Gostujoči prispevek
PIŠE: Boris Hartman
"Vsi otroci so razvojno različni in enkratni, za vse je potrebno enakovredno poskrbeti in jim nuditi možnosti, da se v skladu s svojo različnostjo polno razvijejo."
 |
| vir: pexels |
Bela knjiga naj bi predstavljala podlago za ZOFVI in področne zakone. In če "Bele knjige" oziroma teleološka izhodišča šolanja napačno interpretirajo priporočila mednarodne skupnosti ali pa jih sploh ne upoštevajo, potem ni čudno, če se ustvarijo šolski zakoni, ki promovirajo storilnost in neupoštevanje naravnega razvoja otrok.
Mednarodni konsenz glede izobrazbe za vse "EFA - Education for all", ki so ga definirali mednarodni dokumenti pred letom 1995, je predvideval uzakonjanje šolskih sistemov z vgrajenimi pravicami do kakovostnega šolanja za vse otroke. Kljub temu pa je mednarodni dokument, ustvarjen v Salamanci (1994), ponesrečeno poudaril še posebno skrb za "otroke s posebnimi potrebami".
Tako so se na široko odprla vrata za uveljavljanje principa integracije, ki ga je Bela knjiga 1995 takoj "pograbila" in to je zvenelo takole : "Povečati je treba tudi možnosti za varstvo, vzgojo in izobraževanje razvojno drugačnih otrok ter otrok s posebnimi potrebami …". Nerazumljivo je, kateri otroci so razvojno drugačni in kateri razvojno drugačni so "otroci s posebnimi potrebami???" Ali so res lahko eni še bolj drugačni od drugačnih? Ali gre za tipizacijo in posebno klasifikacijo že po naravi različnih otrok? Pojem integracije je imel tako že v samem štartu "dvoličen" pomen. Od takega teoretiziranja me pogosto zaboli glava. Vsi otroci so razvojno različni in enkratni, za vse je potrebno enakovredno poskrbeti in jim nuditi možnosti, da se v skladu s svojo različnostjo polno razvijejo.
Na kratko povedano predstavlja integracija asimilacijo otrok s "posebnimi potrebami v razvoju" v "mainstreaming" šolanje. To pomeni v jeziku Bele knjige (1995), da je potrebno "…dosledneje uveljaviti razne oblike in metode dela z njimi ter pospešiti njihovo integracijo v skupni sistem edukacije". In sedaj pride na vrsto največji nesmisel: "Posebno pozornost je potrebno posvetiti rahljanju stereotipov o normalnosti in deviantnosti pri celotni populaciji šolskih otrok….". Rahljanje stereotipov o normalnih in deviantnih otrocih, klasifikacija in sortiranje v "predalčke" seveda traja še danes in bo verjetno trajalo, dokler se bodo tiskale Bele knjige. Še večji problem ima Bela knjiga 2011.
 |
| Vir: pexels |
Princip integracije je v bistvu dokaj nasilen princip. INTEGRACIJA naj bi poskušala določenega otroka, ki ima medicinsko ali socialno kategorizacijo posebnosti, "stlačiti" v predvideni storilnostni okvir šole in ga "obdelati" z enakimi izobraževalnimi načrti in enako strategijo poučevanja kot učence v "mainstreamingu", torej ne glede na individualne naravne danosti.
Če bi opredelili pojem INTEGRACIJE sociološko, bi lahko rekli, da večina sociologov veže na pojem integracije asimilacijo. To pa pomeni, da pri integraciji otrok, ki se ga vključuje v večinsko skupnost "normalnih", ta izgublja svojo identiteto oziroma naravno originalnost (različnost).
"Posebnega otroka" se poskuša prilagoditi (konformirati) večini "normalnih" in se ga tekmovalno primerja s to nesrečno številčno oceno. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, do kakšnih anomalij (stigmatizacije, tipizacije, stereotipizacije, ...), lahko prihaja ob takšnem konformiranju otroka.
Tlačenje vseh otrok v isti okvir ima hude posledice. Vsak dan nastajajo nove, nepredstavljivo boleče zgodbe ...
-ZGODBA MAME OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI
-NIČ NE BO IZ NJEGA!
Ni komentarjev:
Objavite komentar