nedelja, 24. september 2017

ZAKAJ ŠOLSKI OTROCI NEHAJO BITI RADOVEDNI


»Če greš na obisk v vrtec ali prvi razred, tam srečaš vse polno navdušencev nad znanostjo, ki postavljajo globokoumna vprašanja: Kaj so sanje? Zakaj imamo prste? Zakaj je luna okrogla? Kdaj ima Zemlja rojstni dan? Zakaj je trava zelena? To so temeljna, pomembna vprašanja! Kar vrejo iz njih. Če pa greš predavat v 12. razred (ameriški sistem šole), ni več ničesar od tega. Postali so neradovedni. Med vrtcem in 12. razredom se je zgodilo nekaj strašnega.« 

-Carl Sagan, ameriški znanstvenik (1934 – 1996) 
 

»Da bi ohranili njihovo radovednost, moramo otrokom pustiti spraševati, preden jim damo odgovore. Moramo jih pustiti raziskovati, preden jim damo dejstva; jih pustiti eksperimentirati, preden pridejo do zaključkov. Šola pa jim daje odgovore, še preden vprašajo, servira dejstva, preden sploh kaj raziščejo in servira zaključke, preden sploh kaj sami preizkusijo.« 

-Gordon Neufeld, Hold On to Your Kids 


Katarina Goričan Pokrivač


Prejšnji portret slovenske šole je nastal iz perspektive učiteljice na razredni stopnji OŠ, tokratnega pa je upodobila srednješolska profesorica.

(Prispevek je objavljen tudi v knjigi Šola, kam greš? Oglejte si njeno vsebino TUKAJ.)

Na "forumu" smo se pod vtisom zgoraj citiranih besed znanstvenika Carla Sagana začeli pogovarjati o tem, zakaj radovednost otrok v šolskih letih postopoma povsem ugasne. O kratkem citatu iz knjige mednarodno priznanega kanadskega razvojnega psihologa Neufelda (nad sliko, v modri barvi) bi najbrž lahko rekli, da pojasni vse. Kljub temu pa je več kot vredno prebrati tudi misli srednješolske profesorice Katarine Goričan Pokrivač, ki jih je zapisala v tisti razpravi - razgalijo še mnogo več kot usahnitev radovednosti:

»Učenci niso posode, v katere bi trpali znanje, še in še več in vedno več, ampak so živi organizmi, ki v vsem iščejo smisel!

Srednješolce - gimnazijce in bodoče vzgojiteljice v vrtcu - poučujem že vrsto let. Nisem tiste vrste profesorica, ki komaj čaka konec pouka, vikende in počitnice, ampak me delo z dijaki osrečuje, vedno znova motivira in navdihuje, da postajam še boljša v svojem poklicu. Ljubim svoj poklic, prav zares! Rada delam z dijaki, med počitnicami jih prav pogrešam … tako so prisrčni, iskreni, se še iščejo, tavajo po tem svetu in ugotavljajo, kaj je njihov smisel, njihovo poslanstvo. Izvrsten občutek je deliti svoje znanje z njimi in videti, kako jim koristi ter kako ga uporabljajo.

Učitelji bi radi podajali koristno znanje za življenje, tega si želimo vsi! A na žalost vidimo, da se zaradi učnih načrtov zastarelega šolskega sistema otroci in mladi naučijo veliko tega, kar nikjer v življenju ne bodo potrebovali. Vedo veliko podatkov, letnice bitk, formule, kdaj je kateri pesnik umrl in kje ... od šole pa se poslovijo brez znanja za življenje! Brez trdnih vrednot kot so: pogum slediti svojim sanjam, ne glede na težave in okolico; ohraniti navdušenje nad malim, biti zadovoljen z malim; vztrajnost; žrtvovanje za dobro; spoštovanje vsakega bitja; potrpežljivost; neomajnost; brez vrednot, ki bi oblikovale njihovo prihodnost.

Od nas odidejo brez znanja, potrebnega za gradnjo kvalitetnih odnosov, brez osnovnega znanja o financah, skladih, delnicah, smiselnem razpolaganju z denarjem; brez zavedanja, kako lepo je svoje bogastvo deliti z ubogimi; brez znanja za učinkovito starševstvo; brez znanja o zdravem življenjskem slogu; brez znanja o tem, kako si lahko na naraven način pomagajo v boleznih; brez znanja za spopadanje z neuspehom, zavrnitvijo, s smrtjo ...

Idealen način poučevanja je izkustveno učenje, čim več zunaj v naravi, ne pa da jim v zaprtih, zatohlih prostorih na silo vsiljujemo znanje, ki jih sploh ne zanima. Na svojo veliko žalost in nemir, ki v meni z leti vse bolj narašča, opažam, kako se učitelji sicer trudimo vsak po svoje popestriti svoje ure, a neusmiljen sistem mature na koncu čaka vse. Enormne količine faktografskih podatkov je treba shraniti v njihove glave - za kako dolgo? Do konca mature.

Vsi morajo znati iste stvari, ob istem času, če jih to zanima ali ne, če hočejo ali nočejo; vsi morajo za to dobiti oceno od 1 do 5 in v glavi popredalčkati snov, ki je potem v življenju ne znajo uporabljati. Šola, taka kot je, ubija ustvarjalno mišljenje in radovednost otrok. Učenci se naučijo: biti v šoli tiho in pri miru, poslušati in nič več spraševati, saj bo učitelj sicer nejevoljen, ker mora hiteti s snovjo naprej; razred pa se mu bo posmehoval, če bo vprašal kaj ’trapastega’, kar ga v resnici zanima, med odmori se bodo temu smejali še naprej ... Zato danes otroci od prvega razreda naprej pa tja do petega, šestega, vse manj in manj sprašujejo, in na koncu ne sprašujejo nič več. Tudi ko imamo vodstvo z razlago v muzeju, galeriji, ne sprašujejo čisto nič. Tiho so in poslušajo, nihče nič ne vpraša. Bojijo se, da bodo pred razredom izpadli neumni, smešni, piflarji ...

Po drugi strani pa opažam, kako zelo so lačni vrednot, smiselnih tem, povezanih z življenjem, povezanih z ljubeznijo, prijateljstvom, družino ... Vsako svojo uro začnem z mislijo za življenje. Včasih je to kratek video. Ta začetni del ure, ko se pogovarjamo o življenju - o njihovem življenju pravzaprav, pa zanima vse. Dvigujejo roke, da bi povedali svoje mnenje, in so popolnoma zbrani v debati. Včasih jih misel gane do solz in si jih že brišejo ... Zanima jih zelo zelo, saj jim prav te uvodne misli pomagajo oblikovati pogled na življenje in jim dajejo usmeritve za prihodnja ravnanja.

Velikokrat mi kasneje pridejo povedat, kako so nekaj v njihovem vsakdanu naredili drugače kot bi sicer, samo zaradi tega, kar so spoznali v učilnici prav v teh uvodnih mislih mojih ur. In kako rada bi včasih, ko vidim, kako zelo jih zanima, to začetno temo podaljšala na celo uro, a ne smem! Ko sta njihovo zanimanje in navdušenje na višku, ko jih je ganilo, jih začelo oblikovati, spreminjati, takrat moramo nehati in iti na snov po učnem načrtu. Saj se trudim tudi učno snov čimbolj "poživljenjiti", popestriti z dogodki iz življenja, a ko pridemo do podatkov, letnic ... se to pač ne da. Na račun uvodnih misli ne zanemarjam učne snovi, predvidene po učnem načrtu. Vedno jo podam preko ppt predstavitve, z obilo podvprašanji in v dialogu z dijaki, da ne govorim samo jaz. Trudim se jo aktualizirati in jim jo prikazati na čimbolj razumljiv način.

Tako lepo je po nekaj letih srečati na ulici dijaka, ki mi pove, da so mu bili ti trenutki pogovorov pri mojih urah najlepši in da zdaj to UPORABLJA! Pri svojih otrocih, v partnerstvu ali poklicu.«



Pokukajte v revolucionarno knjigo Šola, kam greš?
Kliknite TUKAJ.

 Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ



petek, 22. september 2017

PORTRET SLOVENSKE ŠOLE

"Učitelji posledično pritiskajo na otroke z domačimi nalogami; starši rečejo, da je nalog preveč; ampak če jih ni, ni utrjevanja, ker časa za utrjevanje v šoli ni. Čisto vsako uro je treba iti s snovjo naprej in to s svetlobno hitrostjo. Žal. To je realnost moderne šole, z računalniki in ne vem kako pametnimi tablami vred."



Photo by Caleb Woods on Unsplash


Pogovor na spletnem forumu je tekel o pogosto izraženi bojazni učiteljev, da jih bo preganjala šolska inšpekcija, če se ne bodo zelo točno držali učnega načrta in svojih priprav, ta bojazen pa naj bi predstavljala enega izmed razlogov, zakaj pouka ne poskušajo bolj prilagajati konkretni skupini učencev, ki jo imajo vsakič pred seboj. Ta iztočnica je spodbudila dolgoletno učiteljico Barbaro Gros, da je zapisala svoje misli, in tako je nastal nekakšen portret slovenske šole, upodobljen skozi njen pogled.


»Pa saj ne gre za strah pred inšpekcijami, no, vsaj večinoma ne. Inšpekcije so samo dodatna bedarija, ki dela - po domače rečeno - male zaplete, večinoma zaradi kakšnih malenkosti. Velikih reči, ki bi jih morala spremeniti, pa itak ne spreminja. Zanje je važno samo, kako je neka reč birokratsko speljana, resnično dogajanje v šoli je ne zanima. To je samo en mini koščič, pika na i.

Učnih načrtov ne moreš zaobiti. Težava je, da moraš - pod nujno! - otroke naučiti, kar je v učnem načrtu, časa za to pa ni dovolj. Zamisli si, da moraš zjutraj doma oskrbeti krave, koze in kure, potem greš v službo, naporno službo, kjer delaš še kako naduro in te zraven še lovijo roki, ker ne zmoreš vsega naloženega; popoldne delaš dodatno službo, na primer ankete na terenu, ker drugače finančno ne prideš skozi mesec. Zvečer spet opraviš delo v hlevu, ponoči občasno dežuraš nekje kot varnostnik, zjutraj pa komaj vstaneš, in se spet odvlečeš v hlev ... No, tako je videti moderna šola in natrpanost učnih načrtov. (Barbara s tem ni želela povedati, da učitelji zaslužijo tako slabo, da bi morali za preživetje opravljati še dve službi zraven; prispodoba s kmetijo in trojno službo želi prikazati hektiko, stalno hitenje in izčrpanost, ki jo prinaša preobsežnost učnih načrtov. - op. a.)

Ogromno ur, ogromno snovi in težava: otroci morajo vse znati. Vse znati. Ker če ne znajo, ti visi za vratom učiteljica naslednjega razreda, katero preganjajo eksterci, ki preverjajo, koliko česa si otroke naučil. Lahko imaš aparat za molzenje živali, a ga moraš čistiti in vsakič namestiti na vime, potem spet dol, pa spet celega očistiti, če me razumete. Ne odvzame ti dela. Še vedno moraš krave pomolzt. Če jih imaš trideset, je morda s strojem res malenkost lažje, če jih imaš pet, pa niti ne. V vsakem primeru pa to ne spremeni dejstva, da ne zmoreš.

Učitelji posledično pritiskajo na otroke z domačimi nalogami; starši rečejo, da je nalog preveč; ampak če jih ni, ni utrjevanja, ker časa za utrjevanje v šoli ni. Čisto vsako uro je treba iti s snovjo naprej in to s svetlobno hitrostjo. Žal. To je realnost moderne šole, z računalniki in ne vem kako pametnimi tablami vred. Vmes si izmislijo še ne vem kakšno birokratiziranje in to za vsako malenkost, še dodatne izbirne predmete, dodatne jezike, dodatne projekte, dodatna izobraževanja taka in drugačna (sama sebi v namen, neučinkovita in včasih celo ponižujoča) za učitelje, poleg tega pritiskajo na učitelje še nekateri starši, ker resnici na ljubo pomanjkljiva vzgoja in preveliko zaščitništvo sem pa tja pri kakšnem izbruhne v neomejene razsežnosti ... Pa ne me narobe razumet, jaz sem že skoraj izstopila iz šolstva. Ker normalen človek sistema ne more prenašati. Ne more. Ker to je poniževanje otrok in učiteljev in posledično tudi staršev. Jaz tega ne morem več gledati. Ne bom več dolgo. Na pol sem že zunaj sistema. 


Spremeniti stvari pa ne moreš, če še tako migaš. Žal. Sem poskušala, a ne gre. Če bi pa tisti, ki se sprenevedajo na ministrstvu, svoje delo opravljali malo bolje, bi se pa mogoče kaj premaknilo. Dokler pa valijo svojo odgovornost na druge, sem pa še toliko bolj prepričana, da se ne bo. Izstopam, čim bo mogoče.

Če pa povem še nekaj malega o otrocih ... Zamisli si, da vstopiš v razred, kjer nekaj otrok prihaja iz zelo strogega patriarhalnega okolja, nekaj iz okolja druge skrajnosti - popolnoma razpuščene vzgoje, ti lahko hodijo spat ob polnoči in visijo na računalnikih in igricah in pred tv-jem do nezavesti dolgo, starši pa jih morajo ubogati v vsem, kar si zamislijo. Nekaj v razredu je takih, kjer starši zahtevajo brezhibno natančnost, nekaj pa teh, ki jim (staršem) šola ni pomembna in otrokom dajo vedeti, da se za to ni treba truditi. Nekaj jih je, ki zahtevajo same petice in privihrajo v šolo isti hip, ko ena točka na testu manjka, nekaj pa takih, ki jim je važno samo, da izdelajo. Nekaj jih uči otroke, da je nasilje slabo, nekaj pa jih reče »udari ga, če ti kaj hoče, takoj ga udari, ne pusti se.«

Par jih je iz Bosne, par iz Srbije, nekaj iz Makedonije, imaš enega Rusa, dva Roma in tri, ki so tukaj že nekaj let, pa ne razumejo dobro slovensko. Seveda se morajo še pred slovenščino takoj učiti še angleščino, čeprav reveži komaj razumejo naš jezik, pri zapisovanju pa imajo hude težave. Imaš enega, ki ima ADHD, enega z diskalkulijo ali disgrafijo in enega avtista. Dva nimata odločbe, a veš, da jima moraš pomagati, ker je nekaj hudo narobe. Trije imajo hudo hude učne težave. Dva izstopata navzgor, zato jima je dolgčas. Imaš enega, ki ves razred podpihuje, da morajo imeti samo oblačila priznanih znamk, in se stalno primerja z drugimi; enega, ki preizkuša, do kod lahko gre z odgovarjanjem; enega, ki vsakič, ko obrneš hrbet, nekoga udari in enega, ki se boji vsega in ga moraš neprestano bodriti. Za dva veš, da se doma ločujejo, da sta priča vsakodnevnim izbruhom in da živita v živčno izčrpujočem okolju. Za enega veš, da staršev skoraj ne vidi in raste gor sam, na ulici. Za dva veš, da si doma težko privoščijo "kruh". Pri enem vidiš očitne znake, da je maltretiran. En je zanemarjen. Nekaj jih celo ne izstopa v nobenem smislu. Za te nimaš ne vem koliko časa, ker ti vsega poberejo ostali.

V razredu nimaš veliko pripomočkov, ker ministrstvo varčuje. Vsako jutro te pride ena mama vprašat, kako to, da se nisi dovolj posvetil njenemu otroku. Ena mama naredi sceno, ker si ji rekel, da se je otrok vedel kot se je, in moraš na zagovor. Na svetu staršev predstavnik pove nekaj, o čemer nimaš pojma, da staršem ni všeč ali da ima sploh kdo s tem težave, ker tebi o tem niso nič omenili. Vsak dan moraš z vsemi temi različnimi otroki obravnavati reči, ki so zanje pretežke. V bistvu jim morda ne bi bile pretežke, če bi jih moral učiti samo to reč in v majhni skupini, v tako pisanem okolju in ob toliko predmetih pa to ne gre.

Nekateri enostavno ne zmorejo poslušati, če so v skupini. Ne zmorejo. Premladi so za vso to snov, za toliko snovi naenkrat. Vsak dan gledaš male glavice, ki jih imaš rad in za katere se trudiš, premnogokrat se počutiš že kot klovn od silnega motiviranja, pa ti vseeno že drugo uro ležijo po mizah, ker ne zmorejo. Stekleno te gledajo. Pa te imajo radi, želijo se zate potruditi. A ne morejo več. Ne morejo. Niti ti ne moreš več kot to, ker napake sistema in nezadovoljstvo ljudi nad splošnim stanjem v državi se odraža tudi v šolstvu in leti direktno preko otrok nate. Si učitelj in poslušaš, kako premalo in zanič delaš. In kako si ti sam odgovoren za stanje v šolstvu. Otroci te pa še kar stekleno ali nervozno gledajo in te sprašujejo, če lahko gredo na wc - ti pa itak veš, da se gredo sprehodit, ker ne morejo več, in jih pač spustiš, kaj pa hočeš. Razumeš jih.

In pišemo dalje. In pišemo in pišemo in pišemo in otroci so utrujeni in mi se čudimo, zakaj proizvajamo nevrotične otroke ... In potem gledaš te male prijazne glavice, pa si misliš … a jim je tega treba? A je meni tega treba? Pa ostaneš v sistemu. Še to leto, si misliš … če lahko nekaj naredim za par otrok, da jim bo lepše, sem pa nekaj naredila, vsaj za te konkretne otroke. Vsaj nekaj. Morda bo en otrok bolj srečen v šoli, ali trije, ali osemindvajset njih ... in otroci to tako zelo znajo vračati. Ljubezen do otrok te drži v sistemu. Ampak sistem te ubija. Začaran krog.

Nas učiteljev nihče ne vpraša za mnenje, ko bi bilo to treba. Tudi, ko se sprejemajo novi, še bolj natrpani učni načrti, nas ne. Obvestijo nas in to je to. Ne mislite, da se ne upiramo. Močno močno smo se in se še. Vendar tudi učitelji postajajo apatični, tako kot cela država. Nervozni in hkrati apatični. In bolni. Sama sem tudi na višjih inštancah veliko poskušala. Mediji in zavod za šolstvo, ministrstvo za šolstvo, sindikat … vsepovsod. Ne da se. Zakaj?

Ali bo kdaj drugače? Ne vem. Si pa srčno želim, da bi bilo. Navijam za to z vsem srcem in podpiram vse, ki si želijo spremeniti sistem. Šolski sistem, seveda.«

Odgovor neke druge udeleženke v razpravi (in vprašanje za vse nas):

»Barbara, hvala za tole. Mislim, da se vsi gibamo v nekem kolesju, ki se vrti kot vrtiljak in to vse hitreje, vse dokler nas ne bo pometalo na različne konce. Ali nas je že?«



Pokukajte v revolucionarno knjigo Šola, kam greš?
Kliknite TUKAJ.


Kritike šolskega sistema in predstavitev alternativ







četrtek, 14. september 2017

NEVZGOJENI ALI IGRALNO ZANEMARJENI?



Igralno zanemarjeni otroci so tisti otroci, katerim odrasli ne omogočijo, da se igrajo po svojih vzgibih, da se svobodno prepustijo igri z vrstniki ali z naravo, ne da bi v to aktivno posegali in postavljali omejitve po lastni presoji. 

Igralno zanemarjeni otroci ne izživijo igrivosti, ki je temeljna značilnost otroštva, kasneje pa se niso sposobni soočiti z odgovornostjo, ki jo zahteva globalni svet in ne razvijajo zmožnosti, ki bi jim omogočale polno, ustvarjalno življenje.
otroška igra

Današnji otroci pogosto obiskujejo različne obšolske in obvrtčevske dejavnosti, ki jih vodijo odrasli. Že v inštituciji so dolge ure podvrženi vodstvu odraslih, nato pa jim še v preostalem času namesto proste igre in svobode vsilimo dejavnosti, kjer ima vse vsaj dvojni smoter: vzgojni in še kakšen, na primer zdravstveni, če gre za športno dejavnost.

Splošna potrošniška kultura vsiljuje staršem prepričanje, da so dobri starši, če otrokom omogočijo čim več tovrstnih dejavnosti, pod pretvezo, da otrok tako ’optimalno’ razvija svoje potenciale, koristno preživlja prosti čas, uri sposobnosti in veščine. Ta medalja pa ima tudi svojo drugo, manj lepo plat. Kakšne so razdiralne posledice pomanjkanja proste, nestrukturirane igre na račun vodenih aktivnosti, sem povzela iz člankov na spletni strani playness.si, katerih avtor je večidel dr. Milan Hosta, profesor športne vzgoje, doktor filozofije in mednarodni aktivist širjenja vrednot playness pedagogike.

»Ker urbana volja misli zgolj svet odraslega, postaja nemogoče, da bi otrok na normalen način vzpostavil svojo avtonomijo, saj prostora za to primanjkuje. Otroci se niti igrati več ne morejo sami. Cesta pač ni igrišče, zelenice in peskovniki so vse prevečkrat smetišča in stranišča za domače živali. Zdrava pamet potem starše nagovori, da je edina možnost, da otroka vpišejo v kakšen športni krožek ali klub, kjer bodo zopet odrasli odgovarjali za varno in čisto okolje. Tako se zavrti krog totalne potrošnje, v katero smo sedaj potisnili tudi sicer sveto in nedotakljivo otrokovo igro. Če si lahko dovolimo malce cinizma, smo z uvedbo didaktičnih igrač vzeli otroku še zadnjo avtonomijo, da bi se igral po svoji volji; da bi se po svojih močeh, domišljiji in znanju soočal s svetom okoli sebe.

Otroci ne osvojijo igralne kulture, kulture zapravljanja prostega časa na igrišču z vrstniki, brez staršev ali drugih odraslih; na igrišču, kjer se vzpostavi samodejna hierarhija, zaradi česar lahko rečemo, da igra vzgaja in socializira sama po sebi. Vztrajnost, borbenost, samozavestnost, sodelovanje, upoštevanje drugega, nasprotovanje itn. so kreposti, ki se lahko zdravo razvijejo samo v stiku z vrstniki. Vse to pa so tudi identifikacijski mehanizmi posameznika, ki se mora znati orientirati v družbi, umestiti svoje sposobnosti in interese, se prilagoditi okolju in si prilagoditi okolje. Igrišče je edini način, da lahko to stori varno, brez usodnih posledic, saj ob napačnem ravnanju vse skupaj lahko vzame za igro.

Otroci, ki večji del svojega časa preživijo pod vodstvom odraslih, le malo pa v spontani skupinski otroški igri, so igralno zanemarjeni. Igralno zanemarjeni otroci so čustveno nezreli in nepripravljeni na izzive  življenja v skupnosti: kako sodelovati; kako se uspešno dogovarjati z drugimi; kako poslušati druge; kako počakati, da prideš na vrsto; kako umirjati, razreševati in preprečevati konflikte in podobno. Še tako motorično inteligentni, naučeni vseh možnih spretnosti in športnih iger, natrenirani in sposobni doseganja vrhunskih športnih rezultatov, ne morejo nadomestiti čustvenega in socialnega primanjkljaja, ki je nastal zaradi pomanjkanja igre v pravem otroškem pomenu besede.

Če parafraziramo Protagoro, bi lahko rekli, da smo odrasli merilo vseh otroških stvari. In zato je upanje, da bomo prepoznali neprijetno resnico, ki nam jo razkriva socialna ekologija in govori o reprodukciji obstoječih moči, tako zelo majhno. Če je že svet otrok in še posebej njihov prostor – njihova igrišča – okužen z voljo odraslega, potem v kratkem ne gre pričakovati sprememb. Oziroma lahko pričakujemo le še dramatične zasuke, kakršen se kaže v podobi naravnih katastrof kot posledice takšnega odnosa do narave, kjer je edino merilo človekova korist. Na isti način se lahko ob kritični masi igralno zanemarjenih otrok zgodijo tudi socialne katastrofe: povečana pojavnost kroničnih nenalezljivih bolezni, debelost, asocialnost, depresivnost, anksioznost, hiper- in hipo-aktivnost, konfliktna in nasilna soočenja urbanih plemen, obračuni med mestnimi predeli itn.

To, kar delamo s svojimi otroci, ko jim ne omogočamo, da bi se lahko na spodobnih igriščih skupaj in samostojno igrali, je račun brez krčmarja. Če ne dovolimo naravi človeka, da se razigra v otroški igri, ker je to njen smoter, potem smo lahko prepričani, da se bo ta narava poigrala z nami, ko bomo to najmanj pričakovali.«

razvajenost, igralno zanemarjeni otroci


V gornjih odstavkih izvemo, da je igralna zanemarjenost pomemben vzrok za stanje v današnjih razredih, pa tudi vrtčevskih skupinah: otroci so impulzivni, nestrpni, nagnjeni k takojšnjemu ugodju, ne znajo se pogovarjati med seboj, ne znajo poslušati, ne znajo sodelovati … skratka, primanjkuje jim socialnih veščin. Slednje se lahko razvijejo samo v skupinski otroški igri brez posredovanja odraslih, kjer je hočeš nočeš potrebno stremeti k stalnemu usklajevanju akterjev, sicer se igra (ki predstavlja užitek in je zato nagrada sama po sebi) prekine.

Poleg igralne zanemarjenosti so tu seveda še drugi dejavniki, ki pripomorejo h kaotičnemu stanju v inštitucionalnih skupinah otrok: neustreznost kurikuluma in s tem neusklajenost procesa z razvojnimi potrebami otrok, prevelike skupine, premalo fizične aktivnosti, preveč sladkorja v prehrani, nekateri otroci vnašajo v skupino neustrezne vedenjske vzorce iz svojega družinskega okolja; in drugi dejavniki.

Rada bi opozorila na neumestno poenostavljanje v splošno razširjenem mnenju, ki celotno problematiko pripiše kar permisivni vzgoji: imamo nemogoče, prezaščitniške, helikopterske starše in razvajeno, pokvarjeno mularijo. Ne samo, da vzrok za stanje ni tako enoznačen, ampak se tudi ne strinjam, da se zadovoljimo z obsojanjem permisivne vzgoje – ker od tu naprej ima le redkokdo kakšno pametno idejo. Obsojanje ne reši ničesar, nasprotno: je kontraproduktivno. Vsak pojav ima nekje svoje korenine, in najbolje se ga je lotiti tam. Kaj, ko bi mladim staršem, namesto da nad njimi vihamo nos, poskusili na primeren način in ob primernih priložnostih prikazati, da niso nič slabši, če svojega otroka ne vozijo vse dni po dejavnostih?

Skoraj vsak, ki ima minutko časa, se pritoži nad permisivno vzgojo in razvajeno mularijo. Kaj, ko bi ta čas in energijo raje porabili za to, da poudarjamo prednosti svobodnega igranja na igriščih, travnikih in v gozdu v primerjavi z vodenimi dejavnostmi? Spodbujamo, vsak po svojih močeh, ponovno druženje otrok po soseskah? Saj ni treba vodenih dejavnosti popolnoma zatreti, brez dvoma so smiselne, ni pa smiseln sedanji trend, da jih mora vsak otrok obiskovati nekaj.

Obsojanje staršev je zadnje, kar bi pomagalo, pa vendar ga srečujem skoraj na vsakem koraku. Rada bi pozvala, da namesto obsojanja vsak poskusi narediti nekaj boljšega, čeprav majhnega. Že samo, če se vzdržimo obsojanja, je veliko veliko boljše, kot če se ne. Želim pa tudi, da bi bilo bolj razširjeno razumevanje, da gre za stanje družbe v celoti (otroci so njen odsev), in če se ne bomo lažno pomirjali s kazanjem na grešnega kozla, bomo že za kanček bližje iskanju rešitev.