KAREL GRŽAN: 95 TEZ ZA IZHOD IZ SLEPE ULICE IZOBRAŽEVANJA

Konec oktobra je pri založbi Sanje izšla drobna knjiga patra Karla Gržana: 95 tez za izhod iz slepe ulice izobraževanja. Že prej (2017) je avtor napisal odmevno knjigo, katere naslov se začne podobno: 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. Gre za poziv, da se odvrnemo od krivičnega in zločinskega hrematizma in obudimo nauk ekonomije, katere temeljno poslanstvo je skrb za dom – poskrbeti za slehernika.

Izraz »hrematizem« veliko nastopa tudi v tezah za izhod iz slepe ulice izobraževanja, zato najprej razložimo njegov pomen: hrematizem je stanje družbe, ki temelji na bogatenju posameznikov na račun večine, ki je v odnosu do njih v bolj ali manj suženjskem razmerju.

Na začetku pisec opozarja bralce, da bodo med branjem tez »prebujeni v odsev nelagodja, ki ga v izobraževalnih procesih doživljajo preštevilni učenci.« Nato nadaljuje, da to nelagodje vzdržuje namerno, ker so utesnjujoča stanja dobra priložnost, saj nas sama po sebi odvračajo od zastaranih konceptov in nas primorajo k iskanju novosti; stiska nas (slej ko prej, zlepa ali zgrda) iztisne iz slepih ulic v iskanje poti, v katerih prepoznamo ustreznejše bivanjske načine.

2. teza:
»Vztrajanje v slepi ulici labirinta je nespamet, v kateri nas želijo zadrževati/ohranjati tisti, ki se z mrtvilom (o)hranijo. Čeprav izkustvo prebuja uvid, da smo se znašli v slepi ulici labirinta, nas vzdrževalci duhamornosti vedno znova prepričujejo, da je treba v sedanjo smer dodati le novost. In nas z novimi dodatki v zastarani osnovi vrtinčijo v mrtvem kotu življenja do neznosnosti.« /.../
»Upravljavci hrematizma nas z dobro premišljeno premetenostjo zapredajo v ustaljenost za suženjsko pridnost in učinkovitost.« (stran 20)

»Priča smo robotizaciji v mehanizmu hrematizma, v katerem je človek vedno bolj izključno potreben kolešček za pridobitništvo. Zasičene s povečini odvečnimi informacijami/vsebinami in ob tako zgoščenih urnikih, da ostajamo le na površju funkcionalnosti, nas lažje ohranja v brezosebnem učinkovanju. Ker smo odtujeni osebnemu in socialnemu jedru, nas tudi etični čut/uvid težje budi v primernejše delovanje.« (stran 27)

11. teza:
»Natančno si zapomniti podatke -> pravilno jih ponoviti -> odlično oceno dobiti je sestavni del ukalupljanja v koncepte (tudi hrematistične) razosebljene uporabnosti.« (stran 28)

»Človeštvo je tim, je ekipa – je kakor eno telo. V njem ni več ali manj vrednih udov – slehernik je dragocen povezovalnik v tkanini življenja. Prav v drugačnosti drugega je evolucijski naboj za preseganje ustaljenosti.
Vredni učitelji življenja in voditelji so le tisti, ki znajo raznolikost vzpostaviti v sodelovanje in dopolnjevanje. Nedopustno krivična so splošna merila. Ni vsak za vse; za vse smo le kot sodelujoča ekipa.« (stran 33-34)

Karel Gržan svari pred nevarnostmi: Odrasli praviloma otrokom »želimo samo dobro«, in pri tem hote in nehote, odkrito in prikrito izražamo svoje želje in pričakovanja, kakšni naj bi (po naših prepričanjih) bili, da jim bo v življenju šlo dobro. Otroci v želji po prejemanju naših potrditev postanejo »igralci naših pričakovanj« in se odtujijo od sebe.

Druga nevarnost je negativizem: otroke nenehno opozarjamo, kje bi se morali še izboljšati, in prezremo ter zanemarimo tiste plati, kjer so odlični. Tako tudi sami postanejo pozorni samo ali predvsem na tisto, kar ni dobro, kar še manjka, kronično spregledujejo razloge za zadovoljstvo (s seboj) in se vse življenje otepajo z nizkim občutkom lastne vrednosti. Pisec v besedilu pogosto poziva, da mora biti vsak posameznik potrjen v svojih močeh in ljubeče sprejet/spremljan v svojih šibkostih. Na nivoju skupnosti pa moramo namesto tekmovanja spodbujati medsebojno dopolnjevanje: kjer je eden šibak, je drugi močan, skupaj pa smo močni v vsem in zmoremo vse. Obsoja spodbujanje tekmovalnosti in poziva k medsebojnemu dopolnjevanju, sodelovanju. Namesto polarizacije (en primer so debatna tekmovanja) bi mladino morali usmerjati k skupnemu preseganju razlik.

Nevarnost vidi tudi v izrazih, ki jih je obremenila manipulativna uporaba, na primer »biti priden« –v pomenu slepe predanosti.

»Še posebej se hipnotična beseda priden ne bi smela uporabljati v procesu izobraževanja, saj po večini izraža le slepo vdanost ponavljanju, obenem pa s svojo hipnotično močjo ustavlja proces preraščanja. Biti priden pomeni dobro se naučiti -> pravilno ponoviti -> odlično oceno dobiti. Kot potrjuje tudi nevroznanost, je ta način prefinjeno ukalupljanje v ustaljenost. Potrditev naše osebne vrednosti z besedico priden in za povrhu še nagrada dobra ocena (…) je past, v katero se z lahkoto ujamejo posamezniki, ki tako zapadejo v slepo uslužnost, podrejenost, saj želijo biti prepoznani in potrjeni kot vredni. … Ta manipulativni model se začne v vrtcu, nadaljuje v šoli, potem pa z uslužbenci v sistemu hrematizma.« (stran 37)

24. teza:
»V navdih nam je lahko tisti antični model izobraževanja, ko so učenci stopali z učiteljem po stebrniku (hodniku s stebri) in odgovarjali na njegova vprašanja – miselne izzive. … Ne ponavljavščina, pač pa miselni preboji, začinjeni z izvirnostjo posamezne osebnosti, so bili odličnost v poučevanju.« (stran 44)

»Pedagoški proces bo moral postati izobraževanje z dodano vrednostjo oz. celostna (holistična) vzgoja! Da ne bo pomote: ne gre za to, da bi bila šola manj zahtevna; gre le za to, da bi bila manj moreča. … Ni problem v zahtevnosti, tudi ne v strogosti, pač pa v odnosu.« (stran 50)


Ob branju knjižice me je prijetno presenetilo, da je cenjeni avtor na dveh mestih citiral tudi mene - kot avtorico knjige Šola, kam greš?
👊👌👍😊🙌
 

MARKETINŠKE FLOSKULE, O ISKRENOSTI PA NI SLEDU

Objavljam pismo, ki sem ga prejela po elektronski pošti.

Spoštovani,
 
želim samo podeliti svojem mnenje z vami in se vam zahvaliti za vaš glas v javnosti. Intervju v reviji Ona z naslovom Še danes urimo otroke predvsem v nesamostojnosti in nemoči, me je pomiril ob spoznanju, da nisem edina že dlje časa podobno razmišljujoča. Ko pa sem nato naletela še na vaš opis sestankov za starše, je bilo tako, kot bi brala opis šole, kjer sem sama zaposlena, kajti vse našteto velja lahko tudi za srednjo šolo. Pri nas se prav tako radi izogibamo govoru o kršenju pravil, o problematiki odnosov na šoli, o šolski klimi; probleme, o katerih bi lahko debatirali in jih morebiti tako tudi razrešili, pa rajši spravimo pod preprogo ali pa se o njih šepeta na skrivaj. Nadvse pa smo ponosni na statistiko učnega uspeha in na zlate maturitetne rezultate, pri čemer se slabših rezultatov ne dotikamo, debate o vzrokih osipa pa se preventivno raje na daleč izognemo. Pomembna je fasada šole, ne pa, kaj se dejansko dogaja za vrati in za stenami šole na vseh nivojih. In še kako se strinjam z vami glede preštevilnih in ultra obetajočih projektov, ki izzvenijo takoj, ko se zaključijo. Njihov domet seže ravno do njihovega zaključka, potem pa se zopet pričnejo novi ultra obetajoči projekti. Njihov izkupiček je zanemarljiv, če upoštevamo, kolikor denarja gre za njihovo celotno realizacijo. Redko kateri projekt v šolstvu dejansko prinese pozitivne, uporabne, realne in potrebne spremembe. Ko se zaključi in dobimo zanj točke za napredovanje, nanj lahko mirno pozabimo.

Pri vsem skupaj pa me precej žalosti dejstvo, da pozabljamo na naše primarno pedagoško poslanstvo in se na ulice glasno zapodimo le zavoljo zvišanja naših plač, sočasno pa še negodujemo, ker nam drugi krojijo naš delavnik.

Želim poudariti, da se pri borbi za spremembe v šolstvu ne bi smeli omejiti samo na osnovno šolo, spremembe so potrebne tudi v srednješolskem izobraževanju. Sicer so pa šole danes postale prava podjetja v malem, njihov uspeh se v glavnem meri po številu vpisanih učencev in dijakov ter uspehu na tekmovanjih in na maturi. Tako se med seboj merijo in primerjajo tudi šole: mi smo boljši, mi imamo boljše učence/dijake, mi smo elitna šola, … same vase zagledane marketinške stremuške floskule, v zakulisju pa se seveda odvija čisto drugačna igra. Vse dokler bomo ločevali slabše od boljše šole, slovensko šolstvo ne bo moglo napredovati, nikoli.

Sama pa si želim predvsem šolo z vzornim vodenjem, ki bi moralo biti demokratično, prežeto s pristnim pedagoškim erosom in s primernim posluhom za sočloveka; in šolstvo, ki bi bilo pošteno v vsem, kar počne. Ampak do tja, kjer sta poštenost in iskrenost doma, je pa pot slovenskega šolstva na žalost še zelo dolga.
  

AVTORITETA IMA VEDNO PRAV (ANEKDOTA)

💨Za skupinico učencev drugega triletja, ki obiskujejo ekološki krožek, učiteljica organizira ogled nečesa na lokaciji, oddaljeni od šole deset do petnajst minut hoje. Ko pride čas za odhod, pa učiteljico zadrži nekaj nepredvidenega. Za spremljanje skupine zato hitro najde drugega učitelja, učencem pa še posodi svoj dežnik, ker kaže na dež. Učitelj s tem zadnjim dejstvom ni seznanjen. Vidi samo, da se učenci prepirajo, ker nihče noče nositi nekega dežnika, saj ne dežuje. Predlaga jim, da ga nosijo vsak del poti. Ko ’del poti’ mine, nihče noče prevzeti dežnika od učenca M., ki ga je bil pred šolo edini pripravljen vzeti v roko. M.-u niti ni preveč težko nositi dežnika, ampak učitelju je veliko do tega, da se uresniči njegov predlog. Reče M.-u, da naj pač vrže dežnik v grm ob cesti, potem pa ga bo tisti, od kogar je, že hotel pobrati.

M. odpre usta, da bi pojasnil, ampak učitelj je odločen in ga ne pusti do besede. M. še enkrat poskusi ugovarjati z »ampak ...«, ampak učitelj je trdno odločen, da ne bo dopustil nobenega ugovora. Učenec uboga in odvrže dežnik.

Nekaj minut pozneje: učitelj koraka ob cesti nazaj, da bi pobral dežnik svoje sodelavke.💦

Vir: Pixabay

Dogodek se je pripetil pred nekaj leti nekje v Sloveniji. 😉

Čeprav šola prenekaterim staršem povzroča sive lase (Se tudi vam meša zaradi šole?), se včasih lahko na njen račun tudi nasmejimo. Priporočam vam, da to naredite čim večkrat.

ZGODBA MAME OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI

Predšolsko obdobje

Sin je bil kot dojenček miren in nezahteven. Raje je opazoval okolico, kot pa da bi se kobacal naokrog. Shodil je pri 17 mesecih. Ob triletnem sistematskem pregledu so ugotovili nejasen govorni izrek in nekoliko počasnejše psihomotorno reagiranje. V vrtcu so mu zaradi slabšega govora občasno nudili pomoč logopeda.

Kmalu po vstopu v šolo pa sva bila starša povabljena na sestanek glede sprožitve uvedbe postopka za usmerjanje. Diagnoze, ki jih je otrok prejel na pregledih: specifična razvojna motnja pri govorjenju in jezikovnem izražanju, neopredeljena in specifična razvojna motnja motoričnih funkcij, mešane motnje pri šolskih veščinah ter motnja pozornosti in aktivnosti (ADD). Eno leto po prvem obisku (2. razred OŠ) je dobil dodatno diagnozo, ki ga spremlja vse do danes – hiperkinetična motnja vedenja plus blaga duševna manjrazvitost.

Otroka, ki je pri štirih letih vzel v roke svojo najljubšo knjigo z velikimi tiskanimi črkami in jo tekoče prebral od začetka do konca, ne da bi ga kdor koli kdaj učil branja in ki je isti dan na moje veliko začudenje, od kod njemu bralno znanje, tekoče prebral tudi zgodbice, ki so bile zapisane z malimi tiskanimi in pisanimi črkami, dve leti kasneje označijo za duševno manj razvitega?

Vir: Unsplash

Vseskozi sem dvomila v pravilnost postavljenih diagnoz, zato sem se leta 2014 zatekla po pomoč na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, kjer so sina, takrat dijaka 2. letnika, testirali, pregledali dosedanje izvide iz razvojne ambulante in ugotovili, da ima že od vsega začetka specifično motnjo koordinacije (dispraksijo). Natančno so opredelili ustrezne prilagoditve ter šoli priporočali izvedbo le-teh, ki jih je večina profesorjev tudi upoštevala. A vrnimo se spet na začetek OŠ.


Osnovna šola

V poročilu učiteljice, ki je otroka poučevala vsa prva tri leta OŠ, je med drugim navedeno začetno stanje otroka in opis težav ter zaostankov: »Ob vstopu v šolo je bil opažen velik zaostanek na področju motorike, kasneje so nastopile težave z zbranostjo, nemirom in izrazita nihanja v razpoloženju. Pri šolskem delu je bil zelo neučinkovit ter nespreten pri vsakdanjih opravilih, kot je oblačenje in obuvanje. Ker so bile težave opažene že po nekaj mesecih obiskovanja šole, se mu je začelo delo v šoli prilagajati. Individualno delo, veliko vzpodbud in pohval, vaje za motoriko, dokončanje dela in nalog doma zaradi počasnosti (dogovor s starši ) ali takrat v šoli, ko je bolj spočit in pripravljen za delo. Pri športni vzgoji rabi veliko pomoči in nadzora. Občasno obiskuje dopolnilni pouk predvsem pri SLO in sicer, ko je pripravljen za delo in ni utrujen, zato, ker je to dodatna obremenitev, ki jo on zmore le s hudimi napori. Počasi dopolnjuje primanjkljaje na področju pisnega izražanja, saj je v zaostanku že od 1. razreda dalje. S starši lepo sodelujemo. Redno obiskujeta pogovorne ure – zlasti mama. Upoštevata naša priporočila, vendar fant naredi le toliko, kolikor zmore (v šoli). Viden je njegov individualen napredek, vendar kljub temu dosega le minimalne cilje.«


Poročilo, ki bi ga napisala kot starš, pa bi izgledalo takole: 

~Sin je imel težave na področju grafomotorike, ki so se odražale pri barvanju, risanju, ustvarjanju, gibanju in vsakdanjih opravilih (gumbi, vezalke, držanje žlice, kozarca …). Kljub vsemu naštetemu in dejstvu, da od 17. meseca dalje nosi očala in škili, je v 1. triadi vedno sedel v zadnji klopi in ob oknu. Pogosto je z mislimi odtaval iz razreda, pogledoval skozi okno in bil nepozoren do učiteljičinih navodil. V primerjavi z ostalimi sošolci se je zaradi počasnosti in težav z motoriko aktivnosti lotil z zamikom. S strani učiteljice je bil večkrat opozorjen poimensko in z besedami ne znaš, ne smeš, prepiši, piši, začni pisat, reši, sedi pri miru, umiri se. Učiteljica je sinovo neprimerno vedenje izpostavljala vsakodnevno pred vsemi ostalimi otroki v razredu.

Motnjam na področju fine motorike so se sčasoma pridružile tudi vedenjske težave in motnje s koncentracijo. Pisanju, risanju in prepisovanju se je sin čedalje bolj upiral. Večji del mu med poukom ni uspelo prepisati zahtevane snovi, zato jo je moral prepisovati med odmori. Čeprav je imel določenega spremljevalca pri urah športne vzgoje, mu je ta večkrat odpadla na račun prepisovanja snovi, ki se je izvajalo enkrat v zbornici, drugič v knjižnici, tretjič v sosednjem razredu, kjer so imeli otroci redni pouk. Norčevanje in izpostavljanje otroka, ne samo v lastnem razredu, ampak tudi v ostalih oddelkih na razredni stopnji, se je iz leta v leto stopnjevalo. Vse bolj se je zatekal v svoj svet in deloval odsotno, zamišljeno in zasanjano. Kar ni dokončal v šoli, je dopolnil in zaključil doma, včasih tudi z večurnim sedenjem.

Vsa njegova uspešnost se je ocenjevala na podlagi (ne)uspehov v šoli. Vsak petek v prvi triadi je bila predura namenjena govorilni uri in analizi sinovega (ne)sodelovanja pri pouku. Vsak teden sem težje poslušala vse učiteljičine opazke. Na govorilnih je bil vedno prisoten tudi sin. Pohvale si iz njenih ust ni zaslužil niti enkrat v vseh treh letih, kritik na račun njegovega obnašanja in sodelovanja pa je bilo nešteto. Nekega petka v tretjem razredu je na govorilnih učiteljica izjavila: »No, danes boš pa ti sam povedal, kaj vse si ta teden naredil narobe.« Sin je ostal tiho. Tudi sama sem bila nad izjavo tako ogorčena, da sem ostala brez besed.

Na končni izlet v 1. in 2. razredu ni smel, ker si ga po mnenju učiteljice ni zaslužil. V 3. razredu sem zahtevala, da gre na izlet, dobila pa odgovor, da zanj nimajo spremljevalca. Ponudila sem se sama, vendar so kasneje na izlet odšli sami z razredničarko, ki pa je sina držala za roko večji del izleta. Ob njegovi izjavi, da ga še nikoli ni bilo tako sram kot tisti dan, mi je bilo žal, da je sploh šel zraven.~


4. razred je zaznamovan s čudovito izkušnjo

Prvič je postal reditelj, smel je razdeliti delovne liste, sodeloval je pri gledaliških igrah in predstavah, kjer mu je bila dodeljena tudi glavna vloga. Učiteljica je dajala prednost njegovim močnim področjem pri pouku naravoslovja (tehnika, elektrika, magnetizem, avtomobilizem …), pri razumevanju zahtevnejših besedil pri slovenščini in besedilnih nalog pri matematiki (kar je bilo v nasprotju z mnenjem učiteljice v 1. triadi). S tem je blažila primanjkljaje, ki so se še vedno odražali pri pisanju s pisanimi črkami in vseh vrst zapisov in prepisov v zvezek. Sin je prvič po vstopu v šolo začutil sprejetost, bližino, toplino. Minimalne standarde znanja je dosegal le pri likovni vzgoji. V tistem šolskem letu se je zbližal s sošolci. Ob uspehih ga je razred nagradil s pohvalo, pa tudi z aplavzom. Tisto šolsko leto je minilo prehitro! Hvala učiteljici, ki je sinu vlila upanje in voljo do nadaljnjega šolanja.

Razlika med enim in drugim pristopom je več kot očitna. Poglavitno vlogo pri učnem procesu igra odnos, ki ga med sabo vzpostavita učitelj in učenec.

Tudi na OŠ so bili učitelji, ki so znali s sinom (in sem jim za to neizmerno hvaležna), kar mi je dalo jasno vedeti, da je poglaviten odnos in sprejetost otroka: pri nekom sodeluje, pri drugem pa ne. Učitelju, ki v otroka s PP verjame, ga spoštuje in ima z njim korekten odnos, bo otrok tak odnos tudi vračal. Je pa dovolj samo en učitelj na šoli, ki lahko z nepravilnim pristopom podre vse tisto, za kar so se ostali učitelji, specialni pedagogi, starši in vsi sodelujoči vključno z otrokom trudili leto za letom.


Srednja šola

Nekega dne me je s telefonskim klicem presenetil profesor, ki bo naslednji dve šolski leti nudil sinu dodatno individualno uro. Slišala sem tole:

"Vaš sin je super fant, direkten, pove kar misli, kar čuti, vse po resnici. Lahko bi bil zgled mnogim na šoli, ki nimajo nobenih primanjkljajev. In kako jasno ima zastavljene cilje. Točno ve, kaj bo v življenju počel, kaj si želi, kaj ga veseli. Ko sem v razredu izpostavil vprašanje, kje se dijaki vidijo v prihodnosti, je bil vaš sin med prvimi, ki mi je odgovoril, da si želi na svoje z avtomehanično delavnico in vulkanizerstvom. Tudi njegov odnos do učiteljev, sošolcev, vrstnikov je samo za pohvalit. 

Ko so morali dijaki lansko šolsko leto pripraviti govorni nastop, je s predstavitvijo delovanja 2-taktnega motorja presenetil vse, še najbolj pa mene, ker sam zagotovo ne znam tako preprosto in istočasno strokovno opisati celotnega postopka. Vidi se, da ima doma podporo, da mu pomagate pri učenju. Pravi, da mu pri fiziki pomaga sestra. Poznam ga štiri leta in vsa ta leta ga učim pri strokovnih predmetih. Zelo je napredoval in lahko ga samo pohvalim. Sedaj bova dodatno uro delala vaje za koncentracijo in pozornost. Če karkoli rabi, če se pokaže, da ima še kje kakšne težave, me samo pokličite in se bomo dogovorili; če pridete na govorilne, pa me poiščite, da bova še kakšno rekla."


Višja strokovna šola in delo v praksi

Sin je lani končal srednjo šolo in opravil maturo. Vpisal se je na Višjo strokovno šolo, smer avtoservisni management. Trenutno ima praktično usposabljanje na pooblaščenem avtoservisu, kjer je že delal lani preko študenta, hodi pa še k enemu prijatelju pomagat pri ’šraufanju’. (Toliko glede skrbi, kako je z delovnimi navadami teh otrok). Od prvega delovnega dne samostojno opravlja delo avtoserviserja, vključno z vso diagnostiko. Šef mu zaupa tudi najzahtevnejše naloge, čeprav gre za servisiranje vozil višjega cenovnega ranga. Do pred kratkim sploh ni vedel, da je sin oseba s PP. Sin v tem delu uživa, izredno je zadovoljen tudi s korektnim odnosom vseh zaposlenih v podjetju. Tako bi moralo biti tudi v šolah - zaupanje, spoštovanje, sprejetost …


Zaključna misel

Sama sem v sina zaupala od začetka šole naprej in v njegove sposobnosti verjamem še danes. Prav tako ostali domači. Ni vse v sistemih in slepem prilagajanju, ampak v srčnosti, sprejemanju drugačnosti, v sposobnostih začutiti druge, jim po svojih močeh pomagati in jih opremiti za življenje.

Da bi se otroci s PP počutili varne in sprejete v družbo vrstnikov, bi bilo potrebno prizadevanje vseh učiteljev na šoli, saj le-ti lahko vplivajo na druge učence, tako s spoštljivim odnosom kot tudi razumevanjem in sprejemanjem otrok takšnih, kot so, in ne takšnih, kot bi v očeh mnogih morali biti.

V sinovem primeru je šlo za splet več okoliščin in nikogar ne obsojam. Sem mnenja, da so vsi vpleteni delali po svojih najboljših močeh, znanju, sposobnostih, vendar so posebnosti v delovanju možganov in vedenjske težave otrok še vedno nesprejete in nerazumljene. Povezujejo jih z nepravilno vzgojo, s previsokimi starševskimi ambicijami, z njihovim maltretiranjem otroka zaradi ocen.
 

ZAKAJ POUČEVANJE IN VZGOJA NE MORETA BITI LOČENA

- »V šoli poučujemo, vzgoja pa je naloga staršev.« 😒

- »Starši bi morali ...« je ena najpogostejših besednih zvez, ki jo slišimo v zvezi s šolo. Sledi naštevanje, kaj vse bi morali starši narediti drugače, bolje, bolj dosledno, da bi pouk v šoli lahko normalno potekal, da bi učitelji sploh lahko normalno delali. Starši bi morali svoje otroke ’vzgojiti’ na tak način, da bi ti bili pripravljeni v šoli mirno sedeti, poslušati, sodelovati pri pouku, ubogati, izvrševati navodila, spoštovati pravila in ’avtoriteto’. 

Vir: pixabay

Zgoraj prikazan model delitve na domačo in šolsko vzgojo (prva ima nalogo podpirati oz. omogočati drugo) je samoumeven za velik del šolskih delavcev, pa tudi staršev. Vzgojo otroka nam prikazujejo kot obdelavo kakšnega industrijskega izdelka. »Na tej liniji lakiramo, na sosednji pa voskamo.« Če prispe kak izdelek na drugo linijo površno prelakiran, se delavec druge linije jezi na tistega na prvi, ker takega polizdelka ne more kvalitetno povoskati.

Otrok je torej predizdelek, ki ga s skupnimi močmi obdelujemo, da bo nekoč takšen, kot si želimo. Vzgoja po tem modelu predstavlja nekakšno dresuro v podredljivosti, poslušnosti in ubogljivosti. Če jo starši opravijo dovolj vestno in učinkovito, bodo učitelji lahko izvajali učni proces brez večjih motenj, ker bodo učenci pripravljeni mirno sedeti, poslušati in izvrševati navodila.

Nikoli ne bomo dočakali šole, kjer verjamejo v zgornji model in bi hkrati imeli zadovoljne učitelje in starše, učence s kvalitetnim znanjem ter zdrave odnose med vsemi. To ni mogoče iz številnih razlogov:

- Otroci začutijo, da so obravnavani kot predmet serijske obdelave in objekt dresiranja, in se temu uprejo. Želijo biti sprejeti in upoštevani kot ljudje, in to kot celotne osebe, ne samo ’učenci’.

Vse bolj zavračajo staro kulturo poslušnosti - idejo, da moraš delati to, kar so predpisale odrasle avtoritete; še posebej, ko gre za odrasle, ki ne pokažejo nobenega zanimanja za otroke kot posameznike in ki do njih niso vzpostavili nobenega odnosa. Vedno več otrok to bolj ali manj jasno izraža, verbalno ali z različnimi simptomi.

- Princip ne more funkcionirati v današnjem času, ker temelji na zastarelih nazorih iz industrijske dobe: Učitelj je avtoriteta na podlagi njegove vloge; vzgoja doma in v šoli temelji na poslušnosti; znanje je grenko zdravilo, ki ga je treba otrokom vsiliti.

-Vzgoja ni dresura, ampak je odnos oziroma temelji na odnosu. Vrednote in vedenjski vzorci se prenašajo preko interakcije – poučevati pa ni mogoče brez interakcije. Vsaka oseba, ki je ob otroku, vzgaja s svojo navzočnostjo in svojim zgledom, pa če to hoče ali ne; če namerava ali ne; če pri tem uporablja besede ali ne. 

Vprašanje, ali so učitelji dolžni tudi vzgajati, je zato brezpredmetno. Ko rečejo, da oni niso dolžni vzgajati/ne utegnejo vzgajati, ker morajo poučevati, vzgoja pa je naloga staršev, pravzaprav ne govorijo o vzgoji, ampak o discipliniranju - dresuri poslušnosti in podredljivosti; povedano drugače - gre za (straho)spoštovanje umetne avtoritete. 


Potrebujemo novo kulturo odnosov

Konec stare hierarhije moči v šoli ter splošno nezaupanje do avtoritet prinašata veliko dobrega, vendar pa je s tem izginil tudi del temelja učiteljske vloge. Zdaj potrebujemo kulturo, v kateri bodo učitelji in učenci priznani kot osebnosti, namesto da so zgolj udeleženci v igri vlog; kulturo, v kateri bo spoštovan vsak posameznik, od učitelja do hišnika, in v kateri se ne bo nihče počutil krivega. Tako se bo stara kultura poslušnosti lahko spremenila v novo kulturo odgovornosti.

Na ta način, da bi starši »otroku dopovedali, da je učitelj avtoriteta«, torej ne bo šlo več. Časi strahospoštovanja otrok do odraslih so nepreklicno minili, ne bo jih več nazaj. V kolikor ta ostalina nekdanjih časov še kje vztraja, je to na škodo otrok, kajti:

Če otroke vzgajamo za ubogljivost, jim bo v življenju šlo bolj slabo, saj se v vlogi prejemnika ukazov ne naučijo prevzemati odgovornosti za svoje življenje. Ubogljivost je nekaj povsem drugega od odgovornosti. Odgovornost namreč pomeni, da človek sam sprejme odločitev, jo zna utemeljiti in sprejeti njene posledice. Za sprejemanje dobrih odločitev je, tako kot za vse druge veščine, potrebna vaja. Ubogljivost tega na omogoča, saj zahteva zgolj – uboganje. Ni treba razmišljati, ni treba (ne sme se!) izbirati, treba je samo slediti. 


(delno povzeto po Jesperu Juulu)

DOVOLJ SI SE UČIL!

Gostujoči zapis mame devetošolca:


Kako sem se iz mame, ki sina priganja k učenju, spremenila v mamo, ki ga od učbenikov odganja

Januar, ura je devet zvečer. Sin, 9. razred, se uči. Pifla. Skozi vrata ga slišim, kako ponavlja snov, geografijo, ki jo piše naslednji dan. Potrkam in mu prigovarjam, da je čas za spanje. Nejevoljen me prekine, naj ga ne motim. Da mu manjka še čisto malo, da ponovi do konca. Kakšno uro pred tem sva skupaj na sprehod peljala našega kužka. Med potjo mi je zrecitiral primarne, sekundarne, terciarne in kvartarne gospodarske dejavnosti. Ko sem ga vprašala, ali razume pomene teh besed, mi jih je lepo razložil. A vedno ne pozna pomena vsega, kar se uči na pamet. Ob pol desetih le spakira torbo in mi naroči, naj mu za zjutraj, preden gre v šolo, dam dva primera za izračun zemljepisne širine in dolžine. Ok, si mislim, to je že dobro znati, da se na karti sveta znajdeš. Zjutraj mu torej dam dva primera, pravilno ju reši in zaželim mu še lep dan in srečo pri kontrolki.

In tako podobno potekajo dnevi že od začetka novembra – kontrolke, spraševanja, eksperimentalno delo, seminarska, domače branje in seveda domače naloge. Včasih tudi po osem strani iz delovnega zvezka za slovenščino. Pogosto nesmiselne naloge, kjer je treba dopolnjevati manjkajoče besede. Od interesnih dejavnosti samo badminton dvakrat tedensko. Poln delovni čas. In seveda vmes, za sprostitev, nekaj igric na telefonu ali ogled youtubarjev. In jamranje, da šolo sovraži in komaj čaka počitnice. Razumljivo! Tudi starši komaj čakamo dopust – eni bolj drugi manj pričakujoče in nestrpno; odvisno od tega, kako dobro se v službi pač počutimo. Sin in celotne mlade generacije gredo natanko po poti svojih staršev. Dril, pridnost, poslušnost. Zavedam se, da na tem mestu posplošujem. Sama imam rada svojo službo in veliko je staršev, ki jih služba izpolnjuje oziroma jim ni odveč, a osnovni vzorec je zarisan že v osnovni šoli. 

Vir: splet

Še dve leti nazaj, ko je bil sin v sedmem razredu, si nisem mislila, da bo prišel čas, ko ga bom preganjala stran od učbenikov. Kajti, če prvi dve leti osnovne šole nismo preresno jemali (razen računanja in branja), se je nekje v tretjem začelo priganjanje k delu, domačim nalogam – po verjetno najbolj znanem vzorcu še iz časov našega otroštva – najprej šola, potem zabava.

Osnovni moto glede učenja je sicer tako meni kot soprogu bil: otrok naj se nauči osnove in predvsem tisto, kar ga zanima, ostalo pa če želi oziroma tisto, kar je kolikor toliko smiselno. Le pri matematiki, angleščini in slovenščini (pri slednji predvsem pravilno pisanje) sva zahtevala bolj temeljito znanje. Od vsega začetka se nama je zdelo nesmiselno, da se na pamet uči nove izraze pri zgodovini, ki jih še sama nisva poznala, malodane kirurške podrobnosti anatomije in najmanjših detajlov celic pri biologiji. Pa delovanje centralne naprave v hiši v četrtem razredu. In slovenska slovnica z vsemi priredji, podredji, odvisniki, fonetiko … Res kvalitetnega spisa ali poročila brez napak pa ni znal napisati. Želela sem, da otrok pridobi delovne navade, odgovornost do sebe in dela, osnovno razgledanost in da se v šoli dobro počuti med sošolci in prijatelji.

In tako smo starši v večni dilemi. Po eni strani si želimo, da je otrok čim bolj ali pa vsaj kolikor toliko uspešen v šoli in da zbere tiste nesrečne točke za vpis v kolikor toliko spodobno šolo. Po drugi strani pa se mnogi starši zavedamo dejstva, da šola pravzaprav ne uči za življenje in da je v njenih programih toliko balasta, da je meni osebno hudo vsakič, kadar se sin uči na pamet. Ko ga opazujem pri memoriranju odlomkov iz učbenikov, si mislim: kakšna izguba časa, talenta, potenciala in kreativnosti vsakega otroka, ki na tak način guli šolsko snov! 

In v tej razdvojenosti – med željo omogočiti otroku čim boljše šolanje in dejansko prakso šolskega vsakdana vidim absurdnost šolskega sistema. Vpeti smo v ta sistem, ker želimo otroku najboljše 'po ustaljeni poti', obenem pa vidimo vso nesmiselnost učenja podatkov, ki jih lahko poiščemo na spletu in ki morda kmalu sploh ne bodo več relevantni. Mislim, da je veliko staršev v stiski, kam se bo njihov otrok vpisal, koliko točk bo zbral in, če želimo ali ne, pademo v ta sistem in se mu prilagodimo. In tako naprej, ista zgodba se ponovi še v nadaljnjih štirih letih. Veš, da ti bo tudi srednja šola, tehniška ali gimnazija, dala le malo osnove za nadaljnjo poklicno pot. Ko poslušam prijateljice, ki mi pripovedujejo o svojih gimnazijcih, da se učijo enako snov kot v osnovni šoli, le še bolj poglobljeno, se mi zdi vse skupaj še bolj nesmiselno.

Menim, da šola mora predstavljati otroku izziv in mu dati možnost napredovanja. Prav tako mora od otroka zahtevati trud in iz njega izvabiti njegove pozitivne lastnosti, ga spodbujati, da je vztrajen, da sodeluje, da se potrudi za dosego nekega cilja. Nikakor ne zagovarjam pristopa, ki bi se otrokom prilagajal do take mere, da bi vse dosegal skozi užitek, igro in zabavo. Vendar pa bi nedvomno poudarek moral biti na tem, da je učna snov smiselna, da otroka poleg osnovne izobrazbe pripravlja na vsakdanje življenje. 

Kje je obtičal šolski sistem? Kot da družba, znanost, tehnologija, pa tudi duhovni, osebnostni vidik družbe niso napredovali. Kako to, da v okviru matematike ni na primer osnov računalniškega programiranja? Zanalašč sem zapisala v okviru matematike zato, da ne bi poleg vseh ur matematike, ki jih imajo šolarji v OŠ, dobili zraven še predmet računalništvo. Od otrok malodane zahtevajo obvladovanje računalniških programov, kot sta Word in Power Point, vendar, če me spomin ne vara, se tega niso učili pri obveznih predmetih. Predvidevam, da je bila to možnost izbirnega predmeta.

Zakaj se otroci ne učijo osnov osebne finančne pismenosti pri gospodinjstvu? Slovenci smo menda precej finančno nepismeni in osebne finance mnogim ne gredo najbolje. Pri takem interdisciplinarnem predmetu – kombinacija gospodinjstva, matematike in osnov ekonomije, ima otrok čudovito možnost, da v praksi uporabi svoje znanje računanja, nauči se osnov načrtovanja in predvidevanja.

Zakaj ob vsej informacijski tehnologiji v predmet Etike in državljanske vzgoje ne dajo snovi o varni uporabi interneta in družabnih omrežij? Zakaj jim ne dajo smernic za ločevanje dobrih (zanesljivih) podatkov od slabih? Ali morda snovalci učbenikov menijo, da bi se z vključitvijo takih in podobnih tem zmanjšala vrednost njihove izvorne, čiste znanosti? Jo bo to naredilo manj vredno?

Kako lahko starši in učitelji vplivamo na snovanje šolskih tem in učbenikov? Kaj lahko naredimo, da se klasični faktografski pristop 'omehča', in se vključijo sodobne , praktične vsebine (seveda brez povečanja ur!)? Naj se slaba vsebina odvzame in nadomesti z dobro vsebino.

Naj na koncu zapišem, da me veseli, ko spremljam razprave in pobude na spletu, da je vedno več staršev, učiteljev in ostale javnosti, ki opozarjajo na nesmiselnost takega vkalupljanja otrok v neživljenjski, storitveno naravnani sistem. Želim si, da se sistemsko organiziramo, na glas povemo, da v šolstvu ni vse tako brezhibno, kot trdijo funkcionarji, in da smo slišani.

… Sin je geografijo pisal štiri. 


Adriana Sedej

PRAVICA ODITI JE NAJOSNOVNEJŠA ČLOVEKOVA PRAVICA

"Svoboda, da odnehaš – odideš od ljudi in situacij, ki ti niso v prid, je osnovna človeška pravica. V človeških skupnostih je več nasilja in zatiranja takrat, ko ljudje nimajo možnosti oditi drugam."

Pripravila sem izvleček iz članka Petra Graya:
Pravica oditi (odnehati, odstopiti, odpovedati, končati ...) je najosnovnejša človekova pravica (The Most Basic Freedom Is Freedom to Quit).

Tematika spodbuja k razmisleku o morebitni ukinitvi osnovnošolske obveznosti.

Vir: pixabay.com

"Svoboda, da odnehaš – odideš od ljudi in situacij, ki ti niso v prid, je osnovna človeška pravica.

V človeških skupnostih je več nasilja in zatiranja takrat, ko ljudje nimajo možnosti oditi drugam. Politične ureditve, ki močno omejujejo in tlačijo svoje prebivalstvo, morajo hkrati prepovedati odhajanje iz države, drugače kmalu ne bi bilo več komu vladati. Primer so države nekdanjega vzhodnega komunističnega bloka ali današnja Severna Koreja. V kolikor država noče ali ne more zapreti meja, se mora vsaj malo potruditi za ustvarjanje znosnih pogojev, sicer bodo državljani odšli po svetu, najboljši in najsposobnejši odidejo prvi. Tak primer je danes Slovenija.

Enak princip velja za odnos med delodajalci in zaposlenimi. Če imajo delavci pravno in ekonomsko možnost zapustiti delovno mesto, mora delodajalec ponuditi ugodne delovne pogoje, da bo sploh še kdo delal zanj. Kjer pa delovnih mest izrazito primanjkuje, lahko pride do izkoriščanja, in tudi ta pojav v naši državi na žalost še predobro poznamo. Možnost pustiti delo pomeni razliko med zaposlitvijo in suženjstvom. Samo določen del delodajalcev s svojimi delavci postopa korektno zaradi osebnih človeških nagibov; drugim pa človeškosti primanjkuje in posežejo po umazanih sredstvih, če jim razmere to dopuščajo.


Kaj so posledice tega, da otroci ne morejo pustiti šole?

Otroci so na splošno večkrat žrtve brutalnosti kot odrasli, ker nimajo možnosti oditi drugam, tako kot jo imajo odrasli.

Če je šolanje obvezno, potem je šola, po definiciji, zapor. Zapor je kraj, kjer človek biva pod prisilo, brez možnosti svobodne izbire, kaj bo delal, kje in s kom. Otroci ne smejo oditi iz šole, znotraj nje pa ne smejo oditi stran od morebitnih zlobnih učiteljev, od morečih in nesmiselnih nalog ali od krutih vrstnikov. 

Veliko besed smo že potrošili o problemu medvrstniškega nasilja v šolah in drugih problemih, kot je splošno nezadovoljstvo učencev, zdolgočasenost in cinizem. Nihče še ni našel rešitve zanje in nihče je ne bo našel, dokler ne damo otrokom svobode oditi. Edini način za odpravo teh problemov je odprava prisile.

Ko bodo otroci imeli možnost pustiti šolo, bodo šole prisiljene postati bolj prijazen kraj, če bodo hotele preživeti. Otroci se radi učijo, ampak tako kot vsi mi, sovražijo prisilo, stalen nadzor in nenehno presojanje. Radi se učijo na svoj način, ne na načine, ki jim jih drugi vsilijo. Šole bodo postale moralne ustanove šele, ko njihove ’stranke’ ne bodo več zaporniki. Če bodo učenci imeli možnost pustiti šolo, jim bodo te morale zagotoviti temeljne človekove pravice, kot je pravica soodločanja v stvareh, ki jih zadevajo, svoboda govora, pravica do zbiranja, in pravica do izbire svoje lastne poti do sreče. Takšne šole ne bodo v ničemer podobne morečim ustanovam, ki jim danes pravimo ’šole’.

Prava šolska reforma je mogoča šele, če bo obiskovanje šole stvar izbire. "


Se strinjate?
Na kaj vse pomislite ob izpostavljeni dilemi?


V prejšnji objavi sem zastavila vprašanje, kaj naj bi bil namen šolanja. Predlogi se niso ravno vsuli, kar napeljuje na misel, da morda ne vemo, čemu potrebujemo šole; oziroma da nismo navajeni razmišljati o tem, saj smo na obvezno osnovno šolo navajeni kot na dejstvo, ki je pač tukaj, če to hočemo ali ne.

Morda pa zato, ker ne poznamo resničnega namena šole, starši tako pogosto sprašujejo:
Pa zakaj se morajo to učiti?

KAJ JE PRAVI NAMEN ŠOLANJA?

Peter Gray, avtor bloga Freedom to Learn, je letos spomladi prišel na idejo, da svoje bralce vpraša za mnenja, kaj naj bo namen šolskega sistema, če bi ga zdaj začeli graditi povsem od začetka.
Najprej pa je na kratko opisal, kaj je bil namen, ko so prvič v zgodovini vpeljali obvezno šolanje.

Prevod članka sledi pod sliko.

Za pomoč pri prevodu se zahvaljujem Diti Škalič. 💙

Vir: www.pexels.com

~~~Ljudje, ki so začeli prve razširjene sisteme obveznega šolanja – sisteme, ki še vedno služijo kot model za naše šole danes – so imeli zelo jasno idejo o namenu. Ti ljudje so bili protestantski kleriki v Evropi in ameriških kolonijah med protestantsko reformacijo v poznem sedemnajstem in zgodnjem osemnajstem stoletju. Jasno so povedali, da sta namen šolanja indoktrinacija in trening ubogljivosti.

Trdno so verjeli, da so otroci po naravi grešni in da je edina pot do odrešitve z biblično indoktrinacijo in zatiranjem svobodne volje (več o tem lahko preberete tukaj). Šole, ki so jih ustvarili, so bile zasnovane za ta namen. Načrtovali so, da bodo vse otroke poučevali iste lekcije, ki so večinoma izvirale iz evangelijev, in da bodo otroke, ki se ne bodo naučili teh lekcij, kaznovali, tiste, ki se bodo, pa nagradili, oziroma jih vsaj ne bodo kaznovali.

Ker so se morali vsi učiti istih stvari, je bilo smiselno posesti otroke v vrste v prostoru, kjer so poslušali predavanja učitelja, takrat imenovanega »master« (beseda ima več pomenov: gospodar, lastnik, mojster, učitelj ...) ali brali lekcije v knjigi, in jih potem testirali, vse z enakim testom, da bi se prepričali, da so se naučili vse, kar so se morali. Vse, kar so poučevali, je veljalo za Resnico, zato je bilo samo po sebi razumljivo, da šola ni kraj za spraševanje ali razpravljanje o lekcijah, temveč samo kraj za pomnjenje lekcij. Glavni cilj šolanja je bil, da bi otroci postali ubogljivi, zato je bilo samo po sebi razumljivo, da je osnovna naloga vsakega učenca brez vprašanj narediti, kar je rekel učitelj, kakor je rekel učitelj, takrat, ko je rekel učitelj.

Danes večina ljudi, vključno z večino učiteljev in šolskih uradnikov, ne razmišlja o indoktrinaciji in treningu poslušnosti kot glavnih funkcijah šol, vsaj izražajo ne takega prepričanja. Ampak osnovna struktura šol se ni spremenila. To je res temeljni problem našega izobraževalnega sistema in razlog, da ne deluje dobro. Razvili so ga, da bi služil določenemu namenu, toda danes veliko ljudi v povezavi s šolanjem meni, da bi sistem moral služiti drugim namenom.
 
Vsako vprašanje o reformi šolskega sistema bi se moralo začeti z vprašanjem: 
Kaj so prave funkcije šol? 
Zakaj hočemo šole? 
Kakšnemu namenu bi morale služiti? 

Privzemimo, da varstvo otrok ni edini namen in da bi šole morale igrati nekakšno vlogo v izobraževanju. Kakšna vloga bi morala to biti? Z drugimi besedami, kaj želimo, da bi se otroci v šoli učili? Katere značajske poteze želimo, da šole gojijo?
 
Predstavljajte si, da ste po čudežu del komisije, odgovorne za razvoj šolskega sistema za današnji čas - povsem od začetka. Vi in ostali člani komisije se zavedate, da preden boste zasnovali strukturo, potrebujete jasno predstavo o namenu šol. Predstavljajmo si, da ste toliko idealisti, da verjamete, da bi namen moral imeti nekaj opraviti z izobraževanjem (v nasprotju z nameni, kot je na primer zaposlovanje učiteljev ali podpiranje industrije učbenikov in testov). Prosili so vas, da na naslednji sestanek pridite s kratko pisno izjavo o tem, kaj bi po vašem mnenju moral biti ta namen (ali več namenov). 

Ne pozabite, da na tej točki ne razmišljate o strukturi šol, temveč samo o funkciji. Kakšen je njihov izobraževalni namen? Kaj bi po vašem mnenju moralo pomeniti biti »izobražen« v današnjem in jutrišnjem svetu ter zanj?~~~

Gray je junija napisal povzetek kvalitativne analize odgovorov, ki jih je prejel. Članek lahko preberete tukaj, če razumete angleško. Če bo zneslo, ga bomo tudi prevedli in objavili. Ampak, zakaj pa ne bi zbrali tudi naših, slovenskih predlogov? Napišite svojega v komentar, lahko tu na blogu ali na facebooku, kjer to berete. Če bo predlogov vsaj nekaj, bomo naredili povzetek in ga primerjali z ameriškim. 👍👍👍

PA ZAKAJ SE MORAJO TO UČITI?

V moji facebook skupini o šolstvu veliko kritiziramo in se pritožujemo, jezimo … Vedno bolj sem prepričana, da upravičeno (veliko berem in raziskujem o razvoju izobraževanja po svetu), čeprav se mnoge pritožbe lahko zdijo malenkostne ali neutemeljene – z določenih vidikov. 

Vir: www.pexels.com

»Je vam sploh kdaj kaj prav? Se res morate vtikati v čisto vsako malenkost? Pustite vendar učiteljem, da delajo svoje delo, oni so strokovnjaki!«, se glasijo očitki tistih, ki se jim zdi šolstvo dokaj v redu, če bi le ne bilo sitnih, zahtevnih staršev in razvajenih otrok, ki nočejo sodelovati in ubogati.

Na to sem enkrat ali dvakrat že odgovorila s pojasnilom, da vsi starši res ne znajo artikulirano naglasiti, kaj točno ni prav, ampak nejasno čutijo, da sistem otroke maliči, da šolanje ni v njihovo dobro. Sama premorem nekaj strokovnega znanja s področja duševnosti, a prav tako nisem znala tako jasno govoriti o problematiki, dokler nisem začela preučevati verodostojnih virov, ki so ne le potrdili moja razmišljanja, ampak me tudi opremili z argumenti, razlagami, pojmi (postopek še traja!). Pred tem sem se, tudi sama čustveno vpletena preko treh otrok, znala predvsem hudovati in godrnjati. Torej, kar želim povedati, je: marsikaj se zdi zgolj starševsko dlakocepstvo in pretirana zaščitniškost, ker ljudje ne znajo bolje izraziti, niti pri sebi opredeliti, kaj jih zares moti, jezi in skrbi … ’Zapičijo se’ v navidezne malenkosti, vsako zrno graha na šolski klopi jih tišči. V ozadju tega je starševska intuicija, da za otroka ni dobro, kar šola dela z njim in iz njega, da to ni dobra priprava na življenje, da nastaja neka škoda. Šolanje kot celota je slabo, ker pa tega ne znajo jasno opredeliti, kaj šele izraziti, se spotikajo ob ’malenkosti’, ki velikokrat niti to niso, razen za ljudi z izredno nizkimi standardi.

Pogosto se na primer pojavijo vprašanja glede določene šolske snovi:

- Pa zakaj se morajo to učiti?

- Zakaj morajo to znati?

- Jim bo to sploh kdaj koristilo?
 
Menim, da so tudi ta vprašanja odraz nejasnih slutenj, da šola otroka ne pripravlja na življenje, ampak celo ovira njegov naravni razvoj. Še posebej pa so upravičena v primeru otrok z učnimi težavami, ker v resnici ni nobene potrebe, da se otrok nauči TOČNO TO, sicer ne more napredovati v naslednji razred, oziroma mu grozi kakšna druga huda katastrofa. Ko rečem, da ni nobene potrebe, nimam v mislih učnih načrtov in minimalnih standardov, ampak življenje. Za življenje se nam v resnici ni nujno naučiti ničesar, kar nekdo reče, da to bomo pa enkrat še rabili, oziroma da to spada pod nujna znanja, splošno izobrazbo in tako naprej … Ker mi smo se vse to naučili, pa večino tudi pozabili, še preden bi lahko prišlo ’v uporabo’. In je isto, kot če se ne bi naučili. Ko pride situacija, da neko znanje potrebujemo, ga pač poiščemo takrat. Znanje je vedno dosegljivo, nikamor ne uide. Še posebej v današnjem času! Ves čas pa tule govorim – ne o pravem učenju, ampak o vsiljenem učenju. O tistem učenju, ki ga otrokom v šolah kot žlico grenkega zdravila potiskajo v usta.

Nekaj povsem drugega pa je učenje iz veselja, iz zanimanja, iz lastne želje. O, to je nekaj čisto drugega! Vsi otroci se rodijo z nagonom po učenju, po raziskovanju sebe in sveta okrog sebe. Dokler otrokom pustimo, da se učijo, kar se sami želijo, se noben ne neha učiti. Noben! In seveda niti približno ni razloga za bojazen, da se brez prisile ne bodo naučili ’pravih’ stvari oziroma sploh nič pametnega. 




Ta sestavek sem želela napisati zato, ker me je zmotilo, da so avtorji objav in komentarjev v stilu »pa zakaj morajo to znati?« pogosto deležni očitka, da so proti vsakemu znanju, da jim ni mar za splošno izobrazbo, da smo ravno zato narod tepcev, da znanje ni več nobena vrednota … Mislim, da starši in ostali v resnici zastavljajo ta vprašanja zaradi tega, ker jih moti vsiljevanje zabetoniranega nabora ’znanj’, vključno z vnaprej določenimi pravilnimi odgovori in edinim pravilnim postopkom, po katerem se sme do odgovora priti, če gre za matematiko. Čuteči starši, četudi ne preučujejo, kaj so ’veščine 21. stoletja’ in podobno, v sebi vedo, da to ni pravo učenje, kakršno bi otroku pomagalo vzcveteti in uresničiti njegov potencial. Saj tudi vidimo, kako nam otroci z leti šolanja pred očmi venejo in izgubljajo svoj prvotni žar.

Menda ne mislite, da bi starši toliko spraševali in se v vse ’vtikali’(na ’siten’ način), če bi otroci prihajali iz šole večinoma srečni, zadovoljni, navdušeni nad tem, kar so se učili? (Ups, že spet sem pozabila, da življenje ni potica!)

Naj omenim samo še en absurd – za potrebe šolstva se morajo vsi otroci učiti isto, znati isto, dovoljeno je le odstopanje v količini (globini) naučenega v razponu petih stopenj. (Dovoljeno se je razdeliti na zgube, zmagovalce in povprečneže.) Čemu bi družba potrebovala ljudi, ki vsi znajo iste stvari? Ampak že spet se pritožujem neupravičeno, saj od 15. leta naprej jim je pa dovoljeno, da se usmerijo v različne po-klice. Potem, ko so morali devet let te notranje klice k lastni biti marljivo dušiti. 

Spomniti želim še na to, kako potem v takšnih debatah vsak forsira tisto, kar se je sam z lahkoto in veseljem naučil, veselo zanikujoč kakršnokoli drugo možno realnost. Tisti, ki so se radi in z lahkoto učili pesmice na pamet, so ogorčeni nad vprašanji, zakaj se jih je sploh treba učiti. To vendar mora biti tako! (Vprašanje je lahko postavljeno zato, ker nekomu predstavlja učenje pesmic na pamet neznansko muko, ali pa iz čiste radovednosti: zakaj je dobro, da se učimo pesmice na pamet? Slednje znajo še posebej učitelji hudo zameriti.)

Tisti, ki imajo radi številke, se jezijo na starše otrok, katerim številke nikakor nočejo sesti v možganske vijuge, pa zato starši boječe preverijo, če morda pa vseeno ni smrtna sila znati kvadrate števil od 11 do 20 na pamet, ali če je morda kakšna možnost, da se njihov potomec ne bo cvrl v peklu, če bo slučajno vse življenje ob vsaki priliki računal s kalkulatorčkom namesto na pamet. Poštevanko pa ja vsak mora znati!

Nekatere otroke šola naravnost ubija, drugi se sistemu uspejo dobro prilagoditi (takih je nekje med 15 in 30 odstotki) ali jim je celo všeč, tretji so nekje vmes. Starši drugih in tretjih znajo napasti starše prvih, da pretiravajo, da tako hudo pa spet ni.


Ljudje sicer res lahko živijo brez okončin, ali z nedelujočimi udi, brez vida ali brez sluha ali obojega, brez marsičesa gre, ob vsem napredku dandanes. Ampak, da ne bi znali poštevanke na pamet, vsak rezultat v treh sekundah, in vsaj kakšno kitico Krsta pri Savici, si ni mogoče zamisliti. Pravite, da si nekateri res težko zapomnijo? Pa naj se učijo vse dni! Kaj pa rabijo še drugega? 
 
Internist kardiolog mi je v pogovoru povedal, da je sam kot otrok v šoli užival, na vseh stopnjah. Všeč mu je bilo vse, od učenja do odnosov. To je njegova izkušnja, ki pa je ne posplošuje in ne vsiljuje drugim, kot da je edina možna. Ko sta z ženo, pediatrinjo, dobila svoja otroka, potem ko sta spoznala različne dele sveta in različne aspekte življenja in učenja, sta se odločila, da za svojo hčer in sina želita nekaj drugega kot je sedeča in na pritisku temelječa javna šola, saj verjameta v naravno učenje. Govorim o dveh od štirih glavnih ustanoviteljev Središča za naravno učenje Samorog v Sori pri Medvodah, Petru in Anji Radšel.


Vrednota znanja
 
Vendarle je znanje vrednota sama po sebi in morali bi ga ceniti na ta način; znanje nas oblikuje in bogati kot ljudi; ni prav, da v njem iščemo zgolj uporabno vrednost, pravijo nasprotniki spraševalcev »pa-zakaj-bi-to-sploh-morali-znati«. Spraševalci so v njihovih očeh krivci za nizko vrednotenje znanja in slabo izobraženost naše družbe nasploh, in zaviralci obupnega prizadevanja šolnikov, da bi vendarle nekaj spravili v butice lenih, razvajenih, uporniških šolarjev.
 
Ta slika je povsem popačena. V resnici šolstvo s svojim nemogočim prisiljevalskim načinom poučevanja privzgaja odpor do znanja, naravnost uničuje vsem ljudem prirojeno ljubezen do učenja. Spraševalci hočemo, da se to preneha. Otroci in mladi naj dobijo nazaj svobodo, da se učijo v skladu z lastnimi interesi, v čustveno varnem in spodbudnem okolju, kjer je na voljo dovolj kvalitetnih virov, vključno s kompetentnimi odraslimi mentorji in facilitatorji (ne predavatelji). Ne fantaziram, ampak govorim o samovodenem učenju (Self-Directed Learning), ki je na veliko krajih po svetu že povrnilo znanju in učenju njuno pravo vrednost in značaj. Centri samovodenega učenja, skupaj z demokratičnimi in še nekaterimi drugimi šolami, so nekakšni rajski otočki v oceanu klasičnih šol, v katerih otroci množično govorijo »Sovražim učenje! Sovražim šolo!« Ni razloga, da se rajski otočki ne bi razširili na ves ocean, če bo le v svetu izobraževanja prevladal razum nad prastarimi dogmami.

Več o tem pišem v knjigi Šola, kam greš?
Informacije o knjigi najdete TUKAJ.

SAMOPODOBA IN USPEŠNOST UČENCA

V soboto, 13. maja, smo se v lepem okolju Zupančičeve jame v Ljubljani dobili s pedagoginjama Leo Čerin in Eleno Kecman, da bi na osemurnem seminarju – intenzivnem treningu za učitelje (a nismo bili tam samo učitelji) obnovili, poglobili in razširili svoja znanja o delu z otroki na tak način, da spodbujamo tako njihovo uspešnost kot razvoj zdrave, pozitivne samopodobe.
 
Vsi, ki se tako kot jaz radi učite, zagotovo poznate tisti dober občutek, ko osvežimo nekatera znanja, pridobimo nekaj novih in vse skupaj na novo povežemo med seboj. Kot smetana na torti pa je spoznati nove ljudi, ki razmišljajo podobno kot mi sami, deliti z njimi izkušnje in zgodbe, prepletati misli in ideje, iskati odgovore in nove poti. Skupina, ki se je zbrala na seminarju Samopodoba in uspešnost učenca, me je v tem pogledu izredno navdušila.


Anekdote v potrditev ’teorije’ in primerov, ki sta jih podajali predavateljici, so kar deževale:
 
-Učiteljica matematike na predmetni stopnji se spominja fanta, ki sicer ni bil izrazito slab učenec, a prišlo je obdobje krize, ko mu pri matematiki ni in ni šlo. Učiteljica mu je poskusila pomagati na različne načine, veliko sta delala skupaj ... a jima kljub vsemu trudu ni uspelo. Na koncu šolskega leta mu je morala s težkim srcem zaključiti negativno oceno. Na zadnji dan pouka ji je učenec prinesel darilo, ki ga je kupil sam, in se ji iskreno zahvalil za njeno pomoč. (Kljub negativni oceni!) Pristen človeški stik seže onkraj formalnosti, kakršne so šolske ocene.
 
- »V oddelkih, kjer sem pred leti učila angleščino, sta bili tudi dve učenki z enakim imenom. Ena je imela zelo dobre ocene, druga pa se je borila za zadostne. Staršev nisem dobro poznala, ker sem takrat nadomeščala neko drugo učiteljico. Ko je prišla mama ene od teh dveh deklet na govorilno uro, sem začela v prepričanju, da govorim z mamo uspešnejše učenke, hvaliti njene odlike. Ob njenem začudenem pogledu sem se zavedla, da sem se zmotila, a se hkrati tudi odločila, da ne bo prineslo nikomur nič dobrega, če svojo zmoto priznam; tako sem govorilno uro tudi zaključila v zelo pozitivnem tonu, rezultat pa je bil neverjeten: šibkejša učenka je od takrat naprej pokazala neprimerljivo boljše dosežke pri mojih urah, nikoli ni znala manj kot za štirico.«
 
-Strinjali smo se, da starši ne želimo hoditi na roditeljske sestanke, kjer poslušamo zgolj niz formalnosti, od letnega delovnega načrta do statistik izostankov in učnega uspeha, manjka pa globlji pogovor o naših otrocih kot osebah, o razredu kot skupini. Udeležba je zaradi tega marsikje slaba. Učiteljica matematike nam je povedala, kako sama kot razredničarka na sestankih s starši vedno spregovori o tem, kako razred funkcionira, kaj je dobro, kje so še izzivi ... O otrocih govori predvsem kot o ljudeh, ne kot o zbirki statističnih podatkov, in starši so redno prisotni v večini, v štirih ali petih primerih oba starša!


Ugotavljali smo večinsko nagnjenost k temu, da izpuščamo priložnosti za pohvalo, spodbudo … in se osredotočamo na slabo:
 
-E-asistent ima tudi rubriko za pohvale, a se je le redkokateri učitelj poslužuje. Elektronskega pomočnika samodejno uporabljajo zgolj za sporočanje slabih vedenj, dobro pa kot da je neopaženo ali pa samoumevno.
 
- Na eni od delavnic za starše, ki se je je udeležila učiteljica, je le-ta zbranim staršem predlagala, kaj narediti na govorilnih urah, ko jih učitelj(ica) začne z naštevanjem otrokovih slabosti: Ko pridete na pogovorno uro, začnite pogovor tako: »Kaj mi lahko dobrega poveste o mojem otroku?« To je spodbuda, da bi se (tudi takšne) učiteljice začele osredotočati na tisto, kar je dobro. Tisto, na kar se osredotočamo, raste. Seveda je prav in potrebno spregovoriti tudi o izzivih, ki še čakajo na zmago – vendar šele na drugem mestu!


POMEN VKLJUČENOSTI V PROCES
 
Vsi potrebujemo in si želimo povratnih informacij; realna pohvala deluje blagodejno in vzpodbudno; na osnovi realne kritike, če je podana na primeren način, lahko prav tako rastemo in se izboljšujemo. Dobro se je zavedati, da lahko druge tudi prosimo za povratne informacije, da bi pridobili sliko o svojem delu – kaj je dobro in kaj bi lahko še izboljšali. Tako bi bilo zelo na mestu, če bi učitelj (občasno) zbiral povratne informacije od učencev glede izvedbe učnih ur: kaj jim je bilo všeč, kaj pa bi raje spremenili. Ni ravno konstruktivno, če so učenci vedno le prejemniki ocen, kritik in pohval (povratnih informacij drugačne, bolj opisne vrste pa sploh kritično primanjkuje), nikoli pa niso resno zaprošeni, da podajo njihovo mnenje o tem, v čemer so vsak dan udeleženi. S tem odrasli del učnega okolja sporoča, da otroci (in mladostniki) niso kompetentni sogovorniki.

S tem, ko se jih ne sprašuje po mnenju o kvaliteti prejetih ’storitev’, je izpuščena tudi ena od priložnosti, da bi se počutili upoštevane in vključene v proces učenja, kar bi seveda bistveno povečalo motivacijo za sodelovanje v procesu. 

Vključenost dosežemo tudi z uporabo aktivnih metod poučevanja, kakršna je na primer »Cocktail Party« ali Zmenek, ki smo jo na seminarju praktično preizkusili in se pri tem precej zabavali.

Zmenek je le ena od metod, ki jih je možno vključiti v poučevanje/pouk z namenom, da razbijemo monotonost podajanja znanja izpred table, hkrati pa v učencih spodbudimo pozitivno energijo za nadaljnje delo. Učitelji si lahko dovolijo stopiti iz okvirjev in občasno preizkusiti bolj dinamične načine poučevanja, kajti vsi ljudje delujemo preko več čutnih kanalov, ne samo slušnega ali vidnega. Če je učiteljem 'dolgočasno' petič v enem dnevu podajati isto snov, je zelo verjetno dolgočasno tudi učencem – to začutijo. Vključimo jih tudi tako, da jih vprašamo, kaj se jim zdi pomembno pri tem, kar so se naučili, kako bodo to uporabili, in ali se jim sploh zdi uporabno; ali celo, na kakšen način bi si želeli spoznati naslednjo učno snov.

Predavateljici menita, da se učenci počutijo bolj vključene in motivirane tudi, če poznajo strukturo in namen – cilj posamezne učne ure kot tudi šolskega predmeta v celoti. V učni snovi lažje vidijo smisel, če imajo pred očmi (na plakatu ali tabli) seznam glavnih ciljev in veščin, ki jih bodo osvojili tekom šolskega leta, in podobno še za posamezno učno uro; da vedo, kje so in kam gredo.

Navdušeno učenje po metodi 'zmenek'

 
OTROKOVA SAMOPODOBA JE KLJUČNEGA POMENA 

... za njegovo uspešnost in psihično odpornost.
Od udeležencev seminarja smo ponovno slišali sicer že znana zaskrbljujoča dejstva: Med otroki in mladimi je vse več psihosomatike in hudih duševnih stisk. Svetovalni delavki na gimnaziji imata ’kavč v svoji pisarni vedno poln’, še zlasti zdaj, proti koncu šolskega leta; profesor na nižji poklicni šoli je razrednik oddelka, iz katerega je trenutno hospitaliziranih kar pet dijakov. Učiteljica matematike opaža, da so v šestem in morda sedmem razredu otroci še vedoželjni, v osmem in devetem pa vse bolj apatični. Sporočilo predavateljic: to lahko preprečujemo na veliko načinov, katerih osnova je dober stik med pedagogom in učenci.
 
Po drugi strani smo ugotavljali, da številne možnosti spodbudnega vpliva na razvoj samopodobe mladih, številne možnosti biti jim v oporo, jim približati in olajšati učenje …, v šolah na splošno ostajajo neizkoriščene. Govorim o takšnih možnostih, ki so izvedljive za vsakogar, potrebna je le volja malo pobrskati za znanjem in idejami, ter volja ’biti človek’. Učitelji so v otrokovem / najstnikovem svetu pomembni odrasli in prenašajo nanje pomembna sporočila tudi s svojim zgledom in dejanji. Njihovo poslanstvo je zelo močno.
 
In po tretji strani sem v tej skupini spoznala približno deset pedagoških delavcev, ki so me navdušili z izjemno širokim znanjem in vpogledom, z njihovimi osebnostmi, s predanostjo in žarom. Njihovo delo je hkrati lepo in težko; vidijo številne težave in prepreke, počutijo se obremenjeni, a niso resignirani. Nekako uspevajo ostajati izven območja izgorelosti, včasih na meji. Voditeljici seminarja pravita, da na vseh svojih izobraževanjih srečujeta takšne izjemne pedagoge. Moja želja je, da vsaj nekatere od njih, ter njihovo delo, čim prej predstavim tudi na tem blogu. 


***Postanite idejni podpornik ali aktivni član projekta Navdih za boljše šolstvo.***

KO V ŠOLI RESNO ZAŠKRIPLJE

Maj in junij sta meseca, ko v mnogih družinah s šolskimi otroki vlada napetost, stres, tesnoba, strah ... Takoj po prvomajskih počitnicah so se tudi na spletu začela pogosteje pojavljati vprašanja staršev: kaj naj naredimo? 

Izbrala sem tri objave iz facebook skupin, ki nakazujejo na en segment šolske problematike: Apatičen in odklonilen odnos do šole pri mlajšem najstniku, z bistvenim znižanjem ocen. Spodaj bom poskusila podati nekaj smernic, kje in kako iskati rešitev iz te situacije; upam, da bodo vsaj malo v pomoč.


1. Sin mojega partnerja, star 12 let, je čisto zabluzil v šoli. Če bi danes zaključili ocene, bi ponavljal, na začetku šolskega leta pa je imel trojke in štirice. Učiti se mu ne da, če delaš z njim, mu je to dejansko potuha. Ne zaležejo ne lepe besede ne prošnje, prav tako pa tudi ne kreg. Ne bi rad ponavljal, a vseeno dobim občutek, kot da mu je vseeno. Živi pri svoji mami, a trenutno tudi ona ne ve, kako se lotiti tega. Potuha mu je tudi to, ker se zaveda, da mu je do zdaj vseeno uspelo se rešit in tudi tokrat računa na to, da bo že nekako zvozil oziroma se ne zaveda resnosti problema. Kako pristopiti? S partnerjem se poskušava z njim pogovarjati, ugotoviti, kaj se dogaja z njim, pove ne veliko, žal tudi laže in prikriva, tako da res malo tavamo v temi, kaj narediti in kako ukrepati.

Predvsem me zanima, kako pristopiti k otroku, ker s trenutnim obnašanjem kaže, da mu je za vse vseeno. Ne drži se dogovorjenih planov, tudi ko sediš ob njem, npr. pri matematiki, in mu daš točna navodila, naj piše vse račune - jih ne, ampak računa na pamet, največkrat narobe... To je samo en od primerov. Tega ne dela samo meni (ko je pri nama, se jaz učim z njim), ampak počne svoji mami podobno.

Komuniciramo itak vsi štirje (tudi partner od fantove mami kot tudi jaz) in vsi delamo za isti cilj-želimo pomagati fantu, primarno zdaj, da naredi razred in seveda tudi, da se odkrije vzrok vsemu temu. A se je fant zelo zaprl vase in trenutno vsi malo tavamo v temi, zato je vsak nasvet dobrodošel.

* * *
 
2. Moj nečak je isti kot vi opisujete. Moj brat in njegova žena sploh ne vesta več, kaj bi naredila. Hodi k psihologu v šoli in k psihologu v zdravstveni dom, toda njemu se fučka. V šoli se grdo vede tako do učiteljev kot do sošolcev in ostalih. Ocene so se mu zelo poslabšale in to traja že zelo dolgo. Tudi pogovor z njim ne zaleže. Pravi da bi raje šel delat, kot da bi hodil v šolo. Star bo 12 let. Kaj narediti v takem primeru?

* * *

3. Identičen primer imam jaz s svojim trinajstletnikom. Šola je nekaj, kar je postavil daaaleč na stranski tir in jaz mu ne pridem do živega. Sem samohranilka, zato si še toliko več upa. Ne zaleže dretje, pogovor, nič... 

POGLEJMO GLOBLJE

Vse prevečkrat starši in pedagogi delamo to napako, da poskušamo zgolj odpraviti / popraviti otrokovo vedenje, ki nam ni všeč; ne vprašamo pa se, kaj je za tem vedenjem, oziroma kaj je ’spodaj’, kaj se skriva v globljih plasteh osebnosti, s katero se ukvarjamo.
 
Vsako človeško vedenje je namreč rezultat notranjih stanj in procesov: samospoštovanja, vrednot, prepričanj, stališč, razmišljanj in občutij. Notranjih stanj in procesov v človeku ne moremo videti, lahko pa o njih sklepamo iz njegovega vedenja, vključno z govornim sporočanjem. Vedenje torej vedno nekaj sporoča. Odgovorni odrasli skrbniki otrok temu sporočilu prisluhnemo, da bi prišli do globljega in resničnega vzroka težav, ter poskusili odpraviti ali ublažiti le-te.


Kaj storiti:

Pokažimo resnično zanimanje za otrokov svet. Kaj se mu dogaja, kaj razmišlja, kaj misli o šoli in učenju in kaj čuti glede tega? Kako doživlja odnos pomembnih odraslih (nas staršev, učiteljev...) do njega? Vse to in več ga vprašamo, vendar šele, ko smo zares pripravljeni poslušati in slišati njegove odgovore – brez podajanja mnenj in sodb, brez obsojanja, moraliziranja in novih pridig. Da pogovor ne bi izpadel kot zaslišanje ali novinarski intervju, bomo seveda govorili tudi mi, vendar samo o svojih lastnih mislih in občutkih, ki ne smejo vsebovati (prikritih) očitkov in podučevanja … ne tokrat!, sicer bo pogovor zgrešil svoj namen, pa tudi hitro se bo končal, saj se bo otrok zaprl vase.

Do sedaj so bili medsebojni pogovori zelo verjetno sestavljeni predvsem iz pridig, groženj, prošenj, očitkov, siljenja, črnogledih napovedi ... tako pač delujemo starši, ko smo na avtomatskem pilotu.

Kljub vsej dobronamernosti, na ta način zgrešimo bistvo otrokovih potreb: da je viden, slišan in sprejet v svojem bistvu, da se sme izraziti, torej da ga obravnavamo kot človeško bitje, ne kot objekt, ki ga je treba primerno obdelovati, dokler ne dobimo ’izdelka’, kakršnega si želimo.

Štirje dobronamerni odrasli iz prvega primera zgoraj gotovo vestno skrbijo, da otrok potuje ob dogovorjenem času od enega starša do drugega, da pri tem ima pri sebi vse potrebno, da je sit, oblečen in čist; ob posebnih priložnostih mu privoščijo različne ’priboljške’, ga razveselijo s kakim darilom (sklepam). V šoli je popustil, zato se z njim učijo, poskušajo mu pomagati rešiti to težavo. Vse to pa je vendarle samo servis uslug, kar ni isto kot ’ljubezen’ ali ’zares videti tega otroka’ ali’ imeti dober medsebojni stik.’ Pač, starša ga zagotovo imata zelo rada, najbrž ga imata rada tudi njuna nova partnerja; vendar pa je povsem drugo vprašanje, ali se ta fant tudi počuti ljubljen, ali se počuti viden, ali se počuti tesno povezan z vsaj enim od teh odraslih.

Svojo ljubezen do naših otrok in drugih bližnjih je namreč treba znati izražati v taki obliki, da jo oni tudi občutijo kot ljubezen, sicer se počutijo neljubljeni in sami. To je velika umetnost. V številnih družinah servis uslug vse prevečkrat zamenjujejo za ljubezen. Tako je lahko videti, da vsi dobijo (skoraj) vse, kar je mogoče, a se vseeno počutijo nesrečni in osamljeni. 

»To, da nas drugi vidijo, pomeni, da s pomočjo našega vedenja zaznavajo naše notranje psihično življenje.«

-iz knjige VIHAR V GLAVI – moč najstniških možganov.

Kako z otrokom, ki se je zaprl vase, navezati stik tako, da bomo spet povezani, da nam bo odprl vrata v svoj svet?

-Kot je opisano zgoraj – poslušajmo ga brez sodb. (Ja, težko bo.) Morda nam sprva ne bo zaupal, v našem poskusu navezati odkrit pogovor bo slutil past; potrebno bo poskusiti večkrat.

-Dovolimo mu, da izrazi svoje prave občutke v zvezi s šolo, čeprav se nam bo morda zdelo njegovo govorjenje nespoštljivo – vzgojna prizadevanja prihranimo za kak drug trenutek. Gre namreč za temeljno potrebo vseh človeških bitij: biti viden, slišan in sprejet v svoji trenutni realnosti. Izražanje negativnih občutkov (ki so dejstvo, ne pa otrokova ’nevzgojenost’) prinese olajšanje in naredi prostor za pozitivno: za izdelavo načrtov, kako bomo opravili zoprne obveznosti in zakorakali v naslednje poglavje življenja.

-Na otroka glejmo kot na celostno bitje. Ni samo učenec, šola in ocene naj ne bodo edini predmet pogovorov. Pokažite zanimanje še za druga področja njegovega življenja – s kom se druži, kaj rad počne, katero glasbo posluša, katere igrice rad igra ... počnite kaj od tega skupaj.

-Občasno preživite z otrokom nekaj časa ’ena na ena’; v dvoje in tako, da se mu v resnici posvetite; počnite nekaj, kar je izbral on ali pa izberita skupaj, tako da se bosta oba počutila prijetno.

-Resničen stik lahko imamo samo takrat, ko smo iskreni in pristni. Odrasli ob otrocih pogosto igrajo vloge: ustvarijo si neko predstavo, kako naj bi se obnašal odrasli v njihovi vlogi, in potem to vlogo poskušajo čim bolje odigrati. Tako vedenje ni v skladu s trenutkom tukaj in zdaj, otrok prepozna narejenost in se praviloma začne vesti neprijetno, odklonilno.

-Namesto, da nas nenehno skrbi otrokova prihodnost, se zavedajmo sedanjosti. Otrok resnično potrebuje, da smo z njim tukaj in zdaj; da začuti, da je v našem življenju dragocen sam po sebi, neodvisno od uspehov in dosežkov, ter tak, kot je zdaj, ne kakršen bo postal, če se bo dovolj trudil.

(Nič ni narobe, če ga spodbujamo, vendar otrok ne bi smel čutiti, da je od dosežkov odvisna njegova vrednost v naših očeh.) Pri tem vam bo lahko v pomoč ta članek: Prihodnost vašega otroka je tukaj in zdaj.


IZVORI ODKLONILNEGA VEDENJA


V zgornjem besedilu sem nakazala, da se je treba pri reševanju težav vedno osredotočiti na vzrok, izvor problema, in ne le »tolči po simptomu«, kot da preganjamo nadležno muho.

Izvore kakršnih koli otrokovih šolskih težav na splošno lahko iščemo na treh področjih: v otroku samem, v družini ali v šoli. Pravega izvora ni vedno lahko definirati in pogosto gre za preplet večih dejavnikov.

Vzroki, ki izhajajo iz otroka, so lahko različne učne težave, bolezni, motnje razpoloženja, vedenjske motnje ... Gre za obširna področja, ki jih je potrebno obravnavati posebej. V zgornjih primerih je manj verjetno, da bi šlo za nekaj od tega, zato se v tem prispevku ne bom osredotočala na to.

Vzroki, izhajajoči iz družine, lahko obsegajo vse od motenj v odnosih, do različnih bolezni in zasvojenosti. V naših treh primerih nimamo veliko informacij o družinah. Predpostavimo, da gre za ’običajne’ družine (ločenost in enostarševstvo sami po sebi ne vodijo nujno v zaplete, poleg tega to stanje v teh družinah ni nastalo v zadnjem času, ampak veliko prej). ’Običajne družine’ naj razmišljajo v smeri zgoraj napisanega: 

-Kateri odnos(i), katere razmere v otrokovem svetu niso dovolj dobre? Kaj manjka? 
-Kakšen je moj stik z otrokom? 
-So izpolnjene njegove temeljne psihološke potrebe - biti ljubljen, varen, viden, sprejet, vreden? 
-Kakšen je partnerski odnos staršev (drugi primer)? 
-Starši imajo svoje partnerje in prijatelje (kjer najdejo bližino, varnost, zaupnost, se sprostijo in si napolnijo baterije), službe in morda hobije (kjer lahko izpolnijo svojo potrebo po uveljavitvi, ustvarjanju, doprinosu ...) … Ima tudi otrok te nujne oporne točke v življenju? Ima tudi on možnost napolniti svoje čustvene baterije ali je zgolj oskrbovan – sit, oblečen, na toplem in z lastnim računalnikom?

Najstnik še vedno potrebuje starše prav toliko kot mlajši otrok, le na drugačen način. Morda preživi več časa z vrstniki kot s starši, a to še ne pomeni, da so vrstniki bolj pomembni.


Vzroki v šoli: tu gre lahko za težave v konkretni inštituciji (slabi odnosi, nasilje, mobing ... ), ali s konkretnim učiteljem ali vrstnikom ali več njimi, ali pa za problem šole kot sistema, načina dela, oziroma šolske kulture. Ne glede na morebitne zaplete v posameznih odnosih, je splošna šolska kultura sama po sebi problem in slabo vpliva na odnos do šole ter učenja pri velikem delu mlade populacije. O tem je po svetu napisanih veliko knjig, razprav, člankov in posnetih veliko video filmov. Nekaj tega povzemam na svojem blogu, na primer tukaj: Šola je zapor in našim otrokom škoduje.

Če se kot starši začnete spraševati tudi o šoli in šolskem sistemu (v primeru, da ste do sedaj iskali napake le v otroku in v vaši vzgoji), boste otrokov upor veliko, veliko lažje razumeli. Ko mu boste nudili vaše razumevanje in mu dovolili izraziti njegove resnične misli in občutke, se bo tudi njegov upor zmehčal, saj bo končno slišan in razumljen! Njegovo mnenje bo štelo! Ne spodbujam jamranja, pač pa spodbujam, da rečemo bobu bob, ker je potem nesporno veliko lažje zagristi v ta grenki bob in ga spraviti po grlu.


UPOR PROTI NEZDRAVIM RAZMERAM JE ZDRAV ODZIV

Premislite o tem: Če je šolski sistem povsem neustrezen glede na dejanske potrebe otrok,  ali ni potem upor vašega najstnika - zdrav odziv?

Vaši sinovi in hčere na začetku pubertete vse bolj razmišljajo z lastno glavo in vidijo nepravilnosti ter nesmisle okrog sebe. Mislite, da ne opazijo, kako pogosto učitelji zahtevajo od njih, česar sami ne izpolnjujejo (npr. točno prihajanje v razred, držanje dogovorov...)? Mislite, da se ne počutijo kot predmeti na tovarniškem tekočem traku, ko morajo dan za dnem, leto za letom reševati vsi v razredu enake naloge, čeprav so različne osebe, z različnimi sposobnostmi, talenti in zanimanji?

Vaši otroci morda ne bi znali izraziti z besedami (nekateri bi), vendar čutijo, da je nekaj narobe s tem, da jih šola sili trpati v glavo številne podatke, da jih po testu spet pozabijo; čutijo, da se učijo veliko preveč nesmiselnega balasta in veliko premalo tega, kar bi jim pomagalo uspevati v življenju; morda nejasno slutijo, da propadajo ali ostajajo neodkriti, neuporabljeni njihovi resnični talenti in njihove prave sposobnosti, medtem ko se morajo pod prisilo učiti različne nepovezane podatke. 

Slika s spleta - sicer v hrvaškem jeziku, a mi je vsebina zelo blizu.

Upor najstnikov do šole / učiteljev / staršev največkrat sporoča prav to: »Če mene in mojih potreb ne jemljete resno, zakaj bi potem jaz izpolnjeval vaše zahteve?«

Če vam to zveni približno smiselno in če lahko vključite to v svoje razmišljanje o vašem otroku in šoli, potem bo vaš naslednji pogovor z njim o tej temi precej drugačen od dosedanjih. Vaš otrok pa se bo pri sebi čudil, če vas niso morda na skrivaj zamenjali. Ne predlagam vam, da se mu pridružite v bojkotu šole, ampak želim povedati, da bo svoj odpor do učenja lažje premagal, če ga boste razumeli in ga podpirali, namesto kritizirali. In ne bo imel več potrebe, da bi se upiral vam. 

Citat Jespera Juula

ZAKLJUČEK

Kot vidite, so moje smernice ubrale čisto drugo pot od »kako najstnika motivirati za učenje«. Slednje bi pomenilo ukvarjati se zgolj s površinskim vidikom situacije, ki ima v resnici globlje in razpredene korenine. Prepričana sem, da ustrezno delo na naših odnosih in komunikaciji samodejno privede do izboljšav na drugih življenjskih področjih, kot je na primer otrokovo šolsko delo, rezultati pa so bolj kakovostni in trajni. Lahko pa se odločimo tudi samo na novo prebarvati površino (=z nagradami in kaznimi motiviramo najstnika za učenje, vse drugo pustimo pri miru), ampak oplesk bo dokaj hitro spet razpokal in obledel. 



Že poznate knjigo Šola, kam greš?
Več o njej izveste TUKAJ.