O UNSCHOOLINGU IZ PRVE ROKE

Najstnik iz Pensilvanije v videu razloži, kaj je unschooling.
Originalni video najdete tukaj, spodaj pa lahko preberete zapis vsebine v slovenščini.

 

Vir: Pexels

☝☝☝V zadnjem času sem gledal veliko televizijskih prispevkov o unschoolingu in opazil, da so skoraj vedno slabo predstavili unschoolerje. Ali voditelji niso dobro razumeli ali niso dobro razložili ali so uporabili slabe primere … Veliko stvari me je zmotilo. Zato danes želim razložiti unschooling, in sicer kot nekdo, ki je unschooler že vse življenje. Govorim samo iz svojih izkušenj z unschoolingom. Unschooling se pojavlja v najrazličnejših oblikah, tu pa govorim samo o tem, kako to delam jaz. Torej ne poskušam govoriti v imenu nikogar drugega. Prav tako nikomur ne poskušam dopovedati, da naj se odloči za unschooling, poskušam samo razložiti, zakaj to počnem jaz.

Rečeno skrajno poenostavljeno je unscholing preprosto neobiskovanje šole. Namesto v šoli vse učenje opraviš doma. Obstaja tudi šolanje na domu, kjer opravljaš isto delo, kot bi ga opravljal v šoli, le da to počneš doma in te poučujejo starši. V unschoolingu pa ni formalnega (predpisanega, obveznega) dela. Namesto tega se osredotočiš na to, da pridobiš čim več izkušenj, se učiš s hobiji, muzeji, izkušnjami – na kratko: to je učenje skozi življenje. Gre za učenje zunaj učilnice, za izkušanje čim več stvari.

Ko ljudem omenimo unschooling, je eno prvih njihovih vprašanj, kako vemo, kaj moramo znati. To vprašanje lahko pomeni marsikaj. Trenutno se osredotočam na tisto, kar je treba vedeti za življenje. Nekatere stvari, ki te jih nauči svet, so pomembne, ne glede na to, kako se jih naučiš. Menim, da je pomembno poznati osnovno zgodovino svoje države, vedeti, kako deluje tvoja vlada, nekaj osnovne matematike in nekaj drugih stvari. Ni pa treba znati matematike na zahtevnem nivoju, razen če se boš usmeril na področje, ki vključuje takšno matematiko, prav tako kot ti ni treba znati naprednih slikarski tehnik, če ne nameravaš postati slikar. Torej unschooling deluje tako, da se učiš samo tisto, kar boš potreboval za življenje, razen če se hočeš ali moraš naučiti kaj drugega iz kakšnega drugega razloga.

Drugo vprašanje, ki ga ljudje zastavijo skoraj takoj, ko jim poveš za unschooling, je njegova legalnost. Da, je legalen, ampak obstaja nekaj pravil, ki se jih moramo držati. V ZDA se zakoni o unschoolingu razlikujejo od države do države. V Pensilvaniji, kjer živim, je zahtev kar nekaj. Na začetku leta moraš oddati načrt izobraževalne dejavnosti z nekaj širokimi učnimi cilji za tisto leto. Vse leto moraš izdelovati portfolio svojih izdelkov in dejavnosti, pa tudi seznam knjig, ki si jih prebral, ter vse to oddati ocenjevalcu šolanja na domu v pregled. V tretjem, petem in osmem razredu moraš opraviti standardiziran test.

Kaj pa branje? "Bodo unschoolerji brali knjige, čeprav jih nihče ne sili? Bodo prebrali knjige, ki jih morajo prebrati? Kdaj se bodo naučili brati?" Vse to so vprašanja, ki sem jih pogosto zasledil na YouTubu in v novicah o unschoolingu. Unschoolerji so največji bralci, kar jih poznam. Mislim, da je eden od razlogov to, da jih nihče ne sili brati, kot bi jih pri pouku. Lahko preprosto sami od sebe vzljubijo branje. Moja družina ima res rada branje, zato so knjige vedno pri hiši in vsi stalno nekaj berejo. S tem sem bil obdan. To bo zvenelo malo čudno: brati sem se naučil šele, ko sem bil star približno osem let. Prej si pač nisem zares želel. Starši so mi brali veliko knjig, rad sem imel knjige, samo brati nisem znal. Zdaj berem knjige vsak večer. To je pomemben del mojega življenja. Rad berem in verjamem, da je tako deloma zato, ker me nikoli niso silili brati.

Obstajajo unschoolerji, ki začnejo brati še pozneje, kot sem začel jaz, pa tudi taki, ki začnejo veliko prej. To je odvisno od posameznika. So ljudje, ki so zelo motivirani za branje, in taki, ki niso. Zgodi se, kakor se pač zgodi, ampak vedno se zgodi. Ne poznam nobenega starejšega unschoolerja, ki ne bi znal brati. To se preprosto ne dogaja.

Kaj pa formalno delo? Ali kot unschooler izpolnjuješ delovne liste ali delaš z učbeniki? To se od unschoolerja do unschoolerja močno razlikuje. Jaz osebno se vsak teden ukvarjam z matematiko. Moj urnik se spreminja, zato kakšen teden naredim veliko, kak drug teden pa manj. Z mamo slediva knjigi, ki vsebuje vse osnove matematike za predmetno stopnjo, in tako sem se naučil toliko matematike, kot je moram znati. Eden od glavni razlogov, da se ukvarjam z matematiko, je kolidž - želim biti sprejet na kolidž. Vadim samo matematiko, nič formalnega naravoslovja, zgodovine, geografije in tako naprej.

"Kako se bodo mladi seznanili z novimi stvarmi, če ne v šolskem sistemu? Kako bodo našli hobije?" To je bizarno. Unschoolerji imajo največ hobijev, kar sem jih kdaj videl. Imam čas raziskovati nove stvari, ker ne hodim v šolo. Na primer: pred kratkim me je začelo zanimati grafično oblikovanje, zato sem se prijavil na spletni tečaj in spoznal nekaj osnov. To je bilo mogoče, ker sem imel čas za to, saj nisem v šoli. Imel sem tudi čas napisati besedila za te videe, jih posneti in urediti; imel sem čas delati na kratkih filmih in čemer koli drugem, kar sem si zaželel. Zato sem unschooler. Menim, da je unschooling zelo enkratna vrsta izobraževanja in upam, da bo ta video čim več ljudem pomagal razumeti, kaj to je.☝☝☝


Unschooling in druge alternative klasičnemu šolskemu sistemu sem predstavila tudi v knjigi Šola, kam greš? Več o njej TUKAJ.

KAREL GRŽAN: 95 TEZ ZA IZHOD IZ SLEPE ULICE IZOBRAŽEVANJA

Konec oktobra je pri založbi Sanje izšla drobna knjiga patra Karla Gržana: 95 tez za izhod iz slepe ulice izobraževanja. Že prej (2017) je avtor napisal odmevno knjigo, katere naslov se začne podobno: 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. Gre za poziv, da se odvrnemo od krivičnega in zločinskega hrematizma in obudimo nauk ekonomije, katere temeljno poslanstvo je skrb za dom – poskrbeti za slehernika.

Izraz »hrematizem« veliko nastopa tudi v tezah za izhod iz slepe ulice izobraževanja, zato najprej razložimo njegov pomen: hrematizem je stanje družbe, ki temelji na bogatenju posameznikov na račun večine, ki je v odnosu do njih v bolj ali manj suženjskem razmerju.

Na začetku pisec opozarja bralce, da bodo med branjem tez »prebujeni v odsev nelagodja, ki ga v izobraževalnih procesih doživljajo preštevilni učenci.« Nato nadaljuje, da to nelagodje vzdržuje namerno, ker so utesnjujoča stanja dobra priložnost, saj nas sama po sebi odvračajo od zastaranih konceptov in nas primorajo k iskanju novosti; stiska nas (slej ko prej, zlepa ali zgrda) iztisne iz slepih ulic v iskanje poti, v katerih prepoznamo ustreznejše bivanjske načine.

2. teza:
»Vztrajanje v slepi ulici labirinta je nespamet, v kateri nas želijo zadrževati/ohranjati tisti, ki se z mrtvilom (o)hranijo. Čeprav izkustvo prebuja uvid, da smo se znašli v slepi ulici labirinta, nas vzdrževalci duhamornosti vedno znova prepričujejo, da je treba v sedanjo smer dodati le novost. In nas z novimi dodatki v zastarani osnovi vrtinčijo v mrtvem kotu življenja do neznosnosti.« /.../
»Upravljavci hrematizma nas z dobro premišljeno premetenostjo zapredajo v ustaljenost za suženjsko pridnost in učinkovitost.« (stran 20)

»Priča smo robotizaciji v mehanizmu hrematizma, v katerem je človek vedno bolj izključno potreben kolešček za pridobitništvo. Zasičene s povečini odvečnimi informacijami/vsebinami in ob tako zgoščenih urnikih, da ostajamo le na površju funkcionalnosti, nas lažje ohranja v brezosebnem učinkovanju. Ker smo odtujeni osebnemu in socialnemu jedru, nas tudi etični čut/uvid težje budi v primernejše delovanje.« (stran 27)

11. teza:
»Natančno si zapomniti podatke -> pravilno jih ponoviti -> odlično oceno dobiti je sestavni del ukalupljanja v koncepte (tudi hrematistične) razosebljene uporabnosti.« (stran 28)

»Človeštvo je tim, je ekipa – je kakor eno telo. V njem ni več ali manj vrednih udov – slehernik je dragocen povezovalnik v tkanini življenja. Prav v drugačnosti drugega je evolucijski naboj za preseganje ustaljenosti.
Vredni učitelji življenja in voditelji so le tisti, ki znajo raznolikost vzpostaviti v sodelovanje in dopolnjevanje. Nedopustno krivična so splošna merila. Ni vsak za vse; za vse smo le kot sodelujoča ekipa.« (stran 33-34)

Karel Gržan svari pred nevarnostmi: Odrasli praviloma otrokom »želimo samo dobro«, in pri tem hote in nehote, odkrito in prikrito izražamo svoje želje in pričakovanja, kakšni naj bi (po naših prepričanjih) bili, da jim bo v življenju šlo dobro. Otroci v želji po prejemanju naših potrditev postanejo »igralci naših pričakovanj« in se odtujijo od sebe.

Druga nevarnost je negativizem: otroke nenehno opozarjamo, kje bi se morali še izboljšati, in prezremo ter zanemarimo tiste plati, kjer so odlični. Tako tudi sami postanejo pozorni samo ali predvsem na tisto, kar ni dobro, kar še manjka, kronično spregledujejo razloge za zadovoljstvo (s seboj) in se vse življenje otepajo z nizkim občutkom lastne vrednosti. Pisec v besedilu pogosto poziva, da mora biti vsak posameznik potrjen v svojih močeh in ljubeče sprejet/spremljan v svojih šibkostih. Na nivoju skupnosti pa moramo namesto tekmovanja spodbujati medsebojno dopolnjevanje: kjer je eden šibak, je drugi močan, skupaj pa smo močni v vsem in zmoremo vse. Obsoja spodbujanje tekmovalnosti in poziva k medsebojnemu dopolnjevanju, sodelovanju. Namesto polarizacije (en primer so debatna tekmovanja) bi mladino morali usmerjati k skupnemu preseganju razlik.

Nevarnost vidi tudi v izrazih, ki jih je obremenila manipulativna uporaba, na primer »biti priden« –v pomenu slepe predanosti.

»Še posebej se hipnotična beseda priden ne bi smela uporabljati v procesu izobraževanja, saj po večini izraža le slepo vdanost ponavljanju, obenem pa s svojo hipnotično močjo ustavlja proces preraščanja. Biti priden pomeni dobro se naučiti -> pravilno ponoviti -> odlično oceno dobiti. Kot potrjuje tudi nevroznanost, je ta način prefinjeno ukalupljanje v ustaljenost. Potrditev naše osebne vrednosti z besedico priden in za povrhu še nagrada dobra ocena (…) je past, v katero se z lahkoto ujamejo posamezniki, ki tako zapadejo v slepo uslužnost, podrejenost, saj želijo biti prepoznani in potrjeni kot vredni. … Ta manipulativni model se začne v vrtcu, nadaljuje v šoli, potem pa z uslužbenci v sistemu hrematizma.« (stran 37)

24. teza:
»V navdih nam je lahko tisti antični model izobraževanja, ko so učenci stopali z učiteljem po stebrniku (hodniku s stebri) in odgovarjali na njegova vprašanja – miselne izzive. … Ne ponavljavščina, pač pa miselni preboji, začinjeni z izvirnostjo posamezne osebnosti, so bili odličnost v poučevanju.« (stran 44)

»Pedagoški proces bo moral postati izobraževanje z dodano vrednostjo oz. celostna (holistična) vzgoja! Da ne bo pomote: ne gre za to, da bi bila šola manj zahtevna; gre le za to, da bi bila manj moreča. … Ni problem v zahtevnosti, tudi ne v strogosti, pač pa v odnosu.« (stran 50)


Ob branju knjižice me je prijetno presenetilo, da je cenjeni avtor na dveh mestih citiral tudi mene - kot avtorico knjige Šola, kam greš?
👊👌👍😊🙌