četrtek, 15. avgust 2019

PREPROSTA IGRA ZA PREMAGOVANJE BRALNIH TEŽAV


Preberite opis igre za učenje in trening povezovanja črk z glasovi, glasov v zloge in te v besede. Primerna je za vsako družino in zlahka jo naredite sami. 📌📐📏

Zapisala: Maja Bertoncelj Smrekar


 

📚📚📚Moja hči je v prvem razredu razvila paničen strah pred branjem, ker ji ni in ni šlo (kasneje se je izkazalo, da ima disleksijo). Že pri dveh letih je poznala vse črke. Do šole ni kazala kakšne posebne volje do branja, v šoli pa se je takoj zataknilo, ker ji povezovanje črk in zlogov ni in ni steklo. Z branjem sploh ni hotela več niti poskusiti, zato sem ji naredila igrico. Na računalnik sem napisala približno 3 centimetre velike tiskane črke (pisava Arial), vso abecedo, in to sva skupaj razstrigli na kvadratke. Te smo dali v platneno vrečko in žrebali iz nje. Ko si potegnil listek ven, si povedal, katera črka je to. Pa smo se vsa družina igrali to kakšen teden.
💛
Sledil je 2. nivo. Zdaj sem napisala vse možne zloge: BA, BE, BI, BO, BU, CA, CE, CI, CO, CU, ... Spet sva razstrigli na kvadratke. Potem je kak teden ali dva veselo sortirala zloge k pripadajoči prvi črki - torej v vrsto B, BA, BE, BI, BO, BU; pa v naslednjo vrsto C, CA, CE, CI, CO, CU, in tako naprej vse do Ž. Zlaganje v urejene vrste je bilo že od nekdaj njeno veliko veselje. Vsakič, ko je vzela v roko listek z zlogom, je naglas izgovorila zlog.
💛
!!!(Ko otroku ponudimo listke z zlogi BA, BE, BI, BO, BU, mu seveda mi povemo, kako se to izgovori; prav tako kot mu povemo, kateri glas sodi h kateri črki. Pričakovati, da bo otrok avtomatično povezal črki v zlog, je povsem napačno izhodišče! Veliko je otrok, ki jim to ne steče povsem samodejno. Na začetku lahko otrok vleče listke, mi pa izgovarjamo. Moji hčeri je bila zelo všeč stara izštevanka - A, E, I, O, U, mame ni domu! To je deklamirala kot pesmico. Ko smo dodali zloge, je pa ponavljala -
BA, BE, BI, BO, BU,
mame ni domu!
CA, CE, CI, CO, CU,
mame ni domu!
DA, DE, DI, DO, DU,
mame ni domu!

Tako si je zapomnila zloge - kako se kateri zapiše in kako se izgovori.)!!!
💛
Ko je to že gladko teklo, je bil čas za 3. nivo: V platneno vrečko smo dali listke z zlogi. In smo spet žrebali. Kar si potegnil iz vrečke, si izgovoril. Sledil je prelomni 4. nivo: Iz vrečke si potegnil najprej en listek, izgovoril zlog, potem pa še drugi listek in izgovoril še ta zlog. Listka si položil enega zraven drugega in skupaj prebral oba zloga – na primer BA-CE. Dejavnost se ji je zdela sila zabavna, ker so bile te "besede" pogosto prav smešne, hkrati pa ni bila obremenjena, da bo kaj prebrala narobe, saj so bile besede tako ali tako izmišljene. Tu in tam pa se je seveda zgodilo, da je nastala kakšna znana beseda.
💛
To igrico smo se potem igrali kar nekaj časa in se vsakič pošteno nasmejali zraven. Čez čas je starejši sin po pomoti izžrebal tri listke in tako smo dobili besede s tremi zlogi in s tem prešli na 5. nivo.
💛
Kasneje smo dodali v vrečko po več kompletov zlogov in tako dobili besede, kjer se lahko zlogi tudi ponovijo. Na koncu smo dodali še listke s posameznimi črkami. Tako si lahko izžrebal na primer BA-N-GO. Potem je hči želela sama sestavljati svoje izbrane besede. Spet so morale črke in zlogi lepo v urejene vrste. In potem je lahko sama sestavljala MA-MI, DA-DI, BA-BI, DE-DI, pa vse do PO-KE-MO-N!
💛
Tako smo v nekaj mesecih skozi nivoje uspešno premagali njen paničen strah. 💪 Če zdaj pogledam nazaj, bi bilo takšne aktivnosti otroku idealno ponuditi povsem na začetku opismenjevanja in ne šele, ko/če se pojavijo težave in je otrok že frustriran. Branje zaradi disleksije sicer še kar nekaj časa ni bilo lahek izziv, ampak igra je pripomogla, da ni izgubila volje. Zdaj pri 14 letih izjemno rada bere – je pravi knjižni molj. Glasno branje je še vedno težavno, ampak nič zato. Glavno, da uživa v branju zase!📚📚📚


ponedeljek, 12. avgust 2019

DANIEL RADCLIFFE "ZLOMI UROK" DISPRAKSIJE


Daniel Radcliffe ne skriva, da ima dispraksijo. Igralca verjetno niti ne moti tako zelo, da si ne more zavezati vezalk. Zvezdniku, ki si je z upodobitvijo lika Harryja Potterja prislužil pravo bogastvo, tudi zaradi njegove nečitljive pisave ni treba preveč skrbeti. Vendar je z javnim razkritjem, da trpi za nevrološkim stanjem dispraksijo, naredil veliko uslugo tisočem sotrpinov, ko je širokim krogom obelodanil to malo znano nevrološko motnjo.

Dispraksija ali razvojna motnja koordinacije, ki so jo nekoč precej posmehljivo imenovali sindrom nerodnega otroka, je motnja organizacije gibanja, ki povzroča težave s koordinacijo in izvrševanjem preprostih nalog.


Vir: https://www.irishmirror.ie
Vir: https://www.irishmirror.ie

 






Pogosto je ne jemljejo resno. Raziskava, ki jo izvaja Dyspraxia Foundation (Fundacija za dispraksijo), je odkrila, da skoraj tri četrtine vprašanih meni, da so vedenjski in učni problemi, značilni za dispraksijo, preprosto izgovor za poredne ali moteče otroke. A raziskave kažejo, da se problemi nadaljujejo še dolgo po otroštvu. Dr. Amanda Kirby iz Raziskovalnega središča na Univerzi v Walesu bo kmalu objavila raziskavo, ki je zajela 120 odraslih v visokem in višjem izobraževanju, katerim so v otroštvu diagnosticirali dispraksijo. Ugotovila je, da jih ima od 60 do 70 odstotkov še vedno težave z osvajanjem veščin. Nekemu moškemu je mama celo še vedno umivala zobe.

“Če ste kadarkoli živeli z otrokom z dispraksijo ali ga poučevali, veste, da je resnična in da bo ostala,” se strinja Wendy Fidler, svetovalka v forenzičnem izobraževanju. “Poznam mladenko, ki je zelo bistra, a ima dispraksijo. Po daljšem času se je vrnila z univerze in šla zvečer ven, mama pa jo je spomnila, naj zaklene vrata, ko se bo vrnila. Zjutraj so bila vrata odklenjena. Mama jo je oštela, hči pa je planila v jok in rekla, da je pozabila vrstni red korakov, kako se to naredi. Pred odhodom na univerzo se je naučila zakleniti domača vhodna vrata tako, da je to nalogo razdelila na manjše korake, a ko tega dolgo ni počela, ji je postopek ’ušel iz glave’.”

Ljudje z dispraksijo so lahko nadvse inteligentni, vendar se težko naučijo natančnih, določenih gibov in fizičnih dejavnosti, zato se zdijo okorni in nerodni. Novih spretnosti se ne naučijo nujno avtomatično, in potrebujejo več ponavljanja, da bi si jih zapomnili - tudi pri tako navidezno preprostih stvareh, kot je lovljenje žoge ali zapenjanje gumbov.

Vzrok vsega tega je neznan, vendar verjamejo, da gibalni nevroni - živčne celice, ki nadzorujejo mišice - v možganih oseb z dispraksijo ne morejo ustvariti primernih povezav, zato njihovi možgani potrebujejo več časa, da predelajo informacije.

Trenutno ocenjujejo, da ima v vsaki učilnici en otrok dispraksijo - približno dva do deset odstotkov populacije. The Dyspraxia Foundation trenutno izvaja raziskave, da bi lahko okrepili stopnjo ozaveščenosti med strokovnjaki za poučevanje in pedagogiko.

Objavili so tudi smernice za šole, kjer predlagajo, da ti otroci razdelijo naloge na obvladljive dele, in svetujejo vaje za izboljšanje gibalnih spretnosti. Taki ukrepi lahko tudi preprečijo socialno izolacijo, ki prizadene veliko trpečih.

“Šola zame ni bila prav prijetna izkušnja,” pravi osemindvajsetletna Clare Mason, ki ima dispraksijo. “Nisem imela prijateljev in trpinčili so me. Tako kot Daniel Radcliffe si nisem mogla niti zavezati vezalk. Zaletavala sem se v stvari in na športnem dnevu sem bila vedno zadnja. Ampak to, da sem veliko časa preživela sama, me je vsaj pripeljalo do tega, da sem se vrgla v delo - leta 2000 sem diplomirala na univerzi Westminster in zdaj sem zelo srečna, ko delam z otroki z učnimi težavami.”

Dr. Kirby je ustanovila raziskovalno središče, ko je njen sin pri treh letih dobil diagnozo.

Zdaj, pri dvaindvajsetih letih, sin dr. Kirbyjeve študira za diplomo iz poslovnih ved in trenutno potuje po Evropi z drugimi študenti. Ker je bil “samotni capljač, ki je na športnem dnevu zadnji prišel okrog vogala”, je dr. Kirby zdaj navdušena, ko vidi, da s pomočjo osebnega trenerja preteče tri ali štiri milje na dan. 


“To kaže, da se otroci lahko učijo, če jih primerno poučujejo in če vztrajno vadijo, kar so se naučili,” pravi. “Razlika je samo v tem, da morajo tisti z dispraksijo vaditi bistveno več kot drugi, da bi bili lahko zgolj povprečni.”


Vir: STAY HAPPY

sreda, 03. julij 2019

12 TEZ O "DOBREM" JAVNEM IN "ZLOBNEM" ZASEBNEM ŠOLSTVU


Kako žalostni časi, ko je lažje razbiti atom kot predsodek, je menda nekoč potarnal A. Einstein. Kljub temu se mi zdi, da velja poskušati, pa naj bodo možnosti še tako majhne. V trenutku, ko je bila zavrnjena novela, s katero bi otroci v nedržavnih šolah pridobili pravico do razširjenega programa (podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in pouk neobveznih izbirnih predmetov), se mi zdi nujno oglasiti - pa naj bodo možnosti še tako majhne. Spodaj pišem o dvanajstih predsodkih (njihovo število je sicer precej večje), ki v medijih pogosto veljajo za neizpodbitne, v resnici so pa zelo vprašljivi in zavajajoči.

Fotografiji: Pixabay

1. NEDRŽAVNE ŠOLE OGROŽAJO DRŽAVNE

Nedržavne šole, ki izobražujejo 0,2 % slovenskih otrok (mimogrede: evropsko povprečje je 6 %), ogrožajo državne šole, ki izobražujejo 99,8 % otrok? Resno!? Dodatnih 300.000 evrov za nedržavne šole ogroža slovensko državno šolstvo, ki ima proračun nad 800 milijonov evrov? Resno!? Za primerjavo, o kakšnem znesku govorimo: samo OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani ima proračun 5 milijonov evrov, kar je več kot dobijo vse slovenske nedržavne šole. Referendum, ki ga predlaga SVIZ, bi stal več kot štiri milijone evrov. Še ena primerjava: samo učiteljska nadomeščanja zahtevajo letno 10 milijonov evrov. Če bi nedržavne šole v celoti financirala država, bi to pomenilo dobrega pol odstotka vsega denarja, ki ga namenimo osnovnim šolam. Pol odstotka!
Kdo torej ogroža javno šolo? Če vemo, da je Slovenija v vrhu držav, ki so najbolj znižale delež BDP-ja za izobraževanje v tem desetletju, je vprašanje – vsaj zame – zgolj retorično. Mimogrede: v vladi, ki je zniževala šolski proračun, je skoraj vseskozi tudi stranka uvodoma navedenega borca za javno šolstvo.

2. ZARADI NEDRŽAVNIH ŠOL IMAJO DRŽAVNE ŠOLE MANJ DENARJA
 

Nasprotno: nedržavne šole predstavljajo za državni proračun prihranek, saj jim je iz proračuna treba nameniti manj denarja kot državnim šolam; če so državne šole plačane 100 %, bodo nedržavne po novem samo okrog 60 %, kar pomeni, da država na račun slovenskih otrok v nedržavnih šolah brez vsake slabe vesti prihrani okrog 40 %. Tudi če bi se nedržavnim šolam namenil dodaten denar, s katerim bi 100 % pokrili obvezen in razširjeni učni program, bi država prihranila denar (ne pozabimo – na račun slovenskih otrok!), ki bi ga sicer morala namenjati za vzdrževanje infrastrukture, tekoče stroške … (Prihrani ga zato, ker te stroške krije zasebnik - op. M. Š.)
Nedržavne šole torej niso dodaten strošek – so področje, na katerem država privarčuje. Žalostno dejstvo je torej, da tudi državni učitelji trenutno množično podpirajo odločitev ministrstva za šolstvo o krčenju sredstev za nedržavne šole. S tem nekritično podpirajo neoliberalno agendo, ki v imenu "vitke države" krči sredstva za šolstvo. Če parafraziram spoznanje iz časa nacizma: "Najprej so prenehali financirati nedržavne šole. Bili smo tiho. Ko so prenehali financirati tudi državne, ni bilo več nikogar, ki bi protestiral!"

3. NA NEDRŽAVNE ŠOLE SE NE MOREMO VPISATI VSI, ZATO JIH NE BI SMELI FINANCIRATI

Če se tega dosledno držimo, moramo prekiniti tudi financiranje gimnazije Bežigrad. Tudi tja se ne morejo vpisati vsi, ki si želijo. Iz istega (fizikalnega) razloga: ni dovolj prostora. Kar je mogoče zlahka rešiti – če si ljudje tako želijo vpisa na, npr., waldorfsko šolo, bi bilo demokratično povečati sredstva zanjo. Tako preprosto je to. V zrelih demokracijah.

4. SLOVENSKO ŠOLSTVO SE DELI NA JAVNO IN ZASEBNO

To je ena izmed osrednjih ideoloških manipulacij. Slovensko šolstvo je skoraj v celoti javno – vse šole, takšne in drugačne, tvorijo javno mrežo šol. Res je, da bi šole, ki sestavljajo javno mrežo, lahko delili glede na različne ustanovitelje na DRŽAVNE/OBČINSKE in NEDRŽAVNE. Oziroma na VLADNE IN NEVLADNE. Glede na dobiček bi jih lahko delili tudi na PROFITNE IN NEPROFITNE (da ne bo nesporazuma: najbolj profitne so prav nekatere državne šole).
Zakaj torej zasebne in javne šole? Ne vem. Prve so poimenovane po ustanovitelju, druge pa po namenu in delovanju. Logike je tu zelo malo – razen če je bil namen nedržavne/nevladne šole že od začetka zaznamovati s slabšalnim prizvokom.

5. NEDRŽAVNE ŠOLE KUJEJO DOBIČEK

Ah … Naj povem za waldorfsko šolo. Waldorfska šola je ustanovljena kot zavod, ki ne sme kovati dobička in ga prelivati v zasebne žepe. Po definiciji. Pika.

6. NEDRŽAVNE ŠOLE ZARADI OMEJITVE VPISA VPISUJEJO LE UČNO USPEŠNE UČENCE IN DIJAKE.

Ne drži. Vpisana populacija na nedržavnih šolah je zelo raznolika, saj vpisujejo otroke z različnimi učnimi zmožnosti in iz različnih socialnih okolij. Določene nedržavne šole so tudi priznane po tem, da vključujejo otroke s posebni potrebami v večji meri kot državne šole (waldorfska šola vključuje 11,2 odstotka otrok s posebnimi potrebami).

7. OSNOVNE IN SREDNJE NEDRŽAVNE ŠOLE SI LAHKO PRIVOŠČI IN OBISKUJE LE ELITA.

Ne drži. Socialna slika na osnovnih in srednjih šolah je zelo raznolika, saj jo obiskujejo otroci iz različnih družbenih okolij. Šolnine so namreč večinoma prilagojene premoženjskemu stanju staršev, poleg tega pri šolanju pomagajo tudi šolski skladi. Razslojevanje se bo zgodilo le, če bo vlada uresničila svoje namere – če namreč ne bo finančno podprla nedržavnih šol, jih ne bodo mogli obiskovati otroci iz različnih socialnih okolij. Nedržavne šole bodo lahko obiskovali le premožni.
No, priznam pa, da je ta trditev ena izmed zabavnejših, če jo povem v razredu. Učenci/dijaki se le malokrat tako glasno smejijo. Le nasmeh je bolj grenak, pravi znana slovenska popevka.

8. KDOR ŽELI NEDRŽAVNO ŠOLSTVO, NAJ SI GA SAM PLAČA

Res hočemo to? Takšen je primer ZDA, v kateri je ostro ločeno obubožano državno šolstvo in premožno nedržavno šolstvo. Še enkrat: si res želimo tega? Se res ne zavedamo, da s tem podpiramo najbolj brezobziren neoliberalen šolski model na planetu (ameriškega)? Bi se ne raje zgledovali po skandinavskih šolah ali Nizozemski, kjer so nedržavne šole vzor socialne enakopravnosti, saj jih podpira država in tako omogoča zastopanost različnih slojev? Ej, slovenski levičarji in socialni demokrati - kaj vam niso prav skandinavske dežele vzor?
Naj opozorim še na eno nedoslednost: prav levi politični pol, ki v primeru nedržavnih šol nasprotuje temu, da bi država sofinancirala zasebnike, je zelo odločen, ko je treba zagovarjati sofinanciranje drugih nevladnih organizacij, npr. (zasebnih) založb, kulturnih prireditev, okoljevarstvenih organizacij, društev ... Čemur ne nasprotujem - nasprotno. Zanima me le, zakaj takšna razlika. Zakaj državno podporo lahko prejme, npr., lovsko društvo, šola pa ne? Zakaj, če grem še malo naprej, levi politični pol pogosto brezpogojno podpira skvoterje - zasebnike, ki so zasedli državno oziroma zasebno lastnino? Kako je mogoče, da v enem primeru vidi sofinanciranje zasebnikov, ki uresničujejo javni interes (npr. nedržavne šole), kot sporno, v drugem primeru (skvoterji) pa zahteva, da mestne oziroma državne oblasti omogočijo in podprejo delovanje mladih umetnikov (sicer zasebnikov)?
In še ena pomembna stvar: če država sofinancira program, pridobi tudi precejšen nadzor nad učnim programom. Kar v času "ploščatih zemelj" ni tako nepomembno.

9. NEDRŽAVNE ŠOLE IMAJO ŽE V IZHODIŠČU VEČ DENARJA KOT DRŽAVNE. S ŠOLNINAMI LAHKO SOFINANCIRAJO NADSTANDARD.

Ne drži. S šolninami večinoma pokrivajo razliko, ki nastaja zaradi manjšega financiranja države, npr. stroške vzdrževanja prostorov, opreme, učnega materiala …

10. ČE BOMO FINANCIRALI NEDRŽAVNE ŠOLE, SE BODO TE IZJEMNO RAZŠIRILE IN OGROZILE DRŽAVNO ŠOLSTVO.

Ne drži. Financiranje nedržavnih šol v Sloveniji zmore le malo ustanoviteljev, saj je ustanovitev šole povezana z visokimi stroški. Zagotoviti je namreč potrebno prostore in opremo, ki ustrezajo šolskim normativom. Po novem pa bodo ti stroški še večji, saj bo treba začeti z dvema razredoma. Poleg tega lahko država zagotovi 100 % financiranje nedržavnega šolstva in hkrati omeji njegovo nadaljnjo širitev nad razumno mejo.
Dosedanje 25-letne izkušnje pa kažejo, da zasebno šolstvo ni ogrozilo javnega, temveč ga je obogatilo.

11. NEDRŽAVNIH ŠOL NE POTREBUJEMO, SAJ SE LAHKO VSI VPIŠEJO V DRŽAVNE

V teoriji zelo lepo zveni. A ker učim že skoraj četrt stoletja, sem imel možnost poučevati otroke, za katere to ne drži: ko me ne bi omejevalo spoštovanje zasebnosti, bi lahko opisoval številne usode otrok, ki so v državnih šolah težko zboleli ali šolsko leto zaključili s »totalko«. Zdelo se je, da je njihova šolska pot za vselej zaključena … Na nedržavnih šolah so se razcveteli. Dobesedno.
S tem ne želim reči, da so nedržavne šole za vse. Niso. Poznam tudi take primere.

12. DRŽAVNE IN NEDRŽAVNE ŠOLE NIMAJO NIČ SKUPNEGA
Ni res. Vsi smo v istem čolnu. Družijo nas isti nameni, cilji, nenehni varčevalni ukrepi, včasih tudi pot. Najbolj pa (slovenski) otroci. Če se bomo v nedržavnih šolah zavedali, da smo lahko le tako dobri, kot je državno šolstvo, in če se bodo v državnih šolah zavedali, da so nedržavne šole zato, da šolski prostor bogatijo in ne ogrožajo, se nimamo česa bati. V dobro otrok."



Napisal Klemen Lah, učitelj na waldorfski šoli.

nedelja, 16. junij 2019

SLONI V UČILNICI ali ŠOLE NISO NAREJENE ZA UČENJE


Odlomek iz knjige Šola, kam greš? 


kritika šolskega sistema

Will Richardson je popularen pedagog, pisec, govorec in svetovalec na področju šolstva. V nastopu na TEDxWestVancouverED, katerega posnetek lahko najdemo na kanalu Youtube, je razkril opažanja, kako se praksa v šolah razlikuje od tega, kar (praktično vsi – intuitivno) vemo o učenju. Naslov posnetka je The Surprising Truth About Learning in Schools (»Presenetljiva resnica o učenju v šolah«). V nadaljevanju povzemam njegov govor.

V zadnjih desetih letih je potoval po svetu, obiskal številne šole in se pogovarjal z mnogimi učenci, učitelji, starši in politiki. Okrog 50.000 ljudem na različnih delavnicah, predstavitvah, konferencah in v pogovorih iz oči v oči je zastavil vprašanje: »Kako se otroci po vašem mnenju najbolje in najgloblje učijo? Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da bi se otroci učili, si zapomnili naučeno in pozneje gradili na tem?« Praviloma mu ljudje naštevajo te in podobne dejavnike:

  • zanimanje, strast
  • izziv
  • povezava učenja z resničnim življenjem - učenje za določen namen
  • družba ljudi, ki se enako predano učijo na istem področju
  • odsotnost časovnega pritiska

Spisek pogojev, ki jih ljudje nikoli ne navajajo kot dobre za učenje, pa je tak:

  • sedenje v klopeh, poravnanih v vrsto,  
  • časovni bloki po 45 minut,
  • enoten učni načrt za vse,
  • ločevanje znanj po področjih (šolskih predmetih),
  • součenci enake starosti,
  • nepoznavanje uporabnosti v resničnem svetu,
  • učiteljev nadzor,
  • odgovarjanje na vprašanja, ki si jih nisi zastavil sam,
  • standardizirano ocenjevanje,
  • poudarek na ocenah,
  • korenčki in palice (kazni in nagrade),
  • odsotnost možnosti izbiranja ciljev in dejavnosti,
  • podajanje znanja od zgoraj navzdol.

Richardsonu se zdi neverjetno, da v skoraj vsaki šoli, ki jo obišče, v skoraj vsaki učilnici, v katero vstopi, vladajo prav ti pogoji, navedeni v drugem spisku. Te pogoje ustvarimo za otroke, od katerih pričakujemo, da se bodo učili. Meni, da je to neskladje med tem, kar verjamemo, in tem, kar prakticiramo, in to neskladje ga je pripeljalo do presenetljive, neprijetne resnice o šolah in o učenju: da šole niso narejene za učenje.

Tega ne verjame samo zato, ker je govoril z vsemi temi ljudmi in obiskal toliko šol, ampak je isto opazoval tudi pri šolanju svojih dveh otrok. Ima hčer, ki je takrat ravno maturirala, in sina, takrat starega 16 let. Ugotovil je, da je njuno samostojno učenje zelo drugačno od njunega učenja v šoli, in ta primerjava se mu zdi zelo pomenljiva. Hči se izredno zanima za zdravo prehrano in telovadbo, v zvezi s tem preko spleta veliko komunicira z izvedenci in drugimi ljudmi, in je v zadnjih dveh letih naredila nekakšen učni načrt zdravega življenja, ne da bi bilo to kaj veliko v povezavi z njeno šolo. Sin je navdušenec nad košarko in se je prav preko tega naučil veliko uporabne matematike, po Willovem mnenju več kot v šoli. Ker ga tako zelo zanimajo rezultati tekem, pa povezanost verjetnosti zadetka z višino loka meta in take stvari, veliko razmišlja o številkah in preračunava.

Richardson je s tem želel povedati, da današnji otroci živijo v času, ko se lahko učijo o stvareh, ki jih zanimajo, naj bo to košarka, zdrava hrana ali karkoli drugega, saj živijo v času obilja (informacij). Imajo dostop do vsega človeškega znanja, do treh in pol milijard ljudi, skoraj milijona aplikacij in tehnologij na napravah, ki jih nosijo v žepu, in kakor je to imenitno, je tudi zapleteno – potrebujejo različne veščine, da bi lahko smiselno uporabili obilje, ki jim je na voljo.

Strinja se s Seymourom Sarasonom, ki definira produktivno učenje kot tisto učenje, ki poraja željo naučiti se več. Učenje je produktivno, ko se zgodi nekaj, zaradi česar se želimo naučiti več; ko se nočemo učiti, pa je neproduktivno. Verjetno se nas večina strinja, da se najbolje in najgloblje naučimo stvari, o katerih smo se želeli naučiti več. V tej resničnosti živita Richardsonova hči in sin ter večina drugih otrok. Resničnost šole pa je, da je bila večina njunega učenja neproduktivna. Ob prihodu domov sta zelo redko rekla: želim se naučiti več o tem, o čemer smo govorili v šoli.

»Sin je prejšnji teden dobil delovni list za preučevanje periodnega sistema kemijskih elementov. Več ur se je učil in si zapomnil vsebino, naslednjega dne pa je opravljal test in dobil sto točk, ampak sprašujem se, ali bi dobil sto točk, če bi čez šest tednov spet opravljal ta test. Sprašujem se, kako bi opravil test čez šest mesecev. Občutek imam, da ne bi bil uspešen, ker se ni želel naučiti več o tem. To ni pomembno za njegove življenje niti mu tega ne predstavljajo tako.«

»Menim, da sploh ni presenetljivo, da večina Američanov (tu bi lahko mirno vstavili ‘Slovencev’, op. M. Š.) ne more opraviti preprostega kviza, in da je tako zato, ker smo pozabili, kar smo se naučili v šoli. Ta za nas ni bila ravno produktivna izkušnja. Nekateri med vami (Richardson nagovarja poslušalce v dvorani, op. M. Š.) za ta kontrast med tem, kar verjamemo, in tem, kar delamo, veste že dolgo. Ni veliko presenečenje, verjetno to ve večina, ampak nočemo priznati. Menim pa, da moramo to priznati takoj, kajti ta kontrast ogroža prihodnost naših otrok. Svet se je močno spremenil in naše možnosti za učenje se ves čas spreminjajo. ... Šole so zgradili za svet, ki ne obstaja več. Šole so zgradili za čas, ko je veljalo: če se hočeš kaj naučiti, če se hočeš učiti algebro, francoščino, Shakespeara ali karkoli, moraš biti tu ob določenem času z določeno osebo in vrstniki iz soseske, da bi predelal učni načrt z določeno hitrostjo in bi te ocenili na določen način. Vsi nosimo v sebi to miselnost, ker smo jo izkusili, ampak ta miselnost začenja razpadati.«

»Eden od največjih problemov šol danes je, da imamo zelo tradicionalen sistem, ki pripravlja naše otroke na tradicionalno idejo dela, ki ne obstaja več.«

Zakaj torej vztrajamo na poti, ki ustvarja to veliko neskladje med tem, kar verjamemo, in tem, kar v resnici počnemo v učilnicah?

»Menim, da je del razlogov za to nostalgija. Udobno je, da starši lahko pogledajo ocene, ki jih je dobil njihov otrok, in razumejo njihov pomen; ali ko šolarji pridejo domov in pripovedujejo o svojih šolskih izkušnjah, ki se ujemajo z našimi šolskimi izkušnjami. Nekateri zakonodajalci še vedno živijo v devetnajstem stoletju, kar zadeva potrebe otrok in kaj naj bi se učili. Moramo se začeti iskreno pogovarjati o tem, kar vemo o učenju - recimo temu sloni v učilnici. Veliko je stvari, za katere vemo, da držijo, a ne razpravljamo o njih, ker če bi razpravljali, bi o vsej izkušnji s šolanjem sprožili pogovor, ki ga mnogi nočejo. Menim, da ne moremo zanikati, da bodo naši otroci pozabili večino stvari, ki se jih učijo v šoli, in to vemo zato, ker smo tudi sami pozabili večino naučenega. Ne moremo več zanikati, da globoko in učinkovito učenje zahteva lastno zanimanje. Če naj se nečesa naučimo za dolgo, moramo priznati, da številne strukture, ki jih imamo v šoli, ne služijo globokemu in učinkovitemu učenju. Šola je edini kraj, kjer je učenje ograjeno s časom, starostjo in s predmeti. To nima veliko opraviti z resničnim svetom in s tem, kako se učimo, ko smo lahko pri tem samostojni. Priznati moramo, da se otroci z dostopom do znanja več naučijo zunaj šole kot v njej. In ne moremo več zanikati, da so trenutni sistem ocenjevanja in sistemi za vrednotenje učencev in učiteljev v najboljšem primeru kontraproduktivni in škodujejo celotnemu procesu.«

Glede na opažanja ob spremljanju mojih otrok skozi šolanje lahko Richardsonovemu govoru v celoti pritrdim.


Več o knjigi Šola, kam greš?, iz katere je zgornji odlomek, lahko preberete TUKAJ.


sobota, 13. april 2019

PROBLEM VRSTNIŠKE KULTURE


Napisala Gita Mateja de Laat.

Družba - in z njo tudi naši otroci - se je spremenila. Otroci in mladi niso več pokorni odraslim, tudi staršem ne, kot s(m)o bili otroci v preteklih obdobjih. Spoštovanje odraslih in avtoritete jim ni več samo po sebi umevno. Zelo dobro se zavedajo lastnih želja, zato so v svojih zahtevah po njihovem uresničenju bolj intenzivni in vztrajni, kot pa smo bile pretekle generacije v svojem otroštvu. To je popolnoma razumljivo, saj so deležni neprimerno več zunanjih dražljajev, kot so jih bili deležni otroci v katerem koli znanem zgodovinskem obdobju. Njihovo miselno in čustveno telo sta nenehno stimulirana. Računalniki, pametni telefoni, TV, revije, filmi, glasba, pa potem še zahteve šole in razne obšolske dejavnosti. Vse te dejavnosti, vsi ti dražljaji zahtevajo njihovo pozornost, burijo njihove misli in razburkajo njihova čustva. Časa zase, za počitek, za sproščanje nimajo oz. si ga nočejo, pravzaprav ne znajo vzeti. Tudi zato, ker je v današnjem času biti sam, preživljati čas v samoti, nekakšen tabu.


Photo by Hannah Nelson from Pexels

Današnja obsedenost z druženjem, z vrstniki, z ustvarjanjem socialne mreže je med drugim tudi posledica popolne institucionalizacije vzgoje in izobraževanja, ki se je razmahnila po drugi svetovni vojni. O tem pojavu podrobno piše kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld. Njegove ugotovitve sem povzela tudi v svoji knjigi 'Kam pa ti hodiš v šolo?'. Več o njej TUKAJ. O nastanku vrstniških skupin obsežno in podrobno piše tudi Britanec Jon Savage v svojem delu Teenage: The Creation of Youth Culture.


Vrstniške skupine in kultura vrstnikov, katerim platformo nudita vrtec in šola, za našo družbo predstavljajo resen problem. Zakaj? Ker preprečujejo, da bi naši otroci dozoreli. Vem, za mnoge nezaslišana trditev. Pa vendarle … vzdržite se kritike v afektu in berite dalje. 

https://www.amazon.co.uk

Otroci posedujejo naravno potrebo po navezovanju na svoje starše oz. skrbnike, odrasli pa v sebi nosimo instinkt, da na to otrokovo potrebo odgovorimo. O tem govori teorija navezanosti, ki jo je postavil John Bowlby, britanski psiholog in psihoanalitik. Navezanost na starše otroku daje čustveno varnost, s tem v njem vzpostavlja čustveno stabilnost, na podlagi katere se lahko optimalno razvijejo miselne sposobnosti. Poleg tega varna navezanost omogoča, da starši in drugi odrasli na otroke uspešno prenašamo konstruktivne vrednote in vzorce obnašanja. Kadar je posameznik čustveno stabilen in razmišlja s svojo glavo ter poseduje konstruktivne vrednote in vzorce obnašanja, je psihološko zrel.

Po drugi svetovni vojni vedno več otrok vstopa v vrtec in potem seveda v šolo, kar je preusmerilo proces navezovanja z odraslih na vrstnike. Torej, otroci so se začeli navezovati na svoje vrstnike, saj z njimi preživijo največ svojega časa. Otrokovi vrstniki pa so enako nezrela bitja kot on sam. Tako je nastala vrstniška kultura, ki ustvarja in vzpodbuja nezrele vrednote in vzorce obnašanja: osredotočenost na zunanji izgled, na materialne dobrine in družbeni status. Roko na srce, to so pravzaprav glavne vrednote, po katerih se ravna večina članov naše družbe. Uspešno jih spodbujajo in ohranjajo tudi mediji, ki v kolektivno zavest lansirajo vprašljive vrednote popularne kulture. Neufeld v svojem delu Hold on to your kids: Why parents need to matter more than peers podrobno razloži vpliv nezrele vrstniške kulture na družbo kot celoto. Na kratko: naša družba postaja strašljiva 'flatland'.


https://www.amazon.com
  
Znašli smo se v začaranem krogu: naši otroci so popolnoma podvrženi kulturi vrstnikov, ki je po mojem mnenju identična z obstoječo popularno kulturo, in odraslim se to zdi čisto normalno, ker smo tudi mi podvrženi kulturi vrstnikov naše generacije. Kako prelomiti ta začaran krog?

Odločilni korak moramo narediti odrasli (starši, učitelji, vzgojitelji) in resnično odrasti. Pogledati vase, kdo smo, kaj živi v nas, kakšna čustva, kakšne misli, kakšne so naše vrednote, kakšni so naši cilji, upi in vizije. Drugi korak pa je ta, da začnemo ustvarjati pristne, zdrave, spoštljive odnose z našimi otroki. Da jih spoznamo, kdo pravzaprav so. Da spoznamo njihove potrebe, njihove močne in šibke točke, da spoznamo, kako spoznavajo svet, kako se učijo, kako predelujejo informacije, kakšna so njihova nagnenja, darovi in potenciali; in jih začnemo spremljati njihovi notranji naravi primerno. Jim pomagati, da odrastejo v čustveno varna in samostojno razmišljujoča, avtentična človeška bitja. Odnos ’od zgoraj navzdol’ ne deluje več. Preprosto ne deluje. Težnja po vzpostavljanju takšnega odnosa je znak psihološke nezrelosti odraslega ... in seveda nepoznavanja samega sebe. 


Ko bomo to dojeli, spremenili svoj odnos do samih sebe, do otrok, do vzgoje in izobraževanja, do učnega procesa, bodo spontano sledile tudi spremembe vzgojno - izobraževalnega sistema in družbenega sistema nasploh.



petek, 05. april 2019

MONTESSORI V JAVNEM VRTCU


Napisala Barbara Škerlec, dipl. vzgojiteljica in pedagoginja montessori.


Slika: https://www.zotrokidoma-shop.si/

***V vseh javnih vrtcih v Sloveniji in tudi drugod po svetu je prisotnih veliko elementov, ki so plod čudovitega dela Marie Montessori. Majhne mizice in stoli, odprte police, otrokom dostopne igrače in pripomočki, didaktični materiali, orodja in pripomočki v otroški velikosti … Danes veliko govorimo o spoštovanju otrok, o individualizaciji in diferenciaciji dela, o samostojnosti otrok, o njihovih pravicah. V času Marie Montessori so bile šole nekaj popolnoma drugačnega. Klopi so bile pritrjene na tla, da jih otroci ne bi mogli premikati, otroci so morali negibno sedeti in poslušati učitelja, ki je brezizrazno recitiral snov, sicer so bili kaznovani. Napake niso bile zaželene. Otroci niso smeli govoriti brez dovoljenja ali razmišljati. Z njimi so ravnali skrajno nespoštljivo.

Maria Montessori je prezirala takšno šolo in prav zato ni želela postati učiteljica, čeprav je bil v tistem času to skorajda edini poklic, primeren za žensko. Le naključje jo je pripeljalo do tega, da je svoje življenje posvetila raziskovanju otroštva in razvijanju metode. Ko se je po končani medicinski fakulteti zaposlila v ustanovi za duševno zaostale, so jo tamkajšnje izkušnje privedle do odkritja, da imajo otroci naravno potrebo po učenju ter da želijo raziskovati svet okrog sebe z vsemi svojimi čutili. Začela je razvijati pripomočke za te otroke in bila osupla, česa vsega so se lahko naučili samo z rokovanjem s temi materiali. Glas o njenem uspehu se je hitro razširil in ni minilo dolgo, ko so jo prosili, da poskrbi za ‘podivjane’ otroke iz revnega rimskega predmestja San Lorenzo. Vrata je odprla prva Hiša otrok.

Zadnji dve leti na študijskih skupinah učitelji in vzgojitelji govorimo o formativnem spremljanju otrok. Celotna pedagogika montessori je nastala na podlagi opazovanja otrok. Vse materiale, ki jih je izdelala Maria, so preizkušali otroci, ona pa jih je opazovala pri uporabi. Če so se izkazali za neprimerne, jih je izpopolnila ali celo zavrgla. Na podlagi opazovanj je ugotovila, kako se razvija vsak posamezen otrok in kaj potrebuje za svoj razvoj. Ob vsem tem pa je otroke globoko spoštovala.

Vrtci v Sloveniji so zelo kakovostni. Kurikulum je zelo odprt in vzgojitelju dopušča veliko avtonomnosti pri odločanju o temah, ki jih bo predstavil otrokom in prav tako o oblikah in metodah dela, ki jih bo izbral, da bo dosegel zadane cilje. Cilji, ki jih zajema Kurikulum za vrtce, so zajeti tudi v materialih in aktivnostih, ki jih pripravlja vzgojitelj v okolju montessori. Pravzaprav smo o mnogih principih, ki jih najdemo v pedagogiki montessori, govorili že v času mojega študija na Pedagoški fakulteti, a jih v praksi premalo uporabljamo. V vrtcih in šolah se še vedno pogosto uporablja frontalna oblika dela. Še vedno je vzgojitelj oziroma učitelj tisti, ki je večji del dneva aktiven. Vsi otroci se naenkrat učijo iste lekcije, ne glede na to, ali so zanjo zreli ali ne. Vzgojitelj veliko govori, čeprav vemo, da je govor najbolj abstrakten način podajanja informacij. Že dolgo vemo, kako pomembno je spoznavanje sveta s pomočjo vseh čutil, a dejanska uporaba tega spoznanja pri pouku je zelo skromna. Čudovita profesorica na fakulteti nas je učila, kako pomembno je opazovanje otrok, a ga kljub temu premalo uporabljamo, saj nam način dela to onemogoča.

Montessori je vsekakor način dela, ki je možen v javnih vrtcih, vendar pa je montessori veliko več kot le način dela. Je način razmišljanja, je pripravljenost vzgojitelja, da dela na sebi.

Imela sem priložnost, da spoznam pedagoginjo montessori z več kot tridesetimi leti izkušenj. Ko sem jo opazovala pri njenem delu, sem v njej videla to, o čemer sem prej brala v knjigah Marie Montessori. Takšna vzgojiteljica bi si želela postati tudi sama, a vidim, da me čaka še veliko, veliko dela. Naključje je hotelo, da sem se istega dne srečala s profesorico, s katero sta skupaj študirali pedagogiko montessori. Ko smo jo povprašali, kako je mogoče postati takšen vzgojitelj, nam je povedala zgodbo o tej vzgojiteljici. Sama je imela zelo težko življenje in iskala je način, kako bi otrokom dala lepšo izkušnjo otroštva. Odkrila je pedagogiko montessori. Doštudirala je, pričela delati in nekje po desetih letih rekla: »Tako! Sedaj sem pa pripravljena, da začnem delati!«. Potrebovala je deset let dela na svoji osebnosti, da je prišla do točke, ko se ji je zazdelo, da je to res tisto, kar si želi oziroma hoče.

Mnogi imajo pomisleke glede te metode oziroma menijo, da je zastarela. S tem se ne morem strinjati. Metoda je brezčasna in primerna za vse otroke sveta, saj je njeno glavno vodilo: »Sledi otroku!« »Opazuj otroke in pokazali ti bodo, kaj potrebujejo.« Seveda imajo današnji otroci nekatere potrebe drugačne kot v času njenega nastanka. In le vzgojitelj, ki dobro opazuje otroke, bo zanje znal pripraviti ustrezno okolje. To je veščina, ki od nas zahteva veliko znanja in dela na sebi, česar ne zmore vsak. Zato je ta metoda primerna za vse otroke, a le za nekatere vzgojitelje. Za tiste, ki jim je takšna filozofija blizu, za tiste, ki so pripravljeni na študij, za tiste, ki so se pripravljeni spreminjati, in za tiste, ki zmorejo s spoštovanjem gledati na otroka.

Zavedam se, da me čaka še veliko dela. Včasih sem nestrpna, spet drugič pa navdušena, ko opazim, da so moje spremembe vidne na otrocih. Delam v javnem vrtcu, delam po javnem kurikulumu in sem še daleč od svojega cilja. Toda že nekaj majhnih sprememb je prineslo čudovite rezultate, ki mi dajejo energijo, da še naprej sledim otrokom in spreminjam svoj način dela. Ni lahko, a je čudovito. ***

Prispevek je objavljen tudi v knjigi Šola, kam greš?, v sklopu poglavja Alternativne šole v Sloveniji.




 

nedelja, 31. marec 2019

SOLE LIBERO – NARAVNO ŠOLANJE


Kdo so

Sole Libero je neprofitni zavod na Vrhniki, ustanovljen z namenom izvajanja šolskega programa za šoloobvezne otroke na drugačen način – bolj sproščen, izkustven, individualno prilagojen, v tesni povezanosti z naravo. Zavod sta ustanovila Tea in Simon Kržič, programe pa izvajata pedagoga Saša Kern in Peter Gantar. Predstavili so se nam z dnevom odprtih vrat 16. marca 2019, po dobrih sedmih mesecih delovanja. Sedaj izvajajo program prve triade osnovne šole, za novo šolsko leto pa vpisujejo otroke prve triade in četrtega razreda. Sprejmejo lahko največ deset otrok. Vsako leto bo program napredoval za en razred, skupaj z najstarejšim sedaj vpisanim učencem, vse do konca OŠ.


Zunanja učilnica (vir: http://www.sole-libero.si)

Programi, ki jih izvajajo:

- Šolanje za osnovnošolce
- Predšolski sončki v starosti 5 in 6 let;
- Doživljajske urice;
- Dnevi eksperimentov;
- Oblikovanje gline – kiparstvo za starše z otroki (z zunanjo sodelavko, akademsko kiparko). 


Šolanje izvajajo na tak način, da spoznavajo kurikulum za javne šole na izkustven način in hkrati pedagoga z njimi predelata cilje, ki se jih preverja konec šolskega leta v javni OŠ (otroci imajo status šolanja na domu). So brez domačih nalog in šolskih torb.

Predšolski otroci so v skupini skupaj s šolskimi, deležni so predvsem proste igre, v skladu z interesom pa lahko sodelujejo v programu za prvo triado. Doživljajske urice – gozdne pustolovščine bodo potekale ob sobotah med 10. in 12. uro, od aprila do konca junija.


Dnevi eksperimentov za osnovnošolce in oblikovanje gline za starše z otroki potekajo po dvakrat mesečno v popoldanskem času. 



Tudi na dan odprtih vrat je gorel ogenj, na katerem so nam popekli jabolka


Poslanstvo in način dela

Učenje »pod svobodnim soncem« zaradi majhnosti skupine omogoča povsem individualen pristop. Vsak otrok usvaja učne cilje v svojem tempu. Pri vsakem iščejo močna področja in jih nadgrajujejo, pozorni pa so tudi na šibka področja – jih krepijo. Pestrost dejavnosti omogoča razvoj različnih interesov, ki jih nato spodbujajo. Učenje je izkustveno, stremijo k razumevanju, ne zgolj pomnjenju. Otroke usmerjajo v samostojno, samovodeno učenje. Spodbujajo radovednost, raziskovanje, načrtovanje in razmišljanje. Celovit razvoj zagotavljajo s posvečanjem različnim področjem (glej potek tedna).



Prizor iz notranje učilnice


Potek tedna

Dvakrat na teden imajo izkustveni dan – obravnava ciljev učnega načrta preko izletov, obiskov in različnih dejavnosti.

V tednu se zvrstijo še: dan glasbe in umetnosti, dan športa, orodjarski dan. Slednji se odvija v gozdu. Imajo škatlo z orodjem, ki se ga učijo varno uporabljati. Redno kurijo ogenj.
V toplejšem delu leta so večino časa zunaj, v njihovi gozdni učilnici ali pa na izletih v okolici. V bolj mrzlih dneh prebijejo malo več časa v notranjih prostorih in se več posvečajo »značilno šolskemu« delu, ven pa gredo na pohode in druge športne aktivnosti.

Okvirni potek vsakega tedna je vnaprej pripravljen, nato pa se sproti prilagajajo vremenu, porojenim idejam in drugim okoliščinam. 



Prizor iz notranje učilnice


Potek dneva

V jutranjem krogu se pogovorijo o doživetjih prejšnjega dne (vikenda, počitnic) in načrtujejo dan, ki je pred njimi. Sledi predstavitev nove učne snovi (vsej skupini ali posamezniku), nato umirjeno samostojno učenje – reševanje nalog, kjer pedagog priskoči na pomoč, če je potrebno. Vsak otrok dobi naloge glede na njegov individualni program. Otroci si samoiniciativno pomagajo tudi med seboj. Takšno učenje traja povprečno eno uro na dan. Po malici sledi izkustveno učenje, nato kosilo, zatem prosta igra ali po potrebi kaj drugega. 


Prizor iz notranje učilnice


Izkustvene dejavnosti

so zelo raznolike, izbirajo jih glede na zanimanja otrok. Športni izleti vključujejo sankanje, hribolazenje, plezanje, plavanje, jahanje in drugo. Tedensko trenirajo karate, obiskujejo plezalni center Verd, imeli so pravljično jogo. Obiskujejo kulturne prireditve, naravne znamenitosti, muzeje, igrišča in doživljajske parke, redno hodijo v knjižnico. Berejo pogosto v naravi. Govorni nastop učenec pripravi o temi, ki ga še posebej zanima.

V notranjih prostorih izvajajo umetniške dejavnosti, naravoslovne eksperimente, pripravljajo hrano. Imajo nekaj glasbil in seveda likovne pripomočke. Obiskuje jih lutkar.


Malico si pripravljajo sami, prav tako pospravijo in počistijo za seboj. Ko so zunaj v gozdni učilnici, si večkrat kaj spečejo na ognju. Kosilo prejemajo iz bližnjega vrtca, pojedo pa ga pogosto na prostem. Obroki trajajo dolgo, med jedjo se še in še pogovarjajo. 


Prizor iz notranjih prostorov


Doseganje učnih ciljev

Cilje učnega načrta ne samo obravnavajo, ampak jih doživijo. Skozi leto opazujejo spremembe v naravi. Agregatna stanja so se učili na izletu na Planini, med snegom in ledom. Merske enote so osvajali ob peki piškotov, dele celote pa ob pripravi in rezanju pice. Tehtanje so dodatno vadili na bogati zbirki figuric dinozavrov enega od učencev. Zverine so razporedili v dolgo vrsto od najtežjega do najlažjega. Človeško telo jih je tako prevzelo, da so ga spoznavali ves mesec, na različne načine, na koncu so si še ogledali risani film Nekoč je bilo življenje.

V tako majhni skupini so učni cilji osvojeni zelo hitro, sta povedala pedagoga. Dovolj časa jim ostane za prosto igro, neskončne pogovore, skrb za medsebojne odnose s poudarkom na sprejemanju različnosti, za nenehno raziskovanje in ustvarjanje.
Učne materiale pripravljata sama, le občasno fotokopirata nekaj nalog iz šolskih delovnih zvezkov, da se učenci seznanijo s tipom nalog, saj morajo na koncu šolskega leta opraviti izpite v javni OŠ, kamor so vpisani kot šolarji na domu.


Prizor iz notranje učilnice

Sodelovanje z lokalno osnovno šolo

Osnovna šola Ivana Cankarja na Vrhniki jih sprejema. V Sole Libero so s sodelovanjem zelo zadovoljni.


Pustolovščina, ki traja

Učenje v tolikšni svobodi je prava pustolovščina, ki učitelja navdušuje enako kot učence. Navdušena sta tudi ustanovitelja. Otroci so v tem letu okrepili samozavest, se sprostili in odprli. Pedagoga jih vključujeta v proces odločanja in tako skupaj oblikujejo njihov program in delo. Prevladuje spodbudna klima, kjer si medsebojno pomagajo.

Veliko staršev bi si želelo česa podobnega, a žal le redki uspejo najti možnost, da otroku ponudijo tako optimalne pogoje. Zakoncema Kržič je to uspelo po zaslugi njune večletne uspešnosti na poslovnem področju, kar jima omogoča, da z lastnimi finančnimi sredstvi pokrivata polovico stroškov delovanja zavoda. Samo s šolninami se ne bi izšlo, saj so sedaj, v prvem letu, redno vključeni samo trije šolarji. Kržičevi imajo še predšolskega otroka, prav tako učiteljica Saša in učitelj Peter. To so starši, katerim je zdravo, svobodno, naravno odraščanje in učenje njihovih otrok tako pomembna vrednota, da v to vlagajo največ, kar lahko, in delajo pogumne korake v neznano. Zavod Sole Libero je nastal za njihove otroke, zraven pa lahko sprejmejo še nekaj drugih. Imajo zelo jasno vizijo za prihodnost in dobre materialne pogoje (lastni prostori). Začetki so obetavni, naj pustolovščina traja, naj bo vzpodbuda in navdih še mnogim.


Prizor iz njihove učilnice na prostem



Spoznajte zavod, ki deluje na podoben način:

SREDIŠČE ZA NARAVNO UČENJE SAMOROG



ponedeljek, 25. marec 2019

DISPRAKSIJA: ČE BI UČITELJ PREŽIVEL EN DAN V MOJIH ČEVLJIH ...


(Napisal dvanajstleten učenec z dispraksijo.)

Prevod iz angleščine. Originalni zapis je objavljen na spletni strani www.fantasticdyspraxic.co.uk (POVEZAVA).


specifične učne težave
Vir: Pixabay

Če bi kot moj učitelj preživeli dan v mojih šolskih čevljih: 

... bi vas ves dan skrbelo, da boste pozabili k pouku prinesti prave stvari, in skrbelo bi vas, ali boste oddali domačo nalogo pravočasno in na pravem kraju.

Skrbelo bi vas, da se boste predolgo preoblačili za uro športne vzgoje.

Vzeli bi si čas, da bi razmislili, kaj potrebujete za učno uro, potem ko bi prispeli utrujeni od hoje do učilnice. Učitelj se razjezi na vas, ker se obirate in ker začnete zadnji, in to vam spelje pozornost od dane naloge. Videli bi, kako težko in počasi si organiziram pisanje na listu.

Potrebovali bi dvakrat toliko časa kot drugi, da bi prepisali s table, zato bi se učitelj vznejevoljil. Odločili bi se, da mi boste odslej dajali tiskane izročke.

Dobili bi disciplinski ukrep, ker ste iz torbe vzameli škarje namesto prve stvari na seznamu, ki ga je narekoval učitelj in si ga ne morete zapomniti; od zdaj naprej bi vse sezname in navodila napisali na tablo, da bi mi bilo lažje.

Veliko truda bi vložili v domačo nalogo, potem pa dobili slabo oceno iz vedenja, ker ste odgovorili na napačna vprašanja v knjigi. Odločili bi se, da boste odslej preverjali, ali sem si pravilno zapisal, kaj je za domačo nalogo, preden bom odšel iz učilnice, ali namesto mene pisali v mojo beležko za domače naloge.

Skrbelo bi vas, kako se počutijo vaši prijatelji, ko jih vedno znova razočarate pri ragbiju. Groza bi vas bilo trenutka, ko učitelj naroči učencem, naj izberejo svoje ekipe, ker veste, da boste doživeli ponižanje - izbrani boste zadnji.

Skrbelo bi vas, da boste prepozno prišli k pouku.

Utrujeni bi bili od celodnevnega prenašanja šolskih knjig za ves dan, ker bi vas skrbelo, da med odmorom ne boste utegnili priti do omarice in nazaj.

Bili bi nesrečni, ker ne morete dojeti, kaj razlaga hitro govoreči učitelj.

Ne bi dohajali učitelja, ki vam daje list za listom, ne da bi vam pustil dovolj časa, da jih prilepite v zvezek. Lepljenje delovnih listov v zvezek bi vam vzelo dvakrat toliko časa kot drugim, še posebej, če bi jih morali obrezati, da bi se prilegali zvezku. Izgubili bi vsaj enega od teh listov papirja.

Pri praktičnem pouku naravoslovja bi se skrivali v ozadju in pustili sošolcem, da opravijo vse delo, ker bi vi lahko polili kemikalije, ko bi jih prelivali, in ker ne morete slediti vsem navodilom, ki jih dajejo tako hitro.

Skrbelo bi vas, da bo učitelj, ki vas res ne mara, našel razlog, da vam da slabo oceno iz vedenja, ker vas preprosto ne razume. Veste, da če bo dovolj dolgo čakal, mu bodo vaše dispraktične lastnosti dale povod, ki ga išče.

Nejevoljni bi bili sami nase, ker bi bila umetnina, s katero ste se trudili več tednov, polita z vodo iz kozarca, ki ste ga po nesreči prevrnili.

Groza bi vas bilo pregleda vaše mape za vpenjanje, ki je kaotično dezorganizirana, saj so listi papirja v njej obrnjeni na glavo in vstavljeni od zadaj naprej, ker mapo pogosto odprete obrnjeno narobe. Te mape zahtevajo veliko koordinacije in organizacije, ki nista vaši močni točki.

Ne bi mogli do konca pojesti kosila, ker ne morete jesti hitro, ostati sami pri mizi pa ne želite. Zaradi verbalne dispraksije je žvečenje trdo delo in prehranjevanje s priborom zahtevna dejavnost, pospremljena z neredom. Vedno ko bi bilo možno, bi izbrali hrano, ki jo lahko jeste z roko.

Pri pouku tehnike bi bili frustrirani, ker učitelj kritizira vašo natančnost, namesto da bi poiskal načine, kako naj vam jo pomaga doseči. Spoznali bi, da imam odlične zamisli, vendar jih ne morem uresničiti, ker ne morem dobro nadzorovati svojih prstov.

Testi bi vam povzročali tesnobo, saj veste, da se boste morali učiti vsaj štirikrat dlje kot drugi, ker je vaš spomin tako slab.

Ugotovili bi, da se ničesar ne spomnite “avtomatično”, temveč morate ves dan o vsem premišljevati.

Pozornost bi vam ušla in pri pouku se ne bi mogli zbrati, če bi bil v učilnici ali zunaj nje hrup.

Če način poučevanja ne bi bil privlačen, bi se odklopili, in da bi se ponovno “aktivirali”, bi morali nekaj vrteti po rokah. V bodoče bi mi v takšnih trenutkih dali kakšno zaposlitev, na primer razdeljevanje učbenikov, da bi me ponovno aktivirali.

Ves dan bi se spotikali in se zaletavali v najbolj nepričakovane stvari. Včasih bi bil rezultat jeza drugega učenca, drugič polomljene stvari, jeza učitelja, telesne poškodbe ... vedno pa zadrega.

Spoznali bi, kako pomembni so zame odmori, in ne bi več podaljševali vaših učnih ur.

Zgodaj bi šli v posteljo, ker bi bili tako izčrpani od dneva.

Spoznali bi, da bi nekaj spodbudnih besed v mojem življenju pomenilo veliko, saj bi mi dalo energijo, da bi si še naprej prizadeval.

Ne bi več uporabljali besed: “Len je.” Zdaj bi se zavedali, da je ravno nasprotno - da sem eden najbolj delavnih učencev, kar ste jih srečali.

Poklicali bi mojo mamo, da bi se pogovorili, kaj lahko naredite, da bi mi v šoli bolj pomagali.

Vzljubili bi mojo domišljijo, in nenadoma bi spoznavali čisto nove načine, kako nekaj narediti. Končno bi videli moj potencial.


Spoznali bi, da ko končno uspem spraviti nekaj v svoj dolgoročni spomin, se lahko domislim osupljivih načinov uporabe te informacije.

Radi bi imeli osebo, kakršna sem - prijazna, pozorna, polna domišljije in vztrajna (to je težko črkovati!).

Spoznali bi, da imam v šoli nekaj čudovitih prijateljev, ki mi pomagajo spopadati se z dnevom, in vedeli bi, da jih ne bi zamenjal za ves svet.

~George, star 12 let. Imam dispraksijo, diagnozo sem dobil pri šestih letih.



VABLJENI NA ZANIMIV DOGODEK V MARIBORU (več o moji knjigi pa najdete TUKAJ):

nedelja, 17. marec 2019

KO SE ŠTUDENT OZRE NAZAJ


Tokratni prispevek je napisal študent drugega letnika Univerze v Ljubljani.

Eden mojih najljubših citatov na področju šolstva je misel znanstvenika Carla Sagana:

»Če greš na obisk v vrtec ali prvi razred, najdeš vse polno navdušencev nad znanostjo, ki postavljajo globoka vprašanja: kaj so sanje? Zakaj imamo prste? Zakaj je Luna okrogla? Kdaj ima Zemlja rojstni dan? Zakaj je trava zelena? To so temeljna, pomembna vprašanja! Kar vrejo iz njih. Če pa greš predavat v 12. razred, ni več ničesar od tega. Postali so nevedoželjni. Med vrtcem in 12. razredom se je zgodilo nekaj strašnega.«

To je to. Zgodilo se je nekaj strašnega. Ljudje smo po naravi vedoželjni, šolskemu sistemu pa uspe to uničiti. Že odkar človek obstaja, so se mlajši učili od starejših. Šolanje v današnjem pomenu besede še ni obstajalo, pa so se ljudje vedno uspeli naučiti tega, kar je bilo zanje pomembno. Dandanes pa to sploh ne bi smel biti problem, saj znanje še nikoli ni bilo tako dostopno kakor zdaj. In vendar se je nekomu zazdelo, da je otroke treba prisiliti v učenje. Meni se to zdi, kot da bi novorojenčkom na vsem lepem začeli natikati naprave za spodbujanje dihanja, ker ne bi verjeli, da bodo začeli dihati sami od sebe.

Ko sem bil predšolski otrok, sem bil blazno radoveden. Na televiziji sem gledal dokumentarce o živalih, kar je v meni spodbudilo raziskovalno vnemo. Veliko sem prebiral knjige, pisal in risal, slednje sicer dokaj nespretno. Nihče ni obsojal mojih čečkarij, nihče ni rekel, naj se bolj potrudim. Moja inspiracija so večinoma bile živali, v tistih letih kajpada tudi dinozavri. O vsakem dinozavru, za katerega sem izvedel, sem se spontano naučil ogromno. Zanimalo me je pravzaprav skoraj vse. Ko smo v hiši na neka vrata nalepili zemljevid sveta, sem si v kratkem času sam od sebe zapomnil vse države sveta in to znanje mi je ostalo še do danes. Zdaj si težko predstavljam, da bi se kakršno koli stvar naučil s takšno hitrostjo. Tudi zastave in glavna mesta držav sem si takrat zapomnil z lahkoto. Veliko sem razmišljal o vesolju in podobnih temah. Navijal sem, da kupimo teleskop, mikroskop in komplet za gojenje kristalov. Vse smo postopoma tudi kupili, vključno s kompletom za gojenje rakcev iz pradavnine. 


Vir: Pixabay

Ko sem postal šolar, se je ta samodejni proces začel ustavljati. Ocene sem sicer imel dobre, a veselja do učenja vedno manj. Nasilno ukalupljanje je v meni temeljito zatrlo vedoželjnost in vnemo ter ustvarilo apatičnost in zdolgočasenost. Bolj ko sem se bližal koncu osnovne šole, bolj sem učenje povezoval z nečim slabim. Proti koncu srednje šole sem samo še čakal, da se določenih predmetov rešim. Sedaj je moje zanimanje obtesano na dve ali tri področja, prostovoljno branje pa omejeno na poletje. Najraje se ukvarjam s fotografijo divjih živali v naravnem okolju, o čemer pišem na svojem blogu.
Ožji izbor svojih fotografij sem objavil tudi na Flickru.

Kako pa sem ta proces opažal pri vrstnikih? Zelo podobno. Na začetku osnovne šole jih je bilo enostavno navdušiti za kar koli, v naslednjih letih pa vse težje. V prvih nekaj letih so se kregali, kdo bo prvi vprašan, kasneje je bilo prvo pozicijo vse lažje zasesti, na koncu pa nihče več ni želel pred tablo. Vedno manj jim je bilo pomembno znanje, vedno bolj so razmišljali samo še o tem, kako priti do dobre ocene, kar je v takšnem sistemu popolnoma logično. 


Vir: Pixabay

Danes sem študent prevajalstva. V osnovni šoli zaradi izredno slabega pristopa nisem dobil občutka, da me jeziki zanimajo, a na srečo smo imeli doma CD-ROM-e za zabavno učenje angleščine, ki so mi bili v veliko veselje. V gimnaziji so me jeziki začeli zanimati celo v formalnoizobraževalnih okvirih, zato sem se odločil za ta študij in odločitve ne obžalujem.

Če že drugega ne, naj bi nas osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje pripravilo na študij. Pa niti tega ne uspe. Pravzaprav nam škoduje – navadi nas na marsikaj, kar nam med študijem ni v prid. Kot prvo, dolgoletno reševanje testov po istem principu da človeku občutek, da bo tudi naš poklic takšen. Nekateri moji sošolci še zdaj mislijo, da jim bodo profesorji enostavno povedali, kako se nekaj prevede, nato pa bodo ta odgovor vedno znova uporabili in za to dobili plačo. A če bi bilo tako enostavno, bi nas nadomestili roboti. A vedno prevedi kot B in konec zgodbe. Seveda to ni tako preprosto, človeški prevajalci moramo biti pametnejši od računalnika, zato moramo kritično razmišljati in upoštevati veliko dejavnikov.

Ta miselnost zelo očitno pride iz prejšnjih let izobraževanja: v učiteljevi razlagi se skriva odgovor. Na testu dobiš vprašanje, napišeš točno ta odgovor, dobiš točko in to je to. 


Vir: Pixabay

Kot drugo, v srednji šoli se snov naučiš za test, dobiš oceno in zadeva je zaključena. Na vrsto pride čisto nova snov, staro pa pozabiš in nihče ti glede tega ne more nič, saj v redovalnici tiči ocena. Včasih je ta številka edini dokaz, da je to znanje v glavi sploh kdaj bilo (če ni bilo samo na papirčku v rokavu).

Na študiju pa se vsaj večinoma učiš to, kar boš potreboval pri svojem delu, zato bi znanje moralo ostati trajno. Na začetku prvega letnika smo na primer obdelali slovenski pravopis in pisali težek izpit. Če si ga hotel narediti, si moral snov res obvladati, celo sklanjanje najtežjih tujih imen. Kdor je prišel v drugi letnik, je v trenutku pisanja tega izpita prav gotovo vse to res znal. Žal pa pri nekaterih opažam, da se še vedno učijo po srednješolskem principu – samo za test. V drugem letniku med prevajanjem besedila naletimo na tuje ime, ki bi ga bilo treba sklanjati. Nekateri si ne upajo zagristi v ta oreh, sploh se ga ne dotaknejo in ga pustijo nesklanjanega. Niti se več ne spomnijo pravil niti jih ne poiščejo v Pravopisu ali v zapiskih; kot da prvega letnika ni bilo. Če je to posledica srednješolskega izobraževanja, bi bilo morda bolje, če ga sploh ne bi bili deležni. 
Vir: pixabay

Kot tretje, v šoli velja frontalni pristop: učitelj spredaj razlaga, učenci tiho pišejo in se navadijo pasivnosti. Mnogim učiteljem je mučno, če se učenec slučajno odloči sodelovati. Bodisi jim jemlje čas za razlago bodisi spravi učitelja v zadrego, če ta česa ne ve. Na študiju je to drugače. Naši profesorji hočejo, da se aktivno vključujemo in da »ne zaspimo«. A imajo s tem kar težko delo, saj smo iz prejšnjih let navajeni molčečega poslušanja in uboganja, stara navada pa je železna srajca. Iz vsega tega lahko potegnem zaključek, da je srednja šola res slaba priprava na študiranje.

Zavedanje, da je aktivno sodelovanje pomembno, pa ni edina vrlina naših profesorjev. Kot zelo učeni in razgledani so vedno pripravljeni priznati, da ne vedo vsega. Po mojih opažanjih to manjka mnogim osnovnošolskim in srednješolskim učiteljem. Zdi se mi, da v povprečju niso zadosti kompetentni na svojih področjih. Že sproti sem opazil mnoge napake, na študiju pa se je izkazalo, da veliko stvari, ki jih učijo v šoli pri jezikih, sploh ne drži. Nekatere napake so posledica splošnega neznanja, do drugih pa pride, ker učitelji niso pripravljeni priznati, da nečesa ne vedo, zato se zatečejo k »blefiranju«.

Nič takega ni, če učitelj česa ne ve – to lahko na primer skupaj z učenci razišče. To bi morala biti ustaljena praksa. Prav tako ni nič takega, če učenec česa ne ve. Učitelji ne bi smeli obsojati napak, žal pa je to ponekod nekakšna športna disciplina. Nekateri učitelji si vnaprej zadajo, zaradi katerih napak bodo skočili v zrak, čeprav za to ni nobenega razloga in to prav gotovo ne vpliva pozitivno na proces učenja. Na primer, da ne smemo kazati reke na zemljevidu od morja proti izviru, da ne smemo omenjati »rdeče rase«, da šote ne smemo prištevati med prsti, da ne smemo reči »I've done a mistake« … zaradi takšnih stvari se na 'grešnika' derejo. Enako je, če zameša komorni in simfonični orkester, če uporabi napačen pomožni glagol, če zameša etre in estre in tako naprej. 


Vir: Pixabay

Posledično si učenci ne upajo sodelovati, da ne bi slučajno česa narobe zinili. Moji sedanji profesorji napak ne obsojajo, le obzirno popravijo. Seveda so presenečeni, kako težko nas je pripraviti do sodelovanja. V srednji šoli nas je neki profesor dobesedno obtožil, da snovi nočemo razumeti. A četudi so v nas zatrli vedoželjnost, nam je še vedno v interesu vsaj to, da dobimo pozitivno oceno. Pameten človek se bo v takšnem primeru vprašal: ali lahko to razložim kako drugače, da bodo razumeli? Na študiju se profesorji zelo potrudijo, da razložijo še enkrat oziroma drugače, če prvič ne razumemo.

Za konec bi rad še izpostavil, da se jezike v šolah uči na čisto zgrešen način. V glavnem se mi zdi za to kriva matura, saj se ji posveča preveč pozornosti, znanja pa ne preverja tako, kot bi ga morala. Poudarek je na slovnici, pisanju manjkajočih (nepolnopomenskih!) besed na črte in podobnih zadevah, ki niso ključnega pomena. Učenec zna tvoriti deležnike in pridevnikom dodajati končnice, ko še nima osnovnega besedišča. Osnovni namen učenja tujega jezika bi moral biti, da uspešno prenesemo sporočilo, slovnična pravilnost pride pozneje. Ko gremo v tujino, bomo še najhitreje rabili znanje o spraševanju za pot, naročanju hrane in podobno, pri tem pa bomo morali čim bolje izgovarjati, da nas bodo razumeli. Nihče nas ne bo obsojal zaradi slovničnih napak, tako ali tako se nam bo še dolgo poznalo, da smo tujci. Učitelj bi moral z učencem komunicirati na podoben način, kasneje pa bi izpilila še malenkosti. Zato se mi zdi ustno ocenjevanje boljše, saj pravopisno napako na papirju težko spregledamo. 


Testi so pogosto videti tako: tvori preteklike iz naslednjih glagolov, dopiši končnice, tvori prislov iz pridevnika, na črte napiši manjkajoče veznike … In na to so nas učitelji pripravili tako, da so nam v slovenščini razlagali, kako prepoznamo, katera beseda pride na črto. Tako se ne naučimo govoriti v tujem jeziku. In zakaj to kljub temu počnejo? Ker nas na koncu čaka vsemogočna matura. Tam nam to prav gotovo koristi, na dolgi rok pa žal ne. Učenci, ki jim jeziki ne ležijo, pri tem ne dobijo uporabnega znanja, temveč le občutek, da pri jezikih rabiš ogromno delovnih listov in dolgočasnih učnih ur, da sploh kam (ne) prideš. V resnici pa se lahko marsikaterega jezika naučiš zelo hitro, če se tega lotiš na pravi način – zlasti če si v okolju, kjer je to materni jezik. Na študiju profesorji z nami govorijo v tujih jezikih, če pa česa ne razumemo, enostavno parafrazirajo, dokler se nam ne posveti. Napake niso problem. Četudi nas včasih popravijo, je namen to, da uspešno opravimo komunikacijo.

Šele pred kratkim sem zapustil osnovnošolske in srednješolske klopi, zato se vsega še zelo sveže spominjam iz prve roke. Vsi nesmisli, ki so se dogajali meni in mojim vrstnikom, se v retrospektivi samo še množijo. Ko se mi odpirajo oči glede vsega, kar je trenutno predmet vročih javnih razprav o šolstvu, se počutim opeharjenega. Upam, da se bo sistem čim prej spremenil.


Matevž Škalič

Prispevek s sorodno tematiko:
ZAKAJ ŠOLSKI OTROCI NEHAJO BITI RADOVEDNI



Že poznate knjigo Šola, kam greš?
Več o njej najdete TUKAJ.



torek, 12. marec 2019

NEKAJ DOGNANJ NEVROEDUKACIJE


Zapis nekaterih poudarkov iz predavanja prof. dr. Simone Tancig na srečanju sekcije BravoMi, 7. marca 2019 v Trubarjevi hiši literature, Ljubljana. Posnetek celotnega predavanja si lahko ogledate TUKAJ.

NEVROEDUKACIJA je nova transdisciplinarna znanost, ki omogoča bolj poglobljeno razumevanje učenja na osnovi spoznanj o možganih.

Z upoštevanjem dognanj nevroznanosti o tesni povezanosti kognitivnih, čustveno-socialnih in gibalnih funkcij lahko načrtujemo učinkovitejše (celostne) načine poučevanja.

Gibalne aktivnosti izboljšajo razpoloženje in krepijo kognitivne procese.


pisanje z roko
Photo by energepic.com from Pexels


TESNA POVEZANOST MED UČENJEM IN ČUSTVI

- Negativna čustva (strah, stres) blokirajo učenje.

- Anksioznost negativno vpliva na delovni spomin, zahtevnejše miselne funkcije ter učenje.

- Vrstniško nasilje znižuje učno učinkovitost in uspešnost.

- Pozitivna čustva (navdušenje, radovednost, uživanje) – imajo spodbuden vpliv na učenje (dopaminski sistem).

- Pomen ustreznega učnega okolja!

Emocije so bistvenega pomena za učenje. Kognitivni procesi so tesno povezani z njimi. Limbični sistem (»emocionalni možgani«) ima močne povezave s frontalnim korteksom, ki je odgovoren za rezoniranje, reševanje problemov. Zato je priporočljiv holističen pristop k poučevanju.

Programi socio-emocionalnega učenja (učenje prepoznavanja čustev, sodelovanja ipd.) dokazano pozitivno vplivajo na učne dosežke.

Programi za razvijanje čuječnosti so pri udeleženih prinesli napredek v uravnavanju pozornosti ter zmanjšanje tesnobnosti in depresije.


SOCIALNA INTERAKCIJA JE KATALIZATOR UČENJA

To spoznanje govori v prid bolj interaktivnega, sodelovalnega učenja.


UTELEŠENA KOGNICIJA

Raziskave potrjujejo ključno vlogo telesa oziroma senzomotorične aktivnosti v kognitivnih procesih. Utelešena kognicija pomeni dejstvo, da na to, kako se učimo, kaj vemo in znamo, vpliva vse naše telo, ne le možgani. Gibalna aktivnost vpliva na učenje – branja, računanja, teoretičnih pojmov na različnih področjih. Pisanje z roko je pomembno za učenje branja. Pisanje z roko bolj spodbuja bralne spretnosti, tekočnost branja kot tipkanje. Zapisovanje predavanj na roko omogoča boljše razumevanje, znanje na višjem nivoju, boljšo uporabo znanja, več refleksije in povzemanja kot tipkanje (Mueller in Oppenheimer, 2014).

Utelešena kognicija vpliva tudi na razlike med branjem s papirja in branjem z zaslona. Te razlike se najbolj pokažejo pri pomnjenju, razumevanju in poglabljanju v besedilo. Med branjem sta vključena vidni in motorični sistem za kretnje. Branje je tipičen primer utelešene kognicije. Zanj je značilna multisenzornost, nekakšna večkanalna interakcija z nosilcem besedila: pod prsti čutimo teksturo papirja, ki ima tudi svoj vonj, pri listanju slišimo šelestenje ... Multisenzornost in utelešenost so spodbuda kognitivnemu procesu. Pri elektronskem nosilcu besedila so te spodbude mnogo revnejše. Papirji imajo različne vonje in teksturo, npr. i-pad pa je vedno enak.

Praksa je, da učenec z izrazitimi težavami pri pisanju dobi kot prilagoditev uporabo računalnika namesto pisanja z roko. Prof. Tancigova meni, da je dobro, če ta učenec vseeno čim več piše tudi z roko, čeprav za izdelavo zapiskov in nalog uporablja pretežno računalnik.

Podrobneje o razlikah med branjem s papirja in z ekranov govori deklaracija iz Stavangerja. Lahko jo preberete na TEJ POVEZAVI.





Primer šole, ki spoznanja nevroedukacije uvaja v pouk, predstavlja novička na tej povezavi.