari; ki sledijo, nikoli pa ne vodijo.


Kako nepotrebno je vse to! Izobraževanje, kot sem že večkrat razložil, ne potrebuje vsiljenega učnega načrta, prisilnih nalog, ocenjevanja in razvrščanja (za primer lahko vzamemo prakso Sudbury Valley School). V okolju, kjer učenci sami usmerjajo svoje učenje, ima vsaka oseba svoje enkratne interese ter nabor spretnosti in šibkosti. Ni uniformne lestvice, po kateri bi nekatere razvrstili kot boljše ali slabše od drugih. Taka vrsta šole je veliko bolj podobna resničnemu svetu kot standardna šola, o kateri smo se pogovarjali tukaj. V resničnem svetu potrebujemo vse vrste ljudi, vse vrste enkratnih talentov in osebnosti, da bi stvari delovale in da bi bilo življenje zabavno.

Kaj pa vi? Je šola ranila vas ali vaše otroke? Vabim vas, da opišete svoje šolske izkušnje, vključno z ranami, v komentarjih spodaj, bodisi anonimno bodisi ne, kakor želite. Najsi se zaradi svojih izkušenj strinjate s tem esejem ali ne, vas vabim, da delite te izkušnje. Ta blog je, med drugim, forum za delitev izkušenj in zamisli o tem, kaj v izobraževanju deluje in kaj ne. 

Opomba: Zadnji odstavek je poziv Petra Graya bralcem njegovega bloga, vendar enako vabilo velja tudi za vas, moje bralce. Vsak komentar je še kako dobrodošel.


nedelja, 17. januar 2016

KRITIKA DEVETLETKE




kritika devetletke
dr. Kristijan Musek Lešnik



Dr. Kristijan Musek Lešnik je psiholog, član Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje, pisec in urednik številnih strokovnih publikacij, predavatelj na različnih visokošolskih ustanovah v Sloveniji, zasebno pa oče dveh šolarjev.

Leta 2011 je napisal in izdal knjigo Bajke in povesti o devetletki, kjer s pomočjo podatkov, dobljenih z uglednimi mednarodnimi in domačimi raziskavami, utemeljuje, da je bila šolska prenova in uvedba devetletke neuspel projekt. 


"In vendar v javnosti (ob premetavanju, prikrivanju ali celo ponarejanju teh podatkov) še vztraja prepričanje o strokovni prenovi in kompetentnih strokovnjakih. Verjetno tudi zato, ker o šoli in šolstvu v Sloveniji še vedno največ govorijo nekateri izmed tistih, ki so načrtovali in vodili spremembe in so to šolo v zadnjih petnajstih letih poslali na tobogan padajoče kakovosti," berem v zgoraj omenjeni knjigi.

Ob desetletnici devetletke je napisal odprto pismo takratnemu šolskemu ministru (članek je bil objavljen v Pogledih, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013, z naslovom SPOŠTOVANI MINISTER DR. JERNEJ PIKALO!).

Psiholog Musek Lešnik v odprtem pismu ministru predlaga, da podpre resno analizo stanja našega šolstva, in ne morebiti še ene takšne analize, ki bi ponovno služila prikrivanju preteklih napak; verjame namreč, da glavne težave devetletke izvirajo iz napak v času njenega načrtovanja in uvajanja. Meni, da bi bilo prav "jasno povedati, da za težave devetletke niso krivi šolniki, pač pa tisti, ki so načrtovali program, kakršnega imajo danes slovenske šole." 


V nadaljevanju pisma navaja nekatera opažanja zadnjih let (povzemam):



1. "S časom šolske reforme ter uvajanja devetletke je v veliki meri sovpadal proces povečanega poseganja prava v avtonomijo šol. Če šola nima dovolj svobode, ne more celovito in uspešno izvršiti svojega temeljnega poslanstva, saj otrok in mladostnikov ne more vzgojiti v dovolj mišljenjsko (intelektualno) in nasploh osebnostno svobodne in avtonomne posameznike.« Doktor Musek Lešnik meni, da se »ta proces ni zgodil, ker bi hotelo pravo posegati v šolsko avtonomijo, temveč zato, ker so snovalci šolske reforme pravu odprli vrata v šole v prepričanju, da bodo z njegovo pomočjo lažje obvladovali učitelje in preko njih odraščajoče glave."


2. "Šolsko reformo sta spremljali birokratizacija in nalaganje administrativnih zahtev šolnikom, iz katerih se kot rdeča nit vije temeljno nezaupanje do učiteljev. Istočasno se je zgodila še preprečitev organiziranja učiteljev v zbornico, ki bi kot strokovno združenje dala učiteljem toliko moči, da bi pri načrtovanju šolske politike lahko nastopali kot enakovreden partner, kar očitno ni bilo zaželeno."


3. "Načrtovalci devetletke so spregledali, da otrokom prijazna šola ni razpuščena, pač pa zahtevna šola, ki otroku pomaga razviti vse potenciale in ga uči odgovornosti. Namesto tega je devetletka pod krinko 'otrokovih pravic' šole preplavila s skrajno permisivnostjo.« Musek Lešnik meni, da »problem slovenske družbe ni toliko permisivna vzgoja v družinah, kot to, da otroci, ki prihajajo iz permisivnih družin, v šolah ne naletijo na drugačne vzorce, ki bi jim pomagali razvijati in prevzemati odgovornost za sebe in za svoja ravnanja, pač pa na okolje, ki zgolj dodatno utrjuje permisivne vzorce in vodi v razvoj egocentričnega narcizma."


4. "S tem ko je šolnikom zavezala roke, je šolska reforma najbolj agresivnim staršem in učencem omogočila nebrzdano poseganje v njihovo strokovno avtonomijo in omogočila, da se lahko skoraj vsak vtika v njihovo strokovno delo. Nemoč šolnikov v okolju, v katerem je bila njihova strokovna avtoriteta sistematično razgrajevana in njihov ugled sistematično degradiran, ni nobeno presenečenje: kako naj starši in učenci spoštujejo učitelje in jim zaupajo, če jim ne zaupa in jih ne spoštuje šolski sistem in jih vedno bolj omejuje in nadzira. Kombinacija nekritične permisije in dušenja strokovne (posebno vzgojne) avtonomije šolnikov je privedla do povampirjenega pedocentrizma, ki je na vrh piramide postavil učenca, malo pod njega starše, dosti nižje ravnatelje, potem pa daleč nič do globokega brezna, v katerega je danes pahnjen učitelj. Osnovna šola je postala prostor, v katerem velikokrat ne obvelja moč argumentov, pač pa argumenti moči; ko ni pomembno, kaj je prav, temveč kdo bo koga. Postala je bojišče, na katerem nekateri učenci in starši redno preizkušajo, do kod lahko posegajo v strokovno avtonomijo šol in šolnikov, šolniki pa se nenehno umikajo kot vojska, ki zavojevalcem prepušča vedno več svojega ozemlja, ker jih v bitkah, kjer so vloge popolnoma sprevržene, vedno in dosledno dobijo po glavi."


5. "V Sloveniji imamo množico odličnih učiteljev, imamo pa tudi nekaj izrazito slabih. In imamo šolsko oblast, ki ne zna ali noče razlikovati med njimi. Ni mehanizmov, ki bi omogočali nagraditi najboljše, spodbuditi povprečne k izboljšanju in nagnati nepopravljive, ki so škodljivi."


6. "Učitelji, ravnatelji in drugi praktiki niso nikdar zares sodelovali pri načrtovanju sistemskih sprememb v osnovni šoli. Sodelovali so pri pripravi učnih načrtov, od sistemskih sprememb pa so bili odmaknjeni. Njihove morebitne pripombe o sistemskih vprašanjih običajno niso bile upoštevane."


Naslednja tema odprtega pisma: 


Neuresničeni cilji devetletke


"Osrednja težava devetletke je preprosta – ni izpolnila svojih zastavljenih ciljev. Ob začetku šolske reforme pred skoraj dvajsetimi leti so njeni načrtovalci te cilje jasno zapisali. Mnogi se niso uresničili, pri nekaterih je danes stanje celo slabše kot prej. Nedavna raziskava Assessing the Efficiency of Welfare Spending in Slovenia with Data Envelopment Analysis je opozorila na neravnovesje med znanjem naših šolarjev in sredstvi, ki jih država vlaga v izobraževanje: znanje naših šolarjev je izrazito slabše, kot bi pričakovali glede na raven sredstev, ki so namenjena njihovemu izobraževanju."

Še veliko bolj zaskrbljujoči kot podatki o znanju osnovnošolcev pa so nekateri drugi pojavi (povzemam):

1. Povprečna raven bralne pismenosti med slovenskimi šolarji pred 20 leti je presegala povprečno raven njihovih evropskih vrstnikov, danes pa zaostaja za njimi.

2. Slovenski šolarji imajo težave s kritičnim razmišljanjem.

3. Preveč je delovnih zvezkov, kar ne pripomore k boljši pismenosti in samostojnosti učencev, torbe pa so zaradi njih veliko, veliko pretežke.

4. Slovenski šolarji ne marajo šole. Le v dveh evropskih državah je šola med starejšimi učenci bolj nepriljubljena kot pri nas. Nikjer drugje na svetu (raziskava TIMSS) ni matematika tako nepriljubljena kot med slovenskimi osnovnošolci, enako velja za fiziko, podobno tudi za biologijo in kemijo.

5. Slovenski šolarji se počutijo bolj obremenjeni zaradi šole kot vrstniki v kateri koli drugi evropski državi. Novi program je po mnenju avtorja še bolj natrpan s podatki kot stari.

6. Devetletka je naravnana na kognitivne vidike otrokovega razvoja, na podatke in znanje, zanemarja pa čustveno in motivacijsko plat otrok. Šolo razume zgolj kot prostor za izobraževanje.

7. V zadnjih dvajsetih letih je bila iz osnovnih šol vse bolj izrinjena vzgojna funkcija.

8. V devetletki se je cilj poučevanja in učenja premaknil z znanja na ocene, kar je vodilo v hiperinflacijo visokih ocen in upad znanja.

9. Devetletka je vzpostavila permisivno okolje, v katerem otroci in mladostniki ne razvijajo odgovornosti do sebe in do svojega dela.

10. Devetletka je postala valilnica povprečnosti, kjer so najbolj prikrajšani najslabši in najboljši učenci.

11. Osnovna šola je postala prostor, v katerem najbolj zaščiteni niso najšibkejši, temveč tisti, ki znajo najbolje manipulirati s sistemom in ga izkoristiti za doseganje svojih ciljev, četudi na račun pravic in miru vseh drugih članov šolske skupnosti.




Pomanjkljivosti Bele knjige



Takratni minister je večkrat izjavil, da se pri posegih v šolstvo opira na Belo knjigo iz leta 2011 kot najširši strokovni dokument (urednik Janez Krek o njej meni, da predstavlja celovito analizo šolstva). Musek Lešnik navaja pomanjkljivosti Bele knjige – med drugim ni bila deležna resne in široke strokovne razprave, marsikaterega pomembnega področja in vprašanja osnovne šole pa se sploh ni dotaknila - na primer vzgojne funkcije šole, preobremenjenosti šolarjev in njihovega odpora do šole.




Kako naprej?



Pri sklepnem vprašanju, kako in kam naprej, dr. Musek Lešnik predlaga ministru, da sproži proces, ki bo analiziral stanje v slovenski osnovni šoli z iskrenim posluhom za resnico. Doslej so bile namreč v ospredju le prikrojene ugotovitve, da imamo enega najboljših šolskih sistemov na svetu, da je bil proces šolske prenove zelo dobro načrtovan in uspešno izveden in tako naprej, avtorji teh 'ugotovitev' pa so osebe, ki so pri šolski prenovi sodelovale.


Ko bomo imeli realno analizo stanja, kje se naše šolstvo nahaja, bomo lahko gradili naprej. Pred tem pa bo treba preseči še naslednje ovire, ki jih navaja dr. Musek Lešnik (citiram):


strah šolskih oblasti pred spoznanjem, da so stvari v naši osnovni šoli močno zavožene in sočasno zavedanje, da nimajo nikakršne ideje, kako jih odvozlati;

• tiho upanje (v ozadju pa silovita prizadevanja) tistih kurikularnih mojstrov, ki so devetletko načrtovali in jo uvajali, da se bodo lahko čim dlje izmikali vprašanjem o tem, kakšno osnovno šolo imamo v resnici danes, kakšno vlogo so pri nastajanju tega stanja odigrali sami in ali so danes izpolnjeni cilji, ki so si jih zastavili takrat oz. kam so se razblinile njihove obljube;

sistematično ignoriranje tistih, ki že leta opozarjajo na stranpoti devetletke;

tiho sprijaznjenje staršev in upanje, da osnovna šola njihovim otrokom vsaj ne bo povzročila pretirane dolgotrajne škode, če jim že ne bo dala dosti;

tragično apatijo šolnikov, ki so že zdavnaj izgubili upanje, da bi kdo zares prisluhnil njihovim mnenjem in tegobam in bi njih in njihova mnenja ter izkušnje resno upošteval pri načrtovanju šolske politike.

Za te prepreke obstaja le eno zdravilo: resna in poglobljena (iskrena) analiza in razumevanje, da je v slovenskih šolah ogromno znanja in vedenja, ki lahko pomaga k izboljšavam; samo priznati mu je treba, da ni manj vredno od idej nekaterih samozvanih kurikularnih strokovnjakov. (Konec citata)




Kritični pogledi niso zaželjeni


Mesec dni pozneje je doktor Musek Lešnik v Pogledih objavil nov članek (IZKLJUČITEV KRITIKA DEVETLETKE IZ DEBATE NA TV SLOVENIJA, 15. december 2013), v katerem opiše, kako se dr. Janez Krek in minister Pikalo nista želela soočiti z njim v televizijski oddaji. Kopiram začetek članka: 

"V sredo, 11. decembra, je bila na TV Slovenija 1 ob 23.05 uri oddaja Odkrito o devetletki. Kot eden od bolj izpostavljenih članov Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje in kot avtor odprtega pisma, ki sem ga pred časom poslal ministru dr. Jerneju Pikalu (objavljeno pa je bilo v
Pogledih), sem bil kot sogovornik povabljen v oddajo. Nekaj ur pred snemanjem sem bil s strani urednice seznanjen s stališčem avtorja Bele knjige o vzgoji in izobraževanju dr. Janeza Kreka, da se v primeru moje prisotnosti ne bo udeležil oddaje, in s stališčem ministra Pikala, da če v oddaji ne bo dr. Kreka, tudi njega ne bo. Zato sem bil 'izbrisan' s seznama udeležencev oddaje."

Takšna je pripravljenost najvišjih državnih organov šolstva za soočanje s kritiko njihovega dela.

"Do mene prihajajo učitelji, ravnatelji, celo strokovnjaki z ministrstva in z zavoda za šolstvo in pravijo: dobro, da si nekdo upa povedati stvari, ki si jih mi ne upamo. To je žalostno, ta apatija, strah v družbi, da bo imel nekdo, ki bo opozoril na probleme, zato težave v službi. To se mi zdi najbolj strašljivo. Pogrešam dialog o vseh teh vprašanjih," je povedal Kristijan Musek Lešnik za intervju, objavljen v sobotni prilogi Dela januarja 2014.

Na istem mestu je spregovoril z novinarko tudi o tem, da mu 'šolska stroka' v obrambi pred njegovo kritiko včasih očita tudi, da ni 'strokovnjak' za šolstvo. Doktor psihologije (v predmetniku tega študija je med drugim tudi pedagoška psihologija, pa razvojna psihologija – veda o razvoju človeka od spočetja do smrti...), član Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje (na povabilo ministra), dve leti predavatelj predmeta psihologija na gimnaziji, nato pa vse od leta 1996 na različnih visokošolskih ustanovah, nekaj časa predsednik državne komisije za NPZ, raziskovalec in pisec, pa tudi oče dveh šolarjev... a po mnenju nekaterih ni dovolj kompetenten, da bi lahko kritično govoril o šolstvu!

"Pripombe o moji strokovnosti so namenjene odvračanju pozornosti od problemov, na katere opozarjam. Podatki iz raziskav so na voljo vsakomur in vsak jih lahko interpretira v okviru svojega strokovnega znanja. Sleherni starš, učitelj, ravnatelj jih lahko pogleda in si ustvari mnenje...," odgovarja na to. 

Poleg tega pa še pravi: "Kot ključni uporabniki šolskega sistema lahko starši in starejši učenci marsikaj povedo. Njihovo izključevanje je približno tako, kot če bi si podjetje, ki izdeluje avtomobile ali hladilnike, dovolilo reči, da jim je popolnoma vseeno, kaj si o njih mislijo uporabniki; oni bodo stvari počeli po svoje, ker vedo, kaj je najbolje. Na trgu take firme propadajo."



Kako pa je z lobiji v šolstvu? 


Kopiram celoten odgovor dr. Musek Lešnika: 

"Velikokrat poslušamo o tem, kako je treba zaščititi javno šolstvo. A rekel bi, da je v tem trenutku javni šolski sistem ogrožen, ker je že zdavnaj privatiziran; pa ne od tiste peščice zasebnih šol, ki jih imamo, ampak zaradi prisvojitve učnega programa, do katere je prišlo s šolsko reformo. Tukaj je tudi eden od izvirnih grehov, zakaj je kritičnih razprav o šolstvu zelo malo. Politika zelo dobro razume, koliko zanjo pomeni izobraževanje. V zadnjih dvajsetih letih so šolski resor tri četrtine časa vodili ministri, ki so bili vodilni ideologi svojih političnih strank.

Reforma osnovne šole je bila tudi velik biznis. Občutek imam, da sta se v začetku tega procesa srečala dva interesa: interes ideologije, da si podredi izobraževanje, in interes nekaterih posameznikov, da si v tem procesu nagrabijo čim več.

Mislim, da je v tem srečanju ideologija, ki je za svoje načrte potrebovala vsaj delni strokovni alibi, našla »strokovnjake«, ki so ji ga rade volje priskrbeli; »strokovnjaki« pa so v ideologiji našli zaveznika, ki jim je pomagal iz šolske reforme narediti dober posel. Oboji so med uresničevanjem ideoloških in materialnih ciljev postavili kakovost in zdravje javne osnovne šole daleč v ozadje. Bojim se, da se soočamo šele s prvimi in blagimi posledicami tega procesa. Trenutna bančna luknja je z vidika dolgoročne družbene blaginje veliko manjši problem kot prihajajoča intelektualna in etična luknja." 


Če ste prebrali do konca in če imate še majhne otroke ali jih šele načrtujete, potem je verjetno pravi trenutek, da si pogledate še prispevek ALTERNATIVNE ŠOLE IN VRTCI V SLOVENIJI.

Srečno!







ponedeljek, 11. januar 2016

ODNOS UČITELJI - UČENCI - STARŠI: Primer slabe prakse


Mama devetošolke je v prvih dneh tega leta na svojem facebook profilu objavila osebno izpoved, ki jo spodaj v celoti objavljam, v nadaljevanju pa analiziram odziv bralcev nanjo, ker so nekateri - na srečo res maloštevilni – izmed odzivov pedagoškega kadra resno zaskrbljujoči.



Sliko objavljam z dovoljenjem dekličine mame.





Me grize že nekaj časa, pa sem se danes odločila spraviti še na virtualni papir. 

Moja najstniška hčerka, se je lani, konec avgusta na treningu gimnastike hudo poškodovala. Zlomila si je hrbtenico, in sicer tri vretenca in potrgala vse vezi. Prestala je zelo težko operacijo, med katero so ji vstavili vijake čez pol hrbtenice, lajšanje bolečin z narkotiki, okrevanje po operaciji ter različne rehabilitacije. Trenutno je v fazi postrehabilitacije, naslednje leto pa ponovimo zgodbo, saj bo potrebno odstraniti vijake iz hrbtenice.

V šolo je začela hoditi 15.9. in sicer do oktobra le za eno uro na dan, zaradi neznosnih bolečin v hrbtenici. Potem je obiskovanje šole postopoma povečevala na dve uri, tri ure in nekje konec novembra se je pouku pridružila v celoti. Lahko si predstavljate, kako težko je otroka toliko časa šolati sam doma. Kljub vsemu je bila pridna in sproti pridobivala vse ocene.

Opisano je samo uvod v dogodke v šoli. To, da nekateri učitelji niso pokazali nobenega razumevanja ali empatije, ne preseneča. Kar pa me razjezi in boli, pa je njihov brezobziren odnos. Hčerka je bila 10 let športnica in je trenirala štiri- do petkrat tedensko po tri ure na dan in tako je seveda imela vsa leta status športnika. V začetku oktobra, ko je učiteljica matematike napovedala, da bo pričela z nenapovedanim spraševanjem, se je hčerka po uri z njo želela dogovoriti za datum spraševanja. Pač, normalno glede na to, da je šolo obiskovala zelo neredno oziroma je takrat pri pouku praktično sploh ni bilo. Na njeno prošnjo je bil odgovor učiteljice: » Pa saj ti sedaj nimaš več statusa športnika, kajne? Potem si ne moreš sama določiti datuma spraševanja.« Resno?! To si lahko dovolijo? Da otroku, ki ne hodi v šolo, otroku ki je ravnokar izgubil ljubezen svojega življenja (šport-gimnastiko), prestal kar je prestal, si drzne reči, da nima več statusa športnika? In drugo ... kako pa si predstavlja, da bo učenka, ki ne hodi v šolo, lahko nenapovedano vprašana? Hvala gospa učiteljica, da ste jo spomnila, da statusa športnika nima več. Resnično smo vam hvaležni, ker sama tega še ni ugotovila. Sedi lahko le eno uro in ja, verjetno ne more delati premetov in salt! Niti učiti se ne more normalno in delati nalog, ker ji bolečine tega ne dopuščajo!

Pa sem urgirala v šolo. Ker je potrebno za vsako stvar imeti pogodbo, smo se usedli in podpisali pogodbo, v katero smo zapisali, da si lahko vse datume spraševanj in testov določa sama, da ji pripadajo individualne učne ure z učitelji in podobne prilagoditve. Super, olajšanje!

Ali pač ne?

Pa pridemo do problema pri drugi učiteljici. Hčerka je konec novembra manjkala v šoli zaradi štirinajstdnevne rehabilitacije v toplicah. Dan v toplicah je izgledal tako, da je imela dnevne terapije od 8.00 do 14.00, potem si je malo odpočila, saj je imela bolečine od vseh terapij. Čakala je na zapiske, katere so ji pošiljali sošolci, prepisovala snov in se učila za obilico testov, ki so jo čakali po počitnicah.

Ko se je vrnila v šolo in že kak teden obiskovala pouk, pa je slučajno izvedela, da čez nekaj dni pišejo test iz slovenskega jezika. Ker na test nikakor ni bila pripravljena zaradi odsotnosti od pouka in učenja na daljavo, je učiteljico prosila, da ji test prestavi. No, ta učiteljica je pokazala še ostale razsežnosti današnjih pedagogov. Povedala ji je, da je njen problem in da bi se morala pozanimati sama. Hmmmmm, si je morda predstavljala, da bi hči morala sošolce, katere je že tako ali tako morala vsak dan sproti večkrat prositi, da ji pošljejo zapiske in predelano snov, še vsak dan vprašati za vsak predmet posebej, če je kateri od učiteljev določil kakšen nov datum spraševanja ali testa? To naj bi storili učenci sami, učitelji ali razredničarka, takšen je bil dogovor.

Na žalost ni bila obveščena, učiteljica pa ni bila pripravljena sodelovati. Delno sodelovanje se je pričelo šele po moji urgenci na šoli. Potem smo se v enem dnevu čudežno dogovorili za nov datum testa. Da pa zadeva ne bo preveč enostavna, je bil test planiran za prvi datum po počitnicah. V tem tednu ima hčerka kar pet testov. Tri redno planirane, dodatno test slovenščine, ki smo ga morali prestaviti, in pa še eno preverjanje iz domačega branja, saj se je učiteljica pred počitnicami na dan preverjanja iz domačega branja odločila, da je bolje, da pišejo po počitnicah. Nam so se zopet podrli že tako natrpani plani. In tako se je nabralo kar pet ocenjevanj za en teden.

Ker pa to ni dovolj, je učiteljica slovenskega jezika moji hčerki še na dan opravljanja testa zamenjala snov in ji namesto testa (na katerega se je hčerka med počitnicami pripravljala) dala pisati domače branje, na katero pa ni bila pripravljena, saj si je to snov pustila za obnovitev za kasnejši dan v tem tednu. Sedaj se z učiteljico pregovarjamo, zakaj dogovori ne držijo in podobno. Nazaj dobivam komentarje kot na primer, da hčerka odlaša s pridobivanjem ocen, da naj se drugače zorganizira. Kako si drzne uporabiti besedo ODLAŠANJE pri učenki, ki je manjkala pri pouku v letošnjem šolskem letu kar dva meseca in bila na približno 30 zdravniških pregledih? Da števila terapij sploh ne omenjam. Naj povem še to, da ima hčerka ravno toliko ocen pri pouku kot vsi ostali učenci in bi jo lahko za to pohvalili, ne pa da predrzno omeni, da odlaša! Je to odlašanje, da ima pridobljene vse ocene vsem težavam navkljub? Kdo ji daje pravico? Nihče, jemlje si jo sama.

Takšna je podpora današnjih učiteljev. Izpostavila sem samo dva najhujša primera, teh zgodbic imam na zalogi veliko več kot le opisani. Vse prej kot pohvalno. Komaj čakam, da zaključimo ta 9. razred, zapustimo to šolo in se podamo novim zmagam naproti. Upam, da bo v izbrani srednji šoli kaj bolje, saj bo tam spet potrebno enako dogovarjanje, ker jo čaka operacija v avgustu in okrevanje v septembru, ko se prične šola.

Držim pesti, da bo vse potekalo bolj tekoče in seveda s čim manj bolečin in stresa za mojo najdražjo hčerkico.




Sledili so številni komentarji, v katerih so bralci izražali podporo in sočutje mami in hčerki ter jima pošiljali dobre želje. Večina jih je odkrito obsodila ravnanje učiteljic, poleg tega so nekateri omenili lastne podobno grenke izkušnje, dva ali trije so navajali dobre izkušnje s šolo v podobnih situacijah, (nekdanji) učitelji so izrazili obžalovanje in celo sram nad ravnanjem kolegic; vmes je bilo večkrat izpostavljeno, da se vsi zavedajo, da niso vsi učitelji takšni.

Mama se je zahvaljevala za podporo in vmes pojasnjevala: 

"Tole sem objavila v pobožni želji, da bi se kdo zamislil in da se bo morda kdaj kaj spremenilo. Pa če le za enega otroka, pa bo to že dovolj. Če smo samo tiho, potem se nikoli ne bo zgodilo nič. In ta zgodba je namenjena točno temu, da kdo sliši, da se kdo zamisli in da kdo kaj spremeni, sam pri sebi.

Jaz sem neizmerno razočarana nad zaposlenimi v šolstvu. Ne vsemi, na žalost pa nad večino. Obnašajo se, kakor da se otroku ni zgodilo nič in da pomoči ne potrebuje. Nobene empatije. In noben dogovor se jim ne zdi vreden spoštovanja. Pri nas so jih opozorili sedaj že neštetokrat."




NEKATERI IMAJO PODOBNE IZKUŠNJE

Nekaj utrinkov iz komentarjev:

- "Imela sem podobno zgodbo. SRAMOTA!"

- "Zato smo mi zapustili to šolo ... sram jih je lahko, kakšni ljudje delajo tam ... takih in podobnih zgodbic imam za celo zbirko. Tudi na drugih ustanovah imajo zelo slabo mnenje o šoli … kamor pridem, se za glavo držijo in me pohvalijo, da smo se spokali stran."

-"Tudi mi smo imeli katastrofalne izkušnje z osnovno šolo, komaj smo čakali, da jo končamo. Pa sta bila oba neproblematična, nismo imeli težav z ocenami. Ampak katastrofa od šole, katastrofa od učiteljev (saj kakšen je bil v redu, mu morda delam s tem pisanjem krivico), predvsem pa KATASTROFA od ravnateljice. Rajši ne bom naštevala, kaj se je dogajalo, ker bom predolga in je težko verjeti."

-"Sama sem imela podobne probleme, ko sem imela operacijo kolena - v gimnaziji, sicer nisem toliko manjkala. Obnašajo se, kot da si si sam kriv, in ti dajo enake možnosti kot tistim, ki "špricajo" pouk. Njihov odnos je popolnoma neprimeren (ena izmed profesoric je moje e-maile in prošnje ignorirala, prav tako mene osebno, rekli so, da mi itak ne bo uspelo izdelat letnika, kaj šele maturo, pa sem na koncu naredila vse). Na žalost - spremenili ne boste nič, ampak ne se jim pustit!"

-"Moja hčerka je bila leta 2014 na operaciji hrbtenice. Imela je skoliozo, to pomeni zasuk hrbtenice. Takrat je hodila v drugi letnik, danes pa hodi v tretjega. Na operaciji je bila 16.9. 2014. V šoli je manjkala mesec in pol. Seveda je veliko zamudila. Ko je začela spet obiskovati pouk, sem šla v šolo, da sem podpisala pogodbo o tem, da ji ni treba imeti vseh ocen od testov in da bo vprašana napovedano. Že takoj drugi dan, ko je prišla v šolo, je morala pisati test. Ko je bila doma, sem ji jaz pisala v zvezke, kopirala zvezke. Hčerka se ni bila sposobna učit, ker ni mogla niti deset minut sedeti, stalno je ležala. Morali sva tudi hoditi v Ljubljano na kontrolne preglede, smo pa iz okolice Ormoža (Štajerska). Spomladi je bila v toplicah za štirinajst dni. Veliko je manjkala v šoli, snov ji je manjkala. Moram povedati, da ji ta pogodba sploh ni nič pomagala, vse ocene je morala imeti, vse teste je morala pisati, tako kot ostali, tudi vprašana je bila nenapovedano. Res hudo, najprej nekaj rečejo, potem pa to ne velja, kot starš ne moreš nič doseči. Letnik je izdelala, moram biti zadovoljna z dobrim uspehom, čeprav je bila v prvem letniku odlična. V hrbtenici ima 18 vijakov in dve železni palici, kar ji bo celo življenje ostalo. Na sredini pa ima še umetno kost. Prestajala je tudi res hude bolečine. Hvala bogu, danes je leto od operacije, je vse v redu, giblje se normalno in dela vse normalno."




NEKATERI IMAJO BOLJŠE IZKUŠNJE

-Mama gimnazijca, ki je utrpel poškodbe v napadu skinheadov: 
"To, da je tisto drugo polovico leta samo hodil v šolo in bil sprejet brezpogojno in delal po svojih močeh, je bila zelo dobra odločitev."

-"Moja mlajša končuje gimnazijo Šentvid, super šola, večinoma res super učitelji in predvsem SUPER SUPER ravnatelj."

-"Tudi naš sin je bil pred leti operiran na hrbtenici, imel je skoliozo (kar hudo) in prav tako športnik gimnastičar kakor vaša hči. Mi pa smo imeli v šoli - bil je v tretjem letniku gimanzije - zelo dobre profesorje, ki so nas razumeli, mu šli zelo na roke glede testov in spraševanja, tudi on je bil odsoten v šoli en mesec in res niso prav nič komplicirali."




NEKATERI PREDLAGAJO VEČ ČASA ZA OKREVANJE – ŠOLA NAJ POČAKA

-"Ne hiteti in dosegati ciljev, ki so trenutno težje dosegljivi. Dovolite, da izostane dlje časa, jo dobro pozdravite, vse bo nadoknadila, ko bo zdrava. Poleg zdravljenja, vseh terapij in njenega slabšega stanja, mora redno pridobivati ocene, tudi vi izgubljate energijo, za boj z nekaterimi profesorji - niso vsi taki. Vzemite si čas, da se pozdravi, njej in vam bo lažje."

-"Na koncu je šola samo šola. Čas v šoli se da nadomestiti, če je zdravje v redu. To naj bo prioriteta, s tem se bo ponovno vrnila ljubezen do športa (morda bo nekega dne pomagala mlajšim) in predvsem sebe."

-"Mojega sina so napadli skini in mu vrgli v obraz tri steklenice ... operacija čeljusti ... psihično ranjen .... smo mu pustili tako doma kot v šoli, da odžaluje, ker ga je to tako prizadelo ... kar nekaj časa so ga namreč zanimale te teme v družbi ... samo o tem je pripovedoval .... hitro smo se sprijaznili, da bo leto ponavljal, ter mu tako doma kot v šoli stali ob strani ... učenje in ocene niso bile na prvem mestu .... s tem smo mu vrnili zaupanje v ljudi in prihodnost ... samostojno postavljanje ciljev - in sedaj je študent točno tam, kjer si je želel, čeprav prvič tudi ni naredil sprejemnih izpitov ... in prepričana sem, da bo uspešen in zadovoljen v svojem poklicu. Kaj hočem povedati: tudi razočaranj se je treba naučiti in si vzeti čas za bolezen in poškodbe – ne se obremenjevati z določenimi roki ... sploh ko so bolečine ... To, da je tisto drugo polovico leta samo hodil v šolo in bil brezpogojno sprejet, ter delal po svojih močeh, je bila zelo dobra odločitev. Torej predlagam leto samo za zdravje."



VELIKO JIH JE IZRAZILO OGORČENJE

-"Saj ne morem verjeti! Sramota! Vsi, ki imamo otroke športnike, se prekleto bojimo vsake poškodbe, ki lahko odnese sanje mladega športnika. In namesto podpore dobijo otroci še nož v hrbet, od tistih, ki bi jim morali stati ob strani in jim pomagati!"

-"Moja mama je bila UČITELJICA, tole so samo osebki z diplomo Pedagoške fakultete. Tam ponavadi končajo tisti, ki niso bili sposobni drugam. Žalostno, a resnično."

-"Verjamem. Iz izkušenj. Če ti bo kaj v tolažbo, tudi jaz sem komaj čakala konec otrokovega 9.razreda in prihod v srednjo šolo. Kar je v bistvu žalostno, otroka so v osnovni šoli poznali osem let in niso bili pripravljeni niti malo sami od sebe sodelovati. V srednji šoli je bilo – presenetljivo - vse veliko bolje, več razumevanja in več dogovarjanja. Držim pesti, da bo tudi pri vas tako!"

-"Predvsem je treba biti človek, potem pa učitelj. Neverjetno je, kako so ljudje brez občutkov. Učitelj bi lahko bil tisti, ki resnično ima rad otroke in ne dela samo zaradi plače. Ampak žal je takih zelo malo."

-"Kako huda nesreča je zadela tvojo hčerko - želim ji čimprejšnjega okrevanja in dobrega počutja. Ne morem pa razumeti profesorjev na šoli, da se tako arogantno obnašajo do svoje učenke, ki je bila odlična športnica s statusom športnice... Namesto, da bi ji pomagali čez težke trenutke v njenem mladem življenju, se obnašajo tako, kot da se je vrnila v šolo popolnoma zdrava. Sramota za šolo in tiste profesorice! – Odgovor mame: Ni mogoče razumeti teh učiteljev, res ne. Obnašajo se kot da se sprenevedamo in izmišljujemo poškodbo. Groza."

-"Sploh ne morem verjeti, da so to pedagogi, pa kam smo mi prišli, nobenega sočutja ni več... pa naši otroci niso roboti... Mene je kar groza kaj se dogaja..."




UČITELJI IN NEKDANJI UČITELJI IZRAZIJO PODPORO UČENKI IN NJENI MAMI

-"Kot nekdanja učiteljica se iskreno opravičujem za neprimerno ravnanje kolegov. Prav sram me je."

-"Kot nekdanja učiteljica se pridružujem mnenju gospe pred menoj ... in ja, nekateri učitelji res ne bi smeli stopiti v učilnice ... a vsi le niso enaki, imamo veliko dobrih učiteljev. Res pa je, da današnji šolski sistem vzpodbuja uravnilovko in delo po liniji najmanjšega odpora. Naše šole pa že dolgo niso več vzgojne, ampak samo izobraževalne, z obilico nepotrebnega balasta... O učenju za življenje in o vrednotah ni ne duha ne sluha. Vsa čast tistim učiteljem, ki tega sistema ne upoštevajo - ja, tudi take poznam. In tudi meni niti slučajno ni žal, da sem zapustila pedagoške vrste... Gospa naj vztraja in ne obupa - ima vso pravico!"

-"Šokirana sem nad prebranim. Treba je napisati, katera šola je to in imena učiteljev! Sama sem bila ravnateljica in poučujem že skoraj 30 let, vendar takšnega odnosa NIKOLI nismo imeli do nobenega učenca, ki je pomoč potreboval. Šolska zakonodaja ščiti otroke z zdravstvenimi težavami, prav tako naš poklic zahteva posluh do otrok in njihovih težav. Če je vse to res, je to nekaj nezaslišanega!"

-"Da, to se dogaja, ko se za učiteljski poklic lahko nepreverjeno odločajo tudi ljudje, ki nimajo osnovnih človeških vrednot, kaj šele sposobnosti in srca za ta poklic... Kar pomeni, da je učiteljska zbornica nujna, samo ta bi edina lahko reševala vrednote poklica."

-"Se vidi, da vodstvo ne opravlja svoje pedagoške funkcije. In kje je tu svetovalna služba, razrednik!? Ne morem verjeti, da se učiteljski zbor ob primeru take deklice ni vsedel skupaj in naredil načrta dela! To je res ravnanje, vredno obsojanja! Seveda je to pisanje ena resnica. Iz lastnih izkušenj pa žal vem, da so tudi take šole. To nam povedo zlasti strokovni delavci CSD, ki so v stiku z mnogimi. Pa tudi, kot že rečeno, imam sama izkušnje kot svetovalna delavka. Tako da, ja, tudi učitelji nismo brez napak. In to ni pljuvanje po njih, je pa žal realnost, kot tudi v vseh drugih poklicih. Povsod so tudi taki, ki tja ne spadajo."

-"Ne morem verjeti, da se to dogaja. Sama sem profesorica na manjši srednji šoli, na kateri imamo posluh za dijake. Žalostno, da se to dogaja v učiteljskih vrstah."

"Čemu je to potrebno, res? Takole mučiti otroke?! Tudi mene vse mine, ko berem in poslušam take zgodbe, priznam ... Trdim, da gre za sadizem",
je v svojem komentarju zapisala sodelavka Familylab Slovenija.



ŠE NEKAJ DRUGIH KOMENTARJEV

-"Ljubosumje nedozorelih odraslih, ki se imenujejo učitelji. Kljub vsemu hudemu, ta otrok to zmore. Marsikdo ne bi. Po obnašanju sodeč, te učiteljice ne sežejo temu otroku do gležnjev, pa jim igrajo frustracije. To sem sama kot otrok opazila pri marsikaterem učitelju, poleg tega pa te je želel še prevzgajati. Zato pa bi morali vsakega učenca, ki želi na izobraževanje za ta poklic, dati na psiho teste ! In to take dobre, večplastne!"

-"Šola oziroma učitelji naj bi bili vzor. Žal vzor kaže kam gre ta družba. V individualizem in egoizem. Edina pomembna šola je šola življenja in ljubezni do te ne sme izgubiti nikoli. Ti si super mama in najboljša vzpodbuda za dekle. Tvoja hči bo postala še močnejša in še bolj top punca. Učiteljice bodo pa svoje frustracije stresale naprej na učence. To je narobe, a to omogoča sistem: Da lahko postaneš učitelj, je pomemben samo papir, in ne ljubezen do dela z otroci."




UČITELJICA IN DVA UČITELJA RAZUMEJO TO IZPOVED KOT NAPAD NA UČITELJE; MAMO IN UČENKO IZ ZGODBE DISKREDITIRAJO


Skrb in žalost vzbujajo – čeprav so v izraziti manjšini – odzivi dveh učiteljev in ene učiteljice. Izpoved te mame so označili kot 'pljuvanje po učiteljih', 'metanje slabe luči na vse učitelje' in še kaj. Tako kot vsi ostali, ki so izpoved komentirali, niso udeleženi v zgodbi in akterjev ne poznajo, kljub temu pa mamo in hčerko vnaprej osumijo, da po krivem blatita učitelje, za zaplete pa sta si povsem sami krivi. O sočutju ob težki poškodbi, o spoštovanju spričo dejstva, da učenka kljub vsemu redno pridobiva ocene, medtem ko bi vsak zaposleni odrasli v tem obdobju po operaciji še vedno imel vso pravico do bolniškega dopusta, pa ne duha ne sluha.



PRVI UČITELJ: VSEGA STA SAMI KRIVI

»Predno se vsi zjokamo in smo ogorčeni ter podobno, bi vseeno vprašal. Kaj pa, če gre za še eno nevrotično, prezaščitniško mamo, polno "pravic", ki hoče za svojega otroka čisto posebno šolo?«, je prvi učitelj zastavil vprašanje, polno sarkazma in ironije.

Ob tem me je stisnilo v prsih. Kako je lahko tako nespoštljiv – ob tako težki poškodbi, in tako prizadevni učenki, ki ima kljub temu enako število pridobljenih ocen kot sošolci?

Spomnimo se tudi, koliko časa so odrasli povprečno na bolniški po takšni operaciji: Rehabilitacija v toplicah praviloma ni na vrsti prej kot dva meseca po operaciji, do nje pa absolutno noben od teh bolnikov ne gre v službo. V vseh primerih traja bolniški dopust najmanj tri mesece, pri večini pol leta po operaciji; nekateri pa ostanejo doma vse leto od operacije do odstranitve vijakov.

Kje je tu vsaj kanček empatije in sočutja? Dekle ni samo poškodovano, ne trpi samo bolečin, ampak je za zelo dolgo, če ne za vedno, prekinjena njena športna kariera, ki jo je gradila od zgodnjega otroštva – deset let.

Učitelj v nadaljevanju vpraša v enakem stilu:

»Če je res mama tako "skrbna", kot bi se rada prikazala, da se hodi vsakič pritoževat in zahtevat poseben tretma, kako da ni šla v šolo povprašat učitelje, kdaj in kaj mora njeno ljubo dete znati, če otrok ni mogel biti v šoli? Dobiti odločbe o posebnih zahtevah za učenca je danes nekaj najlažjega. No, če ugotovimo, da je poskusila vse, kar je normalno za ostale in je ni nihče upošteval, pa bomo začeli viti roke in pljuvati po "grdih" učiteljih. Velja?«

Zelo me čudi to vprašanje, saj je v izpovedi mama vse natančno navedla – kopiram: »… smo se usedli in podpisali pogodbo, v katero smo zapisali, da si lahko vse datume spraševanj in testov določa sama, da ji pripadajo individualne učne ure z učitelji in podobne prilagoditve.« 
Nato v opisu hčerkinih popoldnevov v toplicah, po koncu terapij: »Čakala je na zapiske, katere so ji pošiljali sošolci, prepisovala snov in se učila za obilico testov, ki so jo čakali po počitnicah.« –Tu mama ni eksplicitno pojasnila, da so bile določene osebe zadolžene, da bodo pošiljali snov in vse novice v zvezi s šolo, zato je temu učitelju pozneje še dodatno odgovorila na njegovo vprašanje:
»S hčerko sva bili obe odsotni, zaradi bivanja v toplicah, kamor je bila napotena na rehabilitacijo. V šoli smo imeli pred odhodom na zdravljenje sestanek z razrednikom in svetovalno službo, da smo zorganizirali vse potrebno. Torej, da smo določili, kdo od učencev bo pošiljal sprotno snov in zapiske in kdo nam bo sporočil datume napovedanih testov in spraševanj, priprave govornih nastopov in podobno. Nekako sva iz dogovorjenega s hčerko sklepali, da bo za to poskrbljeno, in ker informacija o napovedanem testu ni prišla do naju, sva seveda mislili, da za ta predmet ni napovedanega testa. Verjetno bi si tudi vi mislili enako.«

Povsem jasno je razvidno, da so bili dekličini sošolci zadolženi za prenos informacij; menim, da bi jih pri tem moral opominjati in preverjati razrednik – poglavitna odgovornost bi morala biti njegova. Kdorkoli je bil zadolžen – vsekakor je nekdo bil – ni izpolnil dogovorjenega. Ampak s tem ni nič narobe, po mnenju tega učitelja, še vedno je kriva mama, ker »ni šla v šolo vprašat, kdaj in kaj mora njeno ljubo dete znati«. Čemu se potem v šoli sklepajo dogovori, če se jih s šolske strani ni potrebno držati, saj bomo v vsakem primeru zvalili krivdo na bolnega učenca oziroma njegove starše: 'Niso se pozanimali!'

Tudi ta dodatna mamina pojasnila učitelja niso omajala. Še naprej je sarkastičen, zraven pa učiteljici iz zgodbe z vso resnostjo prikaže kot ubogi žrtvi: 

»Mogoče -sklepala. Kot kaže - narobe sklepala. Kot vidim - vsi drugi so krivi. Kdo ve, kaj bi povedale učiteljice, ki so bile opljuvane? Pa še nekaj je zanimivo - ta grd, mrhovinarski način, ko vsi planejo na nekoga. In pri tem "trosijo" strašno moralo ter solzno zaskrbljenost. Tako, dovolj imam za danes. Sedaj pa kar. Vsi tisti, ki morate biti še malo ogorčeni, da se malo sprostite, ker ste imeli zagoveden dan v službi. In da dobite občutek, kako ste "dobri".«

V dekletovi šoli je bil sprejet dogovor, ki se ga s šolske strani niso v celoti držali – niso prenesli vseh informacij. Potem, ko se je to pokazalo – učenka ni vedela za test - je bilo učiteljici pretežko prestaviti test, čeprav je bilo določeno s pogodbo, da ima učenka pravico do tega. Pretežko razumeti, kako je delati šolo na daljavo, zraven imeti številne terapije in prenašati bolečine, v prejemanju snovi in obvestil pa biti povsem odvisen od sošolcev, ki jih je treba za vsako stvar po večkrat spomniti, pa še vedno ti ne bodo prenesli vsega. 
»Povedala ji je, da je njen problem in da bi se morala pozanimati sama,« je napisala mama o odzivu učiteljice. Po tem, ko je bil sprejet dogovor, kdo in kako jo bo o čem obveščal, bi se morala pozanimati sama. Nek učenec (kaj pa vloga razrednika?) ni izpolnil zadolžitve, vendar to ni nič takega, medtem ko pa je težko poškodovana učenka res nemarna, ker ni vsak dan spraševala: 'A pišemo še kak drug test poleg teh, za katere ste mi povedali? Še kaj drugega? Še kaj drugega?...'

Učiteljice so bile po mnenju tega učitelja 'opljuvane'. Jaz ne vidim pljuvanja v tem, da je mama navedla preprosta in jasna dejstva:

-Zadolženi (s strani šole) odsotne učenke niso obvestili o testu.

-Ko se je to izkazalo, niso prevzeli odgovornosti, ampak so jo prevalili na bolno učenko.

-Učiteljica ni hotela pristati na čisto običajno prilagoditev (prestaviti test na datum, ki učenki bolj ustreza), do katere je učenka po pogodbi - in sploh po šolski zakonodaji - upravičena.

-Po posredovanju mame pri vodstvu šole je učiteljica pristala na prestavitev datuma testa. Ko je ta dan prišel, pa je, hops, namesto predvidenega testa dala učenki drugo preverjanje – domače branje. Tega bi morali, tako je bilo prvotno v načrtu, pisati že pred počitnicami, vendar si je takrat učiteljica nenadoma premislila, da bodo to raje pisali po počitnicah. Spet nič hudega, učiteljica si lahko nenadoma premisli in spremeni načrt, kdaj bo razred pisal domače branje. Za to, da tej učenki ni dala pisati tiste snovi, za katero se je po vnaprejšnjem dogovoru pripravila, pa resnično nimam besed. Še hujše pa je, kar je sledilo:

-Na vprašanja mame, zakaj se ne drži sklenjenih dogovorov, je učiteljica med drugim odgovorila, da »hčerka odlaša s pridobivanjem ocen, da naj se drugače zorganizira«. Kakšna podlost! 

Razumljivo, da je mama ogorčena: »Kako si drzne uporabiti besedo ODLAŠANJE pri učenki, ki je manjkala pri pouku v letošnjem šolskem letu kar dva meseca in bila na približno 30 zdravniških pregledih? Da števila terapij sploh ne omenjam. Naj povem še to, da ima hčerka ravno toliko ocen pri pouku kot vsi ostali učenci in bi jo lahko za to pohvalili, ne pa da predrzno omeni, da odlaša! Je to odlašanje, da ima pridobljene vse ocene vsem težavam navkljub?«



DRUGI UČITELJ: TO JE MATERIAL ZA PEDOFILE

Drugi učitelj se je čutil upravičenega (ali dolžnega), da to mamo ukori zaradi tega, ker je k svoji izpovedi na facebooku dodala sliko hčerkinega golega hrbta, na katerem se vidijo brazgotine od operacije. Takole piše učitelj:

»Neprimerno je (razen če ste to storili v umetniške namene), da telo hčere javno razgalite in jo s tem izpostavite. Seveda bi me v vašem primeru zanimalo tudi mnenje tistih dveh, ki jima nekorektnost očitate. Zlahka namreč pribijemo nekoga na križ, a mu ne damo priložnosti, da pove svoj del resnice. Če pa je ta stran namenjena temu, da na njej križamo vse slabe učitelje - le teh je med nami ravno toliko, kot je slabih delavcev v vaši službi, zagotovo pa jih je manj, kot staršev, ki delajo svojim otrokom slabo uslugo. Po mojem mnenju ste vi med njimi, tudi sam imam hčere, pa na facebook ne bi dal materiala za pedofile. Upam, da vas bo tole streznilo«, se je postavil v pozicijo boljšega in pametnejšega.

Na tem mestu sem posegla s svojim komentarjem: »Gospod, vašemu pisanju, kaj doživljate kot učitelj, smo verjeli, ne da bi imeli potrebo, da najprej slišimo še drugo stran - njihov del resnice. Zakaj ne bi mogli verjeti tudi tej mami? Zakaj ne bi mogli tudi starši povedati svojih zgodb, ne da bi bili takoj osumljeni pretiravanja?«

(Moj komentar se nanaša na članke, ki jih je pred časom objavil ta isti učitelj, v katerih opisuje nevzdržne razmere, v katerih delajo učitelji, namreč nimajo osnovne varnosti, spoštovanja in dostojanstva, učenci in/ali starši jih lahko verbalno in/ali fizično napadejo oziroma jim grozijo…)

Učiteljev odgovor:

»Saj nisem napisal, da ne verjamem. Ampak žal na tej spletni strani delate z učitelji isto, kot je ku klux klan delal s črnci. Posplošujete, da so vsi slabi in jih slabšalno obsojate. Prvi učitelji otroka so starši. Če starši svojega otroka niso naučili, da se v življenju delajo krivice, potem ga niso pripravili na življenje. Če ne znamo biti kritični do sebe, kako naj bomo kritični do drugih. Takšne šole, kjer so učitelji dežurni krivci za celotno zlo po šolah v Sloveniji mi pokončni, morda tudi dobri učitelji pač NOČEMO…«

Torej, prebrali smo pripoved matere, iz katere je zlahka in jasno razvidno, da sta dve določeni učiteljici storili povsem konkretna neprimerna dejanja. V nekaterih stavkih mama nakaže, da je bilo še več dogodkov, ko učitelji niso spoštovali dogovora – pogodbe, vendar je tu opisala samo dva poglavitna zapleta. Učitelj nas (mamo in vse, ki smo jo v kometarjih podprli) obtožuje posploševanja in vleče pretresljivo primerjavo s ku klux klanom. V zvezi s tem imam vprašanje: Kaj lahko starši naredimo v primeru, da je na isti šoli več neprimernih postopanj (tudi na šoli mojih otrok jih je bilo veliko), zraven pa poznamo še primere z drugih šol – kako naj to povemo, sporočimo, ne da bi se sprožil rafal 'posplošujete!'?

Pravzaprav ni nobena skrivnost, da je naša država v globoki krizi na vseh področjih, v ozadju vsega je splošna kriza vrednot. Šolstvo ni nobena izjema. Zakaj (starši) ne smemo govoriti o tem? Jasno je, da je sam sistem zanič (zastarel, okorel, neživljenjski…), in že s tega vidika (znotraj slabega sistema) je zelo težko narediti dobro šolo. Če bi konkretno mi, v naši družini, imeli v vseh letih šolanja otrok nekaj posameznih problemov, sicer pa bi bilo stanje vsaj solidno – ne samo znosno (pa niti znosno ni bilo), potem ne bi bili upravičeni do posploševanja; tako pa smo.

Vrnimo se k učiteljevemu odgovoru na moj komentar: Ni napisal, da ne verjame, torej najbrž verjame. Ampak vseeno je hud na mamo, ki grdo govori o njegovih kolegih. Možno, da je bilo vse res, ampak ne bi smela javno povedati, ne bi smela izraziti svoje bolečine, ker to je ku-klux-klanovsko obsojanje učiteljev. Učiteljev se ne sme javno obsojati za nesprejemljiva dejanja, samo starše se lahko.

Iz ogorčenih reakcij teh dveh učiteljev je sklepati, da – ne smemo povedati. Biti moramo tiho. Medtem ko nam oni lahko mimogrede podelijo nalepko 'zanič starši, ki škodijo svojemu otroku, zraven pa še pljuvajo po učiteljih'.

Kaj pa nam učitelj sporoča s stavkom »Če starši svojega otroka niso naučili, da se v življenju delajo krivice, potem ga niso pripravili na življenje«? V danem kontekstu je videti, kot da želi povedati, da ni težava v tem, da sta učiteljici naredili učenki krivico, ampak v tem, da je njena mama ni pravočasno podučila, da se v življenju 'pač' dogajajo tudi krivice.

V nadaljevanju komentiranja gospod potoži, da o učiteljih nikoli ne povemo nič dobrega. Še enkrat obžaluje usodo deklice, ki bo zaznamovana, ker je neizkušena mati objavila na facebooku sliko njenega golega hrbta; ne obžaluje pa tega, da se je morala poleg hudih zdravstvenih težav soočati še z aroganco in krivičnostjo nekaterih šolskih delavcev (vsaj omenja tega ne). Nazadnje sklene: »Kot učitelj pa bom celo življenje opozarjal na neumnosti, ki jih starši počnemo-počnejo, četudi zaradi tega na tej strani ne bom preveč popularen.«

Škoda, da ob tem nam staršem odreka pravico, da opozarjamo na neumnosti, ki jih počnejo učitelji.

Še je dodal: »Na koncu še tole. Vedel sem, da boste vse to, kar ste naredili slabo z objavo "razgaljene deklice" naprtili učitelju - tokrat pač meni. Hvala, s tem ste spet pokazali, kako odgovorni smo v Sloveniji. Udarimo po prvem, ki nas opozori, da smo naredili napako. Kakšna sreča za nas, če je ta oseba povrh še učitelj.«

Ne vem, kaj ima v mislih s tem, da smo vse naprtili njemu. Sama sem ga samo vprašala, zakaj ne bi mogli verjeti izpovedi te mame, kot smo pred kratkim verjeli njegovi. Neka gospa pa se je še (kot sem se pri sebi tudi jaz) začudila, kako je lahko prišel na idejo, da je fotografija material za pedofile, takole: "Človeku, ki v šraufih in hrbtu operiranega bitja vidi spolni moment, ne verjamem kaj dosti. Razen kar to pove samo po sebi." Drugih odzivov ni dobil.

Mimogrede, gospod učitelj: mama je opozorila na napake učiteljic, in ste prav tako njej naprtili odgovornost in udarili po njej.

Moj komentar slike golega hrbta: Nič takšnega. Ta hrbet bo skupaj z drugimi hrbti lahko vse poletje razgaljen ob bazenih, ob morju, z dodatkom ene tanke vrvice, ki ne pokrije ničesar, in nihče se ne bo zgražal. Žalostno je, kako si nekdo brez zadržkov dovoli obsojati dejanje, ki samo po sebi ni sporno (lahko pa mu poljubno da pečat pedofilske seksualnosti, kdor se giba v takšnih miselnih okvirih), medtem ko drugi po njegovem ne bi smeli obsoditi nestrokovnega in nečloveškega ravnanja nekih učiteljic.



UČITELJICA: MAMA MANIPULIRA S ČUSTVI BRALCEV, POLEG TEGA PA JI NE VERJAMEM, DOKLER NE SLIŠIM ŠE DRUGE PLATI

Še ena učiteljica je poleg teh dveh gospodov videla v zgodbi 'metanje slabe luči na vse učitelje.' Podrobno je tudi opisala situacijo, ki jo ima trenutno v svojem razredu: Dva učenca veliko manjkata, ogromno se jima mora prilagajati v preverjanjih, pomagati pri pridobivanju snovi, pa vendar njuna mama še vedno ni zadovoljna, stalno se pritožuje in opozarja na pravilnik o ocenjevanju… Zaradi takšne težavne matere (seveda pa ima poleg te še druge izkušnje iz preteklih delovnih let) ta učiteljica ne želi verjeti mami iz naše zgodbe. Ne, dokler ne sliši še druge strani.

Ali naj mi verjamemo njeni pripovedi o težavni mami, dokler ne slišimo tudi druge plati? So učitelji že vnaprej bolj verodostojni kot starši? Jaz ji verjamem (učiteljici). Ne vem pa, kako bi šlo tudi v obratno smer. Kako lahko jaz ali katerikoli starš potožimo o težavnem učitelju, učiteljici, ne da bi nas njegovi kolegi osumili pretiravanja / potvarjanja dejstev / laganja, skratka da 'krivo pričamo.'

Kopiram učiteljico: »In če bi s tiste strani (šole poškodovane učenke, op. p.) prišla informacija, da so pozabili, da je učiteljica spregledala, da je morda res tako reagirala na prvo njihovo prošnjo... Potem tole zgodbo podprem 100%. Dokler pa berem le eno stran, ki je izredno subjektivna... A-a, mene ne boste, jaz še imam lastno glavo in še kar nekaj zdrave pameti v njej. Kako je pa z vami, pa ne vem.«

Učiteljica posplošuje. Ker ima trenutno v svojem razredu neko ekstremno težavno mamo, tudi tejle mami ne bo verjela. 'Pljuva' po starših.

Poleg tega se ji zdi zelo verjetno, da so na šoli že veliko naredili za učenko s poškodbo, ji šli zelo na roko, pa ni bilo nikoli dovolj, zato so potegnili mejo. Takole pravi: 
»Pa vi veste, kolikokrat in kako so se hčerki že prilagodili? Morda so pa naredili že marsikaj, pa ni bilo nikoli dovolj dobro in imajo prestavljanja in pogajanj poln kufer.« 
Zakaj se ji zdi to tako zelo verjetno? Ker bi ona tako naredila? To še ne zagotavlja, da bi tudi katerikoli njeni kolegi to naredili. Mama je napisala, da ni bilo narejeno, čeprav dogovorjeno; napisala je, da hčerka redno pridobiva vse ocene, toda to je samo mama; učiteljica meni, da gre bolj zaupati njenim stanovskim kolegom, kot pa neki mami; močno se ji dozdeva, da si je ta punca - z vsemi pridobljenimi ocenami kljub težki operaciji, do pred kratkim vrhunska športnica, ki je zastopala svojo šolo na tekmovanjih - stalno nekaj zmišljevala in odlašala, da so je nazadnje imeli v šoli že čez glavo.

Učiteljica razpolaga še z enim podatkom: Ve, za katero šolo gre v tej pripovedi, in ve, da »vodstvo šole menda tam res ni dobro in kolikor mi je znano kvaliteta in ugled zadnja leta strmo padata.« Toda kljub temu se ji zdi bolj verjetno, da je šola ravnala prav, mama pa v obtožbah pretirava. Šoli s slabim ugledom še vedno lažje zaupa kot pa neki mami, ki je ne pozna; o njej ve zgolj to, da je mama do pred kratkim vrhunske športnice, ki ne glede na težko poškodbo tudi v obdobju rehabilitacije in postrehabilitacije opravlja šolske obveznosti.

Če bi dobila zagotovilo, da so napake res bile storjene, tako kot opisuje mama, »se takoj postavim na stran mame in ji pomagam pri iskanju ustreznih ukrepov in rešitev, da se učiteljicama pristriže krila in zelo verjetno tudi zamenja vodstvo šole«, piše učiteljica. Ampak kaj, ko mamam ne gre kar verjeti na besedo, saj vemo kakšne so. Če si njihov otrok zlomi hrbtenico in se mu v trenutku spremeni življenje, porušijo sanje, pa sploh postanejo čisto nemogoče. Potem si celo predstavljajo, da bodo učitelji otroku v oporo, mu prisluhnili in se mu prilagodili, ter se držali pisno sklenjenih dogovorov; celo to, da se bo razrednik kdaj pa kdaj spomnil na svojo odsotno učenko in preveril v razredu, ali so jo zagotovo obvestili o vsem (ali pa jo celo sam obvestil?!?).

Medtem ko je prej omenjeni učitelj ostro opomnil mamo zaradi objave neprimerne fotografije, jo je ta učiteljica ujela pri še enem nečednem dejanju: Pri bralcih je z besedno manipulacijo zbujala sočutje! Najbolje, da kopiram njeno pretanjeno psihološko analizo, ki se zaključi z moralnim podukom:

»Je zaznati nekaj težav v šoli iz njega (maminega sestavka - ne prvotnega, pač pa ko je tem dvomečim učiteljem še dodatno pojasnjevala okoliščine, op. p.) in so tudi napisane tako, da se jih da razumeti kot velike napake, odstopanja od dogovorov in podobno. Kljub temu pa vam moram napisati, da, če znaš pritisniti pravi gumbek sočutja (lahko berete manipulirati z besedami) pri ljudeh, potem te v minuti zasujejo s sočutjem, dobrimi pismi, želijo te spoznati in s teboj trpeti in seveda, z vso silo udrihati po ničvrednih drugih, ki delajo samo krivice in si skorajda ne zaslužijo poimenovanja "človek".

Večina bi nas znala hitro najti ta gumbek in lahko se takoj začnemo kepati s psovkami, kritikami, pljuvamo, se lasamo, grizemo, streljamo če hočete, pa še kaj.

Ni prav, da ste nastopili na tak način.«


Učiteljica meni, da je mama pri bralcih dosegla sočutje z manipulacijo, medtem ko je čutečim ljudem jasno, da je zgodba sama zase dovolj, da vzbudi sočutje.

Težko rečem in težko verjamem, da je učiteljica res brezčutna; morda je takšna samo v trenutkih, ko čuti, da mora braniti učiteljski stan. Slednje pa je tokrat začutila v napačnem trenutku, v to sem prepričana. Narobe je za vsako ceno braniti 'naše', četudi so naredili očitno napako. Za ugled vsake poklicne skupine bi bilo veliko bolje, če bi napake posameznikov priznali (občasne strokovne napake so neizbežne in povsem človeške, le da v tem primeru ni bilo tako – bile so nečloveške in zlahka bi se jim dalo izogniti), ter se vsi skupaj odločno branili ob neupravičenih napadih – imeli bi več kot dovolj priložnosti! (Glej članek Tudi učitelji so žrtve nasilja.)

Skok v obrambno pozicijo takoj, ko nekdo opozori na napako katerega koli učitelja ali šole, ta medsebojna 'solidarnost', nikakor ne vpliva pozitivno na ugled poklica; prej nakazuje na težnjo k neprevzemanju odgovornosti: če bomo družno odbijali vse 'napade', se nikomur od nas ne bo treba soočiti z odgovornostjo, kadar se nam zgodi napaka. Te pa se neizbežno zgodijo vsakomur, ki kaj dela.

Kakorkoli, čeprav učiteljica iz materinih dodatnih pojasnil zdaj že razbere, da je šlo za »velike napake, odstopanja od dogovorov in podobno«, še vseeno mora opomniti to mamo, da ni ravnala prav, ko je 'manipulativno' objavila svojo izpoved.



ŽRTVE SMO V RESNICI MI, UČITELJI – POLEG TEGA PA TEJ MAMI NE VERJAMEMO!

Neverjetno v vsej tej zgodbi je med drugim tudi to: Prebrali smo pripoved o težki poškodbi in prestani težki operaciji ter rehabilitaciji štirinajstletnega dekleta, ter o stresih, ki so sledili še v šoli. Večina komentarjev ostane pri temi: Deklici želijo čim prejšnje okrevanje, obema z mamo veliko moči za prestajanje vsega skupaj, obsodijo postopke v šoli. Samo gledišče treh pedagogov, ki sem jih nazadnje komentirala, je povsem drugačno: V vlogo tistega, ki tukaj trpi, postavijo sebe – učitelje; natančneje svoji kolegici, ki ju sicer osebno ne poznajo, vendar se v tej situaciji z njima zlijejo in identificirajo. Vedejo se enako, kot če bi bila kritika usmerjena na njih same. Dekličin hrbet je poln brazgotin, v njem so vijaki, tu pa beremo o učiteljih, ki da jih 'pribijamo na križ', ku-klux-klanovsko slabšalno obsojamo, pljuvamo po njih, se spravljamo nanje kot mrhovinarji, mečemo nanje slabo luč. O tem, kaj prestaja zadnje mesece ta učenka, pa niti besede.

Vsi trije – dva učitelja in učiteljica, so podvomili v verodostojnost mamine pripovedi; če bodo slišali še drugo plat, potem bodo šele verjeli, prej ne. Potemtakem, če želimo starši povedati karkoli negativnega, nismo verodostojni, dokler se ne 'soočimo' kot na sodišču; obvezno mora biti zraven tudi 'tožena stranka', ki naj pove svojo verzijo zgodbe. V tem je težava, ker to ni izvedljivo.

Res je, težave je treba reševati na licu mesta, vsak mora imeti možnost povedati svoj del zgodbe. Starši to počnemo, kolikor moremo, dokler ne obupamo; hodimo v šolo, pogosto naletimo na mline na veter – nič se ne spremeni. Tej mami je prekipelo, ker so se kršitve pogodbe vrstile, bila je zbegana in osupla ob tako nesočutnem odnosu nekaterih pedagoških delavk. Začutila je, da želi svojo zgodbo povedati drugim, da - po eni strani - izlije svojo bolečino, po drugi strani pa morda tudi prispeva k spremembam v prihodnje, kajti kot vemo – nič se ne bo spremenilo, če bomo tiho.

Kadar sem sama šla v šolo, na pogovor k razredničarki ali svetovalni službi, ker so mojega otroka vrstniki izločali, se po tem ni nikoli nič spremenilo, kvečjemu je bilo še slabše, kajti k prejšnjim zmerljivkam so dodali še 'tožljivec'. Kadar sem na sestanku za starše izpostavila kak problem, da bi se skupaj o njem pogovorili (na primer pretežke torbe), drugi starši niso bili zainteresirani, učiteljica pa ni znala voditi pogovora. Sledila je hitra zamenjava teme pogovora in gostobesednost, da ne bi še kdo prišel do besede, ker je učiteljico strah napadov in želi mučni dogodek čim prej končati. Moj najmlajši otrok je sam večkrat povedal razredničarki in ravnateljici, da ga sošolci nadlegujejo, ker pa takšnih problemov ne znata reševati, sta pri tem gledali skozenj, dokler ni odnehal. Nista se odzvali, nikoli. Nazadnje smo zamenjali šolo. S tem so izgubili enega odličnega učenca, ki vsako leto prinese svoji šoli tudi nekaj priznanj s tekmovanj.

Po takšnih izkušnjah je prav kruto, če mi rečete, da naj probleme rešujem tam kjer so, s konkretnimi udeleženci, ne pa da 'javno pljuvam'. Ko se težav na šoli ni dalo rešiti, sčasoma pa sem se tudi zavedla, da ima problem šolskega sistema zelo globoke in razvejane korenine, takrat ne preostane drugega, kot da o problemih javno govorimo, opozarjamo. Želela bi si, da bi ljudje razumeli razliko med 'pljuvanjem' in opozarjanjem na problem, vendar jih žal veliko ne razume.

Učitelji pogosto tudi ne razumejo tega, da če imamo starši kakršno koli kritiko na določenega učitelja ali na kaj drugega v zvezi s šolo, je ni treba nemudoma vzeti nase; sami so lahko popolnoma mirni, dokler so sami v sebi gotovi, da delajo najboljše, kot v danih razmerah lahko.

In takrat, ko želimo starši povedati svojo zgodbo, nastane vik in krik. Da pljuvamo. Da obtožujemo vsevprek, druga stran pa se nima možnosti braniti. Nekaj se jih družno tolče po prsih, kakšna krivica se dogaja njihovemu stanu.




TAKO KOT UČITELJI, TUDI STARŠI NISMO VSI ZA V EN KOŠ

Pri tem seveda dobro vem, kakšna patologija vlada v vsej naši družbi, koliko je v resnici takšnih staršev, ki nezaslišano razvajajo in ščitijo svoje otroke, grozijo učiteljem, se vedejo v šoli prostaško in tako naprej. Tega se dobro zavedam, tudi članek sem napisala o tem. Ampak jaz in moj mož ne spadava med njih. Če se oglasim s kakšno kritično pripombo, pa bom, kar se tiče teh treh učiteljev in njim podobnih, takoj romala v isto malho z njimi (groznimi starši)! Mama, ki je objavila svojo izpoved, je že v njej. Aha, pravzaprav sem tudi jaz že tam – vsi, ki smo se ob brezčutnih odzivih teh treh pedagoških delavcev postavili v bran devetošolki in njeni mami, pozivali k razumevanju, sočutju in empatiji (najprej pa k zaupanju, da sploh govori resnico), smo poleteli tja. Če nas ni zalučal en ali drug, nas je pa tretji.

O kritično slabem stanju v šolskem sistemu, pa tudi na naši bivši osnovni šoli sem že pisala, objavljala na facebooku. Številni odzivi so mi pritrjevali, ljudje so se spominjali lastnih slabih izkušenj s šolo, skupaj smo ugotavljali, da gre z leti še na slabše. Potem sta se pojavila neka učiteljica (iz čisto druge šole, tudi druge regije) in še en gospod, ki sodeluje s slovenskimi šolami, in se uprla: to ni res, to ni mogoče. Pisala sem še dodatna pojasnila, kaj vse je slabega na šoli – slaba kvaliteta pouka, ne obvladujejo učencev - ne vztrajajo pri spoštovanju osnovnih pravil, ob kršitvah ne ukrepajo, pač pa pustijo, da stvari tečejo svojo pot - od slabega na slabše… a mi enostavno nista verjela, še zlasti učiteljica ne. 'Toliko napak na eni šoli, in da se ne bi dalo nič zmeniti, tega enostavno ne verjamem', je napisala. Ni mi verjela, in jaz nisem mogla drugega kot napisati, da sem tudi sama težko verjela, da se vse to dogaja.

Če na neki šoli funkcionirajo tako, da težave ignorirajo, jih zanikajo, preslišijo, spregledajo, pometajo pod preprogo, in je zaradi tega stanje v razsulu… kako naj pridobim verodostojnost s tem, da 'še druga stran pove svojo plat'? Jasno, da bodo uglajeno povedali, da oni pa teh težav niso opazili, da ne vedo, o čem jaz govorim. Tako mi je večkrat odgovorila razredničarka, ko sem prišla na razgovor zaradi izločanja in nadlegovanja mojega starejšega sina, ki je trajalo več let, vse dokler ni odšel na gimnazijo.




DVA TABORA???

Prepričana sem, da starši in učitelji nismo in ne smemo biti dva nasprotna tabora. Smo v istem čolnu. Pred kratkim smo v eni od skupin ugotavljali, da potrebujemo 'Združenje staršev in učiteljev, ki si želijo boljšo šolo'. Moramo se pogovarjati… ampak kako? Kako naj povem, opozorim na probleme, ne da bi nekaj učiteljev poskočilo in začelo kričati, da 'pljuvamo po njih', da mečemo slabo luč na vse, da jih pribijamo na križ…? To vprašanje sem zastavila učiteljici, ki se je odločila, da bo izpoved devetošolkine mame vzela z rezervo, ker pozna že druge težavne mame, ki krepko pretiravajo. Napisala sem:

»Kaj lahko starši naredimo, da bomo za vas kredibilni? Da bomo lahko povedali svoje boleče izkušnje s šolo in nam boste verjeli, ne da bi komunicirali samo kot na sodišču: pripeljite priče, predložite dokaze, potem se bomo pa pogovarjali.

Tudi starši si želimo, da nas učitelji ne mečete vseh v isti koš. Nimamo vsi razvajenih otrok, nemogočih zahtev, nismo vsi nevrotični, prezaščitniški... Kako lahko pokažem, da sem normalna mama, ki bi rada, da se pogovarjamo konstruktivno, skupaj iščemo rešitve?«


Učiteljica je poznala odgovor in mi ga napisala:

»Marjana, korekten odnos, dobra komunikacija, predvsem pa poznati in se ustaviti pred mejo, ki označuje avtonomnost in strokovnost staršev in učiteljev. Sem mnenja, da se vse da pogovorit in dogovorit…«

Ampak ta odgovor je samo teorija, ki mi ne bo pomagala. Namreč jaz lahko nekaj povem in pri tem menim, da sem bila korektna, da sem se potrudila s komunikacijo, da poznam in upoštevam mejo – ampak če učiteljici ne bo všeč, kar pravim, mi bo lahko poočitala, da sem bodisi nekorektna bodisi da sem prestopila mejo… in bom spet diskreditirana. Pojmi, kot so avtonomnost, strokovnost, korektnost in meje, so dovolj ohlapni in raztegljivi, da jih je možno uporabiti na ta način. Da se bo to zgodilo, pa pričakujem zaradi odziva na tukaj obravnavano izpoved mame, ki je bil odziv v smislu, da če ti nekdo stopi na rep, ga v obrambo lahko nečesa obtožiš (blatenja, manipulacije…), najpreprosteje pa je, da mu kratkomalo ne verjameš. Oboje skupaj pa je sploh kombinacija, ki 'trga gate!'




ŽELIMO SI VSE KAJ DRUGEGA

Žalostna sem zaradi takšnih odnosov, a nisem samo jaz - sodelavka Familylab-a je napisala:

»Debata, ki se je razvila, je skoraj še bolj boleča od dogajanja, ki jo je sprožilo. Žalostna in razočarana (sem). Tokratni opis dogajanja s strani matere (še enkrat sem ga šla prebrat) se mi namreč zdi precej jasen, dovolj podroben, ne vsevprek obsojajoč, niti žaljiv, tudi kakšne destruktivne žolčnosti ali zagrenjenosti ne čutim med vrsticami - se mi zdi, da zelo konkretno opisuje konkretne reči in dejanja konkretnih posamičnih učiteljic, ki se ne zdijo korektna niti s strokovnega vidika, kaj šele človeškega. Pa je vseeno sprožil samonanašalne projekcije ... Ta moment je tisti, ki me najbolj žalosti. Ta takojšnji skok v obrambni položaj in streljanje s topovi ("nevrotična mama" ipd.). Škoda. Ker to žal res ni plodna podlaga za konstruktivno debato.«

In še neka gospa:

»Da vas ni sram pljuvati po otroku, ki je prestal tako hudo operacijo. Športniki v večini primerov (sploh taki, ki imajo naporne treninge vsak dan po 3 ure) niso razvajeni otroci. Navajeni so "garati " in prenešati bolečine in so ponavadi tudi izredno disciplinirane osebe, ki si znajo dobro organizirati svoj čas. Tudi mene bi kot mamo težko poškodovanega otroka v fazi rehabilitacije tak odnos učitelja razjezil.«

Na srečo so se nesramno - obrambno odzvale samo tri osebe iz pedagoških vrst, veliko pa jih je (prav tako pedagogov) podprlo mamo in hčer ter obsodilo ravnanje učiteljic. K tem trem ne pozabimo prišteti tistih (vsaj) dveh učiteljic, zaradi katerih je mama napisala izpoved, pa ravnateljice in razrednika, o katerih sicer ne zvemo veliko, je pa vendarle razvidno slabo opravljanje njihovega dela. Takšne zgodbe in takšni odzivi ne bi smeli obstajati. Pomanjkanje sočutja in empatije, nekorektnost, nestrokovnost, celo nečloveškost, nespoštovanje dogovorov, sarkazem in ironija, vzvišenost in nespoštljivost do starša in učenke, ki jih vidimo tukaj, so srhljivi.

Učitelji nikakor niso (edini)krivi, da imamo slabe šole, sploh pa ne za slab šolski sistem, za nesposobnost, neučinkovitost in birokratizem državnih šolskih organov. Na vsak način pa si želimo, da poleg vseh ostalih napak šolskega sistema vsaj med učitelji (ti so vsakodnevno v stiku z našimi otroci) ne bi bilo takšnih, ki jim manjkajo osnovne človeške kvalitete in/ali najosnovnejše kompetence za opravljanje učiteljskega poklica (poslanstva). Vendar so. Ne glede na to, koliko imamo tudi dobrih učiteljev, ali na to, da gotovo včasih tudi slab učitelj naredi kaj dobrega (in obratno), takšni zdrsi, o katerih beremo tukaj, niso sprejemljivi.



NAJ PONOVIM, KAJ SI ŽELIMO IN KAJ PRIČAKUJEMO GLEDE MEDSEBOJNEGA SPOŠTOVANJA UČITELJEV IN STARŠEV:

Ko učitelji govorijo o slabih izkušnjah, ki jih imajo pri svojem delu s starši, pa tudi s kom ali s čim drugim, jih moramo vedno vzeti resno.

Ko starši govorimo o slabih izkušnjah, ki jih imamo ob šolanju naših otrok z učitelji, pa tudi s kom ali s čim drugim, nas morate vedno vzeti resno.

Oboje velja še zlasti in brezpogojno, če je govora o osebah, dogajanju, katerih ne poznamo – kot je to bilo v tokratnem primeru. Soditi nekega starša in/ali učenca, ki ju ne poznate, na podlagi drugih staršev in učencev, ki jih poznate, je nedopustno, pa čeprav ste – verjamem – v svoji karieri doživeli že marsikaj. Prav tako velja obrnjeno: Čeprav poznam že veliko slabih učiteljev, ne bom nikoli na podlagi tega sodila o učitelju, ki ga ne poznam in o njem nimam podatkov, in enako pričakujem tudi od drugih staršev.

To, da smo na podlagi mamine izpovedi obsodili vedenje učiteljic njene hčere, ne pomeni, da smo sodili učitelje, ki jih ne poznamo (res jih ne), ampak da smo mamo vzeli resno, ker nimamo razloga, da je ne bi. Besede kogarkoli lahko vzamemo z rezervo samo v primeru, če je od prej znan kot nezanesljiva oseba in lažnivi kljukec, ne pa samo zato, ker je 'iz nasprotnega tabora'.

Težave lahko rešujemo samo tako, da o njih najprej spregovorimo, jih izpostavimo. Zato moramo drug drugemu dovoliti, da pripovedujemo svoje boleče zgodbe, in si pri tem ne metati v obraz dvomov in sumničenj.



ZAKLJUČEK

Za potrebe tega članka sem postala nekdo, ki secira besede drugih, in to mi ni bilo prijetno. Ni mi podobno. Toda želela sem pokazati, kje imamo problem. Kako daleč smo še od komunikacije na enakovrednem in enakopravnem nivoju. Kako si ne zaupamo, se povzdigujemo eni nad druge. Kako smo sarkastični in sodimo ter obsojamo, ko bi morali biti sočutni in spoštljivi. Se gremo dva tabora: naši in vaši. 'Naše' branimo za vsako ceno, tiste druge pa 'psihološko analiziramo' in jim lepimo razne oznake, jim pripisujemo nečedne namene…

S tem pisanjem se izpostavljam nadaljnjim napadom nekaterih oseb. Sama sem vsekakor odločena ostati na svojem dosedanjem nivoju komunikacije, zato prosim tudi bralce, ki morebiti so ali bodo nastrojeni proti šolstvu ali pedagoškemu osebju, da se v komentarjih ne izražajo napadalno, nestrpno, žaljivo ali kako drugače neprimerno. Moje pisanje vsekakor nima namena in ne sme postati bojno polje, ampak ustvariti prostor za konstruktiven dialog.