LUKNJA V ZIDU: DOKAZ, DA SE OTROCI UČIJO SAMI OD SEBE

(odlomek iz knjige Šola, kam greš?)

Raziskovalec Sugata Mitra je znan po eksperimentu, imenovanem tudi »luknja v zidu« (Hole in the Wall), kjer so na zid okrog sluma v Indiji namestili računalnik, tako da je bil dostopen otrokom sluma. Ti so se ga naučili uporabljati zgolj s poskušanjem, brez navodil ali poseganja odraslih. Raziskovalci so to izvedli še v centru za preseljevanje in nato na številnih drugih mestih v revnih okoljih. Mitra je rezultate svojega eksperimenta povzel takole:

Če ima prost in javen dostop do računalnikov in interneta, skupina otrok lahko:

– samostojno doseže računalniško pismenost, kar pomeni, da se lahko naučijo uporabljati računalnike in internet za večino nalog, ki jih opravljajo laični uporabniki;

– se sama nauči dovolj angleščine, da lahko uporabljajo e-pošto, funkcijo ’klepet’ in iskalnike;

– se v nekaj mesecih nauči na spletu iskati odgovore na vprašanja;

– sama izboljša svojo angleško izgovorjavo;

– izboljša svoje šolske rezultate v matematiki in naravoslovju;

– odgovori na izpitna vprašanja za več let starejše vrstnike;

– preoblikuje svoje sposobnosti socialnih interakcij in vrednostne sisteme;

– oblikuje neodvisna mnenja in zazna indoktrinacijo. 

Projekt se je zelo razširil znotraj in zunaj Indije, rezultat je nov pristop k učenju, imenovan tudi »odprto učenje« ali MIE - Minimal Invasive Education, ki ga uporabljajo tudi v nekaj šolah v Angliji.

Z vidika pristopa MIE (minimalno invazivno izobraževanje) obstaja veliko načinov učenja. Učenje je proces, ki ga izvajaš, ne pa proces, ki ga drugi izvajajo na tebi. Izkušnje šol, ki uporabljajo ta pristop, kažejo, da je možnih veliko načinov učenja brez poseganja s poučevanjem, torej brez obveznega poseganja učitelja. V primeru branja, na primer, se v teh šolah nekateri otroci naučijo brati tako, da jim berejo, oni pa si zapomnijo zgodbe in jih na koncu sami preberejo. Drugi se naučijo brati s škatel od kosmičev, tretji iz navodil za igre, četrti z uličnih znakov. Nekateri se naučijo, katere zvoke predstavljajo črke, drugi zloge, tretji cele besede. Poročajo, da v njihovih šolah nikoli nobenega otroka niso silili, priganjali, pozivali, vabili ali podkupovali, da bi se učil brati ali pisati, in nikoli se niso srečali z disleksijo. Nobeden od njihovih bivših učencev ni zares ali funkcionalno nepismen in nihče, ki spozna njihove starejše učence, ne more uganiti, pri kateri starosti so se naučili brati ali pisati.

Učenci v teh šolah se na podobne načine učijo vse predmete, tehnike in veščine. Vsaka oseba, vključno z otroki in mladino, ima drugačen slog in drugačno hitrost učenja in vsaka oseba je enkratna; ne le sposobna učenja, temveč tudi sposobna uspeti. V teh šolah trdijo, da uporaba medicinskega modela reševanja učnih težav za posamezne učence in označevanje teh otrok kot prizadetih sistematično preprečuje uspeh teh učencev, pa tudi izboljšanje trenutnega izobraževalnega sistema. Pojasnjujejo pa, da se to ne nanaša na ljudi s specifičnimi okvarami, ki vplivajo na upad določenih sposobnosti. 

Na osnovi spoznanj eksperimenta Luknja v zidu in uporabe metode MIE, odsvetujejo klasične metode poučevanja, namesto njih pa priporočajo alternativne pristope, kot so šole po modelu Sudbury, imenovane tudi svobodne demokratične šole. Tam se otroci učijo v lastnem tempu, namesto da bi sledili kronološkemu učnemu načrtu, ter uživajo osebno svobodo, kar je hkrati spodbuda k prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja. Te šole so organizirane tako, da se odrasli le minimalno vmešavajo v vsakdanje življenje učencev. Dokler otroci ne škodujejo drugim, lahko s svojim časom v šoli počnejo, kar želijo.

Odrasli v šolah tipa Sudbury Valley so varuhi svobode otrok, da lahko sledijo svojim zanimanjem in se učijo, kar se hočejo. Ustvarjajo in vzdržujejo vzgojno okolje, ki otrok ne oropa časa za raziskovanje in odkrivanje lastnega notranjega jaza. Vloga odraslih je tudi to, da odgovarjajo na vprašanja in predajajo določene veščine ali znanje takrat, ko jih učenci za to prosijo. Tako kot šole Sudbury tudi zagovorniki unschoolinga trdijo, da otroci, ki jih vzgajajo na ta način, ne trpijo za motnjami učenja, zato ni potrebe po preprečevanju učnega neuspeha z medicinskimi posegi. 

Učitelji po metodi MIE zagotavljajo veliko spodbud v obliki »velikih« vprašanj. To so vprašanja, na katera učitelj – ali pa sploh nihče – nima odgovora; vprašanja, ki bodo ves čas zaposlovala otroške ume. (Primer: Kdaj se je začela zgodovina?) Računalniki lahko dajejo odgovore, ampak zaenkrat še ne morejo zastavljati vprašanj. Tako učiteljeva vloga postane večja in bolj nenavadna kot kadar koli prej: spraševati mora učence o stvareh, ki jih sam ne ve. Potem se lahko umakne in gleda, kako nastaja učenje.
 
Več o eksperimentu lahko izveste na spletni strani Hole-in-the-Wall Education Project.


 Več o knjigi Šola, kam greš? lahko preberete TUKAJ.

PA ZAKAJ SE MORAJO TO UČITI?

V moji facebook skupini o šolstvu veliko kritiziramo in se pritožujemo, jezimo … Vedno bolj sem prepričana, da upravičeno (veliko berem in raziskujem o razvoju izobraževanja po svetu), čeprav se mnoge pritožbe lahko zdijo malenkostne ali neutemeljene – z določenih vidikov. 

Vir: www.pexels.com

»Je vam sploh kdaj kaj prav? Se res morate vtikati v čisto vsako malenkost? Pustite vendar učiteljem, da delajo svoje delo, oni so strokovnjaki!«, se glasijo očitki tistih, ki se jim zdi šolstvo dokaj v redu, če bi le ne bilo sitnih, zahtevnih staršev in razvajenih otrok, ki nočejo sodelovati in ubogati.

Na to sem enkrat ali dvakrat že odgovorila s pojasnilom, da vsi starši res ne znajo artikulirano naglasiti, kaj točno ni prav, ampak nejasno čutijo, da sistem otroke maliči, da šolanje ni v njihovo dobro. Sama premorem nekaj strokovnega znanja s področja duševnosti, a prav tako nisem znala tako jasno govoriti o problematiki, dokler nisem začela preučevati verodostojnih virov, ki so ne le potrdili moja razmišljanja, ampak me tudi opremili z argumenti, razlagami, pojmi (postopek še traja!). Pred tem sem se, tudi sama čustveno vpletena preko treh otrok, znala predvsem hudovati in godrnjati. Torej, kar želim povedati, je: marsikaj se zdi zgolj starševsko dlakocepstvo in pretirana zaščitniškost, ker ljudje ne znajo bolje izraziti, niti pri sebi opredeliti, kaj jih zares moti, jezi in skrbi … ’Zapičijo se’ v navidezne malenkosti, vsako zrno graha na šolski klopi jih tišči. V ozadju tega je starševska intuicija, da za otroka ni dobro, kar šola dela z njim in iz njega, da to ni dobra priprava na življenje, da nastaja neka škoda. Šolanje kot celota je slabo, ker pa tega ne znajo jasno opredeliti, kaj šele izraziti, se spotikajo ob ’malenkosti’, ki velikokrat niti to niso, razen za ljudi z izredno nizkimi standardi.

Pogosto se na primer pojavijo vprašanja glede določene šolske snovi:

- Pa zakaj se morajo to učiti?

- Zakaj morajo to znati?

- Jim bo to sploh kdaj koristilo?
 
Menim, da so tudi ta vprašanja odraz nejasnih slutenj, da šola otroka ne pripravlja na življenje, ampak celo ovira njegov naravni razvoj. Še posebej pa so upravičena v primeru otrok z učnimi težavami, ker v resnici ni nobene potrebe, da se otrok nauči TOČNO TO, sicer ne more napredovati v naslednji razred, oziroma mu grozi kakšna druga huda katastrofa. Ko rečem, da ni nobene potrebe, nimam v mislih učnih načrtov in minimalnih standardov, ampak življenje. Za življenje se nam v resnici ni nujno naučiti ničesar, kar nekdo reče, da to bomo pa enkrat še rabili, oziroma da to spada pod nujna znanja, splošno izobrazbo in tako naprej … Ker mi smo se vse to naučili, pa večino tudi pozabili, še preden bi lahko prišlo ’v uporabo’. In je isto, kot če se ne bi naučili. Ko pride situacija, da neko znanje potrebujemo, ga pač poiščemo takrat. Znanje je vedno dosegljivo, nikamor ne uide. Še posebej v današnjem času! Ves čas pa tule govorim – ne o pravem učenju, ampak o vsiljenem učenju. O tistem učenju, ki ga otrokom v šolah kot žlico grenkega zdravila potiskajo v usta.

Nekaj povsem drugega pa je učenje iz veselja, iz zanimanja, iz lastne želje. O, to je nekaj čisto drugega! Vsi otroci se rodijo z nagonom po učenju, po raziskovanju sebe in sveta okrog sebe. Dokler otrokom pustimo, da se učijo, kar se sami želijo, se noben ne neha učiti. Noben! In seveda niti približno ni razloga za bojazen, da se brez prisile ne bodo naučili ’pravih’ stvari oziroma sploh nič pametnega. 




Ta sestavek sem želela napisati zato, ker me je zmotilo, da so avtorji objav in komentarjev v stilu »pa zakaj morajo to znati?« pogosto deležni očitka, da so proti vsakemu znanju, da jim ni mar za splošno izobrazbo, da smo ravno zato narod tepcev, da znanje ni več nobena vrednota … Mislim, da starši in ostali v resnici zastavljajo ta vprašanja zaradi tega, ker jih moti vsiljevanje zabetoniranega nabora ’znanj’, vključno z vnaprej določenimi pravilnimi odgovori in edinim pravilnim postopkom, po katerem se sme do odgovora priti, če gre za matematiko. Čuteči starši, četudi ne preučujejo, kaj so ’veščine 21. stoletja’ in podobno, v sebi vedo, da to ni pravo učenje, kakršno bi otroku pomagalo vzcveteti in uresničiti njegov potencial. Saj tudi vidimo, kako nam otroci z leti šolanja pred očmi venejo in izgubljajo svoj prvotni žar.

Menda ne mislite, da bi starši toliko spraševali in se v vse ’vtikali’(na ’siten’ način), če bi otroci prihajali iz šole večinoma srečni, zadovoljni, navdušeni nad tem, kar so se učili? (Ups, že spet sem pozabila, da življenje ni potica!)

Naj omenim samo še en absurd – za potrebe šolstva se morajo vsi otroci učiti isto, znati isto, dovoljeno je le odstopanje v količini (globini) naučenega v razponu petih stopenj. (Dovoljeno se je razdeliti na zgube, zmagovalce in povprečneže.) Čemu bi družba potrebovala ljudi, ki vsi znajo iste stvari? Ampak že spet se pritožujem neupravičeno, saj od 15. leta naprej jim je pa dovoljeno, da se usmerijo v različne po-klice. Potem, ko so morali devet let te notranje klice k lastni biti marljivo dušiti. 

Spomniti želim še na to, kako potem v takšnih debatah vsak forsira tisto, kar se je sam z lahkoto in veseljem naučil, veselo zanikujoč kakršnokoli drugo možno realnost. Tisti, ki so se radi in z lahkoto učili pesmice na pamet, so ogorčeni nad vprašanji, zakaj se jih je sploh treba učiti. To vendar mora biti tako! (Vprašanje je lahko postavljeno zato, ker nekomu predstavlja učenje pesmic na pamet neznansko muko, ali pa iz čiste radovednosti: zakaj je dobro, da se učimo pesmice na pamet? Slednje znajo še posebej učitelji hudo zameriti.)

Tisti, ki imajo radi številke, se jezijo na starše otrok, katerim številke nikakor nočejo sesti v možganske vijuge, pa zato starši boječe preverijo, če morda pa vseeno ni smrtna sila znati kvadrate števil od 11 do 20 na pamet, ali če je morda kakšna možnost, da se njihov potomec ne bo cvrl v peklu, če bo slučajno vse življenje ob vsaki priliki računal s kalkulatorčkom namesto na pamet. Poštevanko pa ja vsak mora znati!

Nekatere otroke šola naravnost ubija, drugi se sistemu uspejo dobro prilagoditi (takih je nekje med 15 in 30 odstotki) ali jim je celo všeč, tretji so nekje vmes. Starši drugih in tretjih znajo napasti starše prvih, da pretiravajo, da tako hudo pa spet ni.


Ljudje sicer res lahko živijo brez okončin, ali z nedelujočimi udi, brez vida ali brez sluha ali obojega, brez marsičesa gre, ob vsem napredku dandanes. Ampak, da ne bi znali poštevanke na pamet, vsak rezultat v treh sekundah, in vsaj kakšno kitico Krsta pri Savici, si ni mogoče zamisliti. Pravite, da si nekateri res težko zapomnijo? Pa naj se učijo vse dni! Kaj pa rabijo še drugega? 
 
Internist kardiolog mi je v pogovoru povedal, da je sam kot otrok v šoli užival, na vseh stopnjah. Všeč mu je bilo vse, od učenja do odnosov. To je njegova izkušnja, ki pa je ne posplošuje in ne vsiljuje drugim, kot da je edina možna. Ko sta z ženo, pediatrinjo, dobila svoja otroka, potem ko sta spoznala različne dele sveta in različne aspekte življenja in učenja, sta se odločila, da za svojo hčer in sina želita nekaj drugega kot je sedeča in na pritisku temelječa javna šola, saj verjameta v naravno učenje. Govorim o dveh od štirih glavnih ustanoviteljev Središča za naravno učenje Samorog v Sori pri Medvodah, Petru in Anji Radšel.


Vrednota znanja
 
Vendarle je znanje vrednota sama po sebi in morali bi ga ceniti na ta način; znanje nas oblikuje in bogati kot ljudi; ni prav, da v njem iščemo zgolj uporabno vrednost, pravijo nasprotniki spraševalcev »pa-zakaj-bi-to-sploh-morali-znati«. Spraševalci so v njihovih očeh krivci za nizko vrednotenje znanja in slabo izobraženost naše družbe nasploh, in zaviralci obupnega prizadevanja šolnikov, da bi vendarle nekaj spravili v butice lenih, razvajenih, uporniških šolarjev.
 
Ta slika je povsem popačena. V resnici šolstvo s svojim nemogočim prisiljevalskim načinom poučevanja privzgaja odpor do znanja, naravnost uničuje vsem ljudem prirojeno ljubezen do učenja. Spraševalci hočemo, da se to preneha. Otroci in mladi naj dobijo nazaj svobodo, da se učijo v skladu z lastnimi interesi, v čustveno varnem in spodbudnem okolju, kjer je na voljo dovolj kvalitetnih virov, vključno s kompetentnimi odraslimi mentorji in facilitatorji (ne predavatelji). Ne fantaziram, ampak govorim o samovodenem učenju (Self-Directed Learning), ki je na veliko krajih po svetu že povrnilo znanju in učenju njuno pravo vrednost in značaj. Centri samovodenega učenja, skupaj z demokratičnimi in še nekaterimi drugimi šolami, so nekakšni rajski otočki v oceanu klasičnih šol, v katerih otroci množično govorijo »Sovražim učenje! Sovražim šolo!« Ni razloga, da se rajski otočki ne bi razširili na ves ocean, če bo le v svetu izobraževanja prevladal razum nad prastarimi dogmami.

Več o tem pišem v knjigi Šola, kam greš?
Informacije o knjigi najdete TUKAJ.

DEMOKRATIČNE ŠOLE

"Da bi šolski sistem ustrezal demokraciji, bo potrebna korenita sprememba. Opustiti mora vladanje in neskončni tok nezaželenega poučevanja. Priznati je treba, da učenje pod prisilo pomeni indoktrinacijo in da samo učenje po želji in izbiri lahko imenujemo izobraževanje." 

-Ronald Meighan

Vir: OŠ Martina Krpana: Otroška likovna razstava domišljijskih slonov, posvečena slonici Gangi

Demokratična šola je šola, kjer učencem zaupajo odgovornost za njihovo življenje in učenje ter za šolsko skupnost. Na taki šoli učenci izbirajo svoje dejavnosti in se družijo, s komer se želijo, ne le z enako starimi vrstniki. Ponujene šolske vsebine lahko učenci obiskujejo ali ne. Večina takih šol sprejema učence širokega razpona starosti - pogosto od četrtega do poznih najstniških let - in jih ne ločuje po starosti, zato se lahko učijo iz interakcij s starejšimi in z mlajšimi od sebe.

Člani osebja na demokratični šoli so tam zato, da pomagajo, ne zato, da bi usmerjali. Odrasli člani šolske skupnosti vanjo prinašajo svoje izkušnje, modrost ter dolgotrajno zavezanost šoli in njenim učencem. Zaposleni poučujejo v širšem pomenu besede, a se ne imenujejo učitelji, ker priznavajo, da se učenci vsaj toliko naučijo drug od drugega – ko se skupaj igrajo, raziskujejo, se družijo in delajo – kot od odraslih. 

Vodenje šole je demokratično; večinoma na tedenskih šolskih sestankih, na katerih ima vsak učenec in član osebja po en glas. Na sestankih se večinoma določa vsa pravila vedenja v šoli in določi postopke za njihovo uveljavljanje, praviloma s poroto, ki jo sestavljajo člani vseh starosti. 

Na kratko, demokratična šola je demokratično vodeno okolje za učenje z lastnim usmerjanjem, kjer učenci uživajo prednosti bivanja v skupnosti otrok in odraslih različnih starosti, s katerimi in od katerih se učijo.



Izobraževalna učinkovitost demokratičnih šol


Demokratične šole ne testirajo učencev, ker verjamejo, da je izobraževanje vsake osebe enkratno in osebno ter da testiranje ovira lastno motivacijo in usmerjanje. Učenci, ki se hočejo prijaviti na visoko šolo ali univerzo z omejitvami vpisa, se s tem namenom učijo za enega od državnih izpitov (npr. SAT ali ACT) in ga opravijo kot del prijavnega procesa; raziskave maturantov kažejo, da s tem nimajo posebnih težav.

Najboljši dokazi za izobraževalno učinkovitost demokratičnih šol so pričevanja njihovih maturantov in sistematične raziskave maturantov pozneje. O maturantih šole Sudbury Valley, ki je največja demokratična šola v ZDA (in ena najstarejših), so izvedli tri zelo temeljite raziskave.

Kot celota te raziskave kažejo, da so bili maturanti šole zelo uspešni v višjem izobraževanju (tisti, ki so izbrali to pot) in karierah. Usmerili so se na različna poklicna področja, poročajo pa, da se počutijo v prednosti zaradi občutka osebne odgovornosti, samonadzora, nenehne strasti do učenja in demokratičnih vrednot, ki so jih pridobili na šoli Sudbury Valley.

Več o tem lahko najdete v zbirki štirinajstih kratkih posnetkov na Youtube z naslovom Življenje bivših učencev (Sudbury Valley School - The Lives of Alumni), ki temelji na govorih bivših učencev s praznovanja štiridesete obletnice šole leta 2008.

Nekaj drugih raziskav je dokumentiralo povezavo med priložnostjo za demokratično udeležbo učencev v šoli in njihovimi stališči do sebe in do učenja. Ena od teh, znana kot Hannam Report (izvedel jo je bivši šolski inšpektor Derry Hannam), ki temelji na pregledu dvanajstih šol Združenega kraljestva, pravi, da sodelovanje učencev v upravljanju šole pozitivno vpliva na samopodobo, pridobivanje moči in motivacijo za učenje. 

Drugo pomembno raziskavo so izvedli v Izraelu in kaže, da se upad zanimanja za naravoslovje oziroma odpor do njega, ki je značilen za konvencionalne šole, v demokratičnih šolah ne pojavlja. 

Po vsem svetu je več sto demokratičnih šol.



Šola Sudbury Valley


Šola Sudbury Valley v Framinghamu v Massachusettsu je ena od najstarejših in najbolje dokumentiranih demokratičnih šol na svetu. Neprekinjeno deluje že od leta 1968 in veliko drugih demokratičnih šol po svetu je zasnovanih po njenem zgledu.

Ta sistem s skoraj petdesetletno tradicijo, ki ga zdaj uporabljajo v nekaj več kot dvajsetih šolah v ZDA, optimizira otroške sposobnosti za samostojno učenje, s tem ko jim ponuja:

-Neomejene možnosti za igro in raziskovanje, s čimer jim omogoča, da sledijo lastnim interesom;

-Dostop do različnih skrbnih in razgledanih odraslih, ki so pomočniki in ne sodniki oziroma ocenjevalci;

-Svobodno mešanje otrok in najstnikov, kar oblikuje veliko primernejše okolje za učenje kot zgolj druženje otrok iste starosti;

-Sodelovanje v stabilni, moralni in demokratični skupnosti, v kateri pridobijo občutek odgovornosti za druge, ne le zase.

Šola Sudbury Valley je bila desetletja najbolje varovana skrivnost v ameriškem izobraževanju.

Večina študentov pedagogike ni nikoli slišala zanjo. (Podobno velja tudi pri nas.) Univerzitetni profesorji jo ignorirajo, pa ne iz hudobije, ampak ker je preprosto ne morejo vključiti v svoj okvir razmišljanja o izobraževanju.

Model Sudbury Valley ni varianta standardne šole, ni napredna verzija tradicionalne šole. Ni montessori ali Deweyeva ali Piagetovska konstruktivistična šola. Je nekaj popolnoma drugačnega. Da bi jo razumeli, moramo preiti na popolnoma drugačno miselno naravnanost od te, ki prevladuje v trenutnem svetu izobraževanja. Začnimo z mislijo: Odrasli ne nadzorujejo ali vodijo izobraževanja otrok; otroci se izobražujejo sami.




Šola Summerhill


Splošno o Summerhillu

Summerhill je demokratična šola z internatom v Angliji, ki jo je ustanovil A. S. Neill leta 1921. Služila je kot navdih za večino demokratičnih šol, ki so nastale po njej.

Šola je postala slavna predvsem zaradi svobode in avtonomije otrok. Mnogi ji priznavajo status najnaprednejše šole na svetu. Za Neilla je bila to nekakšna terapevtska šola za normalno razvijajoče se otroke. Njen cilj je bil izkoristiti otroštvo in čas pubertete za grajenje čustvene trdnosti celovitosti. Po Neillovem mnenju naj bi bili otroci sami motivirani za šolsko učenje le, če je ta celovitost dosežena.

Ključ do tovrstnega razvoja je v tem, da se otrokom podari možnost svobodne igre v atmosferi ljubezni in odobravanja. Poudarek je na svobodi, ne zgolj na pravicah – otroci se namreč lahko igrajo, kolikor se želijo, a le dokler ne motijo koga drugega. Igrajo se lahko torej dneve, tedne ali pa celo leta, kolikor tega pač potrebujejo. Prav tako se lahko svobodno odločajo, ali bodo šli k pouku ali ne, kaj bodo oblekli, ali bodo pospravili sobe ali ne, kaj bodo počeli čez dan in podobno, v vsem tem pa se odraža tudi svoboda značajskega oblikovanja.

V Summerhillu delajo v skladu z otrokovo naravo in ne proti njej. Otrok ne priganjajo k učenju in učitelj jim šele na njihovo zahtevo pomaga in pokaže pot za zadovoljitev njihovih želja in potreb. Bistveno načelo Summerhilla je, da otroku ničesar ne vsiljujejo, tudi če bi bilo to za "njegovo dobro". Vzgojitelj naj ne bi ničesar hotel za otroka in namesto njega. Tako gredo učenci k pouku skoraj vedno željni znanja. Glavna ideja Summerhilla je pravzaprav ta, da mora šola ustrezati otroku in ne otrok šoli.

Glede na različne opravljene analize je bil družbeni uspeh nekdanjih učencev Summerhilla povprečen. Ta šola ni vzgajala genijev, vendar so nekdanji učenci lahko našli sebi ustrezno poklicno dejavnost. Adut vseh učencev Summerhilla je trdno psihično ravnotežje, zaradi katerega so zmožni uživati v življenju, kar je tudi bistvo tovrstnega vzgojnega sistema.

Koncept Summerhilla

Otroci v Summerhillu so stari od 5 do 17 let in prihajajo tudi iz tujih držav, denimo Nizozemske, Nemčije, ZDA, Skandinavskih držav in drugih. Ponavadi je tam naenkrat okoli 25 dečkov in 20 deklet, ki so razporejeni v tri starostne skupine - najmlajši, srednji in najstarejši. Po teh skupinah so tudi razvrščeni v internatska bivališča, ki jih osebje ne pregleduje.

Summerhill je začel delovati kot nekakšna eksperimentalna šola, sedaj lahko govorimo o demonstracijski šoli, saj prikazuje, da je svoboda mogoča.

Otroci v tej šoli sami sprejemajo in spreminjajo pravila in sicer na zborovanju po sobotni večerji. Na te občne zbore, ki seveda niso obvezni, lahko pride kdorkoli in po želji odda svoj glas. Skupnost vsak teden izbere novega vodjo, ki vodi naslednji sestanek. Vodja sestavi dnevni red, poziva sodelujoče, pošilja ven tiste, ki motijo dogajanje, izbira govorce med tistimi, ki dvignejo roko, z glasovanjem pripelje vsako zadevo do konca, vendar pa sam nima pravice do glasovanja. Osebne probleme pa učenci razrešujejo ob petkih ob 14. uri na takoimenovanem sodišču. Poleg sodišč in občnih zborov je možno sklicati tudi posebne sestanke, pod pogojem, da tajnico in vodjo prepričaš o nujnosti svojega problema.

V nekaterih državah moraš biti polnoleten, da lahko izraziš svoje mnenje, medtem ko v Summerhillu lahko to storijo prav vsi, ne glede na njihovo starost. Pri tej posebni metodi dela je vzgojna vrednost izjemnega pomena. Učenci se s samostojnim postavljanjem pravil za življenje v šoli naučijo priznavati zakone ter živeti in delovati po tistih zakonih, ki jih sprejmejo sami.



Neillova filozofija


Neill ni med otroki nikoli veljal za avtoriteto, ki se je je potrebno bati, temveč jim je bil enakopraven. Zavzemal se je, da v Summerhillu veljajo za vse enaka pravila – tako za otroke kot za delavce šole. Odrasli tukaj niso nekakšen vzor kreposti, ampak ljudje kot vsi ostali. Vsakega otroka obravnavajo kot samosvojo celoto in se tako poskušajo čim bolj oddaljiti od nekakšne čredne psihologije. S tem odpravljajo strah učencev pred učitelji in tudi strah pred samim življenjem.

Neill je dajal otrokom zgled s strogostjo in močjo svoje lastne osebnosti. Trdno je verjel, da otroka ni potrebno učiti morale, razlikovanja med dobrim in zlim, saj se bo sam naučil, kako naj ju ločuje. Odklanjal je vsiljeno usmerjanje otrokovih želja in s tem njegovih dejavnosti. Pri tem stališču je vztrajal do konca, četudi se učenec v teh letih ni posvetil nobenemu opravilu. Menil je, da gre tu za otrokovo lastno področje, kamor se nihče ne sme vmešavati, otroku pa je potrebno glede tega prepustiti vso odgovornost.

V Summerhillu, ki naj bi med drugim veljala tudi za najsrečnejšo šolo na svetu, otroke vzgajajo v sreči in jih zdravijo nesreče. Trdijo, da je problematičen otrok nesrečen otrok, ki je v vojni tako s samim seboj, kot tudi z ostalim svetom. Problematičen pa otrok postane zaradi napačne vzgoje doma in v šoli – torej so za problematičnost krivi pomembni odrasli v otrokovem življenju. In prav zato, ker v Summerhillu postavljajo srečo na prvo mesto, se mnogokrat izognejo nezdravim pojavom, nesoglasjem in pretepom.

V družbi velja prepričanje, da se mora vsak otrok učiti matematike, geografije, zgodovine, nekaj naravoslovja, malo umetnosti in vsekakor nekaj književnosti. Neill pa je vedno govoril, kako je že skrajni čas spoznati, da povprečen otrok ni kaj prida zainteresiran za kateregakoli izmed teh področij. Od vseh teh hitro pozabljivih predmetov, ki so več ali manj izguba časa in energije, je veliko pomembnejša zabava. Knjige bi morale biti najmanj pomembno orodje v šoli. Starši sicer le počasi sprejemajo dejstvo, kako nepomembno je področje učenja v šoli, v Summerhillu pa se kljub temu trdno držijo prepričanja, da se tako odrasli kot otroci učijo le tisto, kar si sami želijo.

Zagotavljanje občutka sreče pri otrocih bi moralo biti glavno načelo vseh izobraževalnih sistemov. Prav tako bi morali uspešnost šole ocenjevati na podlagi zadovoljstva otrok in ne na podlagi akademskih dosežkov. Na Neillovo žalost pa še vedno vse preveč staršev misli, da je otrok rojen v grehu in nima pravice do veselja in sreče, temveč le do usmiljenja, ko stori neko neprimerno dejanje oziroma greh. Ne zavedajo se, da noben človek ne more biti omejen in srečen hkrati.

Preverjanj znanj se v Summerhillu ne poslužujejo, morda le včasih kakšnega, pa še to zgolj za zabavo. Neill je namreč menil, da je za otroka življenje v skupnosti, kot je njihova, pomembnejša od vseh učbenikov na svetu.

Dan v Summerhillu

Dan v Summerhillu se začne ob 8.15 uri z zajtrkom, ki traja dobre pol ure. Tukajšnji otroci pojedo veliko sveže nekuhane zelenjave. Ponavadi imajo za vsak obrok na jedilniku vsaj dve glavni jedi, tako da lahko sami izbirajo, kaj bodo jedli. Kuharji si prizadevajo za uravnoteženost in se izogibajo pripravi hrane, ki vsebuje veliko škroba. Pazijo tudi pri kruhu – vedno je na voljo le takšen, ki vsebuje neoluščena pšenična semena. Neill je večkrat poudaril, da je zdravje, ki ga uživajo v Summerhillu, povezano s svobodo, svežim zrakom in seveda dobro hrano.

Do 9.30, ko se pričnejo učne ure, naj bi bile pospravljene postelje, vendar tega nihče ne preverja. Pouk je predviden do 13. ure za starejše in do 12.30 ure za tiste malo mlajše. Urnik predavanj sicer obstaja, a velja le za učitelje. Učenci lahko hodijo k uram po lastni želji. S tem pravilom Neill ne želi spraviti učenja na slab glas, vendar resnično verjame, da bi moralo priti učenje šele po igri. Sicer meni, da je učenje pomembno, vendar ne za vsakogar enako.


Inšpekcija

Summerhill je prvi inšpekcijski pregled doletel leta 1939. Vsi inšpektorji razen enega so svoje ocene podali na podlagi učnih ur in učenja. Zapisali so, da dajejo tej internatski šoli leto dni časa, da izboljša program in popravi svoje delovanje, če se želi uvrstiti na seznam registriranih šol. Neill jim je odvrnil, da ve, da je njihov glavni cilj učenje, vendar vseeno vztraja pri svojem načelu, ki v ospredje postavlja življenje.

Osebje Summerhilla inšpektorje še danes doživlja kot nekakšne policiste, ki se nikoli ne smejejo, so preresni, nedostopni in delujejo togo. Oni pa vidijo Summerhill kot neurejeno šolo, saj so povsod ostanki papirja, smeti ležijo naokrog, pohištvo je skromno... Neill pravi, da so otroci in šola takšni zato, ker večino časa delajo nekaj pomembnejšega. (Šment, enako trdim za naše stanovanje! - op. a.)

Šola Kapriole


Kapriole je demokratična šola s koncesijo v Freiburgu na jugu Nemčije, ob meji s Švico in Francijo, stara četrt stoletja. Preden jo je država sprejela, je šest ali sedem let delovala ilegalno. Zadnja leta je njen - sicer neformalni – ravnatelj Niklas Gidion, ki obenem tudi poučuje in zraven skrbi za promocijo šole s predavanjem To je moja glava! Jaz odločam, kaj gre vanjo! 

"Šolo obiskuje 150 otrok, starih od 6 do 18 let. Na šoli je 22 učiteljev, ki so zaposleni za polovični delovni čas, za 60 ali za 80 odstotkov delovnega časa," je povedal Gidion, ko je leta 2014 gostoval v Ljubljani.

Je šola, na kateri imajo učenci ves čas popolno svobodo, da sami razporejajo, kako bodo preživeli svoj dan. Učenci so ekstremno aktivni, zelo zaposleni, vsi nekaj počnejo.

Učenci in učitelji so enakovredni pri odločitvah o vodenju šole, porabi denarja in tudi zaposlovanju / odpuščanju učiteljev. Skupnih sestankov se lahko udeležijo prav vsi, če želijo, diskutirajo lahko tudi šestletniki, ob glasovanju pa vsak učenec prispeva en glas - to pomeni 22 glasov učiteljev in 150 glasov učencev. Sestanki, ki jih vodijo učenci, trajajo kakšno uro, uro in pol, udeležba pa ni obvezna. Ponavadi jih prihaja približno tretjina; za udeležbo se odločajo glede na to, koliko jih zanimajo teme, ki so na dnevnem redu, tega pa prav tako določijo učenci.

V Nemčiji je približno sto takšnih šol. Niso vse tako radikalne kot Kapriole, nekaj pa jih je precej podobnih. S svojimi načeli in pristopom podpirajo otroke, da zrastejo v zelo neodvisne, odgovorne odrasle osebe, ki so lahko zelo zdrav del naše družbe. Dobivajo povratne informacije, da so njihovi učenci prijetni ljudje in je z njimi veselje delati. Družba bi to morala upoštevati in težiti k temu, da omogoči več takšnih šol.

Kako se otroci v šoli Kapriole učijo?

Na različne načine. Večino časa se učijo neformalno. Raziskave kažejo, da se ljudje na splošno 70 odstotkov stvari naučimo na neformalne načine, in ne na različnih delavnicah, z branjem ali ponavljanjem. Učenci Kapriole so zelo odprti, večino časa se igrajo in tako naučijo ogromno stvari, tudi s komunikacijo, medtem ko sedijo na zofi s prijatelji. V vsem skupaj ni prav nič rigidnega.

Kako poteka organizacija učenja

Na urniku je več kot 30 dejavnosti, od umetniških delavnic do športnih tečajev, med njimi so tudi tradicionalni predmeti, kot so nemščina, angleščina, matematika... Večina aktivnosti poteka na individualni osnovi, učenci se učijo in počnejo stvari skupaj s prijatelji, v skupinah, za kar ne potrebujejo nobenih ukazov. 

"Ni zdravega otroka, ki ne bi hotel znati pisati, brati in računati ter napredovati v vseh pogledih", pravi Gidion. 

Vse regularne aktivnosti, ki potekajo vsak teden, so izobešene na oglasni deski. Ponudbo učnih vsebin in aktivnosti pripravijo učenci, torej so na seznamu samo stvari, ki jih učenci želijo delati.

Če recimo učenec ve, da je danes na programu angleščina, kar ponavadi rad dela, potem prvo uro in pol to tudi dela, pozneje se gre mogoče igrat, nato gre v šolski park. Vse je povsem odprto, nič ni obvezno, na otroke se nikoli ne obračajo s sporočili kot "To moraš delati bolje."

In zakaj ne? Ker menijo, da je najučinkovitejši način učenja tisti, ko se učimo stvari, ki nas zares zanimajo in se jih ta trenutek zares želimo učiti, ker smo takrat stoodstotno pri stvari in povsem odprti. Kar poskusite ustaviti majhnega otroka, dojenčka, ki poskuša hoditi. Tega ne morete, toliko energije in zagona je v njem. Učenje je del človeške narave.

Kako pa družba gleda na šolo Kapriole in njihova načela?

Večina staršev se še vedno boji, da njihov otrok ne bo deležen ustreznega znanja,če se ne bo šolal na tradicionalni šoli po uveljavljenem modelu. Še vedno prevladuje prepričanje, da mora biti otrok v strahu in pod pritiskom, da se česa nauči. Tudi znanci in sorodniki sprašujejo: "Ste nori, svoje otroke ste dali v šolo, kjer se ničesar ne učijo ali vsaj ne dovolj. Vaši otroci se ne bodo ničesar naučili, ostali bodo nezaposleni, nesrečni ..."

Najbrž tako razmišljajo zaradi naše šolske zgodovine ali ker družba in kultura učita, da se je možno in potrebno učiti le na težek način, z mnogo ponavljanja. Družbena kultura nam sporoča, da učenje ni nekaj, kar bi delali z veseljem. 

Kaj se dogaja z otroki, ko zapustijo šolo Kapriole? Imajo kakšne težave, ko se soočijo s svetom, ki je nastrojen drugače, kot so navajeni?

Kar zadeva znanje, učenci na koncu desetega razreda, lahko pa tudi prej, opravijo nacionalne preizkuse, na katerih dosegajo celo nekoliko boljše rezultate od svojih vrstnikov. Ko pridejo v tradicionalno šolo, imajo ponavadi v začetku težave s tamkajšnjim načinom komuniciranja in so zafrustrirani. Sprašujejo se, zakaj se to dogaja; zdi se jim, da ne bi bilo treba, da je tako. Potrebujejo morda pol leta, da se prilagodijo. Sicer pa te šole poročajo, da so bivši učenci Kapriole dobri študentje, ker so odprti, veliko sprašujejo, ogromno participirajo, razpravljajo, delijo svoja razmišljanja, so zelo tolerantni...

Nekateri gredo na univerzo, nekateri si poiščejo službo, nekateri pa gredo potovat za leto ali dve, kar je prav tako zelo velika priložnost za učenje, najbrž sploh najboljša. Gidion jim vedno priporoča potovanja in podpre tiste, ki želijo potovati, saj ima tudi sam nekatere od boljših učnih izkušenj prav s potovanj.

Kakšnega profila so starši učencev na šoli Kapriole?

Različno. Niso bogataši, le nekaj otrok prihaja iz premožnejših družin. Precej je izobraženih staršev. Nekaj je tudi otrok, ki so sprva obiskovali tradicionalne šole, kjer pa so imeli težave in bili zelo nesrečni, kar je starše motiviralo, da so poiskali alternative.

Kako se šola financira?

Niklas Gidion, 2014: Šola trenutno dobiva 65 % denarja , ki ga dobivajo državne šole, kar je za plače in najemnino. Plače učiteljev so precej nižje, kot so plače na državnih šolah. Staršem zaračunavajo tudi nekaj šolnine. Imajo zelo solidaren sistem, saj ne gre za premožne družine, zato vsi ne plačujejo enake vsote. Pred začetkom novega šolskega leta na tajnem glasovanju vsaka družina pove, koliko bi zmogla plačevati. Starši plačujejo od 50 do 350 evrov na mesec. Na takšen način omogočijo šolanje tudi otrokom iz slabše situiranih družin.

So na šoli tudi otroci s posebnimi potrebami?

Imajo tudi učence s pomanjkljivo koncentracijo, disleksijo in podobnimi težavami. Nekateri imajo v 'prtljagi' psihosocialne težave, zaradi katerih so se v šoli s tradicionalnim sistemom težko zbrali. Potem pridejo v šolo Kapriole, kjer je okolje zelo odprto in svobodno, lahko se grejo igrat in preko te svobode počasi pridobivajo zaupanje in zadihajo, saj vsi želijo biti del družbe, kulture.

Sodelovanje z drugimi šolami

Povezujejo se z evropskimi šolami, ki delajo na podoben način. Leta 2008 so vzpostavili evropsko demokratično izobraževalno skupnost EUDEC, ki povezuje štirideset šol. Imajo skupne konference, izmenjujejo si informacije, študente...

Šola tudi precej sodeluje z drugimi demokratičnimi šolami v Nemčiji, pa tudi s tradicionalnimi šolami v mestu, saj njihovi učenci delajo tam izpite. S kolegi iz teh šol so v prijateljskih odnosih, tudi oni pridejo k njim pogledat in jim je več ali manj zanimivo. Običajno pa sodelovanje s tradicionalnimi šolami ostaja na ravni, da preizkušajo znanje učencev Kapriole. Za zdaj se skupne aktivnosti še ne dogajajo v tako velikem številu, kot bi se lahko, je povedal Gidion.



Druge demokratične šole


Šola Fairheaven v Marylandu, Washington D. C je ena od šol po modelu Sudbury Valley.

-Šola F. vdihne otrokom življenje in jim dovoli, da so slišani. -Da bi uspel, moraš resnično verjeti v to, kar počneš. -Ta šola je nekakšno vadbišče za naslednjo generacijo mislecev in ustvarjalcev... To je nekaj misli, zapisanih na spletni strani šole. Stran je zelo bogata z vsebinami in vam jo priporočam, če vas zanima področje demokratičnih šol. Podobno velja za spletno stran IDEA- Institute for Democratic Education in America.

vir:www.duocom-mm.hr

Kakšen je slon?

Poleg tu predstavljenih uspešnih seveda obstajajo tudi propadli poskusi demokratičnih šol. En od takšnih poskusov je bila šola Teddy McArdle, ustanovljena leta 2012 v New Jerseyju, ki je delovala samo eno leto. Dogajanje je prikazano v znamenitem observacijskem dokumentarcu Approaching the Elephant, ki so ga pred časom predvajali tudi v Sloveniji.

Tistim, ki svobodnim šolam niso naklonjeni, je bila ta zgodba dobrodošel dokaz, da takšna šola lahko pomeni samo kaos in propad. Mislim, da v resnici ta film predvsem pokaže, da je katerikoli koncept lahko uporabljen na bolj ali manj pravilen ali pa na napačen način, od tega pa je odvisen njegov uspeh.

Film je narejen tako, da ne podaja sodb o tem alternativnem načinu šolanja, ampak pušča gledalcem, da si svoje mnenje ustvarijo sami - "kot poziv k ponovnemu razmisleku o izobraževalnih standardih, ki jih imamo za samoumevne," kot se je izrazil nekdo.

"Film ne sodi o tem, ali je takšen način šolanja dober ali slab, učinkovit ali neučinkovit. Prikaže tako nekaj pozitivnih primerov spodbujanja k samostojnemu mišljenju in učenja nujnosti empatičnega vrednotenja dejanj drugih, razkrije pa tudi hudo problematična mesta institucije brez vnaprej določene strukture. Vsekakor ponuja provokativno izhodišče za debato o različnih vzgojnih in izobraževalnih stilih."
- Špela Barlič, Pogledi

Nekaj zanimivih besednih zvez, ki se pojavljajo v filmskih kritikah: "študija načina, kako karizmatični tepci izrabljajo manevrski prostor sebi v prid"; "...močnejše osebnosti pribrbotajo na površino..." daje misliti, da je v tej šoli primanjkovalo primernega vodstva odraslih oseb preko njihove naravne avtoritete in osebne karizme. Koncept demokratičnih šol zavrača nadzor, vsiljevanje in pozicijo moči, ni pa proti vsakršnemu poseganju odraslih – pač le-to ne sme biti s pozicije moči in arbitrarne avtoritete. Sicer me pa 'karizmatični tepci, ki izrabljajo manevrski prostor sebi v prid' močno spominja na vzdušje v slovenski javni šoli, kjer sicer struktura formalno je vnaprej določena, a se to v praksi neustrezno izvaja oziroma ne izvaja.



Zaključek

Pobuda za nastanek demokratične šole je v Sloveniji že bila, delovala je v letih 2014 in 2015, nato pa zamrla. Morda se ta trenutek poraja nova - vsekakor je nekaj ljudi, ki si želi takšno šolo za svoje otroke; koliko je tudi volje za delovanje, pa se bo še pokazalo. Prvotna pobuda je menda razpadla prav na tej točki. Kot so mi povedali, je za začetek potrebna sprememba naše šolske zakonodaje, saj v okvirih sedanje demokratična šola ni možna.

Demokratične šole so ena izmed oblik samovodenega učenja (self-directed learning). Med slednje spadajo še šolanje na domu, unschooling in učna središča. Vse te oblike - kakor tudi napredno pedagogiko - sem predstavila v knjigi:
Šola, kam greš? Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ.
Več o knjigi najdete TUKAJ.

Peter Gray: OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI

Vir: Unsplash

 
Narava je otroke ustvarila za samostojno izobraževanje


Kot odrasli imamo določene dolžnosti do svojih otrok in otrok sveta.

-Odgovorni smo za oblikovanje varnih, zdravih, spoštljivih okolij, v katerih se otroci lahko razvijajo. 
-Odgovorni smo za zagotavljanje primerne hrane, svežega zraka, nestrupenih prostorov za igro in veliko priložnosti za svobodno druženje z drugimi ljudmi v celotnem starostnem razponu. 
-Odgovorni smo za to, da jim dajemo zgled človeške prijaznosti.

Za nekaj pa nam ni treba skrbeti, in to je, kako izobraževati otroke.

Ni nam treba skrbeti za učne načrte, pouk, motiviranje otrok za učenje, testiranje in vse drugo, kar spada pod rubriko pedagogika. Porabimo raje to energijo za oblikovanje primernih okolij, v katerih se lahko otroci igrajo. Izobrazba otrok je njihova stvar, ne naša. Samo oni lahko to naredijo. Ustvarjeni so za to. Naša naloga glede izobraževanja je samo, da se umaknemo in pustimo, da se zgodi. Bolj, ko ga poskušamo nadzorovati, bolj ga motimo.

Ko rečem, da je izobraževanje odgovornost otrok in da so po naravi oblikovani za prevzemanje te odgovornosti, ne pričakujem, da boste temu preprosto verjeli. Živimo v svetu, v katerem ta trditev ni več očitna resnica, kot je bila nekoč. Živimo v svetu, v katerem skoraj vse otroke in mladostnike pošiljamo v šolo z začetkom pri vedno nižjih starostih in s koncem pri vedno višjih, in v katerem ima šola določen standardni pomen. Izobrazbo merimo z rezultati testov in uspehom pri napredovanju skozi šolski sistem, s stopnje na stopnjo. Torej je naravno, da skoraj samodejno razmišljamo o izobraževanju kot nečem, kar delajo v šoli strokovnjaki, usposobljeni v umetnosti in znanosti pedagogike, ki vedo, kako voditi otroke skozi korake, ki bodo spremenili njihov surovi potencial v izobražen izdelek.

Torej imam nalogo predložiti dokaze, ki podpirajo mojo trditev. Najbolj neposredni dokazi prihajajo iz okolij, kjer lahko vidimo otroke, ko se učijo sami, brez vsega tega, čemur pravimo šolanje. V nadaljevanju bom predstavil tri takšna okolja.


1. Predšolsko obdobje

Ogromen del izobraževanja otrok se zgodi, preden začnejo hoditi v šolo. Najočitnejši dokaz sposobnosti otrok za samostojno izobraževanje izvira iz opazovanja otrok v prvih štirih ali petih letih življenja, preden jih kdor koli poskuša česa sistematično naučiti. 

Pomislite, česa vsega se naučijo v tem obdobju: hoditi, teči, skakati, plezati. Spoznajo fizične lastnosti predmetov, ki so jim dostopni, in kako ravnati z njimi. Naučijo se svojega maternega jezika, kar je gotovo ena od najkompleksnejših umskih nalog, ki jih katero koli človeško bitje kadar koli obvlada. Naučijo se osnovne psihologije drugih ljudi – kako razveseliti druge, kako jih razjeziti, kako dobiti, kar potrebujejo ali želijo od njih.

Vsega tega se ne naučijo pri učnih urah, ki jih vodi nekdo drug, temveč v svobodni igri, s svojo nenasitno radovednostjo in naravno pozornostjo na vedenje drugih ljudi. Ne le, da jih vsega tega ni treba načrtno učiti - učenja vsega tega in še več jim ne moremo preprečiti, razen če bi jih same zaklenili v majhne, temne prostore.


2. Lovsko-nabiralske kulture

Otroci v lovsko-nabiralskih kulturah postanejo uspešni odrasli brez vsega, kar spominja na formalno šolanje. 

Skozi večino človeškega obstoja smo živeli v razmeroma majhnih nomadskih nabiralskih hordah. Naša osnovna človeška narava – vključno z našo igrivostjo, radovednostjo in vsemi drugimi biološkimi prilagoditvami na učenje – se je razvila v kontekstu tega načina življenja. 

Nekaterim skupinam lovcev in nabiralcev je uspelo z nedotaknjenimi kulturami preživeti do danes. Antropologi, ki so v 20. stoletju preučevali take skupine – v Afriki, Aziji, na Novi Zelandiji, v Južni Ameriki in drugod – so odkrili znatno podobnost v njihovih stališčih do otrok. V vseh teh kulturah se lahko otroci in mladostniki igrajo in sledijo svojim zanimanjem, brez vmešavanja odraslih, vsak dan od zore do mraka.

Prepričanje teh ljudi, ki izvira iz tisočletij izkušenj, pravi, da se mladi ljudje sami učijo z igro in raziskovanjem in potem, ko so pripravljeni, začnejo naravno uporabljati naučeno za namene, ki koristijo skupnosti kot celoti. Lovsko-nabiralski otroci z lastnim trudom pridobijo ogromno spretnosti in znanja, ki jih potrebujejo, da postanejo uspešni odrasli v svoji kulturi.


3. Netipične šole

Otroci v nekaterih "nešolskih šolah" v naši kulturi postanejo uspešni odrasli brez česarkoli podobnega konvencionalnemu šolanju.

Veliko let sem bil opazovalec otrok in mladostnikov v šoli Sudbury Valley v Framinghamu v Massachusettsu. Pred skoraj petdesetimi leti so jo ustanovili ljudje, katerih prepričanja o izobraževanju so zelo podobna prepričanjem lovcev in nabiralcev. Šola je namenjena mladim od četrtega leta do konca srednješolske starosti in sploh ni podobna tipični šoli.

Je demokratično okolje, v katerem imajo otroci dejansko enako moč kot odrasli in v katerem se učenci učijo samo z lastnimi dejavnostmi, ki jih usmerjajo sami. Predstavlja varno okolje, v katerem se lahko mladi ljudje igrajo, raziskujejo, prevzemajo odgovornost in se svobodno družijo z ostalimi vseh starosti. Ni testov, zlatih zvezdic ali drugih nagrad, pozitivnih ali negativnih ocen, obveznih vsebin ali nalog, prisile ali vabljenja otrok k učenju, niti pričakovanja, da je osebje odgovorno za učenje otrok.

Do zdaj se je na stotine mladih ljudi samih izobrazilo v tem okolju. In ne, ne postanejo lovci in nabiralci. Postanejo obrtniki, umetniki, kuharji, zdravniki, inženirji, podjetniki, pravniki, glasbeniki, znanstveniki, socialni delavci, oblikovalci programske opreme... Najdemo jih v raznovrstnih karierah, ki so cenjene v naši kulturi.



Opazovanje majhnih otrok pri učenju lahko sproži revolucijo v naših pogledih na izobraževanje


To, da učenje malčkov poteka naravno, ne pomeni, da poteka brez truda. Dojenčki in majhni otroci v učenje vložijo neverjetne količine energije. Njihove sposobnosti za vzdrževanje pozornosti, telesni in duševni napor ter premagovanje frustracij in ovir so izredne. 

Ko bo naslednjič v vašem vidnem polju otrok, mlajši od približno pet let, ga nekaj časa opazujte. Poskusite si predstavljati, kaj se v vsakem trenutku otrokovih stikov s svetom dogaja v njegovi glavi. Če si privoščite to razkošje, vas čaka priboljšek. Izkušnja vas lahko pripravi do razmišljanja o izobraževanju v povsem novi luči – luči, ki sije iz otroka namesto nanj. 

Vir: Družinski arhiv

 
Kaj so razvojni psihologi odkrili o učenju majhnih otrok:
 
 -Telesna vzgoja:

Vsako človeško bitje, ki pride na svet, vloži neznanski trud v učenje hoje. Raziskovalci so ugotovili, da malčki na vrhuncu učenja hoje v povprečju hodijo šest ur na dan in v tem času naredijo 9.000 korakov ter prepotujejo razdaljo 29 nogometnih igrišč. Ne poskušajo priti na noben določen kraj; hodijo zaradi hoje.

Na začetku samostojne hoje otroci pogosto padejo in se včasih poškodujejo; toda takoj se poberejo in poskusijo znova – in znova in znova in znova. Hoji sledijo tek, skakanje, plezanje, guganje in ostali načini gibanja. Ni nam treba učiti otrok česar koli od tega in nikakor nam jih ni treba motivirati. Moramo jim samo zagotoviti varne prostore za vajo. 


-Jezikovno učenje

Če ste se kdaj poskušali naučiti novega jezika kot odrasli, veste, kako težko je to. Naučiti se je treba na tisoče besed in nešteto slovničnih pravil. Kljub temu otroci do četrtega leta starosti bolj ali manj obvladajo materni jezik. Pri tej starosti v pogovorih kažejo veliko znanja o pomenih besed in slovničnih pravilih. Otroci, ki odraščajo v dvojezičnih domovih, se do četrtega leta naučijo obeh jezikov, pri tem pa jim uspeva razlikovati med njima.

Štiriletniki ne znajo opisati slovničnih pravil svojega jezika (tudi večina odraslih tega ne zna), vendar je njihovo prikrito znanje pravil očitno prepoznavno v njihovem govoru in razumevanju. K čisto novim samostalnikom dodajajo končnice oziroma pripone za množino, čisto novim glagolom dodajajo pripone za preteklik in kažejo razumevanje slovničnih kategorij v oblikovanju novih povedi.

Učenje jezika je, tako kot učenje hoje, igra. Otroka posrka vase, je intenzivno in se dogaja zaradi samega učenja. Majhni otroci se sprehajajo in poimenujejo stvari za zabavo, ne za kakšno drugo nagrado. In ko odraščajo, njihova igra z besedami postane vedno bolj zapletena, saj se spreminja v uganke, besedne igre in rime. Majhnih otrok ne moremo ’učiti’ jezika; lahko samo zagotovimo normalno človeško okolje, v katerem se ga lahko učijo in ga vadijo, torej okolje, v katerem lahko sodelujejo z ljudmi, ki govorijo. 

(Znani waldorfski pedagog Godi Keller pravi: "Otrok se jezika ne uči, temveč se jezik vraste v otroka oziroma otrok se vraste v jezik." In pa: "Otrok do približno sedmega leta se ne uči (samo) z možgani, ampak z vsem telesom. Zato je nujno, da se pri tem lahko giblje.")


-Učenje naravoslovja

Majhni otroci so izjemno radovedni do vseh vidikov sveta okrog sebe. Že v prvih dneh življenja dojenčki več časa porabijo za gledanje novih stvari kot za gledanje tistih, ki so jih že videli. Ko imajo dovolj koordinacije oko-roka, da lahko sežejo po predmetih, počnejo prav to – ves čas. 

Šestmesečni dojenčki preučijo vsak nov predmet, ki ga lahko dosežejo, na načine, ki so ravno pravšnji za spoznavanje njegovih fizičnih lastnosti. Stiskajo ga, preprijemajo iz roke v roko, si ga ogledujejo z vseh strani, vtikajo v usta, tresejo; spuščajo ga in gledajo, kaj se bo zgodilo; in ko se zgodi kaj zanimivega, poskušajo to ponoviti, kot bi hoteli dokazati, da ni srečno naključje. Glejte šestmesečnega dojenčka v akciji, in videli boste znanstvenika.

Glavni cilj tega raziskovanja je naučiti se obvladovati svoje okolje. Veliko poskusov je pokazalo, da dojenčke in majhne otroke veliko bolj zanimajo predmeti, katerih dejanja lahko nadzorujejo, kot tisti, ki jih ne morejo nadzorovati. Na primer, glasbeni predvajalnik, ki ga lahko z nekaj truda vklopijo in izklopijo, je zanje veliko zanimivejši kot tak, ki se vklaplja in izklaplja sam ali ga upravlja odrasla oseba. Še posebej jih taki objekti privlačijo v obdobju, ko se jih učijo upravljati. Ko se naučijo nadzorovati predmet in so izčrpali vse možnosti dela z njim, jih pogosto neha zanimati. Zato lahko kartonska škatla, v kateri je bila kičasta igrača, ki je ne moreš upravljati, otroka zanima dlje kot igrača.

Nagon ugotoviti, kako stvari delujejo in kako jih obvladovati, se ne konča z zgodnjim otroštvom; nadaljuje se, dokler lahko otroci in odrasli svobodno hodijo po svojih lastnih poteh. Ta zagon je temelj znanosti. Nič ga ne uniči hitreje kot okolje, v katerem vsakomur povedo, kaj mora početi s predmeti in kako naj to naredi. 

Zabava pri znanosti je v odkritju, ne v znanju, ki sledi. To drži za vse nas, ne glede na to, ali smo šestmesečni dojenčki, ki raziskujejo obesek, dvoletniki, ki raziskujejo kartonasto škatlo, ali odrasli znanstveniki, ki raziskujejo lastnosti fizičnega delca ali encima. 

Nihče se ne loti znanosti zato, ker mu je všeč, da mu povedo odgovore na vprašanja nekoga drugega; znanosti se lotijo, ker radi odkrivajo odgovore na svoja vprašanja. Zato naša standardna metoda usposabljanja ljudi v znanosti nikoli ne naredi iz njih znanstvenikov. Ti, ki postanejo znanstveniki, to postanejo kljub takemu usposabljanju.


-Socialna in moralna vzgoja

Še bolj kot fizično okolje otroke osupne socialno okolje. Po naravi jih privlačijo drugi, še posebej tisti, ki so malo starejši in sposobnejši od njih. Hočejo početi, kar počnejo ti. Želijo se tudi igrati z drugimi. Socialna igra je prvotno naravno sredstvo socialne in moralne vzgoje vsakega otroka.

Z igro se otroci naučijo shajati z drugimi. Pri igri morajo upoštevati potrebe drugih otrok, se naučiti videti z gledišča drugih, sklepati kompromise, se pogajati o razlikah, nadzorovati svoje impulze in ustreči drugim, da bi jih obdržali kot tovariše v igri. Vse to so težke lekcije, ki se jih moramo vsi naučiti, če naj živimo srečno življenje. 

Teh naukov otrokom ne moremo dati; lahko jim samo dopustimo, da se igrajo z drugimi in sami izkusijo posledice svojih socialnih uspehov in neuspehov. Močan notranji gon po igri z drugimi motivira vsakega normalnega otroka za vztrajno poskušanje, da bi pri igri shajal z drugimi. Če se ne razumeš z drugimi, to konča igro, in ta naravna posledica je močna učna izkušnja. Nobeno predavanje in nobeni besedni nasveti ne morejo nadomestiti te izkušnje. 

Vir: https://www.psychologytoday.com/blog/freedom-learn

Kako se lovsko-nabiralski otroci brez šol naučijo,kar morajo vedeti, da postanejo učinkoviti odrasli v svoji kulturi?

 
In zakaj bi nas to zanimalo? 

Zato: Sto tisoče let, vse dokler niso iznašli kmetijstva (pred samo 10.000 leti), smo bili vsi lovci in nabiralci. Naši človeški instinkti, vključno z vsemi instinktivnimi načini, na katere se učimo, so nastali v kontekstu tega načina življenja.

Narobe bi bilo misliti, da izobraževanje za lovce in nabiralce ni velik problem, ker se jim ni treba veliko naučiti. V resnici se morajo naučiti ogromno.

Da bi postali učinkoviti lovci, morajo dečki spoznati navade dvesto ali tristo vrst sesalcev in ptic, ki jih lovijo; vedeti morajo, kako izslediti tako divjad s pomočjo najmanjših namigov; brezhibno morajo znati izdelovati lovsko orožje, kot so loki in puščice, pihalniki, pasti ali mreže; in biti morajo izredno spretni pri uporabi teh pripomočkov.

Da bi postale učinkovite nabiralke, se morajo deklice naučiti, katere izmed neštetih različic korenin, gomoljev, oreškov, semen, sadežev in zelenjave v njihovem okolju so užitne in hranljive, kdaj in kje jih najti, kako jih izkopati (za korenine in gomolje), kako učinkovito pridobiti užitne dele (za žito, oreške in nekatere rastlinske vlaknine) in, v nekaterih primerih, kako jih pripraviti, da postanejo užitni ali da se poveča njihova hranilna vrednost. Te sposobnosti vključujejo telesne spretnosti, izpiljene z leti vaje, ter sposobnost zapomniti si in uporabiti neznansko zakladnico skupnega besednega znanja o hrani, dodajati k njej in jo spreminjati.

Poleg tega se morajo lovsko-nabiralski otroci naučiti orientirati na ogromnem ozemlju, kjer iščejo hrano, graditi koče, prižigati ogenj, kuhati, se braniti pred plenilci, napovedovati spremembe vremena, zdraviti rane in bolezni, pomagati pri porodih, skrbeti za dojenčke, vzdrževati harmonijo v skupini, se pogajati s sosednjimi skupinami, pripovedovati zgodbe ter izvajati glasbo, plese in obrede svoje kulture. 

Ker je malo specializacije, razen moških kot lovcev in žensk kot nabiralk, mora vsaka oseba pridobiti velik del skupnega znanja in spretnosti kulture.


Antropologi so odkrili te glavne zakonitosti v učenju otrok v lovsko-nabiralskih kulturah:

-Otroci se vsega tega naučijo, ne da bi jih poučevali.

Odrasli člani skupnosti ne sestavljajo učnega načrta ali poskušajo motivirati otrok za učenje, predavati ali spremljati napredka otrok. Ko jih raziskovalec vpraša, kako se otroci naučijo, kar morajo vedeti, odrasli lovci in nabiralci vedno odgovorijo z besedami, ki v bistvu pomenijo: "Sami se naučijo z opazovanjem, igro in raziskovanjem." 

Občasno lahko kdo od odraslih ponudi nasvet ali pokaže, kako kaj narediti bolje, na primer, kako oblikovati konico puščice, vendar otrok tako pomoč dobi samo, ko si je očitno želi. Odrasli ne začenjajo ali usmerjajo dejavnosti otrok ali se vmešavajo vanje. Odrasli ne kažejo nobene zaskrbljenosti za izobrazbo svojih otrok; tisočletja izkušenj so pokazala, da so otroci izvedenci za samostojno izobraževanje.


-Otrokom privoščijo ogromno časa za igro in raziskovanje.

V opazovanih lovsko-nabiralskih kulturah so se otroci do poznih najstniških let lahko igrali večino dneva, če ne ves dan.

Svoboda slediti svojim zanimanjem, ki jo uživajo lovsko-nabiralski otroci, deloma izvira iz razumevanja odraslih, da je to najzanesljivejša pot do 'izobrazbe'. Izvira tudi iz splošnega duha enakopravnosti in osebne avtonomije, ki vlada v lovsko-nabiralskih kulturah in za otroke velja prav toliko kot za odrasle. Odrasli lovci in nabiralci gledajo na otroke kot na popolne posameznike s pravicami, primerljivimi s pravicami odraslih. Pričakujejo, da bodo otroci na lastno pobudo začeli prispevati h gospodarstvu horde, ko bodo razvojno pripravljeni za to. Ni treba pripraviti otrok ali kogar koli drugega do tega, da počne, česar noče. Zanimivo je pomisliti, da so se naši nagoni po učenju in prispevanju k skupnosti razvili v svetu, v katerem so nagonom zaupali!


-Otroci opazujejo dejavnosti odraslih in jih vključijo v svojo igro.

Lovsko-nabiralski otroci niso nikoli izolirani od dejavnosti odraslih. Neposredno opazujejo vse, kar se dogaja v taboru – priprave na selitev, postavljanje koč, izdelavo in popravljanje orodja in drugih predmetov, pripravo in kuhanje hrane, skrb za dojenčke, ukrepe proti plenilcem in boleznim, opravljanje in razprave, prepire in politiko, plese in praznovanja. Včasih spremljajo odrasle na nabiralskih pohodih in okrog desetega leta starosti začnejo fantje občasno spremljati moške na lovskih pohodih.

Otroci ne samo opazujejo vse te dejavnosti, temveč jih tudi vključijo v svojo igro in se z njo izurijo v teh dejavnostih. Ko odraščajo, se njihova igra postopno spremeni v resničnost. Ni ostre ločnice med igrivo in resnično udeležbo v cenjenih dejavnostih skupine.

Nikomur ni treba ukazovati otrokom ali jih spodbujati, naj počnejo vse to. To počnejo naravno, ker si, tako kot otroci povsod po svetu, ničesar ne želijo bolj kot odrasti in biti podobni uspešnim odraslim, ki jih vidijo okrog sebe. Hrepenenje odrasti je močan motiv, ki se meša z nagonom po igri in raziskovanju ter zagotavlja, da otroci, če imajo priložnost, brez konca vadijo spretnosti, ki jih morajo razviti, da bi postali učinkoviti odrasli.



Kako bi lahko bila ta opažanja povezana z izobraževanjem v naši kulturi?


Naša kultura je seveda zelo drugačna od lovsko-nabiralskih. Najbrž dvomite, da bi spoznanja o izobraževanju, ki jih dobimo od lovcev in nabiralcev, lahko danes učinkovito uporabili v svoji kulturi. Spomnimo se, da lovci in nabiralci ne poznajo branja, pisanja in računanja; mogoče naravna sredstva učenja z lastno motivacijo ne delujejo za učenje tega trojega?

V naši kulturi, za razliko od lovsko-nabiralskih, obstaja nešteto načinov, kako se preživljati, in nešteto različnih naborov veščin in znanj, ki bi jih otroci lahko pridobili, zato je nemogoče, da bi otroci v vsakdanjem življenju neposredno opazovali vse te spretnosti odraslih. V naši kulturi so otroci večinoma ločeni od delovnega sveta odraslih, zato imajo manj priložnosti, da bi videli, kaj odrasli počnejo, in vključili te dejavnosti v svojo igro.

Vendar pa Peter Gray kljub temu zagovarja stališče, da isti naravni načini učenja, ki tako dobro delujejo za lovce in nabiralce, brez dvoma enako dobro delujejo za naše otroke, ko zagotovimo učno okolje, ki omogoča delovanje teh načinov. Takšno učno okolje predstavljajo demokratične šole. 

Primer novejše demokratično vodene šole je inovativna šola Lumiar. Več o demokratičnih šolah po svetu in o dokazih njihove izobraževalne uspešnosti pa v tem prispevku.


Vir:  https://www.psychologytoday.com/blog/freedom-learn