Robinson predvsem poudarja, kako kultura standardizacije v izobraževanju škoduje učencem in šolam, saj zavira bistvene prvine, potrebne za preživetje v sodobnem svetu.
Gibanje za standardizacijo
Kaj je kultura standardizacije – na kratko: Stremenje k temu, da se dvig splošne ravni izobraženosti poskuša dosegati tako, da država predpiše obvezne standarde znanja (čim višje), nato pa njihovo doseganje preverja s testi, ki so za vse šole in učence v državi enaki in tudi pišejo jih istočasno. Logika države je, da z natančnimi predpisi, kaj (na)učiti, s strogim nadzorom in merjenjem rezultatov doseže visoko raven znanja.
V Ameriki imajo nekje od leta 2000 naprej vse večjo količino standardiziranih preverjanj, kar je tudi donosna industrija (priprava in tiskanje raznih testnih materialov.) V Evropi in širše se gibanje za standardizacijo širi predvsem pod vplivom OECD; raziskave kot so PISA, PIRLS in druge so postale prava obsesija primerjanja učnih dosežkov med državami. V tem sodeluje tudi Slovenija, k državnim standardiziranim preverjanjem pri nas pa lahko štejemo nacionalna preverjanja znanja – NPZ in maturo ob koncu srednje šole. Med večje pritiske na slovenske učitelje in učence sodi obvezni učni načrt, ki omejuje učiteljevo svobodo pri poučevanju, predvsem pa je preobsežen.
Ken Robinson z različnih vidikov prikaže, zakaj je kultura standardizacije škodljiva:
Obstajajo tri načela, zaradi katerih človeško življenje uspeva; kultura izobraževanja, v kateri mora dandanes delati večina učiteljev in ki jo mora prenašati večina učencev, jim nasprotuje.
Prvo načelo je, da so človeška bitja po naravi različna in raznolika.
Izobraževanje na temeljih standardizacije ne favorizira raznolikosti, temveč prilagodljivost. Šole spodbuja, naj odkrijejo, kaj lahko otroci naredijo na zelo ozkem spektru dosežkov.
Eden od učinkov standardizacije je osredotočenje na znanost, tehnologijo, inženirstvo in matematiko. Te discipline so zelo pomembne, vendar niso dovolj. Pravo izobraževanje mora dati enako težo tudi umetnosti, družboslovju, telesni vzgoji. Poskrbeti moramo, da noben otrok ne bo zapustil šole, ne da bi prej odkril, v čem se odlikuje, kaj je njegov talent in njegova strast. Veliko otrok tega nikoli ne ugotovi, s tem pa je njihovo življenje neskončno osiromašeno.
Ogromno otrok dobi različne diagnoze s širokim skupnim imenom motnja pomanjkanja pozornosti. Robinson ne želi trditi, da takšna motnja ne obstaja, ne verjame pa, da je to res taka epidemija. Če otroke posedete za več ur, pravi, da opravljajo preprosto uradniško delo, ne bodite presenečeni, ko se začnejo igrati! Otroci večinoma ne bolehajo za nobenim duševnim bolezenskim stanjem, temveč za otroštvom. Igra je njihovo naravno stanje, sedenje pri miru pa ni.
Otroci najbolje uspevajo ob širokem učnem načrtu, ki vključuje njihove različne talente, ne samo majhnega področja. In umetnost ni pomembna samo zato, ker izboljša dosežke pri matematiki, pač pa nagovarja dele otrokovega bitja, ki sicer ostanejo nedotaknjeni.
Drugo načelo, ki omogoča uspeh človeškega življenja, je radovednost.
Če uspemo prižgati iskrico radovednosti v otroku, se bo učil brez prisile in veliko. Otroci so naravni učenci. Radovednost je motor dosežkov. Ni sistema na svetu ali šole v državi, ki je boljša od svojih učiteljev. Ampak poučevanje je ustvarjalen poklic. Dobro zamišljeno poučevanje ni dostavni sistem. Učitelj ne sme biti tam samo zato, da bi predal naprej prejete informacije. Odlični učitelji to počnejo, ampak hkrati so tudi mentorji, spodbujajo, izzivajo, vključujejo.
Pri izobraževanju gre za učenje. Če ne poteka učenje, ne poteka izobraževanje. Bistvo izobraževanja je pripraviti udeležence do učenja. Obstaja razlika med pomeni glagolov za naloge in za dosežke. Lahko sodeluješ v dejavnosti nečesa, pa tega ne dosežeš zares. Zelo dober primer tega je dieta: 'Je na dieti.' 'Ali hujša?' 'Ne ravno'. Poučevanje je takšna beseda. Učitelji poučujejo, ampak če se nihče ničesar ne nauči, svoje naloge niso izpolnili.
Vloga učitelja je omogočanje učenja. Del problema pri tem je, da se prevladujoča kultura izobraževanja ne osredotoča na poučevanje in učenje, temveč na preverjanje. Preverjanje je sicer pomembno, tudi standardizirani testi imajo svoje mesto. Ne bi pa smeli biti prevladujoča kultura izobraževanja. Morali bi služiti kot nekakšna diagnostika (tako kot v finskih šolah). Morali bi podpirati učenje, ne pa ga ovirati, kar se sedaj dogaja – ko v razredu potekajo priprave na ta preverjanja, vsa kreativnost in radovednost izgine. Pomembni so samo točno določeni odgovori na točno določena vprašanja. Torej imamo namesto radovednosti kulturo ubogljivosti. Naše otroke in učitelje spodbujajo, naj sledijo rutinskim algoritmom, namesto da bi vzpodbujali moč domišljije in radovednosti.
Tretje načelo pa je: človeško življenje je po naravi ustvarjalno.
Zato imamo različne življenjepise. Ustvarjamo svoje življenje in ga lahko sproti spreminjamo. To je skupni imenovalec tega, da smo človeška bitja. To je razlog, da je človeška kultura tako zanimiva, raznolika in dinamična. Vsi ustvarjamo svoje življenje z neutrudnim procesom zamišljanja alternativ in možnosti, ena od vlog izobraževanja pa je prebuditi in razviti te moči ustvarjalnosti.
Namesto tega imamo kulturo standardizacije, kjer ima vsako vprašanje samo en pravilen odgovor. Vprašanja seveda določijo državni uradniki, in nikomur še na misel ne pride, da bi vprašal učence, kaj jih pravzaprav zanima, kaj bi se želeli učiti. To jih vprašajo v demokratičnih šolah, a o teh kdaj drugič – branje bo zagotovo veliko bolj spodbudno kot pričujoče.
Izobraževanje namreč ni mehaničen proces. Je človeški proces. V njem so odločilni ljudje - ljudje, ki se hočejo učiti ali pa se nočejo.
Izobraževanje bo mogoče izboljšati šele tedaj, ko bomo dojeli, da je živ sistem in da ljudje v nekaterih okoliščinah uspevajo, v drugih pa ne, pravi Ken Robinson. V svoji knjigi Kreativne šole pa navaja tudi številne pozitivne zglede šol iz različnih delov sveta, ki jim je to uspelo.
Kreativne šole
Veliko takih šol je znotraj ameriškega šolskega sistema, pod skupnim imenom 'alternativni izobraževalni programi'. To so programi, oblikovani z namenom, da bi privabili nazaj v izobraževanje tiste otroke, ki se s konvencionalno šolo nikakor niso ujeli. Nekaj lastnosti teh programov:
~So zelo prilagojeni posameznikom; za spoznavanje vsakega učenca in njegovih interesov si vzamejo veliko časa.
~Imajo močno podporo za učitelje, tesno vez s širšo skupnostjo ter širok in raznolik učni načrt, pogosto pa tudi programe, ki vključujejo učence tudi zunaj šole.
~Izvajajo številne konkretne projekte (npr. izdelajo pravi avto), pomagajo v skupnosti, pripravljajo umetniške predstave, pripravljajo televizijski in radijski program, raziskujejo.
~Posvečajo se odnosom; bolj kot ocene poudarjajo medsebojno delovanje učencev, učiteljev in skupnosti.
~Gre predvsem za vključenost vseh učencev, prav vsakega. To pomeni osredotočanje na kakovost poučevanja, učni načrt pa mora to omogočati.
~Šole se povezujejo z okoljem na podlagi zamisli, da je izobraževanje odgovornost vseh, ki živijo v skupnosti; učenje se širi onstran šolskih zidov – učenci preživljajo daljša obdobja pri delu v skupnosti pod vodstvom prostovoljnih mentorjev, učijo se iz stvarnih okoliščin.
~Projektno osnovano učenje, ki se osredotoča na procese, učitelji pa so koordinatorji, vodniki in inštruktorji; zavzeto skrbijo za globok občutek smisla teh projektov - povabijo zunanje sodelavce, kar da projektu pečat pravega dela; rezultati so nekakšen stranski učinek, ne pa žarišče celotnega izobraževanja.
~Učni načrti, osnovani na projektnem učenju, povezujejo predmete med seboj; učenci objavljajo besedila, delajo dokumentarne filme...; učili so se npr. o ekosistemih, obenem pa še o fotografiji in grafičnem dizajnu ter na koncu napisali in izdali knjigo o ekologiji zaliva San Diego.
~Svoje delo vnašajo v stvarni svet, saj ustvarjajo projekte, ki služijo krajevni skupnosti in onstran njih – ustvarili so, na primer, orodje, ki ga uporabljajo na afriških trgih za odkrivanje, ali so meso dobavili krivolovci.
~Ponekod nimajo zvoncev, šolski dan se deli na manj časovnih obdobij, kar omogoča daljše in bolj poglobljeno izkustvo v različnih projektih.
~Svoje delo redno javno razstavljajo; pogosto imajo predstavitve izdelkov; pri tem se 'morajo' tudi zabavati.
~Učenci opravljajo pripravništvo v javnem in zasebnem sektorju.
Skupno vsem tem programom je tudi to, da delujejo. Učenci v njih uživajo, vidijo smisel, čutijo pripadnost, skratka z veseljem in predano sodelujejo. Robinsonu se zdi zanimivo, da jim pravijo »alternativno izobraževanje«; dokazi z vsega sveta namreč kažejo, da če bi v konvencionalnih šolah delali tako, ne bi potrebovali alternative.
Še en zgovoren primer je finsko šolstvo, ki zavrača kulturo standardizacije, a ima kljub temu – oziroma prav zato – odlične rezultate na mednarodnih lestvicah PISA. Kako ravnajo na Finskem:
*Imajo širok učni načrt, učiteljem pa dopuščajo pri poučevanju tudi veliko svobode (in s tem odgovornosti), izkazujejo jim visoko stopnjo zaupanja. Še pred tem pa veliko vlagajo v njihovo usposabljanje, tudi izberejo jih posebej skrbno izmed številnih kandidatov.
*Učenci opravljajo en sam standardiziran preizkus znanja, ki služi preverjanju doseženih standardov, in sicer ob koncu srednje šole. Preizkuse sicer uporabljajo pogosto že od začetka šolanja, vendar samo z namenom izboljševanja učnega procesa. Šol in učiteljev ne spodbujajo k tekmovanju, temveč k sodelovanju.
*Šole so tesno povezane s skupnostjo in z družinami učencev.
*Prednost dajejo praktičnim in poklicnim programom ter razvoju ustvarjalnosti.
Na finskem je odgovornost za opravljanje dela torej na ravni šole. To je nekaj povsem drugega kot ukazovanje in nadzor 'od zgoraj' – v sistemih, kjer vlade odločajo, češ mi smo najpametnejši, mi vam bomo povedali, kaj morate delati. Težava pri tem je, da izobraževanje ne poteka v vladnih kabinetih. Dogaja se v učilnicah v šolah, izvajajo pa ga učitelji in učenci in če jim vzameš moč odločanja, vse skupaj neha delovati.
Gibanje za standardizacijo ne daje pričakovanih rezultatov
V ZDA, kjer je gibanje za standardizacijo doseglo največji razmah, niti približno ne žanjejo pričakovanih rezultatov. Jezikovna in matematična pismenost se je komajda kaj izboljšala, splošna razgledanost je še vedno šibka. Brezposelnost še naprej narašča, tudi med diplomirano mladino.
V svetu na splošno se vse bolj poglablja vrzel med tem, kar v šolah poučujejo, in tistim, kar gospodarstvo dejansko potrebuje. Kljub velikemu vlaganju v izobraževanje vse preveč ljudi ne premore potrebnih veščin. Dviganje standardov v akademskih predmetih pač ne vodi k cilju neposredne priprave na delo.
Družba potrebuje raznolike talente, vloge in poklice. S poudarjanjem akademskega dela v šolah je izobraževalni sistem zapostavil veščine osnovnih poklicev in te poklice predstavlja kot drugorazredne možnosti za ljudi, ki niso dobri v učenju. Posledice so hude: na eni strani visoka stopnja brezposelnosti oseb z univerzitetno diplomo, na drugi pomanjkanje osebja v praktičnih poklicih, inflacija vrednosti diplome ...
Standardizirano izobraževanje lahko uniči ustvarjalnost in inovativnost – kvaliteti, od katerih je odvisno današnje gospodarstvo.
Leta 2008 je IBM objavil anketo, kjer so vodje organizacij vprašali, katere značilnosti najbolj potrebujejo pri zaposlenih. Na vrhu seznama sta bili prilagodljivost na spremembe in ustvarjalno porajanje novih zamisli. Opažajo pa, da ti lastnosti primanjkujeta mnogim diplomantom.
V Šanghaju, kjer dosegajo najboljše rezultate na lestvicah PISE, se tega zavedajo in razmišljajo, da bi sodelovanje v tej raziskavi opustili. Standardizirano izobraževanje ne navdihuje in ne pomaga pri premagovanju revščine.
Gibanje za standardizacijo katastrofalno vpliva na vključenost in s tem motiviranost učencev ter na moralo učiteljev. Veliko je osipa, kar prinaša ogromne socialne in ekonomske posledice. Opustitev šolanja je simptom globlje težave v sistemu. Če bi podjetje vsako leto izgubilo več kot tretjino strank, bi se gotovo vprašali, ali je težava v strankah ali v podjetju.
Tudi za številne učence, ki šolanja ne opustijo, je šola dolgočasna in jih ne zadovoljuje.
Mednarodna standardizirana preverjanja stopnjujejo tesnobo in pritisk. Južna Koreja se na vseh področjih PISE uvršča med prvih pet, ima pa tudi najvišjo stopnjo samomorilnosti v vseh industrializiranih državah OECD-ja.
Zaključek: Gibanje za standardizacijo ne dosega uspehov in ustvarja več težav, kot jih rešuje.
Namesto standardizacije se moramo zavzemati za:
~ zmanjšanje regulacije in birokracije
~ manj obsežen, a bolj raznolik in prilagodljiv učni načrt
~ gojenje odnosov in komunikacije kot bistvene prvine uspešnega učenja in prijetnega, vključujočega ozračja
~ spodbujanje čustvene inteligence in odnosne kompetence vseh vpletenih v učni proces
~ več praktičnega, projektnega učenja v stvarnih okoliščinah
...
Viri:
www.ted.com
Ken Robinson in Lou Aronica: Kreativne šole
Ni komentarjev:
Objavite komentar