nedelja, 31. marec 2019

SOLE LIBERO – NARAVNO ŠOLANJE


Kdo so

Sole Libero je neprofitni zavod na Vrhniki, ustanovljen z namenom izvajanja šolskega programa za šoloobvezne otroke na drugačen način – bolj sproščen, izkustven, individualno prilagojen, v tesni povezanosti z naravo. Zavod sta ustanovila Tea in Simon Kržič, programe pa izvajata pedagoga Saša Kern in Peter Gantar. Predstavili so se nam z dnevom odprtih vrat 16. marca 2019, po dobrih sedmih mesecih delovanja. Sedaj izvajajo program prve triade osnovne šole, za novo šolsko leto pa vpisujejo otroke prve triade in četrtega razreda. Sprejmejo lahko največ deset otrok. Vsako leto bo program napredoval za en razred, skupaj z najstarejšim sedaj vpisanim učencem, vse do konca OŠ.


Zunanja učilnica (vir: http://www.sole-libero.si)

Programi, ki jih izvajajo:

- Šolanje za osnovnošolce
- Predšolski sončki v starosti 5 in 6 let;
- Doživljajske urice;
- Dnevi eksperimentov;
- Oblikovanje gline – kiparstvo za starše z otroki (z zunanjo sodelavko, akademsko kiparko). 


Šolanje izvajajo na tak način, da spoznavajo kurikulum za javne šole na izkustven način in hkrati pedagoga z njimi predelata cilje, ki se jih preverja konec šolskega leta v javni OŠ (otroci imajo status šolanja na domu). So brez domačih nalog in šolskih torb.

Predšolski otroci so v skupini skupaj s šolskimi, deležni so predvsem proste igre, v skladu z interesom pa lahko sodelujejo v programu za prvo triado. Doživljajske urice – gozdne pustolovščine bodo potekale ob sobotah med 10. in 12. uro, od aprila do konca junija.


Dnevi eksperimentov za osnovnošolce in oblikovanje gline za starše z otroki potekajo po dvakrat mesečno v popoldanskem času. 



Tudi na dan odprtih vrat je gorel ogenj, na katerem so nam popekli jabolka


Poslanstvo in način dela

Učenje »pod svobodnim soncem« zaradi majhnosti skupine omogoča povsem individualen pristop. Vsak otrok usvaja učne cilje v svojem tempu. Pri vsakem iščejo močna področja in jih nadgrajujejo, pozorni pa so tudi na šibka področja – jih krepijo. Pestrost dejavnosti omogoča razvoj različnih interesov, ki jih nato spodbujajo. Učenje je izkustveno, stremijo k razumevanju, ne zgolj pomnjenju. Otroke usmerjajo v samostojno, samovodeno učenje. Spodbujajo radovednost, raziskovanje, načrtovanje in razmišljanje. Celovit razvoj zagotavljajo s posvečanjem različnim področjem (glej potek tedna).



Prizor iz notranje učilnice


Potek tedna

Dvakrat na teden imajo izkustveni dan – obravnava ciljev učnega načrta preko izletov, obiskov in različnih dejavnosti.

V tednu se zvrstijo še: dan glasbe in umetnosti, dan športa, orodjarski dan. Slednji se odvija v gozdu. Imajo škatlo z orodjem, ki se ga učijo varno uporabljati. Redno kurijo ogenj.
V toplejšem delu leta so večino časa zunaj, v njihovi gozdni učilnici ali pa na izletih v okolici. V bolj mrzlih dneh prebijejo malo več časa v notranjih prostorih in se več posvečajo »značilno šolskemu« delu, ven pa gredo na pohode in druge športne aktivnosti.

Okvirni potek vsakega tedna je vnaprej pripravljen, nato pa se sproti prilagajajo vremenu, porojenim idejam in drugim okoliščinam. 



Prizor iz notranje učilnice


Potek dneva

V jutranjem krogu se pogovorijo o doživetjih prejšnjega dne (vikenda, počitnic) in načrtujejo dan, ki je pred njimi. Sledi predstavitev nove učne snovi (vsej skupini ali posamezniku), nato umirjeno samostojno učenje – reševanje nalog, kjer pedagog priskoči na pomoč, če je potrebno. Vsak otrok dobi naloge glede na njegov individualni program. Otroci si samoiniciativno pomagajo tudi med seboj. Takšno učenje traja povprečno eno uro na dan. Po malici sledi izkustveno učenje, nato kosilo, zatem prosta igra ali po potrebi kaj drugega. 


Prizor iz notranje učilnice


Izkustvene dejavnosti

so zelo raznolike, izbirajo jih glede na zanimanja otrok. Športni izleti vključujejo sankanje, hribolazenje, plezanje, plavanje, jahanje in drugo. Tedensko trenirajo karate, obiskujejo plezalni center Verd, imeli so pravljično jogo. Obiskujejo kulturne prireditve, naravne znamenitosti, muzeje, igrišča in doživljajske parke, redno hodijo v knjižnico. Berejo pogosto v naravi. Govorni nastop učenec pripravi o temi, ki ga še posebej zanima.

V notranjih prostorih izvajajo umetniške dejavnosti, naravoslovne eksperimente, pripravljajo hrano. Imajo nekaj glasbil in seveda likovne pripomočke. Obiskuje jih lutkar.


Malico si pripravljajo sami, prav tako pospravijo in počistijo za seboj. Ko so zunaj v gozdni učilnici, si večkrat kaj spečejo na ognju. Kosilo prejemajo iz bližnjega vrtca, pojedo pa ga pogosto na prostem. Obroki trajajo dolgo, med jedjo se še in še pogovarjajo. 


Prizor iz notranjih prostorov


Doseganje učnih ciljev

Cilje učnega načrta ne samo obravnavajo, ampak jih doživijo. Skozi leto opazujejo spremembe v naravi. Agregatna stanja so se učili na izletu na Planini, med snegom in ledom. Merske enote so osvajali ob peki piškotov, dele celote pa ob pripravi in rezanju pice. Tehtanje so dodatno vadili na bogati zbirki figuric dinozavrov enega od učencev. Zverine so razporedili v dolgo vrsto od najtežjega do najlažjega. Človeško telo jih je tako prevzelo, da so ga spoznavali ves mesec, na različne načine, na koncu so si še ogledali risani film Nekoč je bilo življenje.

V tako majhni skupini so učni cilji osvojeni zelo hitro, sta povedala pedagoga. Dovolj časa jim ostane za prosto igro, neskončne pogovore, skrb za medsebojne odnose s poudarkom na sprejemanju različnosti, za nenehno raziskovanje in ustvarjanje.
Učne materiale pripravljata sama, le občasno fotokopirata nekaj nalog iz šolskih delovnih zvezkov, da se učenci seznanijo s tipom nalog, saj morajo na koncu šolskega leta opraviti izpite v javni OŠ, kamor so vpisani kot šolarji na domu.


Prizor iz notranje učilnice

Sodelovanje z lokalno osnovno šolo

Osnovna šola Ivana Cankarja na Vrhniki jih sprejema. V Sole Libero so s sodelovanjem zelo zadovoljni.


Pustolovščina, ki traja

Učenje v tolikšni svobodi je prava pustolovščina, ki učitelja navdušuje enako kot učence. Navdušena sta tudi ustanovitelja. Otroci so v tem letu okrepili samozavest, se sprostili in odprli. Pedagoga jih vključujeta v proces odločanja in tako skupaj oblikujejo njihov program in delo. Prevladuje spodbudna klima, kjer si medsebojno pomagajo.

Veliko staršev bi si želelo česa podobnega, a žal le redki uspejo najti možnost, da otroku ponudijo tako optimalne pogoje. Zakoncema Kržič je to uspelo po zaslugi njune večletne uspešnosti na poslovnem področju, kar jima omogoča, da z lastnimi finančnimi sredstvi pokrivata polovico stroškov delovanja zavoda. Samo s šolninami se ne bi izšlo, saj so sedaj, v prvem letu, redno vključeni samo trije šolarji. Kržičevi imajo še predšolskega otroka, prav tako učiteljica Saša in učitelj Peter. To so starši, katerim je zdravo, svobodno, naravno odraščanje in učenje njihovih otrok tako pomembna vrednota, da v to vlagajo največ, kar lahko, in delajo pogumne korake v neznano. Zavod Sole Libero je nastal za njihove otroke, zraven pa lahko sprejmejo še nekaj drugih. Imajo zelo jasno vizijo za prihodnost in dobre materialne pogoje (lastni prostori). Začetki so obetavni, naj pustolovščina traja, naj bo vzpodbuda in navdih še mnogim.


Prizor iz njihove učilnice na prostem



Spoznajte zavod, ki deluje na podoben način:

SREDIŠČE ZA NARAVNO UČENJE SAMOROG



ponedeljek, 25. marec 2019

DISPRAKSIJA: ČE BI UČITELJ PREŽIVEL EN DAN V MOJIH ČEVLJIH ...


(Napisal dvanajstleten učenec z dispraksijo.)

Prevod iz angleščine. Originalni zapis je objavljen na spletni strani www.fantasticdyspraxic.co.uk (POVEZAVA).


specifične učne težave
Vir: Pixabay

Če bi kot moj učitelj preživeli dan v mojih šolskih čevljih: 

... bi vas ves dan skrbelo, da boste pozabili k pouku prinesti prave stvari, in skrbelo bi vas, ali boste oddali domačo nalogo pravočasno in na pravem kraju.

Skrbelo bi vas, da se boste predolgo preoblačili za uro športne vzgoje.

Vzeli bi si čas, da bi razmislili, kaj potrebujete za učno uro, potem ko bi prispeli utrujeni od hoje do učilnice. Učitelj se razjezi na vas, ker se obirate in ker začnete zadnji, in to vam spelje pozornost od dane naloge. Videli bi, kako težko in počasi si organiziram pisanje na listu.

Potrebovali bi dvakrat toliko časa kot drugi, da bi prepisali s table, zato bi se učitelj vznejevoljil. Odločili bi se, da mi boste odslej dajali tiskane izročke.

Dobili bi disciplinski ukrep, ker ste iz torbe vzameli škarje namesto prve stvari na seznamu, ki ga je narekoval učitelj in si ga ne morete zapomniti; od zdaj naprej bi vse sezname in navodila napisali na tablo, da bi mi bilo lažje.

Veliko truda bi vložili v domačo nalogo, potem pa dobili slabo oceno iz vedenja, ker ste odgovorili na napačna vprašanja v knjigi. Odločili bi se, da boste odslej preverjali, ali sem si pravilno zapisal, kaj je za domačo nalogo, preden bom odšel iz učilnice, ali namesto mene pisali v mojo beležko za domače naloge.

Skrbelo bi vas, kako se počutijo vaši prijatelji, ko jih vedno znova razočarate pri ragbiju. Groza bi vas bilo trenutka, ko učitelj naroči učencem, naj izberejo svoje ekipe, ker veste, da boste doživeli ponižanje - izbrani boste zadnji.

Skrbelo bi vas, da boste prepozno prišli k pouku.

Utrujeni bi bili od celodnevnega prenašanja šolskih knjig za ves dan, ker bi vas skrbelo, da med odmorom ne boste utegnili priti do omarice in nazaj.

Bili bi nesrečni, ker ne morete dojeti, kaj razlaga hitro govoreči učitelj.

Ne bi dohajali učitelja, ki vam daje list za listom, ne da bi vam pustil dovolj časa, da jih prilepite v zvezek. Lepljenje delovnih listov v zvezek bi vam vzelo dvakrat toliko časa kot drugim, še posebej, če bi jih morali obrezati, da bi se prilegali zvezku. Izgubili bi vsaj enega od teh listov papirja.

Pri praktičnem pouku naravoslovja bi se skrivali v ozadju in pustili sošolcem, da opravijo vse delo, ker bi vi lahko polili kemikalije, ko bi jih prelivali, in ker ne morete slediti vsem navodilom, ki jih dajejo tako hitro.

Skrbelo bi vas, da bo učitelj, ki vas res ne mara, našel razlog, da vam da slabo oceno iz vedenja, ker vas preprosto ne razume. Veste, da če bo dovolj dolgo čakal, mu bodo vaše dispraktične lastnosti dale povod, ki ga išče.

Nejevoljni bi bili sami nase, ker bi bila umetnina, s katero ste se trudili več tednov, polita z vodo iz kozarca, ki ste ga po nesreči prevrnili.

Groza bi vas bilo pregleda vaše mape za vpenjanje, ki je kaotično dezorganizirana, saj so listi papirja v njej obrnjeni na glavo in vstavljeni od zadaj naprej, ker mapo pogosto odprete obrnjeno narobe. Te mape zahtevajo veliko koordinacije in organizacije, ki nista vaši močni točki.

Ne bi mogli do konca pojesti kosila, ker ne morete jesti hitro, ostati sami pri mizi pa ne želite. Zaradi verbalne dispraksije je žvečenje trdo delo in prehranjevanje s priborom zahtevna dejavnost, pospremljena z neredom. Vedno ko bi bilo možno, bi izbrali hrano, ki jo lahko jeste z roko.

Pri pouku tehnike bi bili frustrirani, ker učitelj kritizira vašo natančnost, namesto da bi poiskal načine, kako naj vam jo pomaga doseči. Spoznali bi, da imam odlične zamisli, vendar jih ne morem uresničiti, ker ne morem dobro nadzorovati svojih prstov.

Testi bi vam povzročali tesnobo, saj veste, da se boste morali učiti vsaj štirikrat dlje kot drugi, ker je vaš spomin tako slab.

Ugotovili bi, da se ničesar ne spomnite “avtomatično”, temveč morate ves dan o vsem premišljevati.

Pozornost bi vam ušla in pri pouku se ne bi mogli zbrati, če bi bil v učilnici ali zunaj nje hrup.

Če način poučevanja ne bi bil privlačen, bi se odklopili, in da bi se ponovno “aktivirali”, bi morali nekaj vrteti po rokah. V bodoče bi mi v takšnih trenutkih dali kakšno zaposlitev, na primer razdeljevanje učbenikov, da bi me ponovno aktivirali.

Ves dan bi se spotikali in se zaletavali v najbolj nepričakovane stvari. Včasih bi bil rezultat jeza drugega učenca, drugič polomljene stvari, jeza učitelja, telesne poškodbe ... vedno pa zadrega.

Spoznali bi, kako pomembni so zame odmori, in ne bi več podaljševali vaših učnih ur.

Zgodaj bi šli v posteljo, ker bi bili tako izčrpani od dneva.

Spoznali bi, da bi nekaj spodbudnih besed v mojem življenju pomenilo veliko, saj bi mi dalo energijo, da bi si še naprej prizadeval.

Ne bi več uporabljali besed: “Len je.” Zdaj bi se zavedali, da je ravno nasprotno - da sem eden najbolj delavnih učencev, kar ste jih srečali.

Poklicali bi mojo mamo, da bi se pogovorili, kaj lahko naredite, da bi mi v šoli bolj pomagali.

Vzljubili bi mojo domišljijo, in nenadoma bi spoznavali čisto nove načine, kako nekaj narediti. Končno bi videli moj potencial.


Spoznali bi, da ko končno uspem spraviti nekaj v svoj dolgoročni spomin, se lahko domislim osupljivih načinov uporabe te informacije.

Radi bi imeli osebo, kakršna sem - prijazna, pozorna, polna domišljije in vztrajna (to je težko črkovati!).

Spoznali bi, da imam v šoli nekaj čudovitih prijateljev, ki mi pomagajo spopadati se z dnevom, in vedeli bi, da jih ne bi zamenjal za ves svet.

~George, star 12 let. Imam dispraksijo, diagnozo sem dobil pri šestih letih.



VABLJENI NA ZANIMIV DOGODEK V MARIBORU (več o moji knjigi pa najdete TUKAJ):

nedelja, 17. marec 2019

KO SE ŠTUDENT OZRE NAZAJ


Tokratni prispevek je napisal študent drugega letnika Univerze v Ljubljani.

Eden mojih najljubših citatov na področju šolstva je misel znanstvenika Carla Sagana:

»Če greš na obisk v vrtec ali prvi razred, najdeš vse polno navdušencev nad znanostjo, ki postavljajo globoka vprašanja: kaj so sanje? Zakaj imamo prste? Zakaj je Luna okrogla? Kdaj ima Zemlja rojstni dan? Zakaj je trava zelena? To so temeljna, pomembna vprašanja! Kar vrejo iz njih. Če pa greš predavat v 12. razred, ni več ničesar od tega. Postali so nevedoželjni. Med vrtcem in 12. razredom se je zgodilo nekaj strašnega.«

To je to. Zgodilo se je nekaj strašnega. Ljudje smo po naravi vedoželjni, šolskemu sistemu pa uspe to uničiti. Že odkar človek obstaja, so se mlajši učili od starejših. Šolanje v današnjem pomenu besede še ni obstajalo, pa so se ljudje vedno uspeli naučiti tega, kar je bilo zanje pomembno. Dandanes pa to sploh ne bi smel biti problem, saj znanje še nikoli ni bilo tako dostopno kakor zdaj. In vendar se je nekomu zazdelo, da je otroke treba prisiliti v učenje. Meni se to zdi, kot da bi novorojenčkom na vsem lepem začeli natikati naprave za spodbujanje dihanja, ker ne bi verjeli, da bodo začeli dihati sami od sebe.

Ko sem bil predšolski otrok, sem bil blazno radoveden. Na televiziji sem gledal dokumentarce o živalih, kar je v meni spodbudilo raziskovalno vnemo. Veliko sem prebiral knjige, pisal in risal, slednje sicer dokaj nespretno. Nihče ni obsojal mojih čečkarij, nihče ni rekel, naj se bolj potrudim. Moja inspiracija so večinoma bile živali, v tistih letih kajpada tudi dinozavri. O vsakem dinozavru, za katerega sem izvedel, sem se spontano naučil ogromno. Zanimalo me je pravzaprav skoraj vse. Ko smo v hiši na neka vrata nalepili zemljevid sveta, sem si v kratkem času sam od sebe zapomnil vse države sveta in to znanje mi je ostalo še do danes. Zdaj si težko predstavljam, da bi se kakršno koli stvar naučil s takšno hitrostjo. Tudi zastave in glavna mesta držav sem si takrat zapomnil z lahkoto. Veliko sem razmišljal o vesolju in podobnih temah. Navijal sem, da kupimo teleskop, mikroskop in komplet za gojenje kristalov. Vse smo postopoma tudi kupili, vključno s kompletom za gojenje rakcev iz pradavnine. 


Vir: Pixabay

Ko sem postal šolar, se je ta samodejni proces začel ustavljati. Ocene sem sicer imel dobre, a veselja do učenja vedno manj. Nasilno ukalupljanje je v meni temeljito zatrlo vedoželjnost in vnemo ter ustvarilo apatičnost in zdolgočasenost. Bolj ko sem se bližal koncu osnovne šole, bolj sem učenje povezoval z nečim slabim. Proti koncu srednje šole sem samo še čakal, da se določenih predmetov rešim. Sedaj je moje zanimanje obtesano na dve ali tri področja, prostovoljno branje pa omejeno na poletje. Najraje se ukvarjam s fotografijo divjih živali v naravnem okolju, o čemer pišem na svojem blogu.
Ožji izbor svojih fotografij sem objavil tudi na Flickru.

Kako pa sem ta proces opažal pri vrstnikih? Zelo podobno. Na začetku osnovne šole jih je bilo enostavno navdušiti za kar koli, v naslednjih letih pa vse težje. V prvih nekaj letih so se kregali, kdo bo prvi vprašan, kasneje je bilo prvo pozicijo vse lažje zasesti, na koncu pa nihče več ni želel pred tablo. Vedno manj jim je bilo pomembno znanje, vedno bolj so razmišljali samo še o tem, kako priti do dobre ocene, kar je v takšnem sistemu popolnoma logično. 


Vir: Pixabay

Danes sem študent prevajalstva. V osnovni šoli zaradi izredno slabega pristopa nisem dobil občutka, da me jeziki zanimajo, a na srečo smo imeli doma CD-ROM-e za zabavno učenje angleščine, ki so mi bili v veliko veselje. V gimnaziji so me jeziki začeli zanimati celo v formalnoizobraževalnih okvirih, zato sem se odločil za ta študij in odločitve ne obžalujem.

Če že drugega ne, naj bi nas osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje pripravilo na študij. Pa niti tega ne uspe. Pravzaprav nam škoduje – navadi nas na marsikaj, kar nam med študijem ni v prid. Kot prvo, dolgoletno reševanje testov po istem principu da človeku občutek, da bo tudi naš poklic takšen. Nekateri moji sošolci še zdaj mislijo, da jim bodo profesorji enostavno povedali, kako se nekaj prevede, nato pa bodo ta odgovor vedno znova uporabili in za to dobili plačo. A če bi bilo tako enostavno, bi nas nadomestili roboti. A vedno prevedi kot B in konec zgodbe. Seveda to ni tako preprosto, človeški prevajalci moramo biti pametnejši od računalnika, zato moramo kritično razmišljati, biti široko razgledani in upoštevati veliko dejavnikov.

Ta miselnost zelo očitno pride iz prejšnjih let izobraževanja: v učiteljevi razlagi se skriva odgovor. Na testu dobiš vprašanje, napišeš točno ta odgovor, dobiš točko in to je to. 


Vir: Pixabay

Kot drugo, v srednji šoli se snov naučiš za test, dobiš oceno in zadeva je zaključena. Na vrsto pride čisto nova snov, staro pa pozabiš in nihče ti glede tega ne more nič, saj v redovalnici tiči ocena. Včasih je ta številka edini dokaz, da je to znanje v glavi sploh kdaj bilo (če ni bilo samo na papirčku v rokavu).

Na študiju pa se vsaj večinoma učiš to, kar boš potreboval pri svojem delu, zato bi znanje moralo ostati trajno. Na začetku prvega letnika smo na primer obdelali slovenski pravopis in pisali težek izpit. Če si ga hotel narediti, si moral snov res obvladati, celo sklanjanje najtežjih tujih imen. Kdor je prišel v drugi letnik, je v trenutku pisanja tega izpita prav gotovo vse to res znal. Žal pa pri nekaterih opažam, da se še vedno učijo po srednješolskem principu – samo za test. V drugem letniku med prevajanjem besedila naletimo na tuje ime, ki bi ga bilo treba sklanjati. Nekateri si ne upajo zagristi v ta oreh, sploh se ga ne dotaknejo in ga pustijo nesklanjanega. Niti se več ne spomnijo pravil niti jih ne poiščejo v Pravopisu ali v zapiskih; kot da prvega letnika ni bilo. Če je to posledica srednješolskega izobraževanja, bi bilo morda bolje, če ga sploh ne bi bili deležni. 
Vir: pixabay

Kot tretje, v šoli velja frontalni pristop: učitelj spredaj razlaga, učenci tiho pišejo in se navadijo pasivnosti. Mnogim učiteljem je mučno, če se učenec slučajno odloči sodelovati. Bodisi jim jemlje čas za razlago bodisi spravi učitelja v zadrego, če ta česa ne ve. Na študiju je to drugače. Naši profesorji hočejo, da se aktivno vključujemo in da »ne zaspimo«. A imajo s tem kar težko delo, saj smo iz prejšnjih let navajeni molčečega poslušanja in uboganja, stara navada pa je železna srajca. Iz vsega tega lahko potegnem zaključek, da je srednja šola res slaba priprava na študiranje.

Zavedanje, da je aktivno sodelovanje pomembno, pa ni edina vrlina naših profesorjev. Kot zelo učeni in razgledani so vedno pripravljeni priznati, da ne vedo vsega. Po mojih opažanjih to manjka mnogim osnovnošolskim in srednješolskim učiteljem. Zdi se mi, da v povprečju niso zadosti kompetentni na svojih področjih. Že sproti sem opazil mnoge napake, na študiju pa se je izkazalo, da veliko stvari, ki jih učijo v šoli pri jezikih, sploh ne drži. Nekatere napake so posledica splošnega neznanja, do drugih pa pride, ker učitelji niso pripravljeni priznati, da nečesa ne vedo, zato se zatečejo k »blefiranju«.

Nič takega ni, če učitelj česa ne ve – to lahko na primer skupaj z učenci razišče. To bi morala biti ustaljena praksa. Prav tako ni nič takega, če učenec česa ne ve. Učitelji ne bi smeli obsojati napak, žal pa je to ponekod nekakšna športna disciplina. Nekateri učitelji si vnaprej zadajo, zaradi katerih napak bodo skočili v zrak, čeprav za to ni nobenega razloga in to prav gotovo ne vpliva pozitivno na proces učenja. Na primer, da ne smemo kazati reke na zemljevidu od morja proti izviru, da ne smemo omenjati »rdeče rase«, da šote ne smemo prištevati med prsti, da ne smemo reči »I've done a mistake« … zaradi takšnih stvari se na 'grešnika' derejo. Enako je, če zameša komorni in simfonični orkester, če uporabi napačen pomožni glagol, če zameša etre in estre in tako naprej. 


Vir: Pixabay

Posledično si učenci ne upajo sodelovati, da ne bi slučajno česa narobe zinili. Moji sedanji profesorji napak ne obsojajo, le obzirno popravijo. Seveda so presenečeni, kako težko nas je pripraviti do sodelovanja. V srednji šoli nas je neki profesor dobesedno obtožil, da snovi nočemo razumeti. A četudi so v nas zatrli vedoželjnost, nam je še vedno v interesu vsaj to, da dobimo pozitivno oceno. Pameten človek se bo v takšnem primeru vprašal: ali lahko to razložim kako drugače, da bodo razumeli? Naši profesorji na fakulteti se zelo potrudijo, da razložijo še enkrat oziroma drugače, če prvič ne razumemo.

Za konec bi rad še izpostavil, da se jezike v šolah uči na čisto zgrešen način. V glavnem se mi zdi za to kriva matura, saj se ji posveča preveč pozornosti, znanja pa ne preverja tako, kot bi ga morala. Poudarek je na slovnici, pisanju manjkajočih (nepolnopomenskih!) besed na črte in podobnih zadevah, ki niso ključnega pomena. Učenec zna tvoriti deležnike in pridevnikom dodajati končnice, ko še nima osnovnega besedišča. Osnovni namen učenja tujega jezika bi moral biti, da uspešno prenesemo sporočilo, slovnična pravilnost pride pozneje. Ko gremo v tujino, bomo še najhitreje rabili znanje o spraševanju za pot, naročanju hrane in podobno, pri tem pa bomo morali čim bolje izgovarjati, da nas bodo razumeli. Nihče nas ne bo obsojal zaradi slovničnih napak, tako ali tako se nam bo še dolgo poznalo, da smo tujci. Učitelj bi moral z učencem komunicirati na podoben način, kasneje pa bi izpilila še malenkosti. Zato se mi zdi ustno ocenjevanje boljše, saj pravopisno napako na papirju težko spregledamo. 


Testi so pogosto videti tako: tvori preteklike iz naslednjih glagolov, dopiši končnice, tvori prislov iz pridevnika, na črte napiši manjkajoče veznike … In na to so nas učitelji pripravili tako, da so nam v slovenščini razlagali, kako prepoznamo, katera beseda pride na črto. Tako se ne naučimo govoriti v tujem jeziku. In zakaj to kljub temu počnejo? Ker nas na koncu čaka vsemogočna matura. Tam nam to prav gotovo koristi, na dolgi rok pa žal ne. Učenci, ki jim jeziki ne ležijo, pri tem ne dobijo uporabnega znanja, temveč le občutek, da pri jezikih rabiš ogromno delovnih listov in dolgočasnih učnih ur, da sploh kam (ne) prideš. V resnici pa se lahko marsikaterega jezika naučiš zelo hitro, če se tega lotiš na pravi način – zlasti če si v okolju, kjer je to materni jezik. Na študiju profesorji z nami govorijo v tujih jezikih, če pa česa ne razumemo, enostavno parafrazirajo, dokler se nam ne posveti. Napake niso problem. Četudi nas včasih popravijo, je namen to, da uspešno opravimo komunikacijo.

Šele pred kratkim sem zapustil osnovnošolske in srednješolske klopi, zato se vsega še zelo sveže spominjam iz prve roke. Vsi nesmisli, ki so se dogajali meni in mojim vrstnikom, se v retrospektivi samo še množijo. Ko se mi odpirajo oči glede vsega, kar je trenutno predmet vročih javnih razprav o šolstvu, se počutim opeharjenega. Upam, da se bo sistem čim prej spremenil.


Matevž Škalič

Prispevek s sorodno tematiko:
ZAKAJ ŠOLSKI OTROCI NEHAJO BITI RADOVEDNI



Že poznate knjigo Šola, kam greš?
Več o njej najdete TUKAJ.



torek, 12. marec 2019

NEKAJ DOGNANJ NEVROEDUKACIJE


Zapis nekaterih poudarkov iz predavanja prof. dr. Simone Tancig na srečanju sekcije BravoMi, 7. marca 2019 v Trubarjevi hiši literature, Ljubljana. Posnetek celotnega predavanja si lahko ogledate TUKAJ.

NEVROEDUKACIJA je nova transdisciplinarna znanost, ki omogoča bolj poglobljeno razumevanje učenja na osnovi spoznanj o možganih.

Z upoštevanjem dognanj nevroznanosti o tesni povezanosti kognitivnih, čustveno-socialnih in gibalnih funkcij lahko načrtujemo učinkovitejše (celostne) načine poučevanja.

Gibalne aktivnosti izboljšajo razpoloženje in krepijo kognitivne procese.


pisanje z roko
Photo by energepic.com from Pexels


TESNA POVEZANOST MED UČENJEM IN ČUSTVI

- Negativna čustva (strah, stres) blokirajo učenje.

- Anksioznost negativno vpliva na delovni spomin, zahtevnejše miselne funkcije ter učenje.

- Vrstniško nasilje znižuje učno učinkovitost in uspešnost.

- Pozitivna čustva (navdušenje, radovednost, uživanje) – imajo spodbuden vpliv na učenje (dopaminski sistem).

- Pomen ustreznega učnega okolja!

Emocije so bistvenega pomena za učenje. Kognitivni procesi so tesno povezani z njimi. Limbični sistem (»emocionalni možgani«) ima močne povezave s frontalnim korteksom, ki je odgovoren za rezoniranje, reševanje problemov. Zato je priporočljiv holističen pristop k poučevanju.

Programi socio-emocionalnega učenja (učenje prepoznavanja čustev, sodelovanja ipd.) dokazano pozitivno vplivajo na učne dosežke.

Programi za razvijanje čuječnosti so pri udeleženih prinesli napredek v uravnavanju pozornosti ter zmanjšanje tesnobnosti in depresije.


SOCIALNA INTERAKCIJA JE KATALIZATOR UČENJA

To spoznanje govori v prid bolj interaktivnega, sodelovalnega učenja.


UTELEŠENA KOGNICIJA

Raziskave potrjujejo ključno vlogo telesa oziroma senzomotorične aktivnosti v kognitivnih procesih. Utelešena kognicija pomeni dejstvo, da na to, kako se učimo, kaj vemo in znamo, vpliva vse naše telo, ne le možgani. Gibalna aktivnost vpliva na učenje – branja, računanja, teoretičnih pojmov na različnih področjih. Pisanje z roko je pomembno za učenje branja. Pisanje z roko bolj spodbuja bralne spretnosti, tekočnost branja kot tipkanje. Zapisovanje predavanj na roko omogoča boljše razumevanje, znanje na višjem nivoju, boljšo uporabo znanja, več refleksije in povzemanja kot tipkanje (Mueller in Oppenheimer, 2014).

Utelešena kognicija vpliva tudi na razlike med branjem s papirja in branjem z zaslona. Te razlike se najbolj pokažejo pri pomnjenju, razumevanju in poglabljanju v besedilo. Med branjem sta vključena vidni in motorični sistem za kretnje. Branje je tipičen primer utelešene kognicije. Zanj je značilna multisenzornost, nekakšna večkanalna interakcija z nosilcem besedila: pod prsti čutimo teksturo papirja, ki ima tudi svoj vonj, pri listanju slišimo šelestenje ... Multisenzornost in utelešenost so spodbuda kognitivnemu procesu. Pri elektronskem nosilcu besedila so te spodbude mnogo revnejše. Papirji imajo različne vonje in teksturo, npr. i-pad pa je vedno enak.

Praksa je, da učenec z izrazitimi težavami pri pisanju dobi kot prilagoditev uporabo računalnika namesto pisanja z roko. Prof. Tancigova meni, da je dobro, če ta učenec vseeno čim več piše tudi z roko, čeprav za izdelavo zapiskov in nalog uporablja pretežno računalnik.

Podrobneje o razlikah med branjem s papirja in z ekranov govori deklaracija iz Stavangerja. Lahko jo preberete na TEJ POVEZAVI.





Primer šole, ki spoznanja nevroedukacije uvaja v pouk, predstavlja novička na tej povezavi.


nedelja, 3. marec 2019

ALI BOM OSTALA UČITELJICA?


🎈🙌Kot 100. objavo na tem blogu objavljam zapis neke učiteljice.🙌🎈


učiteljica
Photo by Brooke Cagle on Unsplash

Biti učitelj je veliko več kot samo služba. Pogosto slišimo, da je biti učitelj poslanstvo, za katerega moraš biti poklican. Kot otrok sem bila v šoli priča žaljenju pred vsem razredom: učiteljica je poniževala sošolca, ki je imel slabše ocene. Ostali otroci smo bili tiho, bilo nas je sram in strah, da bo učiteljica enako izpostavila tudi nas. Mene pa je pograbila taka sveta jeza, da še danes ne morem oprostiti učiteljici, ki je tako ravnala z otrokom.

Zdaj sem učiteljica tudi sama. Večkrat se spomnim, kako sem kot otrok doživljala odnos učiteljic in učiteljev do nas, učencev. Nota, ki je vela iz teh odnosov, je bila vedno mračna. Učenci, otroci, smo bili manjvredni, potrebni pridiganja, kot osebe nismo imeli veljave. Z nami se učitelji niso pogovarjali, le pridigali so nam in predavali. Mi smo pa morali biti tiho in če smo odprli usta, smo smeli le odgovoriti na vprašanje, ki je seveda imelo vnaprej določen odgovor. To je vtis, ki sem ga doživljala kot otrok v osnovni šoli.

V srednji šoli je bilo veliko bolje. Učiteljice in učitelji so bili do nas spoštljivi. Upoštevali so naše mnenje in po njem povpraševali. Imeli so odnos.

Danes si ne predstavljam, da svojih učencev in svojih otrok ne bi povprašala po njihovem mnenju in jih spodbujala k temu, da sodelujejo v načrtovanju dejavnosti in se odločajo. Vprašam jih, če se z dogovorjenim urnikom (ki ga npr. določim v OPB) strinjajo. Če se ne strinjajo, jih vprašam, kaj predlagajo; potem pojasnim svoje stališče. Včasih obvelja moja, ker so predlogi otrok nesprejemljivi, včasih pa se prilagodim. Vprašam jih, kaj predlagajo za dejavnosti prostega časa, na primer: gremo na igrišče ali se želite danes igrati v učilnici? In se dogovarjamo. Ko imajo več domače naloge, me celo prosijo, da bi z učno uro v OPB začeli prej, ker popoldne nimajo časa. In naredimo nalogo prej. Zavedam se, da sem čudna učiteljica. Ker ni običajno, da se učiteljice z učenci dogovarjajo in sprejemajo predloge in odločitve učencev.

Ko bi radi šli dve učenki skupaj na stranišče, jima dovolim. Točno vem, da se bosta pogovarjali in se smejali, mogoče ju sploh ne tišči, ampak bi se radi samo malo umaknili od gneče. Sodelavka jima tega ne bi dovolila. In spet sem čudna učiteljica, ker mi je prijateljstvo, ki se tke med tema dvema »nagajivkama«, pomembno. 


Photo by pan xiaozhen on Unsplash

 Meni so otroci pomembni ljudje. Vsak ima svoj značaj, vsak ima v sebi nekaj posebnega, dragocenega. Vsakega moramo spodbujati, da razvije svoj potencial, da gradi dobre prijateljske odnose. Ko moram v službi biti dežurni policaj in včasih ne razumem omejitev, ki jih moram upoštevati (npr. da se otroci ne smejo igrati na travi, čeprav so površine okrog šole porasle s travo; ali da ne smem dovoliti, da si na dolgem širokem hodniku podajajo mehko žogo, čeprav je prostor prazen; ali da si med domačo nalogo ne smejo pomagati, ker mora vsak delati sam; ali da pri pouku ne smejo sedeti s prijateljem, ker potem bosta med pisanjem naloge klepetala in se hihitala; ali da moram s snovjo hiteti naprej, čeprav opažam, da učenci potrebujejo utrjevanje in da niso vsi osvojili osnov in sem zaradi tega v stiski), se počutim neustrezna. Ker ne razumem. Ker mi ni smiselno. Ker so otroci. Ker se vprašam, čemu.

Še je reči, ki me motijo v šolstvu.

Ko slišim komentarje o tem, da so starši prezahtevni ali nerealni ali da si preveč dovolijo, ko posegajo v šolstvo, se zamislim. Ko slišim, da starši ne bi smeli posegati v avtoriteto učitelja, da ima učitelj »vedno prav« in da ima ravnatelj zadnjo besedo, se naježim. Jaz sem kot otrok bila priča nekorektnemu ravnanju učiteljice. Tudi kot mama sem že morala poseči v šolo, da sem svojega otroka zaščitila pred nasiljem in se boriti za to, da je dobil učno pomoč. Ko slišim, da so otroci nemogoči, se spomnim, da je učenec, ki je name nazadnje vpil, doživljal hudo stisko doma. Ko sva se pogovorila, se je umiril, celo opravičil se je, ker ni želel mene prizadeti. Bil je v stiski! 


Photo by Aaron Burden on Unsplash

V 20 letih dela v šolstvu sem imela težave samo z dvojimi starši (dvema družinama). Od vseh ostalih (približno 300 družin) sem vedno doživljala podporo za svoje delo, prijaznost in spoštovanje, celo naklonjenost, ker so otroci tako radi hodili v šolo, ko so bili »moji«. Na govorilnih urah vedno vprašam starše, če so otroci zadovoljni z mojim delom. In sem vedno pripravljena kaj spremeniti na bolje, če mi kdo reče, da otrok v šoli ni zadovoljen. Iz izkušnje s starši lahko pričam, da so starši pripravljeni sodelovati s šolo, da od otrok v veliki večini zahtevajo, da se do učiteljice vedejo spoštljivo (ker želijo imeti lepo vzgojene otroke); da se pri meni nikoli nihče ni pritoževal čez učne vsebine, saj si starši želijo, da bi njihovi otroci obvladali akademska znanja. Skrbi jih počutje in uspeh otroka, kar je po mojem mnenju najpomembnejše. Razen tistih 0,6 odstotka so meni kot učiteljici starši vedno bili v podporo. Mogoče sem imela samo srečo. Hvaležna sem staršem, da so mi v vseh teh letih zaupali, da bom znala za njihove otroke - njim najdragocenejše v življenju - dovolj dobro poskrbeti.

Zato menim, da so starši, ki opozarjajo na potrebo po spremembi šolstva, upravičeno zaskrbljeni in to počnejo, ker želijo svojim otrokom dobro. Če združimo moči in se učitelji(ce) in starši povežemo, bomo našli poti in rešitve, ki bodo upravičeno dobre za vse. Jaz sem pripravljena sodelovati.

Če pa šolstvo ne bo prisluhnilo in se ne bo približalo človeku, nočem več sodelovati v takem šolskem sistemu, kot ga imamo danes. Dovolj! Tudi jaz imam svoje dostojanstvo. So reči, ki jih kot človek ne morem sprejeti. Če biti učiteljica pomeni, da moram vse otroke in starše pa še sebe stlačiti v en kalup, potem ta poklic ni več zame.