SE TUDI VAM MEŠA ZARADI ŠOLE?

Številnim družinam šola povzroča skrbi in nadloge. Takole so jih opisale mame v Facebook skupini Kje vas čevelj žuli? - Šolstvo: 

📕-Otrok je vstopil v tretji razred, jaz pa imam občutek, kot da sem padla v grozljivko. Po enem tednu odsotnosti je imel več za narediti za nazaj, kot sem imela jaz po tednu odsotnosti v srednji šoli. Da niti ne omenjam, kako je, ko hodi v šolo.

📕-Katastrofa je tole šolstvo. Hči je v 4. razredu in vse bolj je videti, da moramo starši doma razlagati snov, ne učitelji v šoli. Vse odvisno od učitelja - lansko leto je vse razumela že pri pouku, letos nič. Pri nas je pa še ta težava, da jaz delam v dveh izmenah, mož pa pride iz službe šele malo po peti uri.

📕-Tudi moj sin je v 4. razredu. Včeraj po šoli mi je rekel, da ga od pisanja boli roka. Popoldne je imel še nalogo iz matematike, kjer sem mu morala jaz razložiti deljenje z ostankom. V šoli so imeli očitno pomanjkljivo razlago, saj drugače z matematiko nima težav.

📕-Tudi mene je letos, ko je sin v 3. razredu, doletel šok. Zvezki, delovni listi, delovni zvezki, zbirke vaj, ni da ni. Vse polno domače naloge: dokončaj to, dokončaj tisto, naredi ono. A ni bila domača naloga nekoč namenjena utrjevanju snovi? Zdaj dokončujejo vse, kar niso uspeli v šoli. Pa se še sploh nismo začeli učiti za ustne in pisne preizkuse. Otrok ima še treninge, ki jih ima zelo rad, ampak je vidno utrujen. Poleg vsega še bralna hišica, računska hišica, domače branje.

📕-Pri nas podobno, s tem da je komaj v 2. razredu. Noro!

📕-Jaz imam dva, 2. in 5. razred. Popoldne se mi meša!

📕-Tudi pri nas doma nam je učenje o naravi v 4. razredu vzelo več ur popoldanskega življenja v naravi. To je zelo zaskrbljujoče …

Oglejte si  revolucionarno knjigo 
Šola, kam greš?
Kliknite TUKAJ.

Vir. pixabay

 
Kako se spoprijeti z vsem tem?
 
Nekateri starši razmišljajo tako:

📗-Jaz pač kdaj sama presodim, ali je nekaj še zdravo ali ne. Vidim, da otrok (3. razred) nič ne odnese od treh strani domače naloge iz danes na jutri pri matematiki, za povrh še 10 povedi pri slovenščini, utrujen od vsega pozabi, da je še nekaj za nalogo pri spoznavanju okolja in potem prinese domov rdeč podpis. Sem mnenja, da bi z malo naloge danes in malo jutri veliko bolj utrdil snov, kot takole nakopičeno, da od utrujenosti sploh ne ve več, kaj dela. Ko vidim, da dejansko ne ve več, kaj dela, se odločim, da je dovolj.

📗-Tudi naš ne dela vedno vseh domačih nalog in sem to tudi povedala učiteljici.

📗-Če ni časa, otrok naloge ne naredi in jaz se podpišem. Uči se toliko, kot je nujno. Bralni list smo vrgli v smeti. Bralne značke ne bo, ker je za nas bolj smiselno preživeti dan zunaj.

📗-V naši družini ima plezanje po drevesih prednost pred učenjem. In tudi znati ji ni treba čisto vsega, kar v šoli pričakujejo. Ne vidim smisla, da se v 4. razredu uči naštevati prepovedane droge. Dala sem ji možnost, da se to nauči ali pa ne, tudi če bo zato dobila nižjo oceno. Da ve, zakaj so droge nevarne, je bistveno bolj pomembno in več vredno, kot da jih zna našteti.

Sem na strani teh staršev. Ker je šolski sistem povsem izgubil kompas, je še toliko bolj pomembno, da starši obdržimo občutek za zdravo smer. Kaj od vsega, kar šola zahteva, je sploh zares dobro za otrokov razvoj - o tem moramo razmisliti starši in potem spoštljivo, a odločno stati za svojim mnenjem. 

To je kratkoročna rešitev. Dolgoročno pa se bo moral nujno! spremeniti tudi šolski sistem. 

 
V iskanju najboljšega načina izobraževanja za naše otroke nas lahko poveže revolucionarna knjiga
Šola, kam greš?  
Za vpogled v njeno vsebino kliknite TUKAJ.

KO JE ŠOLA VIR TEŽAV ...

"Ljudje zelo redko doživimo, da nas nekdo resnično posluša in sliši. To še posebej velja za ljudi v najstniški dobi. Redki mladostniki imajo izkušnjo biti slišani."

Pred dobrim letom sem napisala predgovor h knjigi pedagoginje Manje Kristanc:
Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da.
Objavljam del predgovora. 

Vir: http://manja360.si

Šola temelji na zunanji motivaciji
 
"Kadar gremo odrasli na strokovna izobraževanja in izpopolnjevanja, si praviloma lahko iz široke palete ponujenih vsebin izbiramo tiste, ki so nam blizu. Nekateri obiskujemo tudi seminarje in delavnice, ki nam pomagajo do večje kvalitete življenja in osebne rasti. Na teh izobraževanjih smo visoko motivirani za pridobivanje novih znanj in željno vpijamo vsako besedo. Kdaj pa kdaj se zgodi, da nas predavatelj razočara ali tema preprosto ni tisto, kar smo pričakovali – takrat lahko predčasno zapustimo prizorišče ali pa se zaposlimo po svoje, na primer z brskanjem po telefonu ali tablici. Nihče nas zaradi tega posebej ne obsoja, kaj šele kaznuje.

Za osnovnošolce in dijake je stvar popolnoma drugačna. Vsebin in predavateljev si ne morejo izbirati, a prisotnost je zanje obvezna; od njih se pričakuje tudi aktivno delo pri pouku ter učenje in opravljanje dodatnih nalog še doma. Če pri učnih urah pokažejo nezanimanje ali se zaposlijo po svoje, sledijo posledice – najmanj ustno opozorilo, neredko s prizvokom obsojanja in užaljenosti. Če učenec pokaže nepripravljenost sodelovati pri katerikoli od obveznih šolskih vsebin, si s tem prisluži neodobravanje odraslih, in v kolikor pri tem vztraja daljši čas, je deležen sankcij. Le-te se stopnjujejo na birokratsko predpisan način in toliko časa, dokler upornik ne popusti in se vda zahtevam. V srednji šoli pa je včasih rezultat takšnega ’spopada’ tudi opustitev šolanja.

Predvsem osnovno, pa tudi poklicno in srednje šolanje torej temeljijo na načelih  prisile, kaznovanja in nagrajevanja. To so vztrajni poskusi motiviranja od zunaj, medtem ko humanistična znanost že dolgo ve, da je edina resnična in trajna motivacija tista, ki izvira od znotraj, iz človeka.

Vir: pexels

 
Vsako vedenje nekaj sporoča

Vsako človeško vedenje je rezultat notranjih stanj in procesov: samospoštovanja, vrednot, prepričanj, stališč, razmišljanj, občutij ... Notranjih stanj in procesov v človeku ne moremo videti, lahko pa o njih sklepamo iz njegovega vedenja, vključno z govornim sporočanjem. Vedenje torej vedno nekaj sporoča.

Vedenje šolarjev – nezanimanje, nesodelovanje, odpor do učenja in do šole, motenje pouka, nesramnost, špricanje, pa tudi njihove psihosomatske težave, ki so na splošno v porastu – vse to so pomembna sporočila, ki pa jih odrasli svet noče slišati. Najsi sporočajo svoje stiske posredno - preko vedenja, ali pa neposredno, z besedami kot »šola je brez veze, dolgčas, učenje se mi upira, ...« vedno znova naletijo na gluha ušesa ali kvečjemu na obsojanje, ker se počutijo tako, kot se. Njihova beseda enostavno ne velja, njihov glas ne šteje. Potem pa se čudimo, da so nemotivirani in uporniški.

To, kar bi moralo biti slišano kot pomembno sporočilo, se obravnava kot nezaželjeno vedenje, ki ga je treba odpraviti. Ne poglobimo se v resnični izvor problemov.

Če bi si odrasli dovolili zares slišati ta sporočila, potem bi morali veliko spremeniti pri sebi, pri svojem načinu dela z mladimi, in v šolskem sistemu. To pa je zahtevno in zoprno, zato je lažje zatiskati ušesa in oči še naprej, zraven pa se vztrajno pritoževati, kako nemogoči so mladi in kako težko je z njimi.

Manja Kristanc se zaveda, da mladi niso slišani. Nekje v knjigi pravi: »Ljudje zelo redko doživimo, da nas nekdo resnično posluša in sliši. To še posebej velja za ljudi v najstniški dobi. Redki mladostniki imajo izkušnjo biti slišani. Odrasli smo precej hitri in impulzivni pri tem, da najstnikom ves čas govorimo, kaj naj delajo in kako naj to počnejo; s tem pa nenamerno ubijamo motivacijo in samostojnost, ki si jo tako želimo vcepiti v svojega otroka.«

Odlika Manjine knjige je tudi v tem, da izpostavi pomen odnosov, poslušanja in sprejemanja, ter da jasno razčisti nekaj temeljnih pojmov: Motivacija je stvar odnosa in vrednot, ne pa besedovanja, nagrad in kazni ali morda prisile. Tudi odpor je značilnost odnosa, ne pa lastnost posameznika. Sprejemanje ni isto kot strinjanje. Kaznovanje ne prinaša zaželjenih učinkov, ampak stvari še poslabša.

Staršem, pedagogom in vsem drugim odraslim, ki imate kakorkoli opraviti z otroki in mladino, predlagam, da nagrajevanje, kaznovanje in druge metode vplivanja od zunaj postavite v kot in se posvetite kvaliteti odnosov. Pri tem gre v resnici za delo na sebi: Urimo se v poslušanju, v sprejemanju brez presojanja, v empatičnem vodenju ... Če nam otroci nočejo slediti, se vprašajmo, kaj manjka našemu vodstvu, in ne, kaj vse je narobe z otroki. Delo z otroki je tako naša velika priložnost za osebno rast in razvoj." 


 

NIČ NE BO IZ NJEGA!

Jure (ime je izmišljeno) je bil bolj tih in vase zaprt otrok. V OŠ je vstopil s šestimi leti s skupino vrstnikov, s katerimi je bil že v vrtcu, kot ena prvih generacij devetletke. Oddelek je prevzela učiteljica, ki ni imela nobene topline in razumevanja za otroke.

Pri dečku so se že v predšolskem obdobju pokazale precejšnje težave s pozornostjo in še nekaj drugih posebnosti, tudi s področja motorike. Obravnavan je bil na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše. V vrtcu zaradi tega ni bilo posebnih težav, saj so vzgojiteljice normalno komunicirale s starši. 

Učiteljica v OŠ pa je zahtevala in pričakovala od vseh prvošolcev, da si bodo zapomnili njena ustna navodila, kaj je potrebno prinesti od doma, sporočiti staršem in podobno. Dala je vedeti, da jih ona pove samo enkrat, ne da bi jih tudi kam napisala ali o njih obveščala kolegico v oddelku podaljšanega bivanja. Juretu to seveda ni uspevalo in videti je bilo, kako se mu kopiči stres zaradi nenehnega neuspeha. Zato je mama izpisala Jureta iz podaljšanega bivanja in hodila ponj takoj po pouku, da bi ji lahko učiteljica vsak dan sproti po pouku povedala, kar je bilo potrebno.

Vir: Unsplash

Nekaj časa je to še nekako šlo, a je v drugem razredu učiteljica nehala komunicirati z mamo, češ da si bo zdaj otrok pa že moral zapomniti njena navodila, če noče “posledic”. Zaradi zdravstvenih (psihomotoričnih) težav pa si otrok ne glede na “posledice” večinoma ni zmogel zapomniti ali zapisati navodil. Vse bolj je učno zaostajal in v razredu so se pričeli tudi sošolci obregati vanj in ga ustrahovati. Jureta so pripravili do tega, da se je moral fizično braniti, da bi si zagotovil varnost in mir. Učiteljica je z neverbalno govorico dala staršem jasno vedeti, da do otroka občuti močna negativna čustva in ga niti slučajno ne bo branila pred vrstniškim nasiljem in drugimi “posledicami”.

Šola je kot obogatitveni program ponujala športne urice v podaljšanem bivanju. Starši so Jureta vpisali, v upanju, da bo motorično napredoval, ker je bil pri igrah z žogo in kolektivnih športih "nepremičnina". Ko je mama po pouku prihajala ponj, je večkrat videla, da v času dodatnih športnih uric nekaj počne sam, drugi pa so se kaj igrali. Po dveh mesecih je našla svojega otroka, kako se sam samcat vrti okoli droga v kotu igrišča, ostali pa igrajo nogomet, in se odločila, da se pozanima, kako kaj gre. Približala se je učiteljici, ki je vodila to obogatitev, za katero so plačevali. Prijazno je povprašala, kako kaj njen sin sodeluje. Učiteljica jo je pogledala s tistim priprtim hudobnim pogledom in revsknila vanjo: "Kaj bi pa radi slišali?! Nimam vam kaj povedat. Popolna ničla je. Za nič ni nadarjen in nič ne bo iz njega." In ji obrnila hrbet, češ da je "pogovor" zanjo zaključen.

Vir: Unsplash

V mesecu decembru v tretjem razredu OŠ se je pripetil dogodek, ki je Jureta in njegovo družino globoko pretresel. Zjutraj ga je mama kot običajno pospremila do vhoda v razred, sama pa odšla z dojenčkom v nosilki in s psom na krajši sprehod. Ob vrnitvi domov je našla vhodna vrata stanovanja odprta na stežaj, predsobo razmetano, Juretova torba je ležala sredi predsobe, njega pa ni bilo nikjer, niti ni bilo odziva na mamino klicanje. S pomočjo sosedov so takoj preiskali ves blok od vrha do tal in pregledali še okolico, a ga ni bilo nikjer. Po vrnitvi v stanovanje ga je mama končno odkrila v omari, kjer se je skrival in se tresel od groze. Skušala je izvedeti, kaj se je zgodilo, a otrok od šoka sploh ni mogel govoriti.

Ko je mama prišla v šolo in zahtevala pojasnilo, je bilo to nadvse prostodušno: »Šli smo v gledališče, Jure pa ni prinesel denarčka za vstopico, kot sem naročila. Zato smo ga pač pustili zunaj pred šolo. Saj menda zna sam domov.« Devetletnega otroka je učiteljica razredničarka mirno pustila na cesti pred šolo, pri devetih stopinjah pod ničlo - ker si ni zapomnil, naj prinese v šolo tedanjih 10 tolarjev! To ravnanje se niti ravnateljici niti šolski svetovalni delavki, psihologinji, ni zdelo nič takega; niti ni nobena od pedagoških delavk videla potrebe, da bi se staršem in otroku opravičili. V pogovorih se je pojavljal argument, da “otrok mora občutiti posledice, da si bo za drugič zapomnil.« Poudarjali so tudi, kako je denar zelo pomemben in da se mora otrok tega naučiti. Večina šol pa je takrat že ukinila prinašanje gotovine, da bi omejili izsiljevanje za denar med otroki. Stroške so staršem zaračunavali na položnici.

Reakcija šolske inšpekcije, ko jim je Juretova mama opisala dogajanje, je bila: ne verjamemo, da se je to res zgodilo! Pojdite in uredite s šolo kar sami! Popolnoma šokirani in pretreseni starši niso posredovali naprej. Vedeli so le, da tej šoli in tem osebam svojega otroka ne zaupajo več. Razmišljali so tudi o šolanju na domu, na koncu pa se je izteklo tako, da so našli drugo šolo, kjer je že ob prvem pogovoru ravnatelj pokazal razumevanje in ponudil pomoč. Jureta je vključil v razred odlične učiteljice, ki je fanta znala sprejeti takšnega kot je in mu nuditi ustrezne pogoje, da se je odprl in začel učno napredovati. Na tej šoli je Jure končal svojo osnovnošolsko obveznost, nato zacvetel na strokovni srednji šoli, zdaj pa je uspešen študent na fakulteti.


Še ena zgodba:

ZGODBA MAME OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI

KO V ŠOLI RESNO ZAŠKRIPLJE

Maj in junij sta meseca, ko v mnogih družinah s šolskimi otroki vlada napetost, stres, tesnoba, strah ... Takoj po prvomajskih počitnicah so se tudi na spletu začela pogosteje pojavljati vprašanja staršev: kaj naj naredimo? 

Izbrala sem tri objave iz facebook skupin, ki nakazujejo na en segment šolske problematike: Apatičen in odklonilen odnos do šole pri mlajšem najstniku, z bistvenim znižanjem ocen. Spodaj bom poskusila podati nekaj smernic, kje in kako iskati rešitev iz te situacije; upam, da bodo vsaj malo v pomoč.


1. Sin mojega partnerja, star 12 let, je čisto zabluzil v šoli. Če bi danes zaključili ocene, bi ponavljal, na začetku šolskega leta pa je imel trojke in štirice. Učiti se mu ne da, če delaš z njim, mu je to dejansko potuha. Ne zaležejo ne lepe besede ne prošnje, prav tako pa tudi ne kreg. Ne bi rad ponavljal, a vseeno dobim občutek, kot da mu je vseeno. Živi pri svoji mami, a trenutno tudi ona ne ve, kako se lotiti tega. Potuha mu je tudi to, ker se zaveda, da mu je do zdaj vseeno uspelo se rešit in tudi tokrat računa na to, da bo že nekako zvozil oziroma se ne zaveda resnosti problema. Kako pristopiti? S partnerjem se poskušava z njim pogovarjati, ugotoviti, kaj se dogaja z njim, pove ne veliko, žal tudi laže in prikriva, tako da res malo tavamo v temi, kaj narediti in kako ukrepati.

Predvsem me zanima, kako pristopiti k otroku, ker s trenutnim obnašanjem kaže, da mu je za vse vseeno. Ne drži se dogovorjenih planov, tudi ko sediš ob njem, npr. pri matematiki, in mu daš točna navodila, naj piše vse račune - jih ne, ampak računa na pamet, največkrat narobe... To je samo en od primerov. Tega ne dela samo meni (ko je pri nama, se jaz učim z njim), ampak počne svoji mami podobno.

Komuniciramo itak vsi štirje (tudi partner od fantove mami kot tudi jaz) in vsi delamo za isti cilj-želimo pomagati fantu, primarno zdaj, da naredi razred in seveda tudi, da se odkrije vzrok vsemu temu. A se je fant zelo zaprl vase in trenutno vsi malo tavamo v temi, zato je vsak nasvet dobrodošel.

* * *
 
2. Moj nečak je isti kot vi opisujete. Moj brat in njegova žena sploh ne vesta več, kaj bi naredila. Hodi k psihologu v šoli in k psihologu v zdravstveni dom, toda njemu se fučka. V šoli se grdo vede tako do učiteljev kot do sošolcev in ostalih. Ocene so se mu zelo poslabšale in to traja že zelo dolgo. Tudi pogovor z njim ne zaleže. Pravi da bi raje šel delat, kot da bi hodil v šolo. Star bo 12 let. Kaj narediti v takem primeru?

* * *

3. Identičen primer imam jaz s svojim trinajstletnikom. Šola je nekaj, kar je postavil daaaleč na stranski tir in jaz mu ne pridem do živega. Sem samohranilka, zato si še toliko več upa. Ne zaleže dretje, pogovor, nič... 

POGLEJMO GLOBLJE

Vse prevečkrat starši in pedagogi delamo to napako, da poskušamo zgolj odpraviti / popraviti otrokovo vedenje, ki nam ni všeč; ne vprašamo pa se, kaj je za tem vedenjem, oziroma kaj je ’spodaj’, kaj se skriva v globljih plasteh osebnosti, s katero se ukvarjamo.
 
Vsako človeško vedenje je namreč rezultat notranjih stanj in procesov: samospoštovanja, vrednot, prepričanj, stališč, razmišljanj in občutij. Notranjih stanj in procesov v človeku ne moremo videti, lahko pa o njih sklepamo iz njegovega vedenja, vključno z govornim sporočanjem. Vedenje torej vedno nekaj sporoča. Odgovorni odrasli skrbniki otrok temu sporočilu prisluhnemo, da bi prišli do globljega in resničnega vzroka težav, ter poskusili odpraviti ali ublažiti le-te.


Kaj storiti:

Pokažimo resnično zanimanje za otrokov svet. Kaj se mu dogaja, kaj razmišlja, kaj misli o šoli in učenju in kaj čuti glede tega? Kako doživlja odnos pomembnih odraslih (nas staršev, učiteljev...) do njega? Vse to in več ga vprašamo, vendar šele, ko smo zares pripravljeni poslušati in slišati njegove odgovore – brez podajanja mnenj in sodb, brez obsojanja, moraliziranja in novih pridig. Da pogovor ne bi izpadel kot zaslišanje ali novinarski intervju, bomo seveda govorili tudi mi, vendar samo o svojih lastnih mislih in občutkih, ki ne smejo vsebovati (prikritih) očitkov in podučevanja … ne tokrat!, sicer bo pogovor zgrešil svoj namen, pa tudi hitro se bo končal, saj se bo otrok zaprl vase.

Do sedaj so bili medsebojni pogovori zelo verjetno sestavljeni predvsem iz pridig, groženj, prošenj, očitkov, siljenja, črnogledih napovedi ... tako pač delujemo starši, ko smo na avtomatskem pilotu.

Kljub vsej dobronamernosti, na ta način zgrešimo bistvo otrokovih potreb: da je viden, slišan in sprejet v svojem bistvu, da se sme izraziti, torej da ga obravnavamo kot človeško bitje, ne kot objekt, ki ga je treba primerno obdelovati, dokler ne dobimo ’izdelka’, kakršnega si želimo.

Štirje dobronamerni odrasli iz prvega primera zgoraj gotovo vestno skrbijo, da otrok potuje ob dogovorjenem času od enega starša do drugega, da pri tem ima pri sebi vse potrebno, da je sit, oblečen in čist; ob posebnih priložnostih mu privoščijo različne ’priboljške’, ga razveselijo s kakim darilom (sklepam). V šoli je popustil, zato se z njim učijo, poskušajo mu pomagati rešiti to težavo. Vse to pa je vendarle samo servis uslug, kar ni isto kot ’ljubezen’ ali ’zares videti tega otroka’ ali’ imeti dober medsebojni stik.’ Pač, starša ga zagotovo imata zelo rada, najbrž ga imata rada tudi njuna nova partnerja; vendar pa je povsem drugo vprašanje, ali se ta fant tudi počuti ljubljen, ali se počuti viden, ali se počuti tesno povezan z vsaj enim od teh odraslih.

Svojo ljubezen do naših otrok in drugih bližnjih je namreč treba znati izražati v taki obliki, da jo oni tudi občutijo kot ljubezen, sicer se počutijo neljubljeni in sami. To je velika umetnost. V številnih družinah servis uslug vse prevečkrat zamenjujejo za ljubezen. Tako je lahko videti, da vsi dobijo (skoraj) vse, kar je mogoče, a se vseeno počutijo nesrečni in osamljeni. 

»To, da nas drugi vidijo, pomeni, da s pomočjo našega vedenja zaznavajo naše notranje psihično življenje.«

-iz knjige VIHAR V GLAVI – moč najstniških možganov.

Kako z otrokom, ki se je zaprl vase, navezati stik tako, da bomo spet povezani, da nam bo odprl vrata v svoj svet?

-Kot je opisano zgoraj – poslušajmo ga brez sodb. (Ja, težko bo.) Morda nam sprva ne bo zaupal, v našem poskusu navezati odkrit pogovor bo slutil past; potrebno bo poskusiti večkrat.

-Dovolimo mu, da izrazi svoje prave občutke v zvezi s šolo, čeprav se nam bo morda zdelo njegovo govorjenje nespoštljivo – vzgojna prizadevanja prihranimo za kak drug trenutek. Gre namreč za temeljno potrebo vseh človeških bitij: biti viden, slišan in sprejet v svoji trenutni realnosti. Izražanje negativnih občutkov (ki so dejstvo, ne pa otrokova ’nevzgojenost’) prinese olajšanje in naredi prostor za pozitivno: za izdelavo načrtov, kako bomo opravili zoprne obveznosti in zakorakali v naslednje poglavje življenja.

-Na otroka glejmo kot na celostno bitje. Ni samo učenec, šola in ocene naj ne bodo edini predmet pogovorov. Pokažite zanimanje še za druga področja njegovega življenja – s kom se druži, kaj rad počne, katero glasbo posluša, katere igrice rad igra ... počnite kaj od tega skupaj.

-Občasno preživite z otrokom nekaj časa ’ena na ena’; v dvoje in tako, da se mu v resnici posvetite; počnite nekaj, kar je izbral on ali pa izberita skupaj, tako da se bosta oba počutila prijetno.

-Resničen stik lahko imamo samo takrat, ko smo iskreni in pristni. Odrasli ob otrocih pogosto igrajo vloge: ustvarijo si neko predstavo, kako naj bi se obnašal odrasli v njihovi vlogi, in potem to vlogo poskušajo čim bolje odigrati. Tako vedenje ni v skladu s trenutkom tukaj in zdaj, otrok prepozna narejenost in se praviloma začne vesti neprijetno, odklonilno.

-Namesto, da nas nenehno skrbi otrokova prihodnost, se zavedajmo sedanjosti. Otrok resnično potrebuje, da smo z njim tukaj in zdaj; da začuti, da je v našem življenju dragocen sam po sebi, neodvisno od uspehov in dosežkov, ter tak, kot je zdaj, ne kakršen bo postal, če se bo dovolj trudil.

(Nič ni narobe, če ga spodbujamo, vendar otrok ne bi smel čutiti, da je od dosežkov odvisna njegova vrednost v naših očeh.) Pri tem vam bo lahko v pomoč ta članek: Prihodnost vašega otroka je tukaj in zdaj.


IZVORI ODKLONILNEGA VEDENJA


V zgornjem besedilu sem nakazala, da se je treba pri reševanju težav vedno osredotočiti na vzrok, izvor problema, in ne le »tolči po simptomu«, kot da preganjamo nadležno muho.

Izvore kakršnih koli otrokovih šolskih težav na splošno lahko iščemo na treh področjih: v otroku samem, v družini ali v šoli. Pravega izvora ni vedno lahko definirati in pogosto gre za preplet večih dejavnikov.

Vzroki, ki izhajajo iz otroka, so lahko različne učne težave, bolezni, motnje razpoloženja, vedenjske motnje ... Gre za obširna področja, ki jih je potrebno obravnavati posebej. V zgornjih primerih je manj verjetno, da bi šlo za nekaj od tega, zato se v tem prispevku ne bom osredotočala na to.

Vzroki, izhajajoči iz družine, lahko obsegajo vse od motenj v odnosih, do različnih bolezni in zasvojenosti. V naših treh primerih nimamo veliko informacij o družinah. Predpostavimo, da gre za ’običajne’ družine (ločenost in enostarševstvo sami po sebi ne vodijo nujno v zaplete, poleg tega to stanje v teh družinah ni nastalo v zadnjem času, ampak veliko prej). ’Običajne družine’ naj razmišljajo v smeri zgoraj napisanega: 

-Kateri odnos(i), katere razmere v otrokovem svetu niso dovolj dobre? Kaj manjka? 
-Kakšen je moj stik z otrokom? 
-So izpolnjene njegove temeljne psihološke potrebe - biti ljubljen, varen, viden, sprejet, vreden? 
-Kakšen je partnerski odnos staršev (drugi primer)? 
-Starši imajo svoje partnerje in prijatelje (kjer najdejo bližino, varnost, zaupnost, se sprostijo in si napolnijo baterije), službe in morda hobije (kjer lahko izpolnijo svojo potrebo po uveljavitvi, ustvarjanju, doprinosu ...) … Ima tudi otrok te nujne oporne točke v življenju? Ima tudi on možnost napolniti svoje čustvene baterije ali je zgolj oskrbovan – sit, oblečen, na toplem in z lastnim računalnikom?

Najstnik še vedno potrebuje starše prav toliko kot mlajši otrok, le na drugačen način. Morda preživi več časa z vrstniki kot s starši, a to še ne pomeni, da so vrstniki bolj pomembni.


Vzroki v šoli: tu gre lahko za težave v konkretni inštituciji (slabi odnosi, nasilje, mobing ... ), ali s konkretnim učiteljem ali vrstnikom ali več njimi, ali pa za problem šole kot sistema, načina dela, oziroma šolske kulture. Ne glede na morebitne zaplete v posameznih odnosih, je splošna šolska kultura sama po sebi problem in slabo vpliva na odnos do šole ter učenja pri velikem delu mlade populacije. O tem je po svetu napisanih veliko knjig, razprav, člankov in posnetih veliko video filmov. Nekaj tega povzemam na svojem blogu, na primer tukaj: Šola je zapor in našim otrokom škoduje.

Če se kot starši začnete spraševati tudi o šoli in šolskem sistemu (v primeru, da ste do sedaj iskali napake le v otroku in v vaši vzgoji), boste otrokov upor veliko, veliko lažje razumeli. Ko mu boste nudili vaše razumevanje in mu dovolili izraziti njegove resnične misli in občutke, se bo tudi njegov upor zmehčal, saj bo končno slišan in razumljen! Njegovo mnenje bo štelo! Ne spodbujam jamranja, pač pa spodbujam, da rečemo bobu bob, ker je potem nesporno veliko lažje zagristi v ta grenki bob in ga spraviti po grlu.


UPOR PROTI NEZDRAVIM RAZMERAM JE ZDRAV ODZIV

Premislite o tem: Če je šolski sistem povsem neustrezen glede na dejanske potrebe otrok,  ali ni potem upor vašega najstnika - zdrav odziv?

Vaši sinovi in hčere na začetku pubertete vse bolj razmišljajo z lastno glavo in vidijo nepravilnosti ter nesmisle okrog sebe. Mislite, da ne opazijo, kako pogosto učitelji zahtevajo od njih, česar sami ne izpolnjujejo (npr. točno prihajanje v razred, držanje dogovorov...)? Mislite, da se ne počutijo kot predmeti na tovarniškem tekočem traku, ko morajo dan za dnem, leto za letom reševati vsi v razredu enake naloge, čeprav so različne osebe, z različnimi sposobnostmi, talenti in zanimanji?

Vaši otroci morda ne bi znali izraziti z besedami (nekateri bi), vendar čutijo, da je nekaj narobe s tem, da jih šola sili trpati v glavo številne podatke, da jih po testu spet pozabijo; čutijo, da se učijo veliko preveč nesmiselnega balasta in veliko premalo tega, kar bi jim pomagalo uspevati v življenju; morda nejasno slutijo, da propadajo ali ostajajo neodkriti, neuporabljeni njihovi resnični talenti in njihove prave sposobnosti, medtem ko se morajo pod prisilo učiti različne nepovezane podatke. 

Slika s spleta - sicer v hrvaškem jeziku, a mi je vsebina zelo blizu.

Upor najstnikov do šole / učiteljev / staršev največkrat sporoča prav to: »Če mene in mojih potreb ne jemljete resno, zakaj bi potem jaz izpolnjeval vaše zahteve?«

Če vam to zveni približno smiselno in če lahko vključite to v svoje razmišljanje o vašem otroku in šoli, potem bo vaš naslednji pogovor z njim o tej temi precej drugačen od dosedanjih. Vaš otrok pa se bo pri sebi čudil, če vas niso morda na skrivaj zamenjali. Ne predlagam vam, da se mu pridružite v bojkotu šole, ampak želim povedati, da bo svoj odpor do učenja lažje premagal, če ga boste razumeli in ga podpirali, namesto kritizirali. In ne bo imel več potrebe, da bi se upiral vam. 

Citat Jespera Juula

ZAKLJUČEK

Kot vidite, so moje smernice ubrale čisto drugo pot od »kako najstnika motivirati za učenje«. Slednje bi pomenilo ukvarjati se zgolj s površinskim vidikom situacije, ki ima v resnici globlje in razpredene korenine. Prepričana sem, da ustrezno delo na naših odnosih in komunikaciji samodejno privede do izboljšav na drugih življenjskih področjih, kot je na primer otrokovo šolsko delo, rezultati pa so bolj kakovostni in trajni. Lahko pa se odločimo tudi samo na novo prebarvati površino (=z nagradami in kaznimi motiviramo najstnika za učenje, vse drugo pustimo pri miru), ampak oplesk bo dokaj hitro spet razpokal in obledel. 



Že poznate knjigo Šola, kam greš?
Več o njej izveste TUKAJ.

DRUŽINA, ŠOLA IN DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK

»Poleg družine je šola najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na otrokovo doživljanje življenja in na njegov razvoj. /.../ … šola vsebuje številne pozitivne in varovalne dejavnike psihosocialnega razvoja, ki nekaterim otrokom vsaj delno nadomestijo ali popravijo družinske neustreznosti in primanjkljaje; šola pa vsebuje tudi številne ogrožajoče dejavnike in je za mnoge otroke vir hudih stresov ter številnih stisk, iz katerih se porajajo psihosocialne in psihosomatske motnje.«
 
»Nekateri starši, pa tudi šolski in zdravstveni delavci, se premalo zavedajo pomena osnovne šole za otrokov psihosocialni razvoj. Stroka je v skladu s teorijami o odločilnem vplivu prvih let življenja in družine na otrokov razvoj naravnana predvsem v preučevanje družinskih odnosov. Preventivno in terapevtsko dejavnost usmerjajo v družino, pri tem pa včasih zanemarijo neugodna dogajanja med otrokom in šolo, obenem pa tudi marsikateremu šolskemu delavcu ustreza domneva, da so za vsa dogajanja v otrokovem življenju in razvoju odgovorni starši. Takšno videnje jih v dokajšnji meri razbremenjuje odgovornosti za otrokovo slabo počutje, neustrezno vedenje ali neuspešnost v šoli.«

Iz teorije sistemov izhaja osnovna predpostavka, »da je za otrokovo duševno zdravje in njegov psihosocialni razvoj pomemben celoten otrokov življenjski prostor z vsemi sistemi in podsistemi. ...Motnje v enem delu sistema vplivajo na druge dele sistema. … Pri otroku, ki ima težave v šoli, običajno razmišljamo o tem, kako neugodni družinski dejavniki vplivajo na njegovo delovanje v šoli. Znano je, na primer, da se otrokov šolski uspeh poslabša, če se starši razvežejo. Toda tudi šolske težave vplivajo na družinsko ozračje in družinske odnose. Zaradi otrokovega šolskega neuspeha ali neustreznega vedenja so starši obremenjeni, zaskrbljeni, doživljajo občutke krivde in stiske, družinsko ozračje postane napeto, poslabšajo se odnosi med starši in otrokom, starši pritiskajo na otroka, ga kaznujejo, prihaja tudi do motenj v odnosih med staršema /…/ Motnja v šoli se prenaša tudi na otrokov prosti čas. Starši otroka omejujejo v igri, v druženju z vrstniki, v športnih dejavnostih. / Tako neuspeh, neustrezno vedenje ali druge šolske težave preplavijo otrokovo življenje in ga poslabšajo.«

Vir: www.pexels.com

 
Zgornji navedki so iz knjige Anice Mikuš Kos ŠOLA IN DUŠEVNO ZDRAVJE. Še na več drugih mestih v knjigi avtorica poudarja, da šola lahko prispeva k odklonskemu psihosocialnemu razvoju otroka ali pa ga pred tem zavaruje.
 
V vsakdanjem življenju in v medijih srečujemo veliko zgodb, ko eno ali drugo izmed obeh najpomembnejših življenjskih okolij povzroča otroku škodo. Takrat je drugo okolje na potezi - ima priložnost, da deluje zaščitno. Ob napačnem ravnanju pa se škoda multiplicira.


Ko je otrok trpinčen doma
 
Med starši duševno trpinčenih otrok so številni, ki imajo nerealno visoka pričakovanja glede šolskega uspeha, otroka besedno napadajo, ga ponižujejo in ustrahujejo, mu grozijo... V takem primeru je ena od možnosti šole svetovalno delo s starši, kjer poskušajo omiliti njihova stališča in vzgojna ravnanja; še bolj pomembno pa je, da otroku vsaj učitelji in svetovalni delavci v šoli ustvarijo vzdušje varnosti in sprejetosti ter mu omogočijo dosegati uspehe, s čimer lahko delno sanirajo škodo na njegovi samopodobi in samospoštovanju. Tudi v drugačnih primerih slabih domačih razmer naj šola ravna podobno. Otrokovo samospoštovanje je tisto, kar je predvsem treba čuvati in gojiti, ker predstavlja jedro posameznikove psihične odpornosti v življenjskih preizkušnjah.


Ko odpovesta tako dom kot šola, je lahko na nitki življenje 


Izpoved odrasle ženske:

"Kot otrok sem prvič hotela narediti samomor v četrtem razredu. Za razrednika smo imeli zagrenjenega učitelja invalida, ki nas je ocenjeval glede na njegovo trenutno počutje. Vsake govorilne ure so bile mora meseca, vedela sem, da bom tepena in to konkretno s kuhalnico, ko pa se zlomi, pride na vrsto druga. Prvič in zadnjič v življenju sem bila po učnem uspehu dobra (3). Katastrofa, doma bodo znoreli. Najraje bi skočila z balkona, ponoči sem stala na polici balkona v osmem nadstropju, a nisem zbrala dovolj poguma, davljenje s pasom ni uspelo, zato sem pojedla vse tablete, kar sem jih našla - okoli trideset. Na srečo so bile kontracepcijske in aspirini, zjutraj sem bila še vedno živa. Da ne razlagam še o vbrizganju detergenta za posodo v žilo in pitju le-tega, vse to zato, ker so tako pritiskali name. Nikoli kasneje v življenju nisem imela samomorilnih misli, uspešno sem končala srednjo šolo in se brez težav vpisala na fakulteto, moje življenje pa bi se pri desetih letih skoraj končalo zaradi pritiska lastnih staršev. Počutila sem se kot smet, ni štelo ne lepo obnašanje, ne siceršnja neproblematičnost, ne pomoč pri hišnih opravilih, pomoč sestrici... Zahtevali so, da sem perfektna v šoli, sicer bo joj. Prisegla sem si, da na mojo hčerko ne bom pritiskala, pomagala ji bom, ampak če bo zadostna bo pač zadostna, maltretirala je ne bom in pika."

Pred dnevi smo na spletu brali kratko novico, da se je v neki beograjski šoli desetletna deklica poskusila na stranišču obesiti, a so jo še pravi čas rešili. Članek ni vseboval nobenih informacij o možnem povodu za poskus samomora, o življenjskih razmerah deklice ali njenem šolskem uspehu, a v komentarjih so se takoj pojavila ugibanja o tem, čeprav brez vsake podlage, ter neizogibno iskanje ’krivca’: Šola ali starši?
 
»V prvi vrsti so starši tisti, ki bi morali opaziti, da se z otrokom nekaj dogaja...«, je komentar, ki se praviloma pojavlja v takih primerih. … »Je pa v takih primerih vedno krivec domače okolje« - takšne in podobne so ugotovitve učiteljic med komentatorji. Pogosto je krivec res domače okolje, in v tem primeru ni mogoče pričakovati, da bodo »starši tisti, ki bodo opazili, da z otrokom nekaj ni prav.« Saj ga prav oni potiskajo čez rob! In v tem ne vidijo nič spornega, sicer tega ne bi počeli. Če bi znali odnehati s pritiski ob jasnih znakih otrokove stiske, potem v otroku nikoli ne bi dozorela želja po smrti.
 
Odveč in brezplodno je v takih primerih ponavljati, kaj vse »bi starši morali..." Starši, ki so tega zmožni, to itak naredijo; tisti, ki niso, tega ne preberejo / ne slišijo ali pa ne dojamejo, predvsem pa iz različnih razlogov tega niso zmožni uresničiti. Vsi vedno naredimo najbolje, kar v danem trenutku in situaciji zmoremo.
 
Starš lahko postane kdorkoli, ki je za to biološko sposoben, izpolnjevati ni potrebno nobenega drugega pogoja; zaradi tega je, na žalost, v vsaki družbi precej staršev, ki niso zmožni pozitivnega, še dovolj dobrega starševstva. Zato pa moramo ostali odrasli člani družbe, če se imamo za odgovorne in za boljše od pravkar omenjenih, izrabiti vsako priložnost, da nudimo tem otrokom pozitiven zgled IN pozitiven odnos, stik. Za zdrav razvoj je namreč nujna (in pogosto tudi dovolj) prisotnost vsaj ENE odrasle osebe v otrokovem okolju, ki ga vidi in sprejema takšnega, kot je. Ravno v pedagoških ustanovah je teh priložnosti dovolj, in v nasprotju s pogostimi trditvami ne zahtevajo veliko časa. Niso namreč potrebni dolgi pogovori; in ni toliko pomembno, KAJ delamo, kot pa KAKO to delamo. 


Neizkoriščeni potencial šol za ustvarjanje bolj zdrave družbe
 
Šola je prostor, skozi katerega gredo VSI otroci in se tam zadržujejo več let, zaradi česar bi to lahko bila izjemna priložnost, da ustrezno usposobljeni pedagogi, osvobojeni vladavine učnega načrta in spon birokracije, do neke mere nadoknadijo primanjkljaje družinske vzgoje. Za otroke z neugodnim družinskim ozadjem šola vsekakor lahko pomeni odločilni varovalni dejavnik.
 
In obratno. V primeru šolskih težav smo starši lahko odločilni varovalni dejavnik ali pa težave še poslabšamo.

***

Sorodna vsebina: KO SE ZAČNE ŠOLA