ZGODBA MAME OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI

Predšolsko obdobje

Sin je bil kot dojenček miren in nezahteven. Raje je opazoval okolico, kot pa da bi se kobacal naokrog. Shodil je pri 17 mesecih. Ob triletnem sistematskem pregledu so ugotovili nejasen govorni izrek in nekoliko počasnejše psihomotorno reagiranje. V vrtcu so mu zaradi slabšega govora občasno nudili pomoč logopeda.

Kmalu po vstopu v šolo pa sva bila starša povabljena na sestanek glede sprožitve uvedbe postopka za usmerjanje. Diagnoze, ki jih je otrok prejel na pregledih: specifična razvojna motnja pri govorjenju in jezikovnem izražanju, neopredeljena in specifična razvojna motnja motoričnih funkcij, mešane motnje pri šolskih veščinah ter motnja pozornosti in aktivnosti (ADD). Eno leto po prvem obisku (2. razred OŠ) je dobil dodatno diagnozo, ki ga spremlja vse do danes – hiperkinetična motnja vedenja plus blaga duševna manjrazvitost.

Otroka, ki je pri štirih letih vzel v roke svojo najljubšo knjigo z velikimi tiskanimi črkami in jo tekoče prebral od začetka do konca, ne da bi ga kdor koli kdaj učil branja in ki je isti dan na moje veliko začudenje, od kod njemu bralno znanje, tekoče prebral tudi zgodbice, ki so bile zapisane z malimi tiskanimi in pisanimi črkami, dve leti kasneje označijo za duševno manj razvitega?

Vir: Unsplash

Vseskozi sem dvomila v pravilnost postavljenih diagnoz, zato sem se leta 2014 zatekla po pomoč na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, kjer so sina, takrat dijaka 2. letnika, testirali, pregledali dosedanje izvide iz razvojne ambulante in ugotovili, da ima že od vsega začetka specifično motnjo koordinacije (dispraksijo). Natančno so opredelili ustrezne prilagoditve ter šoli priporočali izvedbo le-teh, ki jih je večina profesorjev tudi upoštevala. A vrnimo se spet na začetek OŠ.


Osnovna šola

V poročilu učiteljice, ki je otroka poučevala vsa prva tri leta OŠ, je med drugim navedeno začetno stanje otroka in opis težav ter zaostankov: »Ob vstopu v šolo je bil opažen velik zaostanek na področju motorike, kasneje so nastopile težave z zbranostjo, nemirom in izrazita nihanja v razpoloženju. Pri šolskem delu je bil zelo neučinkovit ter nespreten pri vsakdanjih opravilih, kot je oblačenje in obuvanje. Ker so bile težave opažene že po nekaj mesecih obiskovanja šole, se mu je začelo delo v šoli prilagajati. Individualno delo, veliko vzpodbud in pohval, vaje za motoriko, dokončanje dela in nalog doma zaradi počasnosti (dogovor s starši ) ali takrat v šoli, ko je bolj spočit in pripravljen za delo. Pri športni vzgoji rabi veliko pomoči in nadzora. Občasno obiskuje dopolnilni pouk predvsem pri SLO in sicer, ko je pripravljen za delo in ni utrujen, zato, ker je to dodatna obremenitev, ki jo on zmore le s hudimi napori. Počasi dopolnjuje primanjkljaje na področju pisnega izražanja, saj je v zaostanku že od 1. razreda dalje. S starši lepo sodelujemo. Redno obiskujeta pogovorne ure – zlasti mama. Upoštevata naša priporočila, vendar fant naredi le toliko, kolikor zmore (v šoli). Viden je njegov individualen napredek, vendar kljub temu dosega le minimalne cilje.«


Poročilo, ki bi ga napisala kot starš, pa bi izgledalo takole: 

~Sin je imel težave na področju grafomotorike, ki so se odražale pri barvanju, risanju, ustvarjanju, gibanju in vsakdanjih opravilih (gumbi, vezalke, držanje žlice, kozarca …). Kljub vsemu naštetemu in dejstvu, da od 17. meseca dalje nosi očala in škili, je v 1. triadi vedno sedel v zadnji klopi in ob oknu. Pogosto je z mislimi odtaval iz razreda, pogledoval skozi okno in bil nepozoren do učiteljičinih navodil. V primerjavi z ostalimi sošolci se je zaradi počasnosti in težav z motoriko aktivnosti lotil z zamikom. S strani učiteljice je bil večkrat opozorjen poimensko in z besedami ne znaš, ne smeš, prepiši, piši, začni pisat, reši, sedi pri miru, umiri se. Učiteljica je sinovo neprimerno vedenje izpostavljala vsakodnevno pred vsemi ostalimi otroki v razredu.

Motnjam na področju fine motorike so se sčasoma pridružile tudi vedenjske težave in motnje s koncentracijo. Pisanju, risanju in prepisovanju se je sin čedalje bolj upiral. Večji del mu med poukom ni uspelo prepisati zahtevane snovi, zato jo je moral prepisovati med odmori. Čeprav je imel določenega spremljevalca pri urah športne vzgoje, mu je ta večkrat odpadla na račun prepisovanja snovi, ki se je izvajalo enkrat v zbornici, drugič v knjižnici, tretjič v sosednjem razredu, kjer so imeli otroci redni pouk. Norčevanje in izpostavljanje otroka, ne samo v lastnem razredu, ampak tudi v ostalih oddelkih na razredni stopnji, se je iz leta v leto stopnjevalo. Vse bolj se je zatekal v svoj svet in deloval odsotno, zamišljeno in zasanjano. Kar ni dokončal v šoli, je dopolnil in zaključil doma, včasih tudi z večurnim sedenjem.

Vsa njegova uspešnost se je ocenjevala na podlagi (ne)uspehov v šoli. Vsak petek v prvi triadi je bila predura namenjena govorilni uri in analizi sinovega (ne)sodelovanja pri pouku. Vsak teden sem težje poslušala vse učiteljičine opazke. Na govorilnih je bil vedno prisoten tudi sin. Pohvale si iz njenih ust ni zaslužil niti enkrat v vseh treh letih, kritik na račun njegovega obnašanja in sodelovanja pa je bilo nešteto. Nekega petka v tretjem razredu je na govorilnih učiteljica izjavila: »No, danes boš pa ti sam povedal, kaj vse si ta teden naredil narobe.« Sin je ostal tiho. Tudi sama sem bila nad izjavo tako ogorčena, da sem ostala brez besed.

Na končni izlet v 1. in 2. razredu ni smel, ker si ga po mnenju učiteljice ni zaslužil. V 3. razredu sem zahtevala, da gre na izlet, dobila pa odgovor, da zanj nimajo spremljevalca. Ponudila sem se sama, vendar so kasneje na izlet odšli sami z razredničarko, ki pa je sina držala za roko večji del izleta. Ob njegovi izjavi, da ga še nikoli ni bilo tako sram kot tisti dan, mi je bilo žal, da je sploh šel zraven.~


4. razred je zaznamovan s čudovito izkušnjo

Prvič je postal reditelj, smel je razdeliti delovne liste, sodeloval je pri gledaliških igrah in predstavah, kjer mu je bila dodeljena tudi glavna vloga. Učiteljica je dajala prednost njegovim močnim področjem pri pouku naravoslovja (tehnika, elektrika, magnetizem, avtomobilizem …), pri razumevanju zahtevnejših besedil pri slovenščini in besedilnih nalog pri matematiki (kar je bilo v nasprotju z mnenjem učiteljice v 1. triadi). S tem je blažila primanjkljaje, ki so se še vedno odražali pri pisanju s pisanimi črkami in vseh vrst zapisov in prepisov v zvezek. Sin je prvič po vstopu v šolo začutil sprejetost, bližino, toplino. Minimalne standarde znanja je dosegal le pri likovni vzgoji. V tistem šolskem letu se je zbližal s sošolci. Ob uspehih ga je razred nagradil s pohvalo, pa tudi z aplavzom. Tisto šolsko leto je minilo prehitro! Hvala učiteljici, ki je sinu vlila upanje in voljo do nadaljnjega šolanja.

Razlika med enim in drugim pristopom je več kot očitna. Poglavitno vlogo pri učnem procesu igra odnos, ki ga med sabo vzpostavita učitelj in učenec.

Tudi na OŠ so bili učitelji, ki so znali s sinom (in sem jim za to neizmerno hvaležna), kar mi je dalo jasno vedeti, da je poglaviten odnos in sprejetost otroka: pri nekom sodeluje, pri drugem pa ne. Učitelju, ki v otroka s PP verjame, ga spoštuje in ima z njim korekten odnos, bo otrok tak odnos tudi vračal. Je pa dovolj samo en učitelj na šoli, ki lahko z nepravilnim pristopom podre vse tisto, za kar so se ostali učitelji, specialni pedagogi, starši in vsi sodelujoči vključno z otrokom trudili leto za letom.


Srednja šola

Nekega dne me je s telefonskim klicem presenetil profesor, ki bo naslednji dve šolski leti nudil sinu dodatno individualno uro. Slišala sem tole:

"Vaš sin je super fant, direkten, pove kar misli, kar čuti, vse po resnici. Lahko bi bil zgled mnogim na šoli, ki nimajo nobenih primanjkljajev. In kako jasno ima zastavljene cilje. Točno ve, kaj bo v življenju počel, kaj si želi, kaj ga veseli. Ko sem v razredu izpostavil vprašanje, kje se dijaki vidijo v prihodnosti, je bil vaš sin med prvimi, ki mi je odgovoril, da si želi na svoje z avtomehanično delavnico in vulkanizerstvom. Tudi njegov odnos do učiteljev, sošolcev, vrstnikov je samo za pohvalit. 

Ko so morali dijaki lansko šolsko leto pripraviti govorni nastop, je s predstavitvijo delovanja 2-taktnega motorja presenetil vse, še najbolj pa mene, ker sam zagotovo ne znam tako preprosto in istočasno strokovno opisati celotnega postopka. Vidi se, da ima doma podporo, da mu pomagate pri učenju. Pravi, da mu pri fiziki pomaga sestra. Poznam ga štiri leta in vsa ta leta ga učim pri strokovnih predmetih. Zelo je napredoval in lahko ga samo pohvalim. Sedaj bova dodatno uro delala vaje za koncentracijo in pozornost. Če karkoli rabi, če se pokaže, da ima še kje kakšne težave, me samo pokličite in se bomo dogovorili; če pridete na govorilne, pa me poiščite, da bova še kakšno rekla."


Višja strokovna šola in delo v praksi

Sin je lani končal srednjo šolo in opravil maturo. Vpisal se je na Višjo strokovno šolo, smer avtoservisni management. Trenutno ima praktično usposabljanje na pooblaščenem avtoservisu, kjer je že delal lani preko študenta, hodi pa še k enemu prijatelju pomagat pri ’šraufanju’. (Toliko glede skrbi, kako je z delovnimi navadami teh otrok). Od prvega delovnega dne samostojno opravlja delo avtoserviserja, vključno z vso diagnostiko. Šef mu zaupa tudi najzahtevnejše naloge, čeprav gre za servisiranje vozil višjega cenovnega ranga. Do pred kratkim sploh ni vedel, da je sin oseba s PP. Sin v tem delu uživa, izredno je zadovoljen tudi s korektnim odnosom vseh zaposlenih v podjetju. Tako bi moralo biti tudi v šolah - zaupanje, spoštovanje, sprejetost …


Zaključna misel

Sama sem v sina zaupala od začetka šole naprej in v njegove sposobnosti verjamem še danes. Prav tako ostali domači. Ni vse v sistemih in slepem prilagajanju, ampak v srčnosti, sprejemanju drugačnosti, v sposobnostih začutiti druge, jim po svojih močeh pomagati in jih opremiti za življenje.

Da bi se otroci s PP počutili varne in sprejete v družbo vrstnikov, bi bilo potrebno prizadevanje vseh učiteljev na šoli, saj le-ti lahko vplivajo na druge učence, tako s spoštljivim odnosom kot tudi razumevanjem in sprejemanjem otrok takšnih, kot so, in ne takšnih, kot bi v očeh mnogih morali biti.

V sinovem primeru je šlo za splet več okoliščin in nikogar ne obsojam. Sem mnenja, da so vsi vpleteni delali po svojih najboljših močeh, znanju, sposobnostih, vendar so posebnosti v delovanju možganov in vedenjske težave otrok še vedno nesprejete in nerazumljene. Povezujejo jih z nepravilno vzgojo, s previsokimi starševskimi ambicijami, z njihovim maltretiranjem otroka zaradi ocen.