Napisala Barbara Škerlec, dipl. vzgojiteljica in pedagoginja montessori.
Slika: https://www.zotrokidoma-shop.si/ |
***V vseh javnih vrtcih v Sloveniji in tudi drugod po svetu je prisotnih veliko elementov, ki so plod čudovitega dela Marie Montessori. Majhne mizice in stoli, odprte police, otrokom dostopne igrače in pripomočki, didaktični materiali, orodja in pripomočki v otroški velikosti … Danes veliko govorimo o spoštovanju otrok, o individualizaciji in diferenciaciji dela, o samostojnosti otrok, o njihovih pravicah. V času Marie Montessori so bile šole nekaj popolnoma drugačnega. Klopi so bile pritrjene na tla, da jih otroci ne bi mogli premikati, otroci so morali negibno sedeti in poslušati učitelja, ki je brezizrazno recitiral snov, sicer so bili kaznovani. Napake niso bile zaželene. Otroci niso smeli govoriti brez dovoljenja ali razmišljati. Z njimi so ravnali skrajno nespoštljivo.
Maria Montessori je prezirala takšno šolo in prav zato ni želela postati učiteljica, čeprav je bil v tistem času to skorajda edini poklic, primeren za žensko. Le naključje jo je pripeljalo do tega, da je svoje življenje posvetila raziskovanju otroštva in razvijanju metode. Ko se je po končani medicinski fakulteti zaposlila v ustanovi za duševno zaostale, so jo tamkajšnje izkušnje privedle do odkritja, da imajo otroci naravno potrebo po učenju ter da želijo raziskovati svet okrog sebe z vsemi svojimi čutili. Začela je razvijati pripomočke za te otroke in bila osupla, česa vsega so se lahko naučili samo z rokovanjem s temi materiali. Glas o njenem uspehu se je hitro razširil in ni minilo dolgo, ko so jo prosili, da poskrbi za ‘podivjane’ otroke iz revnega rimskega predmestja San Lorenzo. Vrata je odprla prva Hiša otrok.
Zadnji dve leti na študijskih skupinah učitelji in vzgojitelji govorimo o formativnem spremljanju otrok. Celotna pedagogika montessori je nastala na podlagi opazovanja otrok. Vse materiale, ki jih je izdelala Maria, so preizkušali otroci, ona pa jih je opazovala pri uporabi. Če so se izkazali za neprimerne, jih je izpopolnila ali celo zavrgla. Na podlagi opazovanj je ugotovila, kako se razvija vsak posamezen otrok in kaj potrebuje za svoj razvoj. Ob vsem tem pa je otroke globoko spoštovala.
Vrtci v Sloveniji so zelo kakovostni. Kurikulum je zelo odprt in vzgojitelju dopušča veliko avtonomnosti pri odločanju o temah, ki jih bo predstavil otrokom in prav tako o oblikah in metodah dela, ki jih bo izbral, da bo dosegel zadane cilje. Cilji, ki jih zajema Kurikulum za vrtce, so zajeti tudi v materialih in aktivnostih, ki jih pripravlja vzgojitelj v okolju montessori. Pravzaprav smo o mnogih principih, ki jih najdemo v pedagogiki montessori, govorili že v času mojega študija na Pedagoški fakulteti, a jih v praksi premalo uporabljamo. V vrtcih in šolah se še vedno pogosto uporablja frontalna oblika dela. Še vedno je vzgojitelj oziroma učitelj tisti, ki je večji del dneva aktiven. Vsi otroci se naenkrat učijo iste lekcije, ne glede na to, ali so zanjo zreli ali ne. Vzgojitelj veliko govori, čeprav vemo, da je govor najbolj abstrakten način podajanja informacij. Že dolgo vemo, kako pomembno je spoznavanje sveta s pomočjo vseh čutil, a dejanska uporaba tega spoznanja pri pouku je zelo skromna. Čudovita profesorica na fakulteti nas je učila, kako pomembno je opazovanje otrok, a ga kljub temu premalo uporabljamo, saj nam način dela to onemogoča.
Montessori je vsekakor način dela, ki je možen v javnih vrtcih, vendar pa je montessori veliko več kot le način dela. Je način razmišljanja, je pripravljenost vzgojitelja, da dela na sebi.
Imela sem priložnost, da spoznam pedagoginjo montessori z več kot tridesetimi leti izkušenj. Ko sem jo opazovala pri njenem delu, sem v njej videla to, o čemer sem prej brala v knjigah Marie Montessori. Takšna vzgojiteljica bi si želela postati tudi sama, a vidim, da me čaka še veliko, veliko dela. Naključje je hotelo, da sem se istega dne srečala s profesorico, s katero sta skupaj študirali pedagogiko montessori. Ko smo jo povprašali, kako je mogoče postati takšen vzgojitelj, nam je povedala zgodbo o tej vzgojiteljici. Sama je imela zelo težko življenje in iskala je način, kako bi otrokom dala lepšo izkušnjo otroštva. Odkrila je pedagogiko montessori. Doštudirala je, pričela delati in nekje po desetih letih rekla: »Tako! Sedaj sem pa pripravljena, da začnem delati!«. Potrebovala je deset let dela na svoji osebnosti, da je prišla do točke, ko se ji je zazdelo, da je to res tisto, kar si želi oziroma hoče.
Mnogi imajo pomisleke glede te metode oziroma menijo, da je zastarela. S tem se ne morem strinjati. Metoda je brezčasna in primerna za vse otroke sveta, saj je njeno glavno vodilo: »Sledi otroku!« »Opazuj otroke in pokazali ti bodo, kaj potrebujejo.« Seveda imajo današnji otroci nekatere potrebe drugačne kot v času njenega nastanka. In le vzgojitelj, ki dobro opazuje otroke, bo zanje znal pripraviti ustrezno okolje. To je veščina, ki od nas zahteva veliko znanja in dela na sebi, česar ne zmore vsak. Zato je ta metoda primerna za vse otroke, a le za nekatere vzgojitelje. Za tiste, ki jim je takšna filozofija blizu, za tiste, ki so pripravljeni na študij, za tiste, ki so se pripravljeni spreminjati, in za tiste, ki zmorejo s spoštovanjem gledati na otroka.
Zavedam se, da me čaka še veliko dela. Včasih sem nestrpna, spet drugič pa navdušena, ko opazim, da so moje spremembe vidne na otrocih. Delam v javnem vrtcu, delam po javnem kurikulumu in sem še daleč od svojega cilja. Toda že nekaj majhnih sprememb je prineslo čudovite rezultate, ki mi dajejo energijo, da še naprej sledim otrokom in spreminjam svoj način dela. Ni lahko, a je čudovito. ***
Prispevek je objavljen tudi v knjigi Šola, kam greš?, v sklopu poglavja Alternativne šole v Sloveniji.