Sedaj, ko smo sprožili temo »ocene na zatožni klopi«, veliko bralcev sprašuje: S čim pa potem motivirati učence, če ne z ocenami? Preprosta resnica je, da bi morali samo ohraniti pri življenju njihovo lastno motivacijo za učenje (prirojeno vedoželjnost). Vendar je ne. Objavljam odlomek iz svoje knjige Šola, kam greš?, ki navaja dejavnike, zaradi katerih motivacija za učenje v šoli ugasne.
(V knjigi ne ponujam svojih izvirnih idej, ampak sem zbrala skupaj ideje drugih avtorjev. Pričujoči odlomek temelji na članku Alfieja Kohna How to Create Nonreaders: Reflections on Motivation, Learning, and Sharing Power (»Kako ustvariti nebralce – Razmisleki o motivaciji, učenju in delitvi moči«).)
 |
| Vir: Unsplash |
"V resnici ne moremo motivirati nikogar, razen morda sebe. Učitelj ima dovolj veliko moč, da lahko prisili učence, da nekaj naredijo. Temu so namenjene nagrade (na primer ocene) in kazni (na primer ocene). Ne moreš pa jih pripraviti do tega, da bi naloženo opravili dobro – in ne moreš jih pripraviti do tega, da bi hoteli delati te stvari. Bolj ko se zanašamo na prisilo in zunanje spodbude, manj verjetno se bodo učenci zanimali za kar koli od tega, kar morajo početi v šoli in za šolo.
Vse, kar učitelj lahko naredi, je, da si prizadeva ustvariti takšno kulturo, vzdušje in učno vsebino, ki spodbujajo in ohranjajo nagnjenja, ki jih ima na začetku vsakdo: željo po razumevanju sebe in sveta, po razvoju svojih sposobnosti, po povezovanju z drugimi ljudmi. Notranja motivacija je nekaj, kar je potrebno podpirati ali po potrebi ponovno oživiti. Ne moremo pa je vcepiti učencem z določenim načinom vplivanja nanje. Z drugimi besedami, lahko vprežemo njihovo lastno motivacijo, ne moremo pa »jih motivirati«.
Po drugi strani pa šola res lahko nekaj naredi z motivacijo učencev, in sicer jo lahko ubije. To ni samo teoretična možnost, ampak se prav to minuto dogaja v več učilnicah, kot bi jih lahko prešteli. Nekaj načinov, kako lahko učitelj uniči zanimanje učencev za branje in pisanje:
- Določi količino branja.
Nič ne prispeva bolj k učenčevemu zanimanju za branje (in odličnosti v tem) kot možnost brati knjige, ki jih izbere sam. Toda koristi svobodnega branja ni težko spodkopati: treba je samo zahtevati, naj učenci vsak dan preberejo določeno število strani ali berejo določeno število minut. Ko jim je ukazano, koliko naj berejo, pogosto samo obračajo strani, berejo do predpisane številke strani in nehajo. Ko jim je ukazano, kako dolgo naj berejo – to pogosteje delajo učitelji mlajših učencev – rezultati niso veliko boljši. Kot je povedala Julie King, mama: »Od naših otrok zdaj pričakujejo, da bodo brali dvajset minut vsako popoldne in to zabeležili na listih za domačo nalogo. Starši odkrivamo, da ti otroci, ki so nekoč sedeli in brali za zabavo – otroci, ki so se izgubili v knjigi in jim je bilo treba ukazati, naj jo odložijo in pridejo na primer jest – zdaj nastavljajo odštevalnik … in nehajo brati, ko zazvoni … Branje je postalo opravilo, kot umivanje zob.«
- Sili jih pisati poročila.
Jim DeLuca, učitelj predmetne stopnje, je povzel: »Najboljši način, kako doseči, da bodo učenci zasovražili branje, je zahtevati, naj ti dokažejo, da so brali. Nekateri učitelji uporabljajo dnevniške obrazce, na katere učenci zapisujejo prvo in zadnjo stran svojega časa za branje. Drugi učitelji uporabljajo poročila o knjigah ali podobne izdelke, ki jih je vse prelahko ponarediti. V veliko primerih učenci zaradi nalog zasovražijo knjigo, ki so jo pravkar prebrali, ne glede na to, kaj so do nje čutili pred projektom.«
- Osredotoča se na veščino.
Šola poudarja branje in pisanje kot nabor veščin, zato začne veliko mladih povezovati branje s šolanjem namesto s spoznavanjem tistega, kar jih zanima.
- Ponuja jim nagrade.
Na kupe raziskav je potrdilo, da zunanje spodbude večinoma povzročajo izgubo zanimanja za tisto, kar so morali ljudje narediti, da bi jih dobili. To načelo so potrdili v veliko različnih skupinah (pri vseh spolih, starostih in narodnostih), z različnimi nalogami in različnimi vrstami nagrad – z denarjem, odličnimi ocenami, s hrano, pohvalo …
Lahko nam uspe doseči, da učenci preberejo knjigo, če pred njimi mahamo z nagrado za to, njihovo zanimanje za samo branje pa bo verjetno izhlapelo; v primeru otrok, ki že začnejo z majhnim zanimanjem, pa se verjetno ne bo ukoreninilo – ker smo poslali sporočilo, da je branje nekaj, česar nekdo ne bi hotel početi sam od sebe. (Če bi bilo branje nekaj dobrega, zakaj bi me podkupovali, da to počnem?)
Nadaljnja dva pomembna dejavnika šolskega sistema, ki imata uničujoč vpliv na motivacijo za učenje:
1. Izključenost iz odločanja
Učenci so izključeni iz vsake oblike sodelovanja pri pripravi učnega načrta. So samo prejemniki predavanj in vprašanj, nalog in ocenjevanja. Ena od posledic te vsiljene pasivnosti je vpadljiva odsotnost kritičnega, ustvarjalnega mišljenja – nekaj, za kar (kakšna ironija!) najbolj nadzorujoči učitelji pogosto krivijo same učence; pravijo, da so neodgovorni, nemotivirani, apatični, nezreli in tako naprej. Ampak dejstvo je, da se mladi učijo dobro odločati tako, da imajo priložnosti odločati se, ne pa z uboganjem navodil.
Pomanjkanje priložnosti za odločanje se lahko kaže kot pomanjkanje zanimanja za poglavitne šolske dejavnosti – branje in pisanje. Učenci, ki nimajo skoraj nobene besede pri tem, kar se dogaja v razredu, se z večjo verjetnostjo grdo vedejo, se miselno izklopijo, izgorijo ali preprosto pustijo šolo. Potrebujemo nekaj poguma za soočenje z dejstvom, da so ti odzivi povezani s tem, kar počnemo – ali česar ne počnemo – mi odrasli.
2. Odsotnost možnosti izbir
Učitelji boleče dobro poznajo pojav, znan kot »izgorelost«. Kaj pa če bi, hipotetično, ta sindrom prizadel tudi učence? Kako bi oni govorili in se vedli? Učitelji po vsej državi, ki jim je predavatelj Kohn zastavil to vprašanje, so takoj navedli simptome, kot sta neangažiranost in apatija – ali pa nasprotno: nesramnost in agresija. Tako mentalni izklop kot grdo vedenje lahko sporočata, da učenec izgoreva.
Čim začnemo tako skicirati hipotetičnega učenca, ki je izgorel, ga takoj prepoznamo kot podobo iz resničnosti. Dejstvo je, da se številni učenci tako obnašajo vsak dan. Zdaj pa se vprašajmo, kaj o vzroku izgorelosti vemo iz raziskav in izkušenj na delovnem mestu. Izkaže se, da najboljša napoved ni preveč dela, premalo časa ali premalo plačila, ampak nemoč – pomanjkanje nadzora nad tem, kar delaš in kar se s teboj dogaja.
Velik del tega, kar je pri odnosu in vedenju učencev moteče, je lahko posledica dejstva, da imajo malo ali nič besede pri tem, kaj se z njimi dogaja ves šolski dan. Prisiljeni so slediti pravilom nekoga drugega, se učiti po učnem načrtu nekoga drugega in se ves čas podrejati vrednotenju nekoga drugega. Dejansko ni čudno, da je toliko učencev brezbrižnih do šolskega dela, bolj čudno je to, da nekateri niso.
Seveda ideja, da bi morali imeti učenci možnost individualne in skupinske udeležbe pri odločanju, ni nič novega. To prepričanje je že zelo dolgo nazaj zaživelo v šolah, označenih kot napredne, demokratične, odprte, svobodne, eksperimentalne ali alternativne; živi pa tudi v dnevnih praksah učiteljev, katerih naravni instinkt je, da otroke obravnavajo s spoštovanjem."
Več o knjigi Šola, kam greš? lahko prebrete TUKAJ.
Alfie Kohn, september 2001
Originalni članek je na tej povezavi.
 |
| Vir: unsplash.com |
Če se zadržujete na igrišču, obiščete šolo ali se prikažete na otrokovi rojstnodnevni zabavi, lahko računate na to, da boste velikokrat slišali frazo: "Braaavo!" Celo majcene dojenčke hvalijo za udarjanje z dlanjo ob dlan ("Super ploskaš!"). Mnogi med nami tako pogosto izstrelijo te vzklike, da skoraj postanejo govorni tik.
Veliko knjig in člankov odsvetuje uporabo kazni, od udarcev do nasilne izolacije - "premora". Občasno kdo celo predlaga, naj ponovno premislimo o praksi podkupovanja otrok z nalepkami ali s hrano. Zelo težko pa boste našli kako besedo, ki odvrača od uporabe pozitivnega utrjevanja, kot to imenujemo z olepševalnico.
Da ne bi prišlo do napačnega razumevanja: ne postavljamo pod vprašaj pomena podpiranja in spodbujanja otrok, njihove potrebe po tem, da se počutijo ljubljene in sprejete, da jih objemamo in jim pomagamo graditi dobro mnenje o sebi. Pohvala pa je čisto druga zgodba. Sledi razlaga:
1. Manipuliranje z otroki. Predstavljajmo si, da ponudite besedno nagrado, da bi utrdili vedenje dveletnika, ki se pri jedi ni polil, ali petletnice, ki je pospravila svoj pribor za ustvarjanje. Komu ta pohvala koristi? Nima morda manj opraviti z otrokovimi čustvenimi potrebami kot z našim udobjem?
Rheta DeVries, profesorica pedagogike na Univerzi v Severni Iowi, temu pravi olepšan nadzor. Prav tako kot pri otipljivih nagradah ali kaznih gre za način izvajanja nečesa na otrocih, z namenom da bi jih pripravili do upoštevanja naših želja. Lahko je učinkovito za doseganje rezultatov, vsaj za nekaj časa, vendar se močno razlikuje od dela z otroki. Če je pohvala primer dela na otroku, je primer dela z otrokom to, da z njim navežemo pogovor o tem, zaradi česa razred (ali družina) dobro uspeva, ali kako to, kar smo ali česar nismo naredili, vpliva na druge. Zadnji pristop ni samo spoštljivejši, temveč ima tudi več možnosti, da bo otroku pomagal postati razmišljajoča oseba.
Pohvala kratkoročno lahko deluje, ker so majhni otroci lačni našega odobravanja. Ampak odgovorni smo za to, da ne izkoriščamo te odvisnosti za svoje udobje. Pohvala za utrjevanje nečesa, kar nam malo olajša življenje, je lahko primer izkoriščanja odvisnosti otrok. Mladi se lahko zaradi pohval tudi počutijo, kot da z njimi manipuliramo, tudi če ne znajo popolnoma razložiti, zakaj.
2. Ustvarjanje zasvojencev s pohvalo. Ni vsaka uporaba pohvale preračunana taktika za nadzor nad vedenjem otrok. Včasih otrokom laskamo, ker nas iskreno veseli, kar so naredili. Ampak tudi takrat je vredno pogledati pobliže. Mogoče pohvala ne spodbuja otrokove samopodobe, temveč povečuje njegovo odvisnost od nas. Več ko govorimo: "Všeč mi je, kako delaš …" ali "Dobro delaš …", bolj se otroci začnejo zanašati na naše vrednotenje, naše odločitve, kaj je dobro in kaj slabo, namesto da bi se naučili samostojnega presojanja. Pripravi jih do merjenja svoje vrednosti po tem, kaj bo nam izvabilo nasmeh in še malo odobravanja.
Mary Budd Rowe, raziskovalka na Floridski univerzi, je odkrila, da so bili učenci, ki so jih njihovi učitelji veliko hvalili, previdnejši pri svojih odgovorih in bolj nagnjeni k odgovarjanju v vprašujočem tonu ("Ehm, sedem?"). Pogosto so odstopili od zamisli, ki so jo predlagali, takoj ko se kakšna odrasla oseba ni strinjala z njimi. Z manjšo verjetnostjo so vztrajali pri težkih nalogah ali delili svoje zamisli z drugimi učenci.
Skratka, besedi "Super!" in "Bravo!" ne opogumita otrok; na koncu se zaradi njiju počutijo manj gotovi. Lahko celo ustvarita začaran krog, v katerem otroci dozdevno potrebujejo toliko več hvale, kolikor več jim je damo, zato jih hvalimo vse več. Na žalost bodo nekateri od teh otrok zrasli v odrasle, ki bodo še naprej potrebovali nekoga drugega, da jih bo potrepljal po glavi in jim povedal, če je v redu, kar so naredili. Gotovo nočemo tega za svoje hčerke in sinove.
3. Kraja otrokovega veselja. Poleg problema odvisnosti otroku pripada uživati v lastnih dosežkih, čutiti ponos na to, kar se je naučil ali ustvaril. Zasluži si tudi, da se lahko sam odloči, kdaj se bo tako počutil. Vsakič, ko rečemo "Dobro opravljeno!", ukazujemo otroku, kako naj se počuti.
Včasih so naše ocene primerne in naše vodstvo potrebno – še posebej pri malčkih in predšolskih otrocih. Stalen tok vrednostnih sodb pa ni niti potreben niti koristen za razvoj otrok. Žal mogoče nismo spoznali, da je "Super si naredil!" prav tako sodba kot "Slabo si naredil!". Najopaznejša lastnost pozitivne sodbe ni, da je pozitivna, temveč da je sodba. In ljudje, vključno z otroki, nimamo radi, da nas sodijo.
Cenim priložnosti, ko moji hčerki prvič uspe nekaj narediti ali pa narediti bolje kot kadar koli prej. Toda poskušam se upreti nagonu, da bi rekel: "Bravo!", ker nočem zmanjšati njenega veselja. Hočem, da bi delila veselje z menoj, ne pri meni iskala sodbo. Hočem, da bi vzkliknila: "Uspelo mi je!" - in to pogosto naredi, namesto da bi me negotovo vprašala: "Je bilo dobro?"
4. Izguba zanimanja. Vzklik "Lepa risba!" lahko pripravi otroke do tega, da še naprej slikajo, dokler gledamo in hvalimo. Ampak, kot opozarja Lilian Katz, ena od vodilnih ameriških avtoritet na področju izobraževanja v zgodnjem otroštvu, ko speljemo pozornost, se veliko otrok ne bo več dotaknilo dejavnosti. Vsekakor je impresivna količina znanstvenih raziskav dokazala, da več ko nagrajujemo ljudi za to, da nekaj počnejo, bolj izgubljajo zanimanje za tisto, kar so morali narediti, da bi dobili nagrado. Zdaj ni več bistveno risati, brati, razmišljati, ustvarjati – bistveno je dobiti dobro stvar, naj bo to sladoled, nalepka ali pohvala: "Super!"
V zaskrbljujoči raziskavi, ki jo je izvedla Joan Grusec na Univerzi v Torontu, so bili majhni otroci, ki so jih pogosto pohvalili za izkazovanje radodarnosti, v vsakdanjem življenju malce manj radodarni kot drugi otroci. Vsakič, ko so slišali: "Lepo, da deliš!" ali "Tako sem ponosna nate, ker pomagaš," sta jih deljenje in pomoč začela malo manj zanimati. Teh dejanj niso več videti kot nekaj vrednega zaradi samih dejanj, temveč kot nekaj, kar so morali narediti, da bi od odraslega spet dobili ta odziv. Radodarnost je postala sredstvo na poti k cilju.
Ali pohvale motivirajo otroke? Gotovo. Motivirajo jih za dobivanje pohval. Žal je to pogosto na račun predanosti tistemu, kar so počeli in je sprožilo pohvalo.
5. Zmanjševanje dosežkov. Kot da ne bi bilo dovolj slabo, da lahko pohvale spodkopljejo neodvisnost, veselje in zanimanje, lahko škodujejo tudi temu, kako dobro otroci v resnici opravijo. Raziskovalci vedno znova ugotavljajo, da se otroci, ki jih hvalijo za dobro opravljanje kreativne naloge, pogosto spotikajo pri naslednji nalogi – in ne delajo tako dobro kot otroci, ki jih niso hvalili.
Zakaj se to zgodi? Deloma zato, ker pohvala ustvari pritisk, naj "še naprej tako dobro delajo", pritisk pa prav to ovira. Deloma zato, ker lahko upade njihovo zanimanje za tisto, kar počnejo. Deloma zato, ker postane manj verjetno, da bodo tvegali – tveganje je pogoj za ustvarjalnost – ko začnejo razmišljati, kako bi dosegli, da bi še naprej prihajali ti pozitivni komentarji.
Bolj na splošno so pohvale ostanek pristopa v psihologiji, ki reducira vse človeško življenje na vedenje, ki ga je mogoče videti in meriti. Žal to ignorira misli, občutke in vrednote v ozadju vedenja. Na primer, otrok lahko deli prigrizek s prijateljem, da bi pritegnil pohvalo, ali pa zato, da bi drugi otrok ne bil lačen. Pohvala za deljenje ignorira te različne motive. Še slabše, pravzaprav spodbuja manj zaželeni motiv, saj bodo zaradi tega otroci v prihodnosti bolj verjetno ribarili pohvale.
Ko začnete videti pohvalo kot to, kar v resnici je – in kar povzroča – postanejo te stalne majhne ocenjujoče pripombe odraslih kot nohti, ki jih vlečejo po tabli. Začnete navijati, da bi otrok dal svojim učiteljem ali staršem okusiti njihov sladkorni sok, ko bi se obrnil k njim in rekel - z istim saharinovim glasom: "Dobra pohvala!"
Vseeno ni lahko prekiniti te navade. Vsaj na začetku se lahko zdi čudno, če nehate hvaliti: lahko povzroča občutek, da ste hladni ali nekoga za nekaj prikrajšujete. Ampak kmalu postane jasno, da to kaže, da hvalimo bolj zato, ker imamo mi potrebo to reči, kot zato, ker bi otroci imeli potrebo to slišati.
Otroci potrebujejo brezpogojno oporo, ljubezen brez dodatnih zahtev. Ta ni samo drugačna od pohvale – je nasprotje pohvale. "Super si naredil!" so pogojne besede. Pomeni, da ponujamo pozornost in priznanje in odobravanje za izpolnjevanje pričakovanj, za izvajanje stvari, ki razveselijo nas.
Ta argument se, kot lahko opazite, močno razlikuje od kritike nekaterih ljudi, da dajemo otrokom preveč odobravanja ali ga dajemo prehitro. Priporočajo, naj s svojo hvalo postanemo bolj stiskaški in zahtevamo, da si jo otroci "zaslužijo". Toda resničen problem ni, da otroci danes pričakujejo hvalo za vse, kar naredijo. Problem je, da smo mi v skušnjavi, da bi potovali po bližnjicah, manipulirali z otroki s pomočjo nagrad, namesto da bi pojasnjevali in jim pomagali razvijati potrebne spretnosti in prave vrednote.
Kaj je torej alternativa pohvalam? To je odvisno od situacije, ampak karkoli se odločimo reči namesto tega, moramo ponuditi v kontekstu pristnih čustev in ljubezni do tega, kar otroci so, namesto do tega, kar so naredili. Kadar je prisotna brezpogojna podpora, ni potrebe govoriti: "Braaavo!"; kadar pa je ni, ti besedi ne bosta pomagali.
Če hvalimo pozitivna dejanja, da bi odvračali od neprimernega vedenja, to verjetno ne bo dolgo učinkovalo. Tudi ko deluje, ne moremo zares trditi, da se otrok zdaj lepo vede; pravilneje bi bilo reči, da ga pohvala lepo vede. Alternativa je delati z otrokom, odkrivati razloge v ozadju njegovih vedenj. Mogoče bomo morali razmisliti o svojih zahtevah, namesto da samo iščemo način, kako pripraviti otroke do uboganja. (Namesto da bi govorili: "Bravo, priden!", da bi štiriletnik zdržal dolgo mirno sedenje med obiskom ali družinsko večerjo, bi se mogoče morali vprašati, ali je razumno to pričakovati od otroka.)
Otroke moramo tudi vključiti v proces odločanja. Če otrok dela nekaj, kar moti druge, bo verjetno učinkoviteje pozneje sesti z njim in vprašati: "Kaj misliš, da lahko naredimo, da bi rešili ta problem?" kot podkupovati ali groziti. Tako otroku tudi pomagamo pri učenju, kako reševati probleme, in mu pokažemo, da so njegove zamisli in občutki pomembni. Seveda ta proces zahteva čas in talent, skrb in pogum. Ničesar od tega ne potrebuješ, da izstreliš: "Bravo!", ko otrok ravna tako, kot se ti zdi primerno, kar pomaga razložiti, zakaj so strategije "dela na otroku" veliko bolj priljubljene od strategij "dela z otrokom".
In kaj lahko rečemo, kadar otroci naredijo nekaj impresivnega? Razmislite o treh možnih odzivih:
* Ne recite ničesar. Nekateri vztrajajo, da je treba "utrditi" otroška dejanja solidarnosti, ker na skrivaj ali nezavedno verjamejo, da so zlagana. Če so otroci v osnovi zlobni, jim je treba dati umeten razlog za prijaznost (besedno nagrado). Če pa je ta cinizem neutemeljen – in veliko raziskav pravi, da je – pohvala mogoče ni potrebna.
* Povejte, kaj ste videli. Preprosta trditev brez vrednotenja ("Sam si si obul čevlje" ali celo samo "uspelo ti je") pove otroku, da ste opazili. Omogoča mu tudi biti ponosen na to, kar je naredil. V drugih primerih je lahko smiseln bolj izdelan opis. Če otrok nariše sliko, lahko daste povratne informacije – ne sodbe – o tem, kar ste opazili: "Ta gora je ogromna!" "Fant, danes si pa uporabil res veliko vijolične!"
Če otrok naredi nekaj skrbnega ali radodarnega, lahko nežno vodite njegovo pozornost k učinku njegovega dejanja na drugo osebo: "Poglej Abigailin obraz! Zdi se zelo srečna, ker si ji dal nekaj svojega prigrizka." To je nekaj čisto drugega kot pohvala, kjer je poudarek na tem, kaj vi čutite do njegovega ali njenega deljenja.
* Manj govorite in več sprašujte. Vprašanja so še boljša od opisov. Zakaj bi mu povedali, da je del njegove slike naredil vtis na vas, ko ga lahko vprašate, kaj je njemu najbolj všeč na njej? Vprašanja, kot je "Kateri del je bilo najtežje narisati?" ali "Kako si ugotovil, kako doseči pravo velikost stopal?", bodo verjetno spodbujala njegovo zanimanje za risanje. Če rečete: "Super!", pa bo to, kot smo videli, mogoče doseglo ravno nasprotni učinek.
To ne pomeni, da so vsi komplimenti, vse zahvale in vsi izrazi navdušenja škodljivi. Razmisliti moramo o motivih za to, kar rečemo (iskren izraz navdušenja je boljši kot želja po manipulaciji z otrokovim vedenjem v prihodnosti), in tudi o dejanskih učinkih tega. Ali naši odzivi pomagajo otroku čutiti nadzor nad lastnim življenjem – ali neprestano iskati odobravanje pri nas? Mu pomagajo postati bolj navdušen nad tem, kar dela – ali to spreminjajo v nekaj, kar hoče opraviti samo zato, da bi ga potrepljali po glavi?
To niso bila navodila, kakšen nov scenarij si moramo zapomniti, temveč spodbuda k razmišljanju o dolgoročnih ciljih naše vzgoje; spodbuda, da bodimo pozorni na (subtilne) učinke svojih izjav. Slaba novica je, da uporaba pozitivnih utrjevalcev v resnici ni tako pozitivna. Dobra novica je, da za spodbujanje ni potrebno vrednotiti.
