AMERIŠKI NOVINAR V FINSKI ŠOLI

Where to Invade Next je ameriški dokumentarni film iz leta 2015. Avtor Michael Moore se je podal v več držav, da bi se pozanimal, kako pri njih rešujejo katerega od problemov, s katerimi se sooča Amerika. Za vsak problem si je izbral državo, ki se na tem področju odlikuje. Obiskal je Italijo, Francijo, Finsko, Slovenijo, Nemčijo, Portugalsko, Norveško, Tunizijo in Islandijo. Na primer v Italiji se je pogovarjal o delavskih pravicah in skrbi za dobrobit delavcev: imajo plačan letni dopust, starševski dopust, medene tedne (plačana odsotnost z dela), trinajsto plačo ...

Slovenijo je prikazal kot zgled v tem, da imamo brezplačni visokošolski študij (tudi na Finskem je tako) in da univerze izvajajo vsaj sto študijskih programov v angleščini. Pogovarjal se je z rektorjem Ivanom Svetlikom in s predsednikom Pahorjem.

Finsko je izbral, kajpada, zaradi njihovega šolskega sistema. Po internetu kroži izredno popularen kratek video z izseki Moorovega obiska na Finskem. Ogledate si ga lahko na tej povezavi , spodaj pa sledi zapis videa v slovenščini.

Prevedla in zapisala: Dita Škalič 


 

Uganite, kaj se je zgodilo! V preteklosti so bile finske šole zanič – tako zanič, kot so ameriške. Ko so testirali mladino z vsega sveta, sta bili obe državi večinoma na približno enakem položaju – pri dnu seznama. Toda Finski to ni bilo všeč, zato so preizkusili nove ideje, in kmalu je dosegla vrh. Tamkajšnji učenci so postali eni od najboljših na svetu. Kako so to dosegli? To je tisto vprašanje, na katero sem hotel odgovoriti, zato sem šel naravnost k »sovražnikovi« ministrici za izobraževanje. Še preden bi karkoli rekel, je razkrila glavno skrivnost: "Nimajo domačih nalog." 
"Torej ste zmanjšali količino domačih nalog?" "Da. Morajo imeti več časa biti otroci, biti mladostniki, uživati v življenju."

Moore: "Koliko ur domače naloge ste imeli nazadnje?"

Dijakinja: "Okrog deset minut."

"Deset minut domače naloge?" "Ja."

Drugi dijaki:

"Petnajst ali dvajset minut."

"Dvajset minut."

"Mislim, da če bi naredila domačo nalogo, bi trajalo največ deset minut."

"Običajno ne delam domačih nalog."

Pasi Majasaari, ravnatelj srednje šole: "Izraz ,domača naloga’ je po mojem mnenju zastarel." 
Moore: "Hočete reči, da so domače naloge zastarele?" 
Ravnatelj: "Da, v tem smislu. Ti mladi ljudje imajo po šoli veliko drugih opravkov, na primer biti skupaj, biti z družino, se ukvarjati s športom in glasbo, brati."

Moore: "Torej nimajo domačih nalog. Kaj pa, če ne bodo počeli drugega kot plezali po drevesih?" 
Anna Hart, učiteljica prvega razreda: "Potem naj pač plezajo po drevesih. Tako se naučijo plezati na drevo. Med plezanjem pa bodo verjetno opazili tudi različne žuželke in naslednji dan mi lahko v šoli povedo, kaj so odkrili."

"Koliko ur na dan so mlajši učenci v šoli v primerjavi s starejšimi?"

"Ob ponedeljkih tri ure, ob torkih štiri. Različno. Dvajset ur na teden."

"Torej so – o, moj bog! Ali te tri ali štiri ure šole vključujejo uro za kosilo?" "Da."

"Kako sploh karkoli naredijo?"

Leena Liusvaara, ravnateljica: "Možgani se morajo občasno sprostiti. Če ves čas samo delaš, delaš, delaš, se nehaš učiti. Nima smisla dolgo delati."

Finski učenci imajo najkrajše šolske dneve in najkrajša šolska leta v vsem zahodnem svetu. Uspešnejši so, ker manj hodijo v šolo.

"Koliko jezikov govorite? Angleščino ... ?"

Dijaki: "Da, in švedščino, španščino."

"Finščino in švedščino."

"Finščino, angleščino in nemščino."

"Francoščino in nemščino."

"Finščino in angleščino."

"Angleščino."

"Švedščino, francoščino in španščino."

Moore: "Ti si bil torej na izmenjavi v ZDA?"

Arttu Taipale, finski dijak, ki je bil eno leto v ZDA: "Da."

"Kaj si opazil in zaradi česa ti je odleglo, ko si se vrnil v šolo sem?"

"Nič več izpitov, pri katerih obkrožaš ponujene odgovore."

"Tu ni izpitov z obkrožanjem odgovorov?"

"Ni jih oziroma jih je zelo malo."

Moore: "Kako pravilno odgovoriš na vprašanje, če odgovor ni naveden kot ena izmed štirih možnosti?" 

Dijakinja: "Zapišeš svoj odgovor."

Druga dijakinja: "Moraš ga poznati."

Moore: "Prav zares ga moraš poznati?!"

Sestanek učiteljev:

Moore: "Če sem kaj od Fincev slišal znova in znova, sem to, da bi Amerika morala nehati poučevati za standardizirane teste."

Učitelji: "Znebite se standardiziranih testov."

Učitelj: "Če svoje učence učite samo, kako dobro opravljati te teste, jih ne učite ničesar."

Moore: "Ne, učimo jih. Učimo jih, kako pasti na testu, in potem več šol pade na testu, nakar te šole spremenijo v čarterske šole, s čimer nekdo veliko zasluži." *

Učiteljica: "Ampak bistvo šole je, da najdeš svojo srečo, da spoznaš, kaj te osrečuje."

Moore: "Ugotovili so, da tretjino časa, ki ga učenci preživijo v šoli, porabijo za pripravo na teste, zato so odpravili veliko stvari, ki niso vključene v teste. Ni več glasbe, ni več umetnosti, ni več poezije."

Učiteljica: "Umetnosti ni več?"

Moore: "Da, v veliko šolah. Državljanske vzgoje sploh ni v testih, zato šole zdaj ukinjajo državljansko vzgojo."

Ravnatelj: "Res?"

Moore: "Da. Državljansko vzgojo, ameriško državljansko vzgojo."

"Okej. Neverjetno."

Moore: "Znebili smo se poezije."

Ministrica: "Res?" "Ja." "Zakaj?"

Moore: "To je izguba časa. Kdaj bodo govorili kot pesniki, ko bodo odrasli? Kako jim bo to pomagalo dobiti službo?"

Učiteljica: "Mi jih poskušamo naučiti vse, kar potrebujejo, da bi lahko kar najbolje uporabljali svoje možgane, vključno s telesno vzgojo, umetnostjo in glasbo – čimerkoli, kar lahko izboljša delovanje možganov. Otroci morajo peči; morajo peti, se ukvarjati z umetnostjo in hoditi na pohode v naravo ter početi vse te stvari, saj je čas, ko smejo biti otroci, zelo kratek."

Moore: "Če nimate standardiziranih testov, kako veste, katere šole so najboljše? Saj veste, ljudje potrebujejo seznam."

Ministrica: "Šola v lastni soseski je najboljša šola. Nič drugačna ni, na primer, od šole v središču mesta, saj so vse šole na Finskem enakovredne."

"Ko se preselimo v novo mesto, nikoli ne vprašamo, kje je najboljša šola. To nikoli ni vprašanje." 
"Torej nikomur ni treba primerjati in izbirati šol kot v trgovini?"

"V nobeni izmed naših šol ni ničesar drugačnega. Vse so enake. Na Finskem je nezakonito ustanoviti šolo in pobirati šolnino. Predvsem zato zasebne šole ne obstajajo.** To pomeni, da morajo bogati starši poskrbeti, da bodo javne šole odlične. In ker morajo bogati otroci hoditi v šolo z vsemi drugimi, odrastejo s temi drugimi kot prijatelji. In ko postanejo premožni odrasli, morajo dvakrat pomisliti, preden jih ogoljufajo. V Združenih državah je izobraževanje posel. Šolstvo so korporacije, ki služijo denar. Tu je tako osredotočeno na učence, da so, ko smo morali preurediti igrišče, poklicali arhitekte, da so se pogovorili z otroki."

"So jih poslušali?"

"So, so. Na našem igrišču so stvari, ki so si jih učenci res želeli."

Učenci: "Tu smo v šoli samostojnejši." "Obravnavajo nas bolj kot odrasle kot v Združenih državah."  "Da."
"Ne potrebujemo dovolilnice, da bi lahko šli med poukom na stranišče."

Učitelj: "Lahko vidite učence, ki se vozijo s podzemno železnico. Že sedem- in osemletniki gredo sami v šolo."

Učiteljica: "Ko sem se začela v ZDA usposabljati za učiteljico, sem poučevala otroke v določenih soseskah in jim govorila: ,Ko odrastete, boste lahko, karkoli hočete.’ To je neke vrste laž. Odkar sem prišla na Finsko, velik del mojega poučevanja temelji na tem, kar otroci želijo in kar vidijo kot pomembno za svojo prihodnost, zato se ne zdi tako nepošteno reči: ,Ko odrastete, boste res lahko, karkoli hočete,’ saj to že uresničujejo. Že zdaj imajo tako moč. Neprijetno je pomisliti, da je ameriški otroci nimajo."

Pasi Sahlberg: "Ne gre za to, da bi mi odkrili nekaj, česar ni v izobraževanju naredil še nihče. To ne drži. Številne izmed stvari, zaradi katerih je Finska uspešna v izobraževanju, so prvotno ameriške ideje."

Učiteljica: "Poskušamo jih naučiti samostojno razmišljati in biti kritični do stvari, o katerih se učijo."
Učitelj: "Poskušamo jih naučiti biti srečna oseba, spoštovati druge in sebe."
Moore: "Mar vam je za njihovo srečo."
Učitelj: "Res!"
Moore: "Kaj za vraga pa poučujete?"
Učitelj: "Matematiko."
Moore: "Torej učitelj matematike pravi … Prva stvar iz vaših ust o tem, kaj želite, da učenci dobijo od šole, je bila, da bi bili srečni, živeli srečno življenje." "Da." 
Moore: "In ste učitelj matematike?" "Da."

Ravnateljica: »Kdaj imajo čas za igro, socializacijo s prijatelji in rast kot človeška bitja? Kajti na svetu je toliko več življenja kot samo šola!«
Moore: »Želite, da se igrajo?« »Želim, da se otroci igrajo.«
Moore: »In to je bila ravnateljica. Prav tu, sredi vaše šole, bom izobesil ameriško zastavo in si prisvojil to odlično idejo za nas.«
»Hvala, ker jo boste ukradli.«
»Tako mi delamo.« 
»Prav.« 
»Samo povem.«

*Čarterske šole v ameriki so šole, namenjene preizkušanju inovativnih praks, financira jih država. Tiste prakse, ki se na čarterskih šolah izkažejo za dobre, naj bi nato prenesli v druge  javne šole. Zaradi preohlapne zakonodaje so imeli v nekaterih državah ZDA problem s čarterskimi šolami, kjer je zasebni izvajalec pobral državna sredstva, nato pa šolo nenadno zaprl in izginil.
To je del resnice o čarterskih šolah, ki seveda ne velja za vse. Mnoge nastanejo na podlagi globoke želje lokalne skupnosti staršev, da ponudijo svojim otrokom dobro izobrazbo, in nikakor ne iz koristoljubja. Primer takšne šole: ČARTERSKA ŠOLA V CRESTONU, KOLORADO

Pomembno: V Sloveniji ne more priti do situacije, da bi se ustanovitelj zasebne šole okoristil z državnimi sredstvi, ker imamo glede tega striktno zakonodajo. Podrobno sem to pojasnila v prispevku  JAVNO IN ZASEBNO ŠOLSTVO ALI KDO KOGA OGROŽA.

**Iz drugih virov vem, da na finskem zasebne šole so, le da jih je zelo malo. Te so vključene v mrežo javnih šol, zato niso tretirane kot ’prave’ zasebne šole, kjer bi starši pokrivali stroške šolnin v celoti. Imajo pa tudi takšne zasebne šole (teh je še manj kot prvih), kjer starši nekaj doplačujejo. O tem govori Američan, ki uči v finski zasebni šoli, v tem videu.


Drugi prispevki o finskem šolstvu:
KAKO POSTANEŠ UČITELJ NA FINSKEM
ZAKAJ IMA FINSKA NAJBOLJŠE ŠOLE
FINSKI ŠOLSKI SISTEM

KAKO POSTANEŠ UČITELJ NA FINSKEM

Visoka stopnja zaupanja v učitelje ni zgolj finska nacionalna lastnost, ki bi je recimo Slovencem primanjkovalo, ampak ima svoj logičen razlog: Njihove fakultete delajo strog izbor med kandidati za pedagoške študijske smeri. Učiteljski poklic je pri njih tako priljubljen in zaželjen, da je prijavljenih kandidatov vsako leto približno desetkrat več kot je razpisanih mest. Najboljše fakultete opravijo postopek izbora v treh stopnjah, ocene iz predhodnega šolanja pa pri tem še zdaleč niso edino ali najpomembnejše merilo.

Vir slike: http://www.thedailyriff.com

Postopek izbora kandidatov: tudi nečakinja visokega šolskega uradnika je lahko zavrnjena na sprejemnem izpitu

Pasi Sahlberg je bil dolga leta finski učitelj matematike, pozneje učitelj mentor, pa visoki svetovalec ministrstva za šolstvo, raziskovalec šolskih sistemov in reform. Danes je gostujoči profesor na ameriški univerzi, pisec in govornik. V nastopih po vsem svetu pogosto predstavlja finski šolski sistem. Nekaj njegovih govorov na TEDx in drugih dogodkih najdemo tudi na spletu.

V nekem videu pojasnjuje, da ne drži, da sprejmejo na pedagoški študij tistih deset odstotkov prijavljenih kandidatov, ki so najboljši glede na srednješolski uspeh. Gre za še enega od neresničnih mitov o finskem šolskem sistemu, kot je na primer ta, da šolarji sploh nimajo domačih nalog.

Sahlberg, visoki funkcionar in strokovnjak v finskem šolstvu, pripoveduje o svoji nečakinji Veri, ki se je prijavila za študij razrednega pouka na univerzi Helsinki. Za prvi del sprejemnega izpita je morala prebrati knjigo z nekaj znanstvenimi članki in dokazati razumevanje tematik. V drugem delu je morala pripraviti in izvesti matematično lekcijo za četrti razred pred svojimi kolegi - kandidati in pred komisijo. To dvoje ni bil problem. 

Tretji del izpita je bil individualni intervju pred komisijo. Na preprosto vprašanje, zakaj hoče postati učiteljica, saj bi z njenimi ocenami lahko izbrala kateri koli študij, je odgovorila: »Zato, ker je učiteljica tudi moja mama, učitelj je moj stric, pa moj ded, in ker imam rada otroke.« Za strogo komisijo to ni bil dovolj dober odgovor – slišati hočejo globlje osebne razloge, zakaj se nekdo čuti poklicanega biti učitelj. Vera tako ni bila sprejeta, čeprav briljantna maturantka, nadarjena na glasbenem in športnem področju.

Zakaj bi univerza zavrnila takšno kandidatko? To se zgodi precej pogosto, pojasnjuje Sahlberg.

Ob pregledu ene generacije sprejetih se je izkazalo, da je samo vsak četrti kandidat pripadal skupini vrhnjih dvajset odstotkov glede na njihov učni uspeh v srednji šoli. Vsak četrti je bil iz spodnje polovice po uspehu. Sprejetih je torej precej takšnih z nič kaj bleščečimi ocenami. To so pogosto osebe, ki so umetniki, športniki, mladinski vodje, vodje različnih skupin ... torej ljudje, ki počnejo še veliko drugih stvari kot je obiskovanje šole in pridobivanje visokih ocen. Čutijo strast do poučevanja in imajo prirojene sposobnosti motiviranja drugih, vključno otrok. 

Pasi Sahlberg

Študijski program za poklic učitelja na Finskem je torej urejen tako, da je dosegljiv vsakomur, ki čuti resnično strast do poučevanja, in ne le maturantom z najvišjim povprečjem ocen. V program tako dobijo raznolik profil bodočih učiteljev, ljudi z različnimi inteligencami, sposobnostmi in talenti. 

Takšno sito prav tako pripomore k temu, da so izbrani kandidati s trdno namero in močno predanostjo poklicu, zato velika večina sprejetih kandidatov študij tudi dokonča, začne poučevati in prav tako večina v poklicu ostane za vedno. Pasi Sahlberg poudarja, kako pomembno je učiteljem nuditi takšne pogoje dela, da poklica ne bodo želeli pustiti. Učitelj postane res dober šele z leti izkušenj, zato mora država narediti vse kar lahko, da učitelji ne bi po nekaj letih dela razočarani odhajali.

Ko je nečakinja Vera padla na sprejemnem izpitu, ji je Pasi svetoval, da naj gre za eno leto delat v šolo, da bo na naslednjem sprejemnem lahko bolj prepričljiva, saj bo govorila iz svoje izkušnje. Tako je tudi bilo. Na tretjem delu izpita je tokrat lahko govorila o svoji srčni predanosti poklicu, o tem, kako lahko več prispeva – močneje vpliva na življenja mladih ljudi kot učiteljica, kakor pa če bi bila odvetnica, zdravnica … bila je sprejeta in danes je zelo predana mlada učiteljica.

Študij je raziskovalno usmerjen. Kot zaključek magistrske stopnje izdelajo in predstavijo raziskovalno nalogo. Fakultete zelo spodbujajo pripravo raziskovalne naloge v parih, kar služi kot uvajanje v poznejše medsebojno sodelovanje oziroma timsko delo, ki je pri učiteljih nadvse zaželjeno.


Šole za usposabljanje učiteljev

Na Finskem je 11 fakultet za bodoče učitelje. So avtonomne, skupno pa jim je to, da vsi študentje opravljajo prakso pod vodstvom posebej usposobljenih učiteljev mentorjev na šolah za usposabljanje učiteljev (teacher training schools ali practice schools). To so šole, ki delujejo kot enota fakultete, nahajajo se v njihovi neposredni bližini. »Učitelj ne moreš postati samo z branjem iz knjige. Tega se moraš naučiti skozi delo (learning by doing),« pravijo profesorji na fakulteti.

Študenti opazujejo učitelja mentorja pri delu, določene lekcije pa izvedejo pod njegovim nadzorom. Temu sledi pogovor, kjer izvedbo analizirajo. Učitelji mentorji učijo učence, ob tem učijo študente in sodelujejo s fakultetami pri raziskavah. Stalno sodelovanje med raziskovalci na univerzi, učitelji mentorji in študenti je kritičnega pomena za povezavo med teorijo in prakso, ki je ena izmed odlik finskega šolstva. 

Zame je ta šola kraj, kjer lahko preizkusim svoje veščine poučevanja v varni atmosferi, kjer me ne bo nihče sodil. -Študentka

Tako osvežujoče je načrtovati skupaj s študenti in slišati vse te nove ideje. Vsak dan se učim od njih. -Učiteljica mentorica

To je res varno okolje, kjer se lahko preizkušaš. Nikoli prej nisem delala z 8-letnimi otroki. -Študentka
 

Tukaj se študenti začnejo zavedati, kako pomembno je poznati vsakega učenca, njegove zmožnosti in način učenja. -Učiteljica mentorica

FTTS (Finnish Teacher Training Schools, finski akronim za FTTS je eNorssi) je mreža pedagoških fakultet in pripadajočih šol za usposabljanje učiteljev, z glavno pisarno v mestu Tampere. Mreža je bila ustanovljena leta 2000 z namenom spodbujanja sodelovanja med temi šolami. Prvotni namen se je nato razširil: predstavljati središče virov (resource centre) za vse finske šole. V zadnjih nekaj letih je namen mreže širiti strokovno znanje ne le na Finskem, ampak tudi mednarodno.

Ena najpomembnejših nalog mreže je skrbeti za potrebe učiteljev mentorjev na področju informacijske in komunikacijske tehnologije, da njihovo mentorsko delo lahko ostaja v skladu s sodobnimi trendi. Šole za usposabljanje učiteljev pogosto sodelujejo z različnimi partnerji tudi v mednarodnih in medkulturnih projektih.


Članki s sorodno vsebino:
ZAKAJ IMA FINSKA NAJBOLJŠE ŠOLE
FINSKI ŠOLSKI SISTEM 

 

STANDARDIZACIJA V ŠOLSTVU

Britanski strokovnjak za izobraževanje Ken Robinson, ki zadnjih 20 let živi v Ameriki, je znan po svojem predavanju z naslovom Ali šole ubijajo ustvarjalnost na portalu ted.com. V slovenščino sta prevedeni dve njegovi knjigi: Kreativne šole in V elementu.

Robinson predvsem poudarja, kako kultura standardizacije v izobraževanju škoduje učencem in šolam, saj zavira bistvene prvine, potrebne za preživetje v sodobnem svetu.

Gibanje za standardizacijo  

Kaj je kultura standardizacije – na kratko: Stremenje k temu, da se dvig splošne ravni izobraženosti poskuša dosegati tako, da država predpiše obvezne standarde znanja (čim višje), nato pa njihovo doseganje preverja s testi, ki so za vse šole in učence v državi enaki in tudi pišejo jih istočasno. Logika države je, da z natančnimi predpisi, kaj (na)učiti, s strogim nadzorom in merjenjem rezultatov doseže visoko raven znanja.
V Ameriki imajo nekje od leta 2000 naprej vse večjo količino standardiziranih preverjanj, kar je tudi donosna industrija (priprava in tiskanje raznih testnih materialov.) V Evropi in širše se gibanje za standardizacijo širi predvsem pod vplivom OECD; raziskave kot so PISA, PIRLS in druge so postale prava obsesija primerjanja učnih dosežkov med državami. V tem sodeluje tudi Slovenija, k državnim standardiziranim preverjanjem pri nas pa lahko štejemo nacionalna preverjanja znanja – NPZ in maturo ob koncu srednje šole. Med večje pritiske na slovenske učitelje in učence sodi obvezni učni načrt, ki omejuje učiteljevo svobodo pri poučevanju, predvsem pa je preobsežen.


Ken Robinson z različnih vidikov prikaže, zakaj je kultura standardizacije škodljiva:

Obstajajo tri načela, zaradi katerih človeško življenje uspeva; kultura izobraževanja, v kateri mora dandanes delati večina učiteljev in ki jo mora prenašati večina učencev, jim nasprotuje. 
Prvo načelo je, da so človeška bitja po naravi različna in raznolika.

Izobraževanje na temeljih standardizacije ne favorizira raznolikosti, temveč prilagodljivost. Šole spodbuja, naj odkrijejo, kaj lahko otroci naredijo na zelo ozkem spektru dosežkov. 
Eden od učinkov standardizacije je osredotočenje na znanost, tehnologijo, inženirstvo in matematiko. Te discipline so zelo pomembne, vendar niso dovolj. Pravo izobraževanje mora dati enako težo tudi umetnosti, družboslovju, telesni vzgoji. Poskrbeti moramo, da noben otrok ne bo zapustil šole, ne da bi prej odkril, v čem se odlikuje, kaj je njegov talent in njegova strast. Veliko otrok tega nikoli ne ugotovi, s tem pa je njihovo življenje neskončno osiromašeno.

Ogromno otrok dobi različne diagnoze s širokim skupnim imenom motnja pomanjkanja pozornosti. Robinson ne želi trditi, da takšna motnja ne obstaja, ne verjame pa, da je to res taka epidemija. Če otroke posedete za več ur, pravi, da opravljajo preprosto uradniško delo, ne bodite presenečeni, ko se začnejo igrati! Otroci večinoma ne bolehajo za nobenim duševnim bolezenskim stanjem, temveč za otroštvom. Igra je njihovo naravno stanje, sedenje pri miru pa ni.

Otroci najbolje uspevajo ob širokem učnem načrtu, ki vključuje njihove različne talente, ne samo majhnega področja. In umetnost ni pomembna samo zato, ker izboljša dosežke pri matematiki, pač pa nagovarja dele otrokovega bitja, ki sicer ostanejo nedotaknjeni. 

Drugo načelo, ki omogoča uspeh človeškega življenja, je radovednost.

Če uspemo prižgati iskrico radovednosti v otroku, se bo učil brez prisile in veliko. Otroci so naravni učenci. Radovednost je motor dosežkov. Ni sistema na svetu ali šole v državi, ki je boljša od svojih učiteljev. Ampak poučevanje je ustvarjalen poklic. Dobro zamišljeno poučevanje ni dostavni sistem. Učitelj ne sme biti tam samo zato, da bi predal naprej prejete informacije. Odlični učitelji to počnejo, ampak hkrati so tudi mentorji, spodbujajo, izzivajo, vključujejo.
 
Pri izobraževanju gre za učenje. Če ne poteka učenje, ne poteka izobraževanje. Bistvo izobraževanja je pripraviti udeležence do učenja. Obstaja razlika med pomeni glagolov za naloge in za dosežke. Lahko sodeluješ v dejavnosti nečesa, pa tega ne dosežeš zares. Zelo dober primer tega je dieta: 'Je na dieti.' 'Ali hujša?' 'Ne ravno'. Poučevanje je takšna beseda. Učitelji poučujejo, ampak če se nihče ničesar ne nauči, svoje naloge niso izpolnili.

Vloga učitelja je omogočanje učenja. Del problema pri tem je, da se prevladujoča kultura izobraževanja ne osredotoča na poučevanje in učenje, temveč na preverjanje. Preverjanje je sicer pomembno, tudi standardizirani testi imajo svoje mesto. Ne bi pa smeli biti prevladujoča kultura izobraževanja. Morali bi služiti kot nekakšna diagnostika (tako kot v finskih šolah). Morali bi podpirati učenje, ne pa ga ovirati, kar se sedaj dogaja – ko v razredu potekajo priprave na ta preverjanja, vsa kreativnost in radovednost izgine. Pomembni so samo točno določeni odgovori na točno določena vprašanja. Torej imamo namesto radovednosti kulturo ubogljivosti. Naše otroke in učitelje spodbujajo, naj sledijo rutinskim algoritmom, namesto da bi vzpodbujali moč domišljije in radovednosti.

Tretje načelo pa je: človeško življenje je po naravi ustvarjalno.

Zato imamo različne življenjepise. Ustvarjamo svoje življenje in ga lahko sproti spreminjamo. To je skupni imenovalec tega, da smo človeška bitja. To je razlog, da je človeška kultura tako zanimiva, raznolika in dinamična. Vsi ustvarjamo svoje življenje z neutrudnim procesom zamišljanja alternativ in možnosti, ena od vlog izobraževanja pa je prebuditi in razviti te moči ustvarjalnosti. 

Namesto tega imamo kulturo standardizacije, kjer ima vsako vprašanje samo en pravilen odgovor. Vprašanja seveda določijo državni uradniki, in nikomur še na misel ne pride, da bi vprašal učence, kaj jih pravzaprav zanima, kaj bi se želeli učiti. To jih vprašajo v demokratičnih šolah, a o teh kdaj drugič – branje bo zagotovo veliko bolj spodbudno kot pričujoče.
 
Izobraževanje namreč ni mehaničen proces. Je človeški proces. V njem so odločilni ljudje - ljudje, ki se hočejo učiti ali pa se nočejo. 

Izobraževanje bo mogoče izboljšati šele tedaj, ko bomo dojeli, da je živ sistem in da ljudje v nekaterih okoliščinah uspevajo, v drugih pa ne, pravi Ken Robinson. V svoji knjigi Kreativne šole pa navaja tudi številne pozitivne zglede šol iz različnih delov sveta, ki jim je to uspelo.


Kreativne šole

Veliko takih šol je znotraj ameriškega šolskega sistema, pod skupnim imenom 'alternativni izobraževalni programi'. To so programi, oblikovani z namenom, da bi privabili nazaj v izobraževanje tiste otroke, ki se s konvencionalno šolo nikakor niso ujeli. Nekaj lastnosti teh programov:

~So zelo prilagojeni posameznikom; za spoznavanje vsakega učenca in njegovih interesov si vzamejo veliko časa.

~Imajo močno podporo za učitelje, tesno vez s širšo skupnostjo ter širok in raznolik učni načrt, pogosto pa tudi programe, ki vključujejo učence tudi zunaj šole.

~Izvajajo številne konkretne projekte (npr. izdelajo pravi avto), pomagajo v skupnosti, pripravljajo umetniške predstave, pripravljajo televizijski in radijski program, raziskujejo.

~Posvečajo se odnosom; bolj kot ocene poudarjajo medsebojno delovanje učencev, učiteljev in skupnosti.

~Gre predvsem za vključenost vseh učencev, prav vsakega. To pomeni osredotočanje na kakovost poučevanja, učni načrt pa mora to omogočati.

~Šole se povezujejo z okoljem na podlagi zamisli, da je izobraževanje odgovornost vseh, ki živijo v skupnosti; učenje se širi onstran šolskih zidov – učenci preživljajo daljša obdobja pri delu v skupnosti pod vodstvom prostovoljnih mentorjev, učijo se iz stvarnih okoliščin.

~Projektno osnovano učenje, ki se osredotoča na procese, učitelji pa so koordinatorji, vodniki in inštruktorji; zavzeto skrbijo za globok občutek smisla teh projektov - povabijo zunanje sodelavce, kar da projektu pečat pravega dela; rezultati so nekakšen stranski učinek, ne pa žarišče celotnega izobraževanja.

~Učni načrti, osnovani na projektnem učenju, povezujejo predmete med seboj; učenci objavljajo besedila, delajo dokumentarne filme...; učili so se npr. o ekosistemih, obenem pa še o fotografiji in grafičnem dizajnu ter na koncu napisali in izdali knjigo o ekologiji zaliva San Diego.

~Svoje delo vnašajo v stvarni svet, saj ustvarjajo projekte, ki služijo krajevni skupnosti in onstran njih – ustvarili so, na primer, orodje, ki ga uporabljajo na afriških trgih za odkrivanje, ali so meso dobavili krivolovci.

~Ponekod nimajo zvoncev, šolski dan se deli na manj časovnih obdobij, kar omogoča daljše in bolj poglobljeno izkustvo v različnih projektih.

~Svoje delo redno javno razstavljajo; pogosto imajo predstavitve izdelkov; pri tem se 'morajo' tudi zabavati.

~Učenci opravljajo pripravništvo v javnem in zasebnem sektorju. 

Skupno vsem tem programom je tudi to, da delujejo. Učenci v njih uživajo, vidijo smisel, čutijo pripadnost, skratka z veseljem in predano sodelujejo. Robinsonu se zdi zanimivo, da jim pravijo »alternativno izobraževanje«; dokazi z vsega sveta namreč kažejo, da če bi v konvencionalnih šolah delali tako, ne bi potrebovali alternative. 

Še en zgovoren primer je finsko šolstvo, ki zavrača kulturo standardizacije, a ima kljub temu – oziroma prav zato – odlične rezultate na mednarodnih lestvicah PISA. Kako ravnajo na Finskem:

*Imajo širok učni načrt, učiteljem pa dopuščajo pri poučevanju tudi veliko svobode (in s tem odgovornosti), izkazujejo jim visoko stopnjo zaupanja. Še pred tem pa veliko vlagajo v njihovo usposabljanje, tudi izberejo jih posebej skrbno izmed številnih kandidatov.

*Učenci opravljajo en sam standardiziran preizkus znanja, ki služi preverjanju doseženih standardov, in sicer ob koncu srednje šole. Preizkuse sicer uporabljajo pogosto že od začetka šolanja, vendar samo z namenom izboljševanja učnega procesa. Šol in učiteljev ne spodbujajo k tekmovanju, temveč k sodelovanju.

*Šole so tesno povezane s skupnostjo in z družinami učencev.

*Prednost dajejo praktičnim in poklicnim programom ter razvoju ustvarjalnosti.
 
Na finskem je odgovornost za opravljanje dela torej na ravni šole. To je nekaj povsem drugega kot ukazovanje in nadzor 'od zgoraj' – v sistemih, kjer vlade odločajo, češ mi smo najpametnejši, mi vam bomo povedali, kaj morate delati. Težava pri tem je, da izobraževanje ne poteka v vladnih kabinetih. Dogaja se v učilnicah v šolah, izvajajo pa ga učitelji in učenci in če jim vzameš moč odločanja, vse skupaj neha delovati.


Gibanje za standardizacijo ne daje pričakovanih rezultatov  

V ZDA, kjer je gibanje za standardizacijo doseglo največji razmah, niti približno ne žanjejo pričakovanih rezultatov. Jezikovna in matematična pismenost se je komajda kaj izboljšala, splošna razgledanost je še vedno šibka. Brezposelnost še naprej narašča, tudi med diplomirano mladino.

V svetu na splošno se vse bolj poglablja vrzel med tem, kar v šolah poučujejo, in tistim, kar gospodarstvo dejansko potrebuje. Kljub velikemu vlaganju v izobraževanje vse preveč ljudi ne premore potrebnih veščin. Dviganje standardov v akademskih predmetih pač ne vodi k cilju neposredne priprave na delo. 

Družba potrebuje raznolike talente, vloge in poklice. S poudarjanjem akademskega dela v šolah je izobraževalni sistem zapostavil veščine osnovnih poklicev in te poklice predstavlja kot drugorazredne možnosti za ljudi, ki niso dobri v učenju. Posledice so hude: na eni strani visoka stopnja brezposelnosti oseb z univerzitetno diplomo, na drugi pomanjkanje osebja v praktičnih poklicih, inflacija vrednosti diplome ...

Standardizirano izobraževanje lahko uniči ustvarjalnost in inovativnost – kvaliteti, od katerih je odvisno današnje gospodarstvo.

Leta 2008 je IBM objavil anketo, kjer so vodje organizacij vprašali, katere značilnosti najbolj potrebujejo pri zaposlenih. Na vrhu seznama sta bili prilagodljivost na spremembe in ustvarjalno porajanje novih zamisli. Opažajo pa, da ti lastnosti primanjkujeta mnogim diplomantom.

V Šanghaju, kjer dosegajo najboljše rezultate na lestvicah PISE, se tega zavedajo in razmišljajo, da bi sodelovanje v tej raziskavi opustili. Standardizirano izobraževanje ne navdihuje in ne pomaga pri premagovanju revščine.

Gibanje za standardizacijo katastrofalno vpliva na vključenost in s tem motiviranost učencev ter na moralo učiteljev. Veliko je osipa, kar prinaša ogromne socialne in ekonomske posledice. Opustitev šolanja je simptom globlje težave v sistemu. Če bi podjetje vsako leto izgubilo več kot tretjino strank, bi se gotovo vprašali, ali je težava v strankah ali v podjetju.

Tudi za številne učence, ki šolanja ne opustijo, je šola dolgočasna in jih ne zadovoljuje.

Mednarodna standardizirana preverjanja stopnjujejo tesnobo in pritisk. Južna Koreja se na vseh področjih PISE uvršča med prvih pet, ima pa tudi najvišjo stopnjo samomorilnosti v vseh industrializiranih državah OECD-ja.

Zaključek: Gibanje za standardizacijo ne dosega uspehov in ustvarja več težav, kot jih rešuje.

 Namesto standardizacije se moramo zavzemati za:

~ zmanjšanje regulacije in birokracije
~ manj obsežen, a bolj raznolik in prilagodljiv učni načrt
~ gojenje odnosov in komunikacije kot bistvene prvine uspešnega učenja in prijetnega, vključujočega ozračja
~ spodbujanje čustvene inteligence in odnosne kompetence vseh vpletenih v učni proces
~ več praktičnega, projektnega učenja v stvarnih okoliščinah
...


Viri:

www.ted.com

Ken Robinson in Lou Aronica: Kreativne šole

Prispevek je vključen tudi v knjigo Šola, kam greš? Več o njej najdete TUKAJ.

ZAKAJ IMA FINSKA NAJBOLJŠE ŠOLE

Prevod članka, ki je bil objavljen na spletu 26. marca 2016, na portalu The Sydney Morning Herald.

Napisal ga je William Doyle, potem ko je kot Fulbrightov štipendist pet mesecev bival in predaval na univerzi na vzhodu Finske.

Originalni članek najdete TUKAJ.
 

Otroci na Finskem. Foto: Heikki Saukkomaa

 

"Harvardski profesor izobraževanja Howard Gardner je nekoč svetoval Američanom: 'Učite se od Finske, ki ima najučinkovitejše šole in dela prav nasprotno od tega, kar počnemo v Združenih državah.'

Sledil sem temu nasvetu in vpisal sedemletnega sina v osnovno šolo v Joensuuju na Finskem, kraju najdlje na vzhodu, kamor lahko potuješ v Evropski uniji, preden trčiš ob stražne stolpe ruske meje. 

Nisem samo slepo sledil Gardnerju – za eno polletje sem dobil mesto predavatelja na Univerzi na vzhodnem Finskem. Toda takrat smo moja žena, moj sin in jaz za pet mesecev izkusili osupljivo nestresen in osupljivo dober šolski sistem. Finska že dolgo ustvarja najvišje rezultate na svetovnih testih v zahodnem svetu, ima pa tudi polno vitrino drugih nedavnih uvrstitev na prvo mesto na svetu, vključno z najbolj pismenim narodom. 

Na Finskem otroci niso deležni formalnega šolanja do sedmega leta starosti. Do takrat jih je veliko v vrtcu in se učijo z igro, s pesmimi, z družabnimi igrami in s pogovori. Večina otrok gre v šolo peš ali s kolesom, tudi najmlajši. Šolske ure so kratke in domače naloge je na splošno malo. 

Za razliko od Združenih držav, kjer veliko šol krajša odmore, imajo šolarji na Finskem vsak dan obvezne 15-minutne odmore za prosto igro zunaj. Svež zrak, narava in redni odmori za telesno dejavnost veljajo za motorje učenja. Kot pravi Finsko pravilo: 'Ni slabega vremena. So samo neprimerna oblačila.'

Nekega večera sem vprašal sina, kaj je tistega dne počel pri telovadbi. 'Poslali so nas v gozd z zemljevidom in s kompasom in morali smo najti pot ven,' je rekel. 

Finska ne zapravlja časa in denarja za nekakovostne množične standardizirane teste. Namesto tega otroke ocenjujejo vsak dan z neposrednim opazovanjem, s preverjanji in kvizi najboljših 'personaliziranih učnih pripomočkov', kar so jih kdaj ustvarili – učiteljev iz mesa in krvi. 

Pri pouku se otroci občasno smejo zabavati, hihitati in sanjariti. Finci v praksi uporabljajo kulturne mantre, ki sem jih slišal vedno znova: 'Pustite otrokom biti otroci,' 'Otrokovo delo je igra,' in 'Otroci se najbolje učijo z igro.'

Čustvena klima tipične učilnice je topla, varna, spoštljiva in zelo podpirajoča. Ni natančno predpisanih potekov učnih ur in ni skoraj vojaških zahtev po hoji v ravnih vrstah ali vzravnanem sedenju. Neka študentka pedagogike, ki študira na Finskem, mi je začudena povedala: »V kitajskih šolah se počutiš, kot da si v vojski; tukaj pa, kot da si del res prijazne družine.« Išče način, kako bi lahko za vedno ostala na Finskem.

Na Finskem so učitelji poleg zdravnikov najbolj spoštovani strokovnjaki, katerim tudi najbolj zaupajo, deloma zato, ker morajo imeti magisterij iz izobraževanja s specializacijo v raziskovanju in razredno prakso. 

»Naloga nas odraslih je obvarovati svoje otroke pred politiki,« mi je povedala neka finska profesorica izobraževanja otrok (childhood education professor). »Imamo tudi etično in moralno odgovornost, da povemo poslovnežem, naj ne vstopajo v našo stavbo.« Finski državljani lahko kadarkoli obiščejo katero koli šolo, ampak njeno jasno sporočilo je bilo: glavne avtoritete izobraževanja so učitelji, ne birokrati in ne prodajalci tehnologije. 

Finska na državni ravni zagotavlja visoko kvalificirane, spoštovane in strokovno usposobljene učitelje, ki izvajajo pouk, prilagojen vsakemu posamezniku; obvladljive velikosti razredov; bogat, razvoju primeren učni načrt; redno telesno dejavnost; malo ali nič nekakovostnih standardiziranih testov, strupenega stresa ter izgubljenega časa in energije, ki jih spremljajo; vsakodnevno sprotno ocenjevanje, ki ga izvajajo učitelji; in ozračje varnosti, sodelovanja, topline in spoštovanja do otrok kot cenjenih posameznikov. 

Nekega dne prejšnjega novembra, ko je v moj del Finske prišel prvi sneg, sem pod oknom zbornice na univerzi, ki je blizu zunanjega igrišča šole za usposabljanje učiteljev, slišal trušč. Šel sem tja, da vidim, kaj se dogaja. 
Dvorišče je bilo polno otrok, ki so med bori okušali zimo.
'Slišite to?' je vprašala dežurna učiteljica, ki je nosila rumeno zaščitno haljo. 'To je glas sreče,' je rekla ponosno."


Malo obširnejši prikaz finskega šolskega sistema najdete TUKAJ.

KAKO POSTANEŠ UČITELJ NA FINSKEM

SO DOMAČE NALOGE NUJNO ZLO?

Vir: Dreamstime

Že desetletja se krešejo mnenja o tem, ali so domače naloge potrebne in koristne ali pač ne. Raziskave ne dajejo povsem enoznačnih ugotovitev, nekaj zaključkov pa se je vendarle jasno pokazalo, in ti so naslednji:
 
-Domače naloge nimajo pozitivnega vpliva na učne dosežke učencev razredne stopnje.
 
-Na predmetni stopnji je povezava med domačimi nalogami in učnim uspehom minimalna. Domača naloga v srednji šoli ima akademske koristi, vendar samo, če je v zmerni količini. Če naloge zahtevajo več kot dve uri časa na dan, te koristi upadajo.
 
-Domača naloga v prvih letih šolanja povzroča odpor do šole, do prihodnjih domačih nalog in šolskega učenja ter škodo družinskim odnosom. V domovih širom sveta večeri potekajo ob pregovarjanju, če že ne prepirih in joku zaradi domačih nalog, namesto da bi družine porabile že tako skopo odmerjeni skupni čas za medsebojno povezovanje preko prijetnih aktivnosti.
 
-Pomembna je kakovost domače naloge (mišljena je kakovost, kako je naloga sestavljena - zastavljena).


Ne govorimo o nekaj vprašljivo zastavljenih raziskavah, ampak gre za obširno analizo številnih študij, ki jo je leta 2006 objavil socialni psiholog Cooper s sodelavci.


Pravilo desetih minut
 
Raziskovalci se strinjajo glede tega, da domačih nalog v nobenem primeru ne bi smelo biti več kot 10 minut dnevno na razred. Torej največ 10 minut dela v prvem razredu, največ 20 minut v drugem in tako naprej, ter največ dve uri v srednji šoli. Kar je več, lahko prej škodi kot koristi – v smislu zasičenosti in izgorelosti ob šolskem delu.

Majhni in veliki otroci vsak dan potrebujejo neorganiziran čas za igro. Na vseh stopnjah je koristno, da učenec po šoli počne druge stvari. Če je domače naloge toliko, da krati možnost drugih prostočasnih dejavnosti in dejavnosti v skupnosti, ne služi otrokovim interesom.



Drugačen pogled na privzgajanje odgovornosti


Zagovorniki domače naloge menijo, da je le-ta dobra že zato, ker šolarja navaja na odgovornost, utrdi v šoli naučeno snov ter ustvari povezavo med šolo in starši. Raziskovalci pa so drugačnega mnenja: Starši, pripravljeni sodelovati, lahko pogledajo v otrokovo torbo in začnejo pogovor o šolskem delu – domače naloge nikakor niso nujne za to, da bi starši lahko spremljali otrokov napredek.
 
Odgovornosti se otroci učijo vsak dan na več načinov; temu so namenjena gospodinjska opravila in hišni ljubljenčki. Za mlajše šolarje je odgovornost potrebna že za to, da svojih potrebščin zjutraj ne pozabijo doma, da jih v šoli ne puščajo kjerkoli in da jih po pouku zopet prinesejo domov, vključno z jopico in včasih dežnikom; odgovornost je potrebna, da se vsako jutro oblečejo, umijejo, pozajtrkujejo in se pravočasno odpravijo v šolo.
 
Domače naloge pri mlajših šolarjih lahko celo škodijo razvoju njihove odgovornosti in samostojnosti. So namreč še premajhni, da bi se pri nalogi znali organizirati in se je lotiti sami; nujno potrebujejo pomoč staršev, kar pa lahko neopazno preide v navado, tako da odvisnost od pomoči staršev ostane tudi pozneje, ko bi že lahko bili nalogam sami kos.



Drugačen pogled na koristi utrjevanja snovi


Utrjevanje (kar naj bi domače naloge bile) je samo en od dejavnikov učenja. Zavedati pa se moramo tudi pomena počitka, dobrega spanca, dobrih družinskih odnosov in proste igre, ki so prav tako pomembni dejavniki učenja, saj neposredno vplivajo na otrokov spomin, zbranost, vedenje in zmožnosti učenja. Prosti čas po pouku je neprecenljivega pomena za otrokov počitek in regeneracijo.
 
Na razredni stopnji preprosto branje doma deluje bolje kot domača naloga. Otroci naj sami berejo ali pa jim glasno berejo starši. Če otrok po dolgem šolskem dnevu noče vaditi branja, naj namesto tega posluša. Vse druge naloge, ki jih dobijo za domov, bi morale biti prostovoljne in občasne.

V tem obdobju je ključno zagotoviti, da je delo v zvezi s šolo prijetno. Če naloga ne spodbuja veselja do šole in zanimanja za učenje, nima kaj iskati v dnevu otroka na razredni stopnji.

   

Domača naloga – v različnih okoljih različen stres
 

S količino domačih nalog se povečuje tudi stres družine, so ugotovili raziskovalci. Neka ameriška raziskava iz leta 2013 je vključevala 4.300 učencev iz desetih srednjih šol z visokimi dosežki. Dijaki so poročali, da dobijo za malo več kot tri ure domače naloge na dan. Poleg tega so ti otroci pogosto preobremenjeni z obšolskimi dejavnostmi, vključno z vrhunskim športom. Domača naloga je že od nekdaj vir stresa za učence, to ni nič novega. Ampak videti je, da je predvsem v zgornjem srednjem sloju, kjer se osredotočajo na dosežke, pritisk na mlade narasel.

Ta ameriška situacija se zdi primerljiva z razmerami naših gimnazijcev, zato jo tudi omenjam. Starši, ki imamo otroke na gimnazijah, vemo da morajo predelati izredno velike količine snovi. Med dijaki gimnazij na splošno velja, da je nemogoče imeti dobre ocene in obenem družabno življenje ter še dovolj spanja; časa enostavno ni dovolj, zato je nekaj od tega neizbežno zapostavljeno na račun drugega področja ali dveh.

Domače naloge so lahko problem tudi na drugem koncu socialno-ekonomskega spektra. Otroci iz bolje situiranih domov pogosteje imajo pripomočke, kot so računalniki, internetne povezave, prostori, namenjene šolskemu delu, in starše, ki so bolj izobraženi in na voljo za pomoč pri težkih nalogah. Otroci iz socialno šibkih družin popoldne pogosteje delajo naloge brez nadzora, ko so njihovi starši v večizmenski službi ali delajo za dodatni zaslužek. Nekateri nimajo vseh pripomočkov ali primernega prostora, kjer bi v miru naredili domačo nalogo.
 
Na ta način šola preko domačih nalog povečuje neenakosti v družbi, namesto da bi jih zmanjševala.



Domače naloge slovenskih šolarjev
 

Specialni pedagog in priznani strokovnjak za vzgojo Marko Juhant je napisal:

'Starši, ki silijo otroke, da med počitnicami vadijo predmete, ki jim ne gredo najbolje, bi morali biti denarno kaznovani, ker si niso prebrali, kako je sestavljeno šolsko leto! Iz pouka in počitnic.'
 
Na spletu se je vnela burna razprava, katere rdeča nit je bila, da bi starši sicer z veseljem privoščili svojim šolarjem teden brezskrbnih počitnic, vendar praktično vsi dobivajo v šoli obvezne domače naloge, zraven pa jim učitelji zabičajo, naj prosti teden dobro izkoristijo za učenje, ker bodo takoj po počitnicah testi in spraševanja; naj vadijo branje, računanje in poštevanko ter pripravijo govorni nastop; se naučijo odgovorov na 22 vprašanj iz snovi pri spoznavanju okolja ter pesmico na pamet...

Ena mama je napisala: Naši otroci so dobili nalogo tudi čez poletne počitnice, 1.septembra pa so jo morali prinesti prejšnji učiteljici.

Tudi glede sprotnih domačih nalog med šolskim obdobjem starši menimo, da jih je preveč.



Kaj pa pravi ministrstvo?
 

Izkušnja neke mame: 'Na Ministrstvo za izobraževanje sem lani naslovila vprašanje, vezano na učne obremenitve med počitnicami, saj smo imeli izjemen primer učiteljice, ki je otrokom nalagala nenormalne količine dela med počitnicami, pa tudi sicer domačim nalogam ni bilo kraja. Ker mi na prvo vprašanje niso odgovorili, sem jim vprašanje poslala ponovno. Lahko rečem, da take ignorance s strani katerekoli javne službe nisem doživela še nikoli. Niti na ponovno vprašanje mi niso odgovorili.'


Srednješolski profesor in oče treh otrok je zapisal:


'Naša osnovna šola je prišla tako daleč, da je potrebno vse vikende delati, razen če je otroku in staršem vseeno, ali če je otrok izjemen. Sistem producira osebe, natrpane s faktografijo, ki nima nič skupnega z realnim življenjem, in je tako zacementiran, da je nemogoče doseči spremembe. Imamo neke svete staršev, pa svete šol, ki pa se zelo redko ukvarjajo z vsebinskimi vprašanji. Običajen odgovor na kritične pripombe je sklicevanje na zakonodajo, ki pa je zopet nedorečena. Prepričan sem, da je sistem v osnovni šoli popolnoma zgrešen in da ni mehanizma, s katerim bi preprečili delo ob vikendih, počitnicah, pretirane količine domačih nalog in obremenitev celotne družine. Danes se številni osnovnošolci in predvsem gimnazijci učijo pozno v noč in to tisti, ki so nadarjeni, ki so odličnjaki. Kje je tu mladost? Mladi rod je prisiljen preveč vlagati v uspeh na šolskem področju, kar pa ni zagotovilo za uspeh v življenju (na primer dobiti službo). Kot narod imamo malo otrok in še te smo pripravljeni mrcvariti. Skrčenje učnih načrtov? Iz izkušenj lahko povem , da se je vedno govorilo o tem, a nato dodajalo. Ogromno lahko naredijo didaktično in strokovno močni učitelji, ki opredelijo bistvo snovi in brez strahu izločijo balast.'



Zaključek


Domača naloga nima mesta v življenju mlajšega šolarja. Ker ne prinaša akademskih koristi, obstajajo boljši načini za izkoriščanje ur po šoli. Otroci na razredni stopnji si zaslužijo prepoved domačih nalog. To lahko dosežemo na družinski, razredni ali šolski ravni. Družine se lahko odločijo za zavrnitev, učitelji lahko vzpostavijo kulturo nič domačih nalog (ali redkih in neobveznih) in šole si lahko vzamejo čas, da preberejo raziskave in ponovno ukrešejo iskrico veselja do učenja.
 
Učitelji in šolske uprave si morajo zastaviti jasne cilje glede domačih nalog, in tudi starši in učenci bi morali sodelovati v razpravi. To bi moral biti širši pogovor v skupnosti, v katerem bi poiskali skupne odgovore na vprašanja, kakšen je namen domače naloge, zakaj jo dajemo, komu služi in komu ne služi.
 
Tako pravijo ugledni svetovni raziskovalci. Kaj bomo s tem naredili mi, pa je odvisno od nas. Najprej bomo seveda ugotovili, da je naš učni načrt preobsežen, da bi ga lahko realizirali brez dodatnega domačega dela učencev. Nekdo bo najbrž rekel, da za nas ne more veljati isto, kot velja za Ameriko. Jaz mislim, da velja. Vsak otrok kjerkoli na svetu ima samo eno otroštvo in če ga bo presedel za mizo pri nalogah... teh ur ne bo več mogel dobiti nazaj. Nasprotno pa se ni potrebno bati, da si bo uničil življenje zaradi premalo matematičnih ali drugih vaj, saj bo znanje dosegljivo še kadarkoli pozneje, če se bo izkazalo, da ga potrebuje. 


Pokukajte v revolucionarno knjigo 
Šola, kam greš?
Kliknite TUKAJ.

Slika platnice.

FINSKI ŠOLSKI SISTEM

Finski šolski sistem velja za enega najbolj učinkovitih šolskih sistemov na svetu. Predstavniki drugih držav množično potujejo v Helsinke, da bi se od Fincev naučili, kako narediti dobro šolo.

Vir: Unsplash

K ČEMU STREMIJO FINCI? 
 
 
»Ne prizadevamo si za najvišje uvrstitve v mednarodnih raziskavah znanja«, pravijo, »ampak izključno za to, da bi bili starši in otroci zadovoljni s tem, kar jim nudimo. Vse raziskave kažejo, da je stopnja zaupanja javnosti v naš šolski sistem vedno okrog 90%, in to je dosežek, s katerim se raje izpostavljamo kot z uvrstitvami na mednarodnih lestvicah znanja.«
 
Ne odobravajo standardiziranih testov pred šestnajstim letom starosti, ne dajejo veliko domačih nalog, začetek šole pred sedmim letom pa dojemajo kot kršitev pravice otrok, da so otroci.

V prvih letih šole ne gre za akademski uspeh, ampak za spodbujanje pripravljenosti na učenje in iskanje lastnih zanimanj, strasti. Otroci dobivajo prva tri leta opisne ocene, od četrtega razreda naprej pa številčne; začetek številčnega ocenjevanja se bo s septembrom 2016 premaknil v drugo polovico petega razreda.
 
Glavni cilj šolskega sistema je služiti kot inštrument za doseganje enakosti v družbi.



FINSKI ŠOLSKI SISTEM V ALINEJAH:


-Finski otroci ne hodijo v šolo pred sedmim letom. 
-Učenci so šoloobvezni do 18. leta starosti; osnovna šola do devetega razreda je obvezna za vse.
-Ocenjevanju zlasti v prvih letih ne dajejo velikega poudarka. Številčno ocenjevanje se začne v četrtem razredu, vendar se bo s šolskim letom 2016/17 to premaknilo v drugo polovico petega.
-Edini obvezni standardiziran test učenci opravljajo, ko so stari šestnajst let.
-Standardizirane teste sicer uporabljajo že v drugem in četrtem razredu za preverjanje znanja maternega jezika, lahko tudi že prej, vendar se rezultati uporabljajo izključno za izboljšavo učnega procesa.
-Finska na učenca porabi približno trideset odstotkov manj denarja kot ZDA.
-Vse otroke, ne glede na njihove sposobnosti, poučujejo v istih učilnicah.
-Trideset odstotkov učencev v prvih devetih letih izobraževanja dobiva dodatno pomoč.
-Šestinšestdeset odstotkov učencev gre na visoko šolo. To je najvišji delež v Evropi.
-Razlika med najslabšimi in najboljšimi učenci je najmanjša v Evropi.
-Število učencev pri urah naravoslovja je omejeno na šestnajst, da lahko pri vsaki uri izvajajo poskuse.
-Triindevetdeset odstotkov dijakov opravi maturo. To je 17,5 odstotka več kot v ZDA.
-Triinštirideset odstotkov finskih srednješolcev obiskuje poklicne šole.
-Finski osnovnošolci imajo v enem šolskem dnevu skupno 75 minut odmora, v ZDA pa v povprečju 27 minut. 
-Na razredni stopnji (do vključno šestega razreda) so vsi odmori obvezno zunaj, na predmetni stopnji pa je obvezni odmor zunaj le en. Dolžina odmora se razlikuje od šole do šole, v večini primerov je to 15 minut, odmor za topli obrok pa je dolg trideset minut.
-Učitelji v učilnicah preživijo povprečno štiri ure na dan, dve uri na teden (ki sta prav tako plačani) pa porabijo za strokovni razvoj.
-Finska ima toliko učiteljev kot New York, vendar veliko manj učencev - 600.000, medtem ko jih je v New Yorku 1,1 milijona.
-Šolski sistem v celoti plačuje država.  
-Vsi učitelji na Finskem morajo imeti magisterij, ki ga v celoti financira država.
-Državni učni načrt predstavlja samo široke smernice, učiteljem je dopuščene veliko svobode.
-Učitelje izberejo izmed najboljših 10% maturantov. Leta 2010 se je 6.600 kandidatov potegovalo za 660 prostih mest v državi na izobraževanju za osnovnošolskega učitelja. 
-Učitelji nimajo dodatka k plači za uspešnost. (Če ga imajo, obstaja nevarnost, da se bo učitelj preveč posvečal kazalnikom lastne kakovosti na škodo učencev. Tak primer je sistem napredovanja v nazive, ki ga imamo pri nas: učitelji mehanično pišejo članke in obiskujejo seminarje, da zberejo potrebno število točk za napredovanje in s tem povišanje plače; učenci imajo od teh učiteljevih dejavnosti praviloma bolj malo koristi, saj ne zagotavljajo povečanja kvalitete pouka in/ali interakcije učitelj-učenci. Seveda se mi zdi prav, da je dobro delo nagrajeno, vendar mora biti sistem zastavljen tako, da ne omogoča izkrivljanj.)
-Učitelji imajo primerljiv ugled kot zdravniki in odvetniki; sicer pa je na Finskem spoštovan vsak poklic, pravi Slovenec, ki živi in dela tam kot učitelj športne vzgoje.
-Pri mednarodnem standardiziranem merjenju leta 2001 so finski otroci pristali na vrhu v rezultatih znanja iz naravoslovja, branja in matematike. Od takrat so bili vedno na vrhu ali blizu.



ČEMU PRIPISUJEJO SVOJ USPEH?


Vzroke za uspeh bi lahko grobo razdelili na ozko šolske in na zgodovinsko-kulturne. Med slednje prištevajo boj naroda za preživetje v pogojih mraza in pomanjkanja; boj za jezik in lastno kulturo na severu, med Rusi in Švedi; protestantsko etiko in odnos do dela; asketskost, umirjenost, pa skromnost in samokritičnost. Raziskave kažejo, da so finski učenci po dosežkih na vrhu lestvic, po samoocenah svojega znanja pa zgolj na sredini - prav nasprotno od slovenskih šolarjev, ki so uvrščeni precej nizko po uspehu in visoko po svojih ocenah lastnega znanja.


Poudarjajo, da kot temelj uspešnosti sistema vidijo osnovno izobraževanje od sedmega do šestnajstega leta, kjer je izredno redek osip ali ponavljanje, 95 odstotkov prebivalcev države od tu nadaljuje na poklicnih ali akademskih srednjih šolah.


Finski pregovor pravi, da 'samo mrtva riba plava s tokom'; in res - Finska plava proti toku 'svetovnega gibanja za reforme izobraževanja' ki temelji na tekmovanju, standardizaciji, nadzoru in veliko preverjanja – finska šola pa na medsebojni pomoči, zaupanju, upoštevanju individualnih potreb, izbirnosti ter minimalno preverjanja.


»Izobraževalno politiko v tem svetovnem gibanju vedno pišejo z namenom, da bi bila ,najboljša' ali ,na vrhu tega ali onega'. Mi nismo taki. Hočemo biti boljši od Švedov - to je dovolj za nas,« se pošalijo na račun rivalstva s sosednjo Švedsko.


Zelo pomemben element finskega uspeha so učitelji, ki se dolgo izobražujejo in so bolj raziskovalno usmerjeni kot naši. Naravnost fascinantna pa je skrb za tiste učence, ki potrebujejo pomoč. V finskih šolah se učitelji tako dolgo in prizadevno ukvarjajo s teboj, tvojo družino, da ti enostavno mora uspeti.



ZGRADBA FINSKEGA ŠOLSKEGA SISTEMA


Predšolsko izobraževanje:

Finski vrtci sprejemajo otroke, stare od približno enega do 6 let. Pri šestih letih se otroci vključijo v enoletno pripravo na šolo, torej v nekakšno malo šolo. Ta je lahko organizirana v prostorih vrtca ali pa v prostorih šole. Priprava na šolo je bila sprva ponujena kot možnost, sedaj pa je del obveznega izobraževanja.


Osnovno izobraževanje:

Osnovna šola traja 9 let, vanjo so vključeni otroci, stari od 7-16 let. Država krije vse materialne stroške: učbenike in druge pripomočke, prehrano, varstvo, prevoz v šolo.

Osnovna šola ima dve stopnji:
1. nižja stopnja – prvih 6 let, večino predmetov poučujejo razredni učitelji
2. višja stopnja - 3 leta, poučujejo predmetni učitelji

V vseh 3 letih višje stopnje imajo po eno svetovalno uro na teden za seznanjanje s poklici in zaposlovanjem, ter v zadnjih dveh razredih po en teden "prakse", katere poglavitni namen je spoznavanje poklicev.


Srednje izobraževanje:

-Poklicne srednje šole

-Akademske srednje šole (gimnazije)

Oboje trajajo 3 leta. Vse srednje šole, vključno s poklicnimi, omogočajo prehod na visokošolski študij.


Visokošolsko izobraževanje:

-Dodiplomsko: traja 3 do 5 let

-Podiplomsko: traja 4 leta


V srednjem in visokem šolstvu se sistem precej razlikuje od našega, kot berem v neki diplomski nalogi. Veliko bolje je na primer poskrbljeno za poklicno usmerjanje in svetovanje; dijaki in študenti imajo svoj individualni načrt šolanja – svoj predmetnik si sestavijo glede na svoja zanimanja in načrte za prihodnost. Veliko poudarka je na vajeništvu in usposabljanju na delovnem mestu, torej na pridobivanju konkretnih poklicnih znanj in kompetenc.


Že v osnovni šoli je več poudarka na naravoslovnih predmetih, v skladu s tem pa je na finskem več študentov na tehničnih področjih in naravoslovju, pri nas pa jih je največ na ekonomskih in družbenih vedah.



KAZALCI KAKOVOSTI


Kot pomembne indikatorje kakovosti finski strokovnjaki za šolstvo izpostavljajo:

-majhne razlike v znanju učencev med posameznimi šolami,

-majhen osip v osnovnih in srednjih šolah,

-visoko izobražene in motivirane učitelje, 

-zmerne količine domačih nalog in

-visoke dosežke v raziskavah PISA in TIMSS.


Posebej poudarjajo, da ob rednem šolskem delu ni potreb po privatnem inštruiranju učencev.

V osnovnošolskem izobraž‍evanju ni nacionalnih preverjanj znanja ali inšpekcijskih pregledov.

Eksterno preverjanje ni obvezno - vsako leto ga opravijo le na vzorcu šol - toda šole oziroma občine se zanj prostovoljno odločijo in za to celo plačajo.
 
Poudarjajo, da ne obstaja razvrstitvena lista šol; prav tako ni tekmovanja ali primerjanja med njimi, ni strahu pred kaznimi ali finančnimi sankcijami. 



BITI UČITELJ NA FINSKEM


Učitelji običajno preživijo v učilnici približno štiri ure na dan, plačani pa so tudi za to, da dve uri na teden porabijo za strokovni razvoj. Za sprejem v magistrski program za učitelje se vsako leto poteguje deset- do dvajsetkrat večje število mladih, kot je prostih mest. Težje je priti v izobraževanje za učitelja kot na pravo ali medicino.
 
Učitelj je na Finskem eden najbolj spoštovanih poklicev. Vsak učitelj mora imeti izobrazbo profesorja, za njihova delovna mesta je velika konkurenca. Čeprav učiteljske plače niso med najvišjimi v državi, se na razpis za eno učiteljsko mesto v povprečju prijavi do 40 kandidatov. Finski šolski sistem učiteljem omogoča veliko svobode. Državni učni načrt predstavlja samo okvirne smernice. Znanja jim ni treba preverjati s standardiziranimi testi, učencem dajejo zelo malo domače naloge, vendar pa le-to sistematično preverjajo vse do devetega razreda.

Pri delu z učenci si zastavijo visoke cilje; predstavniki državnega šolskega organa z učitelji vedno govorijo o ciljih, ne o metodah; slednje prepuščajo učiteljem in se pri tem povsem zanesejo na njihovo inovativnost.

Na Finskem je biti učitelj častno, za ta poklic se v mnogih družinah odločajo iz roda v rod. Finci se zavedajo, da šola poganja tudi narodovo kulturo in ekonomijo.


 
ETIKA
   
Etična usmerjenost finskega izobraževalnega sistema temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju ter nudenju pomoči vsakomur, ki jo potrebuje.
 
Vsi otroci dobijo enako kvalitetno izobrazbo, ne glede na to, če živijo na vasi ali v velikem mestu. Razlike med najslabšim in najboljšim učencem so najmanjše na svetu, ugotavlja študija OECD. »Enakost je najpomembnejša beseda v finskem izobraževanju. O tem so si edine vse politične stranke na levi in desni,« pravi predsednik finskega združenja učiteljev.
 
Med osnovne vrednote izobraževalnega sistema prištevajo spoštovanje življenja in človekovih pravic, spoštovanje različnih kultur, spodbujanje trajnostnega razvoja, spodbujanje odgovornosti in striktno spoštovanje različnosti učencev.



KURIKULUM


Finski nacionalni kurikul je inkluziven, vsevključujoč. Pokriva izobraževanje za vse učence, vendar hkrati upošteva ravnotežje med akademskimi dosežki in kakovostnim življenjem otrok.

Struktura sedanjega kurikularnega sistema je tristopenjska:

-Nacionalni kurikul vključuje osnovne vrednote, cilje, kriterije in učne vsebine.

-Lokalni kurikul povezuje nacionalne cilje in smernice izobraževanja z njihovo lokalno implementacijo. To v praksi pomeni, da učitelji sodelujejo pri pisanju lokalnega kurikuluma; v manjših občinah vsi učitelji, v večjih pa se ustvari delovna skupina učiteljev, ki napiše lokalni kurikulum in nato vsaka šola doda dodatne klavzule glede na svoje zmožnosti in potrebe.


-Šolski kurikul daje učiteljem pristojnost, da upoštevajo potrebe in želje učencev ter njihovih staršev, možnosti konkretnega učnega okolja in specifične veščine učiteljev. Na podlagi šolskega kurikula oblikuje šola svoj letni delovni načrt, učitelji pa svojo letno pripravo in osebne cilje učencev.
 
Z vsako kurikularno prenovo so se povečevale avtonomnost in pristojnosti šol ter strokovna avtoriteta učiteljev (spet obratno kot pri nas!). Finci v praksi uresničujejo spoznanje, da samo samozavestni učitelji, ki uživajo zaupanje šolskih oblasti, lahko vzgajajo samozavestne učence. Nekaj, česar sam nimaš, pač ne moreš dati drugim. 

Kvaliteta izobraževanja se izboljša, ko se v kurikularni proces vključijo učenci, starši, lokalne oblasti, zdravstvene, socialne ustanove in drugi lokalni dejavniki.

Finci vedo, da je najboljši način za strokovni razvoj učiteljev njihovo suvereno razpravljanje o vprašanjih, kot so vrednote, učni cilji, dobri učni procesi, učno okolje in način preverjanja učencev. To pa hkrati zahteva kvalitetno pedagoško vodenje, ustrezen čas in jasno strukturo dolžnosti in pristojnosti članov šolskega kolektiva.
 
Finski šolski strokovnjaki poudarjajo pomembnost šolske kulture v procesu razvoja in izvajanja kurikula. Če učitelji dejavno sodelujejo v procesu razvoja kurikula, pri tem izboljšajo svoje lastne sposobnosti mišljenja, ocenjevanja, izražanja sebe, veščine pogajanja, dela z drugimi, toleriranja drugače mislečih in ustvarjanja. Skozi lastno učenje postanejo bolj sposobni podpirati razvoj teh lastnosti pri učencih.



FINSKA KULTURA


Povprečen prebivalec Finske si vsako leto v knjižnici izposodi 17 knjig. (Brskam po spletu za tovrstnim  podatkom za Slovenijo, vendar ne najdem neke jasne številke; navedbe se gibljejo od tega, da dve tretjini Slovencev prebereta vsaj eno knjigo na leto, do tega, da povprečni Slovenec prebere med dve in tri knjige na leto.)

Vir: Unsplash

 
Na Finskem velja, da je treba dogovorjeno, kaj šele zapisano, uresničiti - brez iskanja izgovorov, brez jamranja, da šolam to povzroča organizacijske težave itd. Takšna drža izhaja iz tradicije. Finci so bili namreč posebna entiteta znotraj ruskega carstva, ki ji je bilo dovoljeno na švedski tradiciji začeto zakonodajo razvijati dalje. V tem so videli svojo veliko priložnost in vztrajali, da je treba zakone spoštovati. To se je vpisalo v njihov nacionalni habitus.
 
Finsko prebivalstvo je homogeno – samo 3 do 5 odstotkov ljudi je rojenih v tujini. Revščine skorajda nimajo, lani pa so celo začeli poskusno uvajati univerzalni temeljni dohodek.
 
Stopnja neenakosti je na Finskem na splošno manjša, tudi razlike v dohodkih so manjše. Dejstvo, da jih je malo (dobrih pet milijonov), jemljejo zares in zato dobro poskrbijo za vsakega otroka. Pomoči v finskih šolah je, kot rečeno, več, pa tudi bolj vztrajna je kot pri nas. Finski otroci so v šoli več kot naši. Zajamčena količina ur pouka je namreč le priporočena, naša, sicer podobna, pa je maksimalna. Če so finski učenci lahko na šoli uro ali dve dlje na javne stroške, so veseli, pri nas pa...



JE DOBER ŠOLSKI SISTEM MOŽNO POSNEMATI?


Takoimenovanega finskega recepta za dober šolski sistem ni mogoče preprosto prenesti v drugo okolje in pričakovati, da bo deloval. Zelo pomembna je namreč celotna kultura posamezne družbe, ter socialno okolje, iz katerega učenke in učenci prihajajo. Ti dejavniki pomembno vplivajo na šolski sistem in na dosežke; zato ne moremo trditi, da so učitelji najpomembnejši posamezni dejavnik, ki pripomore k izboljšanju kakovosti izobraževanja. Dr. Pasi Sahlberg izrecno poudarja, da se z boljšimi učitelji v šolah ne bodo samodejno izboljšali posameznikovi učni dosežki, saj učitelj ne more preseči družbenih dejavnikov, ki vplivajo na otrokove možnosti za učenje. Pomemben je ustroj celotne družbe. Prav dohodkovno ozadje oziroma neenakost na tem področju se zelo odraža v dosežkih v izobraževanju in na drugih pomembnih življenjskih področjih.



ZAKLJUČEK


Če pa se vendarle vprašamo, kaj od vsega bi bilo nemara možno in vredno posnemati?

-Podaljšanje otroštva za eno leto – da;

-Podaljšanje razredne stopnje na šesti razred – da, vsaj po naših izkušnjah: Ob prehodu na predmetno stopnjo, kjer vsako uro zamenjajo učilnico in učitelja (običajno tudi 'premešajo' oddelke), povezanost v razredu upade, prav tako učiteljski nadzor; nasilje ter kaos dobita prosto pot.

-Krajše srednješolsko izobraževanje – da; tako kot iz osnovnošolskega kurikuluma, bi tudi iz srednješolskega lahko izbezali balast in tako pridobili nazaj eno leto, 'izgubljeno' z všolanjem pri sedmih, namesto pri šestih letih.

-Dejansko (ne samo deklarativno) prizadevanje za zmanjševanje neenakosti – da; na primer prelaganje šolskega dela na starše, ki ga slovenske osnovne šole prakticirajo v različni meri, to neenakost povečuje. Prav tako vse večji stroški, vezani na naše 'brezplačno' šolstvo.

-Boljše poklicno usmerjanje, predvsem več seznanjanja z dejansko realnostjo poklicev v praksi – da;

-Izboljšati kvaliteto pedagoškega kadra, z uvedbo tehtne selekcije pri sprejemu na izobraževanje ter z izboljšanjem samega izobraževanja – da;

-Povečati svobodo učiteljev pri izvedbi učnih načrtov, zmanjšati birokracijo in nadzor – da;

-Pomoč šibkejšim učencem, inkluzija, etika, vrednote, vzgojna vloga šole... Birokrati in formalisti našega šolstva bi pri teh točkah ponosno zatrdili, da to pa imamo tudi mi zelo dobro urejeno! Imamo - na papirju, v besedah; v praksi pa niti približno.
 
Ob vsaki od zgornjih točk se seveda pojavi prenekateri 'ampak' in 'kako?!'.

Vse bo možno, ko bo tudi pri nas politika poslušala in upoštevala stroko; ko bodo odločilna in odločujoča mesta zasedali najsposobnejši ljudje, ne pa tisti z največjim pohlepom po moči in lastnih koristih. Dokler je tako kot je, težko pričakujemo karkoli več od kozmetičnih popravkov, kljub temu pa moramo vztrajati, opozarjati, spraševati, iskati...


***

Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.

***