Daniel Radcliffe ne skriva, da ima dispraksijo. Igralca verjetno niti ne moti tako zelo, da si ne more zavezati vezalk. Zvezdniku, ki si je z upodobitvijo lika Harryja Potterja prislužil pravo bogastvo, tudi zaradi njegove nečitljive pisave ni treba preveč skrbeti. Vendar je z javnim razkritjem, da trpi za nevrološkim stanjem dispraksijo, naredil veliko uslugo tisočem sotrpinov, ko je širokim krogom obelodanil to malo znano nevrološko motnjo.
Dispraksija ali razvojna motnja koordinacije, ki so jo nekoč precej posmehljivo imenovali sindrom nerodnega otroka, je motnja organizacije gibanja, ki povzroča težave s koordinacijo in izvrševanjem preprostih nalog.
 |
| Vir: https://www.irishmirror.ie |
 |
| Vir: https://www.irishmirror.ie |
Pogosto je ne jemljejo resno. Raziskava, ki jo izvaja Dyspraxia Foundation (Fundacija za dispraksijo), je odkrila, da skoraj tri četrtine vprašanih meni, da so vedenjski in učni problemi, značilni za dispraksijo, preprosto izgovor za poredne ali moteče otroke. A raziskave kažejo, da se problemi nadaljujejo še dolgo po otroštvu. Dr. Amanda Kirby iz Raziskovalnega središča na Univerzi v Walesu bo kmalu objavila raziskavo, ki je zajela 120 odraslih v visokem in višjem izobraževanju, katerim so v otroštvu diagnosticirali dispraksijo. Ugotovila je, da jih ima od 60 do 70 odstotkov še vedno težave z osvajanjem veščin. Nekemu moškemu je mama celo še vedno umivala zobe.
“Če ste kadarkoli živeli z otrokom z dispraksijo ali ga poučevali, veste, da je resnična in da bo ostala,” se strinja Wendy Fidler, svetovalka v forenzičnem izobraževanju. “Poznam mladenko, ki je zelo bistra, a ima dispraksijo. Po daljšem času se je vrnila z univerze in šla zvečer ven, mama pa jo je spomnila, naj zaklene vrata, ko se bo vrnila. Zjutraj so bila vrata odklenjena. Mama jo je oštela, hči pa je planila v jok in rekla, da je pozabila vrstni red korakov, kako se to naredi. Pred odhodom na univerzo se je naučila zakleniti domača vhodna vrata tako, da je to nalogo razdelila na manjše korake, a ko tega dolgo ni počela, ji je postopek ’ušel iz glave’.”
Ljudje z dispraksijo so lahko nadvse inteligentni, vendar se težko naučijo natančnih, določenih gibov in fizičnih dejavnosti, zato se zdijo okorni in nerodni. Novih spretnosti se ne naučijo nujno avtomatično, in potrebujejo več ponavljanja, da bi si jih zapomnili - tudi pri tako navidezno preprostih stvareh, kot je lovljenje žoge ali zapenjanje gumbov.
Vzrok vsega tega je neznan, vendar verjamejo, da gibalni nevroni - živčne celice, ki nadzorujejo mišice - v možganih oseb z dispraksijo ne morejo ustvariti primernih povezav, zato njihovi možgani potrebujejo več časa, da predelajo informacije.
Trenutno ocenjujejo, da ima v vsaki učilnici en otrok dispraksijo - približno dva do deset odstotkov populacije. The Dyspraxia Foundation trenutno izvaja raziskave, da bi lahko okrepili stopnjo ozaveščenosti med strokovnjaki za poučevanje in pedagogiko.
Objavili so tudi smernice za šole, kjer predlagajo, da ti otroci razdelijo naloge na obvladljive dele, in svetujejo vaje za izboljšanje gibalnih spretnosti. Taki ukrepi lahko tudi preprečijo socialno izolacijo, ki prizadene veliko trpečih.
“Šola zame ni bila prav prijetna izkušnja,” pravi osemindvajsetletna Clare Mason, ki ima dispraksijo. “Nisem imela prijateljev in trpinčili so me. Tako kot Daniel Radcliffe si nisem mogla niti zavezati vezalk. Zaletavala sem se v stvari in na športnem dnevu sem bila vedno zadnja. Ampak to, da sem veliko časa preživela sama, me je vsaj pripeljalo do tega, da sem se vrgla v delo - leta 2000 sem diplomirala na univerzi Westminster in zdaj sem zelo srečna, ko delam z otroki z učnimi težavami.”
Dr. Kirby je ustanovila raziskovalno središče, ko je njen sin pri treh letih dobil diagnozo.
Zdaj, pri dvaindvajsetih letih, sin dr. Kirbyjeve študira za diplomo iz poslovnih ved in trenutno potuje po Evropi z drugimi študenti. Ker je bil “samotni capljač, ki je na športnem dnevu zadnji prišel okrog vogala”, je dr. Kirby zdaj navdušena, ko vidi, da s pomočjo osebnega trenerja preteče tri ali štiri milje na dan.
“To kaže, da se otroci lahko učijo, če jih primerno poučujejo in če vztrajno vadijo, kar so se naučili,” pravi. “Razlika je samo v tem, da morajo tisti z dispraksijo vaditi bistveno več kot drugi, da bi bili lahko zgolj povprečni.”
Vir: STAY HAPPY
Ni komentarjev:
Objavite komentar