ODPRTO PISMO ŠOLSKI MINISTRICI IN RAVNATELJU

 (napisala mama dveh osnovnošolcev)

Spoštovana gospa ministrica Simona Kustec, spoštovani gospod ravnatelj,

odločitev je torej padla, 18. maja gredo obvezno v šolo učenci prve triade. S kakšnim namenom? Da se bodo več naučili? Da ne bodo prikrajšani za znanje? Socializacija (če se temu lahko tako reče)? Da jih psihično »zlomite« z neživljenjskimi ukrepi? Da si bodo zadnji mesec šolskega leta 2019/2020  za vselej zapomnili po tem, da so se morali drug drugega »bati«? Da so se gibali po označenih koridorjih, držali varnostno razdaljo …? Pa ste prepričani, da je to pri tako majhnih otrocih sploh izvedljivo? A bo učitelj redar, varnostnik? Če bo učitelj striktno upošteval vaša priporočila in varnostne ukrepe, potem kaj več kot to ne bo mogel biti. Otroci niso roboti in tudi učitelji so le ljudje. Kaj pa pravijo razvojni psihologi?

V šolo bodo lahko vstopili otroci, za katere starši podpišejo izjavo, da ne kažejo znakov obolelosti s covid-19. Kaj pa tisti, ki bi morebiti virus vseeno imeli in kljub temu ne kažejo znakov? Kaj pa tisti, ki imajo npr. vročino in jih starši v stiski, ker potrebujejo varstvo, vseeno pošljejo v šolo po zaužiti dozi antipieretika?

Pri bistveno pomembnejših zadevah nas zdravstveni strokovnjaki nikoli ne vprašajo za mnenje, s pojasnilom, da nismo kompetentni. A zdaj pa smo postali kar naenkrat strokovnjaki, ki lahko presodimo in s pisno izjavo celo prevzamemo odgovornost? Presodimo, če je (ali če ni) otrok dovolj zdrav, da obiskuje šolo? In da je (ali pa ni) otrokov upokojeni stari starš, morda tudi kdo drug od družinskih članov, ki živi v istem gospodinjstvu in se bori s kronično boleznijo, dovolj varen tudi, če je otrok vsakodnevno izpostavljen (večji) skupini oseb? Sicer so zdravstvene omejitve zapisane v dokumentu »8. korespondenčne seje v letu 2020«, a tam navedena bolezenska stanja so veliko hujša od tega, kar je stroka do sedaj opisovala kot rizična stanja. Bolnike z opisanimi bolezenskimi stanji namreč ogroža že sezonska gripa! Torej hočete povedati, da je bila stvar do zdaj umetno prenapihnjena?

Vsa otroška igrišča so zaprta, omejeno je druženje oz. prepovedano druženje večjih skupin. A to pa ni sporno, da bo približno 15 otrok + učitelj/ica, ki se bo trudil/a otrokom dopovedati, da ne smejo stikati glav, vsaj polne 4 ure sede zaprtih v razredu? Ob dejstvu, da se bo mnogo razredov tudi delilo v manjše skupine, bo zadnjih 6 tednov mnoge otroke poučeval tudi čisto drug učitelj, ki otrokovega dela do sedaj sploh ni poznal. Da niti ne preidem na temo WC, ki je pri manjših lahko velikokrat izgovor, da se sprehodijo po šoli … Ali bo učiteljica šla za otrokom na WC, da bo preverila, ali ravna po predpisih? Ali mu bo omejila število obiskov stranišča? Ali je bo pol ostalo v razredu, da bo imela pod budnim očesom preostanek razreda - ali naj se preprosto raztrga? Ali pa bodo učenci morda dobili plenice, da ne bodo odhajali iz razreda?

Jutranje varstvo in podaljšano bivanje: starši, ki gredo v službo zgodaj zjutraj, bodo morali otroka pripeljati v jutranje varstvo. Ali bodo vsi učitelji prisotni tako zgodaj zjutraj, da bodo vsi zgodnji otroci lahko že od jutra pri svojem učitelju, ali se bodo pač malo premešali do takrat, ko se pouk začne zares po urniku? Starši, ki delajo od doma, bodo prav tako v okviru svojega delovnega časa dostavljali otroke v šolo. Prav tako podaljšano bivanje … Ali bo z učenci, ki bodo potrebovali ta način varstva, ostala njihova učiteljica, ali se bodo po rednem pouku spet pač malo pomešali do skupine 15 učencev? Ali zahtevate, da bodo učitelji prisotni s svojim razredom od npr. 6.30. do 16. ure, da se učenci ne bodo mešali med seboj?

Prehrana v šoli: bodo tudi zaposleni v šoli, od učiteljev do kuharjev, hišnikov, čistilk itd., podali pisno izjavo, da ne kažejo znakov okužbe, čeprav se bodo po priporočilih ves delovnik kuhali pod masko? Kaj pa, če je npr. kuhar/ica, ki bo 3x kihnil/a ob pripravi malice, okužen/a brez simptomov? Banalno, ampak še zdaleč ne toliko kot vsi vaši ukrepi, ki ste jih postavili glede zadnjega meseca šolanja za prvo triado.

Če je cilj socializacija, naj gredo v šolo vsi otroci, po običajnem starem sistemu, ker le tako bodo deležni normalne socializacije. To, kar pa je v planu od 18. maja naprej, pa še zdaleč ni socializacija, temveč psihično nasilje nad najmlajšimi in njihovimi starši! 

Vir: Pixabay

Razumem, da so mnogi starši v stiski, ker nujno potrebujejo varstvo za svoje otroke. Takšni najbrž tudi ne živijo skupaj s starimi starši oz. nimajo možnosti varstva pri starih starših. Moramo pa se zavedati, da v mnogih družinah živijo pod isto streho tri generacije, a ne zato, ker bi jim bilo tako ljubo, temveč zato, ker je tako »ceneje«, lažje … Ob tem naj spomnim na izjavo gospe Beović, ki je dejala, da pred začetkom šolanja priporoča razselitev v primeru, kjer v istem gospodinjstvu živijo tri generacije. SRAMOTA! Kam naj pa gredo, morda v kak dom upokojencev? V katerega od tistih, ki jih je virus nekoliko izpraznil? Torej tisti stari starši, ki se po priporočilu še niso razselili, ker jim gospa Beović še ni plačala najemnine za novo bivališče, bodo zdaj dodatno/ponovno ogroženi, saj so rizična skupina! Če bi malčki ostali doma, bi lahko bili brez težav v varstvu starih staršev, saj ob upoštevanju predpisov niso imeli stika z drugimi ljudmi in niso morebitni vir okužbe, zdaj pa … Zdaj pa se lahko zgodi, da bodo starši delali v popoldanski izmeni, otrok bo moral dopoldne v šolo, popoldne pa bo v varstvu pri – starih starših, ki so rizična skupina. Bravo!

Pa še eno vprašanje se mi poraja ob vsem tem. Ali bodo ti najmlajši res zamudili toliko učne snovi, če zadnjega meseca ne preživijo v šoli? Ali to pomeni, da bodo zdaj delali s polnim zagonom (no, smo že ugotovili, da učitelj ob redarski dejavnosti verjetno ne bo zmogel kakovostno nadaljevati učne snovi), da bodo nadoknadili vse zamujeno? Sicer pa, koliko so zamudili, saj starši menda po programu nadaljujemo učno snov na daljavo? Ali bo zdaj tako, da se bo morebitno zamujeno snov poskušalo »spraviti not« v dopoldanskem času v šoli, kar bo ostalo, pa bo popoldne za domačo nalogo in bomo starši doma še naprej učitelji, otrok pa cel dan v šoli in »v šoli«?

In če se del otrok ne bo vrnil v šolske klopi, kakšna bo podpora učiteljev? Ali jih boste raztrgali in bodo sočasno delali z obojimi - s tistimi doma in tistimi v klopeh?

Prosim, odprite oči in ne poskušajte na vsak način, z vso silo uničiti otrok, če vam je sploh kaj mar zanje in njihove družine. Nujno varstvo za otroke, ki ga res potrebujejo, se da urediti veliko manj stresno za učitelje, za tiste, ki bodo potrebovali varstvo, in tudi za tiste, ki bi šolanje brez težav do konca tega šolskega leta zaključili na način, ki smo ga sedaj že vsi dobro usvojili. Gre za otroke 1. in 2. razreda, pri katerih je ocenjevanje le opisno in po prvih priporočilih v teh časih niti ne obvezno, ter 3. razreda, za katere je bilo priporočilo ocenjevanja že podano, podobno kot za tiste, ki bodo šolanje lahko zaključili na daljavo. Tudi učitelji prve triade bi lažje opravili še ta zadnji mesec na daljavo, saj bi opravljali svoje delo in ne bi v zadnjem mesecu postali še policaji.

Mnogi otroci se veselijo, da se bodo lahko vrnili v vrtce, šole, da se bodo lahko spet družili s svojimi prijatelji. Glede na vsebino dokumenta »Higienska priporočila za izvajanje pouka v osnovni šoli (za učence prve triade in devetošolce) v času epidemije covid-19« to sploh ne bo druženje in igra, ampak dresura. Zdi se, kot da je osnovni namen poneumljanje otrok in priprava bodoče družbe, ki bo po vsaki podobni izkušnji bolj krotka in lažje vodljiva.

Iz vsega doslej zapisanega lahko torej sklepam le dvoje: ali se poskuša izvajati socialni eksperiment na najmlajših ali pa preprosto z virusom še nismo tako daleč, da bi bilo varno, da se otroci vrnejo v šole. A zakaj najmlajši? Če smo po mnenju stroke epidemijo premagali, naj se v šole vrnejo vsi učenci, in to na enak način, kot se je to počelo pred zaprtjem – torej brez nesmiselnih omejitev. Če pa je še nismo, pa naj tudi prva triada nadaljuje šolanje na daljavo.

Doslej smo v vseh medijih slišali le pozitivne besede, da je sistem šolanja na daljavo dobro stekel, čeprav so bili prvi tedni kar zahtevni. Vsi skupaj, tako učenci kot učitelji in starši, smo vložili veliko truda, da je sistem stekel. In po vsega 7 tednih 'odkrivate Ameriko' in za naslednjih 6 tednov, kolikor manjka do poletnih počitnic, forsirate nov način. Da trenutni način očitno ni tako slab, potrjujete s tem, ko ga ohranjate za otroke od četrtega do osmega razreda.

V poznih nočnih urah smo tudi prejeli obvestilo vodstva šole s pripetima izjavama in vprašalnikom. Vodstvo šole nam ob tem tudi sporoča, da se na »šoli /…/ zaveda/jo/, da bo ponovni prihod v šolo tako za /starše in otroke/ kot za /šolnike/ stresen in negotov«. Starši smo ob navedenih priporočilih, ukrepih in sistemu, ki se obeta, že sedaj v veliki negotovosti. In vi, ministrstvo za izobraževanje, forsirate ta »novi projekt«, čeprav veste in tudi šolniki se zavedajo, da lahko na mnogih otrocih pusti več škode kot koristi!

Za vse nas, ki ne živimo v mehurčku in se poskušamo držati zdrave kmečke logike, pač obstajata samo dve opciji: šola tako kot pred pandemijo ali pa poučevanje na daljavo tudi naslednjih šest tednov.

Lea S. V. (mama dveh šoolobveznih otrok, ki ju vaš »socialni poskus« različno obravnava)

PORAST USTVARJALNOSTI V ČASU ZAPRTIH ŠOL

Matjaž je v času prvomajskih počitnic v skupini na Facebooku Kje vas čevelj žuli? - Šolstvo objavil vprašanje:
 
"Kdo opaža povečano ustvarjalnost pri otrocih, zdaj ko ni šole?"

Sam je svoja opažanja (je oče študenta in srednješolke) opisal takole:

"V bistvu ne morem verjeti, kaj se dogaja ... Dobesedno ’profi’ softwerske umetnine; peciva, ki si jih v sanjah ne moreš zamisliti; mejkapi, da dol padeš; ideje, da ne veš od kje ... In pri tem sta oba super zadovoljna z učenjem na daljavo. Delata izpite, teste, se učita, da kar zgineta …"
 
Odgovori drugih staršev so bili po moji hitri oceni v razmerju približno 1 proti 3 v korist pritrdilnemu odgovoru. Navajam primere.


NE:

~ Ne, enako ustvarjalna sta kot prej.  

~ Ne. Moj osemletnik "umira", ker nima športa in druženja z vrstniki.
 
~ Pri nas ni boljše, marveč vsak dan slabše. Nobene volje za delo za šolo, nič. Samo sprašujejo, kdaj gredo v šolo, da pogrešajo prijatelje in da bi se radi družili. Uh, težko je.

~ Pri nas je skoraj isto (to se nanaša na predhodni komentar), razen da naš niti v šolo več ne bi šel.

~ Na žalost ne, je čisto športni tip in pogreša treninge. 

~ Zmanjšane. Moja osemletnica se je polenila. Še violina in karate je več ne zanimata, pa je zelo rada hodila. Če ni rutine ...

~ Ne, še slabše je. Čisto sta ven padli, samo tv bi gledali, pa kregata se, ker si gresta na živce, hkrati pa gresta skupaj spat.
 
~ Niti pod razno. Manjkajo mu sošolci in druženje. Že tako ni neka ustvarjalna duša, je bolj knjižni molj.
 
~ Ne. Isto kot prej. Ustvarjamo pač več, ker je več časa ... tudi prej smo.
 
~ Nič več in nič manj kot v času pred korono. 
 

Vir: Pixabay

DA: 

~ Naš četrtosolec je napisal (mislim, da) pet pesmi v tem času.
 
~ Ja. Pa tudi bolj sproščena in tista prava brezskrbna otroka sta postala. Stara sta pa 14 in 11 let.
 
~ Naš dela kot norec, riše, piše zgodbe, nastajajo izumi, ni da ni … ko omenim šolo pa: uf, a spet ...

~ Travnik ... (dodana je bila fotografija izdelka) -  delo moje hčere v 3. razredu. Uživa v ustvarjanju. Odkar je doma, ustvarja in je popolnoma zaživela. Učenje na domu ji ustreza, poleg tega pa smo vsak dan najmanj dve uri v naravi. Začela je tekoče brati in se super počuti. Rada bi ji omogočila, da bi se vedno tako počutila. Predvsem pa se je z mlajšim bratcem zelo povezala - na popolnoma drugačen način.

~ Pri otrocih ne opažam porasta ustvarjalnosti (je vedno na višku), pri sebi pa nenormalno ...

~ Naši trije veliko pojejo in plešejo, in bolj so povezani.

~ Ja. Že par slik na platnu je nastalo. Veliko rišeta. Tudi razumeta se bolje.

~ Ja, pa tudi manj nervoze in stresa je.

~ Pri nas je več pogovora, več govorjenja, čvekanja, ustvarjanja, risanja ... pozitivno. Socialne stike vzdržuje preko skypa in telefona, nobene hude drame.

~ Moji dve sta se kot sestri zelo povezali, kljub 6-letni razliki v starosti. Prej sta se znali skregat za vsako figo, zdaj pa se odlično ujameta.
~ Dobili so veselje do kuhanja.

~ Naša dva otroka sta stara 4 in 7 let. V času šole in vrtca sta večkrat kot pes in mačka, sedaj pa najboljša prijatelja in ves čas zunaj, na travniku in v gozdu, tisoč in ena igra ... Sploh ju ne prepoznam.
 
~ Moja dva fanta nikoli nista marala ustvarjanja, likovna umetnost je pri obeh najbolj osovražen predmet, zdaj zadnji teden pa ustvarjata umetnine iz kolaž papirja - origami, razne spirale, sestavljanke, vrtavke. Samo gledam in se čudim.

~ Ja, še midva sva bolj ustvarjalna zaradi nje.
 
~ Ja. Sin je čisto zadovoljen. Pravi, da je to najboljša šola do zdaj. Ima veliko časa za stvari, ki jih rad počne, pa tudi za šolo se trudi bolj, kot se je pri običajnem pouku.

~ Mojim štirim (trije osnovnošolci in en vrtičkar) sploh ne sledim več: v teh tednih izolacije so iz grma na sosednjem polju naredili hišo z vsemi prostori, indijanske šotore iz leskovih prekel, ognjišče, sledila je gostilna “Njam - njam” na škarpi, potem so se naučili nekaj čarovniških trikov, naredili plakat, izvedli celo marketinško akcijo po naselju in privabili gledalce na našo ulico (predstava trikov je bila “free-prostovoljni prispevki dobrodošli”). Ko sem šla ven pogledat, kaj se dogaja, me je skoraj kap zadela. Pa še je tega ... saj pravim, ne dohajam. Zdaj med počitnicami so itak od jutra do večera zunaj; če delajo za šolo, pa samo nekaj na hitro spackajo, da gredo lahko čimprej ven. Meni je najtežji problem zdaj motivirat jih za šolo. Sicer so bili pa prej razmeroma vestni in v šoli vsi brez problemov.
 
~ Ja, vsaka stvar se zgodi z nekim namenom. Otroci so se malo spremenili. Verjetno je to znak, da je naš šolski sistem popolnoma zgrešen. Ohranimo to energijo še naprej.

~ Moja dva sta se zelo povezala, vse počneta skupaj, kljub temu, da je med njima 4 leta razlike. Ko sin dela za šolo, mala fullll sodeluje, on njo uči ... ni da ni počneta skupaj, kar pred karanteno nista skoraj nič, sta bila bolj kot pes in mačka.
 
~ Ja. Končno dovolj časa za gradnjo lego mesta.

~ Sine (16) je popolnoma zgrešil srednjo šolo. Kuha kot masteršef.

~ Ja, naša četrtošolka je že prej rada ustvarjala, zdaj pa je še bolj zagnana v vse smeri. Končno lahko počne, za kar prej ni imela časa - riše, ustvarja, izdeluje razne pripomočke, … za našega 6-mesečnika je izdelala ropotulje iz odpadne embalaže in še bi lahko naštevala.
 
~ Ja. Sicer pogrešata sošolce, vendar si ne predstavljate, kaj vse sta se naučili doma, in kaj vse sta samoiniciativno in samostojno ustvarili! Mi smo iz dneva v dan presenečeni.

Ob branju pritrdilnih odgovorov opazimo, da se pri mnogih ni samo razcvetela ustvarjalnost, pač pa so se na višjo raven premaknili tudi odnosi med sorojenci.
 
Ko beseda teče o ponovnem odprtju šol, so odzivi spet različni. Nekateri komaj čakajo (bodisi starši, bodisi otroci ali pa oboji), drugi si želijo dokončati šolsko leto od doma, saj so se dobro ujeli v novem ritmu. Posamezniki izpostavijo, da bi si tudi jeseni želeli pouka na daljavo, ali pa razmišljajo o prehodu na šolanje na domu.
 
Najmanj, kar lahko potegnemo iz tega, je: družine, otroci, vsi ljudje smo različni in imamo različne potrebe. Zato je skrajni čas, da šolski sistem ponudi več raznolikosti - izbirnosti v pristopih in programih pridobivanja osnovne izobrazbe. En model šole ne more ustrezati vsem.