KO SE ŠTUDENT OZRE NAZAJ

Tokratni prispevek je napisal študent drugega letnika Univerze v Ljubljani.

⍈Eden mojih najljubših citatov na področju šolstva je misel znanstvenika Carla Sagana:

»Če greš na obisk v vrtec ali prvi razred, najdeš vse polno navdušencev nad znanostjo, ki postavljajo globoka vprašanja: kaj so sanje? Zakaj imamo prste? Zakaj je Luna okrogla? Kdaj ima Zemlja rojstni dan? Zakaj je trava zelena? To so temeljna, pomembna vprašanja! Kar vrejo iz njih. Če pa greš predavat v 12. razred, ni več ničesar od tega. Postali so nevedoželjni. Med vrtcem in 12. razredom se je zgodilo nekaj strašnega.«

To je to. Zgodilo se je nekaj strašnega. Ljudje smo po naravi vedoželjni, šolskemu sistemu pa uspe to uničiti. Že odkar človek obstaja, so se mlajši učili od starejših. Šolanje v današnjem pomenu besede še ni obstajalo, pa so se ljudje vedno uspeli naučiti tega, kar je bilo zanje pomembno. Dandanes pa to sploh ne bi smel biti problem, saj znanje še nikoli ni bilo tako dostopno kakor zdaj. In vendar se je nekomu zazdelo, da je otroke treba prisiliti v učenje. Meni se to zdi, kot da bi novorojenčkom na vsem lepem začeli natikati naprave za spodbujanje dihanja, ker ne bi verjeli, da bodo začeli dihati sami od sebe.

Ko sem bil predšolski otrok, sem bil blazno radoveden. Na televiziji sem gledal dokumentarce o živalih, kar je v meni spodbudilo raziskovalno vnemo. Veliko sem prebiral knjige, pisal in risal, slednje sicer dokaj nespretno. Nihče ni obsojal mojih čečkarij, nihče ni rekel, naj se bolj potrudim. Moja inspiracija so večinoma bile živali, v tistih letih kajpada tudi dinozavri. O vsakem dinozavru, za katerega sem izvedel, sem se spontano naučil ogromno. Zanimalo me je pravzaprav skoraj vse. Ko smo v hiši na neka vrata nalepili zemljevid sveta, sem si v kratkem času sam od sebe zapomnil vse države sveta in to znanje mi je ostalo še do danes. Zdaj si težko predstavljam, da bi se kakršno koli stvar naučil s takšno hitrostjo. Tudi zastave in glavna mesta držav sem si takrat zapomnil z lahkoto. Veliko sem razmišljal o vesolju in podobnih temah. Navijal sem, da kupimo teleskop, mikroskop in komplet za gojenje kristalov. Vse smo postopoma tudi kupili, vključno s kompletom za gojenje rakcev iz pradavnine. 

Vir: Pixabay

Ko sem postal šolar, se je ta samodejni proces začel ustavljati. Ocene sem sicer imel dobre, a veselja do učenja vedno manj. Nasilno ukalupljanje je v meni temeljito zatrlo vedoželjnost in vnemo ter ustvarilo apatičnost in zdolgočasenost. Bolj ko sem se bližal koncu osnovne šole, bolj sem učenje povezoval z nečim slabim. Proti koncu srednje šole sem samo še čakal, da se določenih predmetov rešim. Sedaj je moje zanimanje obtesano na dve ali tri področja, prostovoljno branje pa omejeno na poletje. Najraje se ukvarjam s fotografijo divjih živali v naravnem okolju, o čemer pišem na svojem blogu.
Ožji izbor svojih fotografij sem objavil tudi na Flickru.

Kako pa sem ta proces opažal pri vrstnikih? Zelo podobno. Na začetku osnovne šole jih je bilo enostavno navdušiti za kar koli, v naslednjih letih pa vse težje. V prvih nekaj letih so se kregali, kdo bo prvi vprašan, kasneje je bilo prvo pozicijo vse lažje zasesti, na koncu pa nihče več ni želel pred tablo. Vedno manj jim je bilo pomembno znanje, vedno bolj so razmišljali samo še o tem, kako priti do dobre ocene, kar je v takšnem sistemu popolnoma logično. 

Vir: Pixabay

Danes sem študent prevajalstva. V osnovni šoli zaradi izredno slabega pristopa nisem dobil občutka, da me jeziki zanimajo, a na srečo smo imeli doma CD-ROM-e za zabavno učenje angleščine, ki so mi bili v veliko veselje. V gimnaziji so me jeziki začeli zanimati celo v formalnoizobraževalnih okvirih, zato sem se odločil za ta študij in odločitve ne obžalujem.

Če že drugega ne, naj bi nas osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje pripravilo na študij. Pa niti tega ne uspe. Pravzaprav nam škoduje – navadi nas na marsikaj, kar nam med študijem ni v prid. Kot prvo, dolgoletno reševanje testov po istem principu da človeku občutek, da bo tudi naš poklic takšen. Nekateri moji sošolci še zdaj mislijo, da jim bodo profesorji enostavno povedali, kako se nekaj prevede, nato pa bodo ta odgovor vedno znova uporabili in za to dobili plačo. A če bi bilo tako enostavno, bi nas nadomestili roboti. A vedno prevedi kot B in konec zgodbe. Seveda to ni tako preprosto, človeški prevajalci moramo biti pametnejši od računalnika, zato moramo kritično razmišljati, biti široko razgledani in upoštevati veliko dejavnikov.

Ta miselnost zelo očitno pride iz prejšnjih let izobraževanja: v učiteljevi razlagi se skriva odgovor. Na testu dobiš vprašanje, napišeš točno ta odgovor, dobiš točko in to je to. 

Vir: Pixabay

Kot drugo, v srednji šoli se snov naučiš za test, dobiš oceno in zadeva je zaključena. Na vrsto pride čisto nova snov, staro pa pozabiš in nihče ti glede tega ne more nič, saj v redovalnici tiči ocena. Včasih je ta številka edini dokaz, da je to znanje v glavi sploh kdaj bilo (če ni bilo samo na papirčku v rokavu).

Na študiju pa se vsaj večinoma učiš to, kar boš potreboval pri svojem delu, zato bi znanje moralo ostati trajno. Na začetku prvega letnika smo na primer obdelali slovenski pravopis in pisali težek izpit. Če si ga hotel narediti, si moral snov res obvladati, celo sklanjanje najtežjih tujih imen. Kdor je prišel v drugi letnik, je v trenutku pisanja tega izpita prav gotovo vse to res znal. Žal pa pri nekaterih opažam, da se še vedno učijo po srednješolskem principu – samo za test. V drugem letniku med prevajanjem besedila naletimo na tuje ime, ki bi ga bilo treba sklanjati. Nekateri si ne upajo zagristi v ta oreh, sploh se ga ne dotaknejo in ga pustijo nesklanjanega. Niti se več ne spomnijo pravil niti jih ne poiščejo v Pravopisu ali v zapiskih; kot da prvega letnika ni bilo. Če je to posledica srednješolskega izobraževanja, bi bilo morda bolje, če ga sploh ne bi bili deležni. 

Vir: pixabay

Kot tretje, v šoli velja frontalni pristop: učitelj spredaj razlaga, učenci tiho pišejo in se navadijo pasivnosti. Mnogim učiteljem je mučno, če se učenec slučajno odloči sodelovati. Bodisi jim jemlje čas za razlago bodisi spravi učitelja v zadrego, če ta česa ne ve. Na študiju je to drugače. Naši profesorji hočejo, da se aktivno vključujemo in da »ne zaspimo«. A imajo s tem kar težko delo, saj smo iz prejšnjih let navajeni molčečega poslušanja in uboganja, stara navada pa je železna srajca. Iz vsega tega lahko potegnem zaključek, da je srednja šola res slaba priprava na študiranje.

Zavedanje, da je aktivno sodelovanje pomembno, pa ni edina vrlina naših profesorjev. Kot zelo učeni in razgledani so vedno pripravljeni priznati, da ne vedo vsega. Po mojih opažanjih to manjka mnogim osnovnošolskim in srednješolskim učiteljem. Zdi se mi, da v povprečju niso zadosti kompetentni na svojih področjih. Že sproti sem opazil mnoge napake, na študiju pa se je izkazalo, da veliko stvari, ki jih učijo v šoli pri jezikih, sploh ne drži. Nekatere napake so posledica splošnega neznanja, do drugih pa pride, ker učitelji niso pripravljeni priznati, da nečesa ne vedo, zato se zatečejo k »blefiranju«.

Nič takega ni, če učitelj česa ne ve – to lahko na primer skupaj z učenci razišče. To bi morala biti ustaljena praksa. Prav tako ni nič takega, če učenec česa ne ve. Učitelji ne bi smeli obsojati napak, žal pa je to ponekod nekakšna športna disciplina. Nekateri učitelji si vnaprej zadajo, zaradi katerih napak bodo skočili v zrak, čeprav za to ni nobenega razloga in to prav gotovo ne vpliva pozitivno na proces učenja. Na primer, da ne smemo kazati reke na zemljevidu od morja proti izviru, da ne smemo omenjati »rdeče rase«, da šote ne smemo prištevati med prsti, da ne smemo reči »I've done a mistake« … zaradi takšnih stvari se na 'grešnika' derejo. Enako je, če zameša komorni in simfonični orkester, če uporabi napačen pomožni glagol, če zameša etre in estre in tako naprej. 

Vir: Pixabay

Posledično si učenci ne upajo sodelovati, da ne bi slučajno česa narobe zinili. Moji sedanji profesorji napak ne obsojajo, le obzirno popravijo. Seveda so presenečeni, kako težko nas je pripraviti do sodelovanja. V srednji šoli nas je neki profesor dobesedno obtožil, da snovi nočemo razumeti. A četudi so v nas zatrli vedoželjnost, nam je še vedno v interesu vsaj to, da dobimo pozitivno oceno. Pameten človek se bo v takšnem primeru vprašal: ali lahko to razložim kako drugače, da bodo razumeli? Naši profesorji na fakulteti se zelo potrudijo, da razložijo še enkrat oziroma drugače, če prvič ne razumemo.

Za konec bi rad še izpostavil, da se jezike v šolah uči na čisto zgrešen način. V glavnem se mi zdi za to kriva matura, saj se ji posveča preveč pozornosti, znanja pa ne preverja tako, kot bi ga morala. Poudarek je na slovnici, pisanju manjkajočih (nepolnopomenskih!) besed na črte in podobnih zadevah, ki niso ključnega pomena. Učenec zna tvoriti deležnike in pridevnikom dodajati končnice, ko še nima osnovnega besedišča. Osnovni namen učenja tujega jezika bi moral biti, da uspešno prenesemo sporočilo, slovnična pravilnost pride pozneje. Ko gremo v tujino, bomo še najhitreje rabili znanje o spraševanju za pot, naročanju hrane in podobno, pri tem pa bomo morali čim bolje izgovarjati, da nas bodo razumeli. Nihče nas ne bo obsojal zaradi slovničnih napak, tako ali tako se nam bo še dolgo poznalo, da smo tujci. Učitelj bi moral z učencem komunicirati na podoben način, kasneje pa bi izpilila še malenkosti. Zato se mi zdi ustno ocenjevanje boljše, saj pravopisno napako na papirju težko spregledamo. 

Testi so pogosto videti tako: tvori preteklike iz naslednjih glagolov, dopiši končnice, tvori prislov iz pridevnika, na črte napiši manjkajoče veznike … In na to so nas učitelji pripravili tako, da so nam v slovenščini razlagali, kako prepoznamo, katera beseda pride na črto. Tako se ne naučimo govoriti v tujem jeziku. In zakaj to kljub temu počnejo? Ker nas na koncu čaka vsemogočna matura. Tam nam to prav gotovo koristi, na dolgi rok pa žal ne. Učenci, ki jim jeziki ne ležijo, pri tem ne dobijo uporabnega znanja, temveč le občutek, da pri jezikih rabiš ogromno delovnih listov in dolgočasnih učnih ur, da sploh kam (ne) prideš. V resnici pa se lahko marsikaterega jezika naučiš zelo hitro, če se tega lotiš na pravi način – zlasti če si v okolju, kjer je to materni jezik. Na študiju profesorji z nami govorijo v tujih jezikih, če pa česa ne razumemo, enostavno parafrazirajo, dokler se nam ne posveti. Napake niso problem. Četudi nas včasih popravijo, je namen to, da uspešno opravimo komunikacijo.

Šele pred kratkim sem zapustil osnovnošolske in srednješolske klopi, zato se vsega še zelo sveže spominjam iz prve roke. Vsi nesmisli, ki so se dogajali meni in mojim vrstnikom, se v retrospektivi samo še množijo. Ko se mi odpirajo oči glede vsega, kar je trenutno predmet vročih javnih razprav o šolstvu, se počutim opeharjenega. Upam, da se bo sistem čim prej spremenil.⍇

Matevž Škalič

Prispevek s sorodno tematiko:
ZAKAJ ŠOLSKI OTROCI NEHAJO BITI RADOVEDNI


Že poznate knjigo Šola, kam greš?
Več o njej najdete TUKAJ.

KAKŠNA BO ŠOLA PRIHODNOSTI

Ne moremo se več slepiti, da sedanji šolski sistem deluje. Morda je dobro služil razsvetljenim vladarjem 18. stoletja in industrijski družbi 19. stoletja. Ne izpolnjuje pa potreb današnje družbe niti današnjih posameznikov.

📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Odgovornost za lastno učenje je, po mojem mnenju, nujno predati v roke učencev in njihovih staršev. To pa pomeni, da bo šola samo ponujala (ne pa vsiljevala) širok nabor tečajev, krožkov, projektov, delavnic … Učitelji-mentorji bodo učencem na razpolago, ne bodo pa njihovi pazniki, priganjalci in ocenjevalci. Možnosti za učenje bodo na razpolago, a nikomur vsiljene. Mentorji bodo lahko (p)ostali tisti, ki čutijo veliko predanost do svojega strokovnega področja in do dela z otroki in mladino. Njihovo delo ne bo več mukotrpno kot sedaj, saj bodo imeli opraviti v veliki meri z učenci, ki bodo notranje motivirani. Takšne šole se bodo sčasoma preimenovale v učna središča.

                       📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Šola se mora odreči pretiranemu nadzoru, usmerjanju, merjenju, ocenjevanju, še zlasti pa prisili. Svoboda in avtonomija sta dva izmed glavnih ključev za srečno, zdravo in izpolnjeno življenje posameznika; takšni posamezniki pa tvorijo zdravo družbo. Svoboda je tudi nujen pogoj za odgovornost. Odgovoren je lahko samo nekdo, ki ima svobodo, da sam sprejema odločitve o stvareh, ki ga zadevajo.

Ko se bo lahko učenec skupaj s starši (in ob posvetovanju z učiteljem-mentorjem) sam odločal, katere učne predmete bo obiskoval, katere naloge naredil, v katerem projektu bo sodeloval, koliko se bo v kakšno področje poglobil, šele takrat bomo lahko govorili o njegovi lastni odgovornosti za učenje in o odgovornosti staršev. Sedaj šola vse natanko odredi, učenec in starši pa se lahko odločajo samo med izvršiti ali ne izvršiti in nositi posledice. To je dresura ubogljivosti, ne pa učenje odgovornosti.

                       📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Sedaj otrokom ne zaupamo, da se bodo česar koli naučili, če jih ne bomo silili in nadzorovali. Ne zaupamo jim, ker jih ne poznamo. Mnogi današnji otroci že od starosti enega leta naprej preživljajo več ur budnega dela svojih dni v vzgojno-izobraževalni instituciji kot s svojo družino. V teh institucijah prevladujejo vodene aktivnosti, proste igre je bolj za vzorec. Mnogi starši v dobri veri, da spodbujajo optimalni otrokov razvoj, zapolnijo še preostali otrokov čas z vodenimi dejavnostmi. Otroci se tako navadijo na stalno vodstvo in postanejo odvisni od njega. Izgubijo svojo lastno, prirojeno iniciativnost. Naučijo se čakati na navodila, kaj bomo delali sedaj. Tako vzgojitelji in še zlasti učitelji spoznavajo večinoma otroke, za katere se zdi, da ne bodo naredili ničesar brez natančnih navodil in stalnih spodbud. Toda to niso otroci, kakršni se rodijo. Takšni so postali zaradi prekomerne izpostavljenosti vodenim, strukturiranim dejavnostim in drugim vrstam zunanje animacije ter stimulacije, kot so razni ekrani. Otroci še vedno prihajajo na svet opremljeni z biološkimi zasnovami za spontano, samovodeno učenje, vendar okolje te zasnove v nekaj letih bolj ali manj temeljito zatre. Da bi prekinili to škodljivo početje, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej. Zavedanje pomena proste igre in preživljanja časa v naravi pa se mora naseliti tudi v družinah in celotni družbi.

                       📘📙📘📘📙📘📙📘📙📘

Razumljivo je, da so mnogi močno navezani na idejo šole, kakršno poznamo. Vsi smo hodili v takšno šolo. V nekaterih družinah so – ali so bili – učitelji že več generacij in neomajno verjamejo v moč predajanja znanja. Nekateri smo bili ’pridni učenci’ in nas je šola osvojila in zasvojila s pohvalami in priznanji, da smo nekaj vredni. Večina ljudi se preprosto navadi na tisto, kar poznajo že vse življenje, in se o tem nikoli ne sprašuje – še več: prepričani so, da se o teh stvareh ni kaj spraševati. Veliko različnih razlogov je, zakaj je nekdo močno navezan na klasično podobo šole in se ji ne želi odreči. Vendar se vsem spoznanjem o neprimernosti njenih sedanjih struktur ne bo mogoče v nedogled upirati. Lažje je zaustaviti napad vojske kot idejo, katere čas je prišel, je rekel Victor Hugo. Tradicionalne šole s klopmi v ravnih vrstah in učiteljem pred tablo se morajo preleviti v učna središča, to pa se ne more zgoditi čez noč. Lahko pa se postopno, in to se bo neizbežno tudi zgodilo. Ta pot je zdaj pred nami.

                          📘📙📘📙📘📙📘📙📘

O vsem tem obširno govori knjiga Šola, kam greš?
Prelistajte in preberite del vsebine TUKAJ.

Knjigo lahko naročite TUKAJ.

NIČ NE BO IZ NJEGA!

Jure (ime je izmišljeno) je bil bolj tih in vase zaprt otrok. V OŠ je vstopil s šestimi leti s skupino vrstnikov, s katerimi je bil že v vrtcu, kot ena prvih generacij devetletke. Oddelek je prevzela učiteljica, ki ni imela nobene topline in razumevanja za otroke.

Pri dečku so se že v predšolskem obdobju pokazale precejšnje težave s pozornostjo in še nekaj drugih posebnosti, tudi s področja motorike. Obravnavan je bil na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše. V vrtcu zaradi tega ni bilo posebnih težav, saj so vzgojiteljice normalno komunicirale s starši. 

Učiteljica v OŠ pa je zahtevala in pričakovala od vseh prvošolcev, da si bodo zapomnili njena ustna navodila, kaj je potrebno prinesti od doma, sporočiti staršem in podobno. Dala je vedeti, da jih ona pove samo enkrat, ne da bi jih tudi kam napisala ali o njih obveščala kolegico v oddelku podaljšanega bivanja. Juretu to seveda ni uspevalo in videti je bilo, kako se mu kopiči stres zaradi nenehnega neuspeha. Zato je mama izpisala Jureta iz podaljšanega bivanja in hodila ponj takoj po pouku, da bi ji lahko učiteljica vsak dan sproti po pouku povedala, kar je bilo potrebno.

Vir: Unsplash

Nekaj časa je to še nekako šlo, a je v drugem razredu učiteljica nehala komunicirati z mamo, češ da si bo zdaj otrok pa že moral zapomniti njena navodila, če noče “posledic”. Zaradi zdravstvenih (psihomotoričnih) težav pa si otrok ne glede na “posledice” večinoma ni zmogel zapomniti ali zapisati navodil. Vse bolj je učno zaostajal in v razredu so se pričeli tudi sošolci obregati vanj in ga ustrahovati. Jureta so pripravili do tega, da se je moral fizično braniti, da bi si zagotovil varnost in mir. Učiteljica je z neverbalno govorico dala staršem jasno vedeti, da do otroka občuti močna negativna čustva in ga niti slučajno ne bo branila pred vrstniškim nasiljem in drugimi “posledicami”.

Šola je kot obogatitveni program ponujala športne urice v podaljšanem bivanju. Starši so Jureta vpisali, v upanju, da bo motorično napredoval, ker je bil pri igrah z žogo in kolektivnih športih "nepremičnina". Ko je mama po pouku prihajala ponj, je večkrat videla, da v času dodatnih športnih uric nekaj počne sam, drugi pa so se kaj igrali. Po dveh mesecih je našla svojega otroka, kako se sam samcat vrti okoli droga v kotu igrišča, ostali pa igrajo nogomet, in se odločila, da se pozanima, kako kaj gre. Približala se je učiteljici, ki je vodila to obogatitev, za katero so plačevali. Prijazno je povprašala, kako kaj njen sin sodeluje. Učiteljica jo je pogledala s tistim priprtim hudobnim pogledom in revsknila vanjo: "Kaj bi pa radi slišali?! Nimam vam kaj povedat. Popolna ničla je. Za nič ni nadarjen in nič ne bo iz njega." In ji obrnila hrbet, češ da je "pogovor" zanjo zaključen.

Vir: Unsplash

V mesecu decembru v tretjem razredu OŠ se je pripetil dogodek, ki je Jureta in njegovo družino globoko pretresel. Zjutraj ga je mama kot običajno pospremila do vhoda v razred, sama pa odšla z dojenčkom v nosilki in s psom na krajši sprehod. Ob vrnitvi domov je našla vhodna vrata stanovanja odprta na stežaj, predsobo razmetano, Juretova torba je ležala sredi predsobe, njega pa ni bilo nikjer, niti ni bilo odziva na mamino klicanje. S pomočjo sosedov so takoj preiskali ves blok od vrha do tal in pregledali še okolico, a ga ni bilo nikjer. Po vrnitvi v stanovanje ga je mama končno odkrila v omari, kjer se je skrival in se tresel od groze. Skušala je izvedeti, kaj se je zgodilo, a otrok od šoka sploh ni mogel govoriti.

Ko je mama prišla v šolo in zahtevala pojasnilo, je bilo to nadvse prostodušno: »Šli smo v gledališče, Jure pa ni prinesel denarčka za vstopico, kot sem naročila. Zato smo ga pač pustili zunaj pred šolo. Saj menda zna sam domov.« Devetletnega otroka je učiteljica razredničarka mirno pustila na cesti pred šolo, pri devetih stopinjah pod ničlo - ker si ni zapomnil, naj prinese v šolo tedanjih 10 tolarjev! To ravnanje se niti ravnateljici niti šolski svetovalni delavki, psihologinji, ni zdelo nič takega; niti ni nobena od pedagoških delavk videla potrebe, da bi se staršem in otroku opravičili. V pogovorih se je pojavljal argument, da “otrok mora občutiti posledice, da si bo za drugič zapomnil.« Poudarjali so tudi, kako je denar zelo pomemben in da se mora otrok tega naučiti. Večina šol pa je takrat že ukinila prinašanje gotovine, da bi omejili izsiljevanje za denar med otroki. Stroške so staršem zaračunavali na položnici.

Reakcija šolske inšpekcije, ko jim je Juretova mama opisala dogajanje, je bila: ne verjamemo, da se je to res zgodilo! Pojdite in uredite s šolo kar sami! Popolnoma šokirani in pretreseni starši niso posredovali naprej. Vedeli so le, da tej šoli in tem osebam svojega otroka ne zaupajo več. Razmišljali so tudi o šolanju na domu, na koncu pa se je izteklo tako, da so našli drugo šolo, kjer je že ob prvem pogovoru ravnatelj pokazal razumevanje in ponudil pomoč. Jureta je vključil v razred odlične učiteljice, ki je fanta znala sprejeti takšnega kot je in mu nuditi ustrezne pogoje, da se je odprl in začel učno napredovati. Na tej šoli je Jure končal svojo osnovnošolsko obveznost, nato zacvetel na strokovni srednji šoli, zdaj pa je uspešen študent na fakulteti.


Še ena zgodba:

ZGODBA MAME OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI

POMEN UPOŠTEVANJA RAZVOJNIH RAZLIK MED OTROKI

Gostujoči prispevek  
PIŠE: Boris Hartman


"Učitelji bi se morali po mojem mnenju izobraževati toliko kot zdravniki in opraviti vsaj toliko prakse kot oni, da ne bi delali škode zaradi neusposobljenosti."
 

Vir: pexels

Koliko učitelji razumejo otrokov oziroma mladostnikov razvoj? V nekaterih razpravah sem zaznal, da se vali velik del odgovornosti za slabe šolske prakse na "šolske delavce". Ampak, če logično razmislimo, se morajo učitelji nekje usposabljati za svoje delo. Pridružujem se razmišljanju, da je potrebno dobro prevetriti predmetnik pedagoških smeri na fakultetah in vplesti veliko več prakse učiteljev že med študijem, ne le teorije. K temu bi dodal še, da bi bilo dobro prevetriti tudi strokovno usposobljenost profesorjev in kvaliteto dela na Pedagoški fakulteti in verjetno na oddelku za pedagogiko na Filozofski fakulteti.

Delovna obveznost profesorjev in vodstva Pedagoške fakultete je nenehno posodabljanje pedagogike in s tem izobraževanja učiteljev.

Na tem mestu bi opozoril na "spopad" med Pedagoško fakulteto in direktorico Vzgojnega zavoda Planina dr. Leonido Zalokar. Na njeno kritiko, da je kvaliteta dela na Pedagoški fakulteti slaba, se je PeF odzvala tako, kot je v šolstvu navada: z grožnjami s kaznijo itd. To je očitno njihov način dela, ki ga, kot vse kaže, prenaša v šolstvo preko usposabljanja učiteljev. Nič pogovorov ali strokovnega utemeljevanja. Morda si lahko vzamete čas in poslušate 9-minutni pogovor z Zalokarjevo na Valu 202.

Vir: pexels

Problem, ki ga je načela, še zdaleč ni enostaven. V bistvu predstavlja vrh ledene gore, saj ne gre le za pravice otrok s posebnimi potrebami, ampak za pravično obravnavo vseh otrok. Njihova medsebojna različnost je posledica naravnih genetskih variacij, torej je vsak otrok enkraten in neponovljiv ter zasluži posebno pozornost glede na svoje specifične psihofizične sposobnosti, emocionalne značilnosti, potenciale in interese.

Problem PeF in šolskih oblasti ni samo v prenavljanju kurikuluma in usposabljanju učiteljev za delo z različnimi prilagoditvami (učenci z odločbami), ampak gre za celotno populacijo učencev, ki si zaslužijo enakopravno obravnavo, kar prevedeno v strokovni jezik pomeni, da bodo morali učitelji v prihodnosti posvečati pozornost optimalnemu, zdravemu psihofizičnemu razvoju vseh učencev. To ne izvira le iz zdravorazumskega razmišljanja posameznikov, pač pa iz najširšega konsenza o tem, kakšna naj bi bila dobra šola. Ta konsenz predstavlja mednarodna skupnost (OZN).


Razvojne razlike med deklicami in dečki

Razlike med otroci na splošno so vidne že z zdravorazumskim opazovanjem. Razvojni psiholog Piaget je raziskal očitne razlike v hitrosti razvoja otrok preko matematično-logičnih konstrukcij. Odkril je, da otroci v določeni enaki kronološki starosti lahko kažejo velike razlike v razumevanju matematično-logičnih nalog.

Razlike med deklicami in dečki lahko opazimo tudi pri matematičnem tekmovanju "Kenguru". Kolegica mi je povedala, da je sin prišel domov nejevoljen in ji razložil, da so eno nalogo rešile skoraj vse deklice, deček pa noben. Deklice se že v principu biološko hitreje razvijajo in verjetno je velik del vzrokov za to, da so izobraževalno uspešnejše v osnovni šoli, tudi v tem. Komu je pravzaprav prilagojena OŠ? Težko si je zamisliti, da bi dečki, ki v določenem kronološkem obdobju morda še nimajo razvitih možganskih struktur, enako uspešno obvladovali isti izobraževalni načrt.

Vir. pexels

Tekmovanje "Kenguru" je jasno pokazalo na te razlike. Menim, da bi morali rezultate tekmovanj med tako majhnimi otroci uporabiti za preučevanje in načrtovanje sprememb v OŠ, ki bi se prilagodile hitrostim bio-psihološkega razvoja. Iz genetskih razlik v razvoju dečkov in deklic izvirajo tudi druga neskladja. Npr. dečki imajo v času OŠ drugačne interese kot deklice in porabijo več časa za gibalne aktivnosti. Čeprav tudi v tem primeru ne gre povsem posploševati, saj se vedno najdejo izjeme (genetske variacije), pa menim, da bi morali vprašanje razlik v razvoju otrok temeljito preučiti.


Kaj torej merijo ocene?

Vedno sem se spraševal, kaj pravzaprav vsebuje ocena. Hitrost otrokovega biopsihološkega razvoja? Ali šola ocenjuje genetske značilnosti posameznih otrok? Katastrofa. Ali gre za dejansko uničevanje otrok, ko učitelji in starši pritiskajo na učenca in zahtevajo od njega razumevanje snovi, ki je morda ne more razumeti in mu morda pri tem še grozijo in ga kaznujejo ali mu dajo nezadostno oceno . Morda sploh še nima razvitih struktur živčnega sistema, ki bi mu razumevanje omogočile.

Upam, da sedaj bolje razumemo dokaj jezno kritiko Leonide Zalokar, ki pravi med drugim  tudi to, da neveden pedagoški delavec lahko otroka dobesedno psihološko uniči. Učitelji bi se morali po mojem mnenju izobraževati toliko kot zdravniki in opraviti vsaj toliko prakse kot oni, da ne bi delali škode zaradi neusposobljenosti.

Že samo o razlikah v razvoju imamo dovolj znanstvene dokumentacije za temeljito reformo osnovne šole, pa tudi srednjih šol. Dokler se otrokov razvoj ne zaključi (približno pri 18 letih), je nesmiselno govoriti o "nesposobnosti", "lenobi", in drugih oznakah (stigmatizaciji), ki jih lepijo otrokom zato, ker v šoli niso uspešni ali niso dovolj uspešni po mnenju staršev in/ali učiteljev. Vsa takšna razlikovanja otrok kot so ocenjevanje, kategorizacije, tipizacije, stereotipizacije prej škodujejo otrokovemu razvoju. Po mojem mnenju bi morali ocenjevanje v OŠ ukiniti in začeti posvečati temeljito pozornost razlikam v bio-psihološkem razvoju posameznikov in nudenju pomoči v skladu s tem, tako starši kot učitelji.

Morda sedaj bolje razumemo nujnost poznavanja in upoštevanja strokovne razlage hitrosti otrokovega razvoja, ki je precej očitno niti PeF niti šolska politika ne upoštevata. 



Sledi:
PROBLEMI INTEGRACIJE: DRUGAČNI SMO VSI, NE LE NEKATERI


 

PA ZAKAJ SE MORAJO TO UČITI?

V moji facebook skupini o šolstvu veliko kritiziramo in se pritožujemo, jezimo … Vedno bolj sem prepričana, da upravičeno (veliko berem in raziskujem o razvoju izobraževanja po svetu), čeprav se mnoge pritožbe lahko zdijo malenkostne ali neutemeljene – z določenih vidikov. 

Vir: www.pexels.com

»Je vam sploh kdaj kaj prav? Se res morate vtikati v čisto vsako malenkost? Pustite vendar učiteljem, da delajo svoje delo, oni so strokovnjaki!«, se glasijo očitki tistih, ki se jim zdi šolstvo dokaj v redu, če bi le ne bilo sitnih, zahtevnih staršev in razvajenih otrok, ki nočejo sodelovati in ubogati.

Na to sem enkrat ali dvakrat že odgovorila s pojasnilom, da vsi starši res ne znajo artikulirano naglasiti, kaj točno ni prav, ampak nejasno čutijo, da sistem otroke maliči, da šolanje ni v njihovo dobro. Sama premorem nekaj strokovnega znanja s področja duševnosti, a prav tako nisem znala tako jasno govoriti o problematiki, dokler nisem začela preučevati verodostojnih virov, ki so ne le potrdili moja razmišljanja, ampak me tudi opremili z argumenti, razlagami, pojmi (postopek še traja!). Pred tem sem se, tudi sama čustveno vpletena preko treh otrok, znala predvsem hudovati in godrnjati. Torej, kar želim povedati, je: marsikaj se zdi zgolj starševsko dlakocepstvo in pretirana zaščitniškost, ker ljudje ne znajo bolje izraziti, niti pri sebi opredeliti, kaj jih zares moti, jezi in skrbi … ’Zapičijo se’ v navidezne malenkosti, vsako zrno graha na šolski klopi jih tišči. V ozadju tega je starševska intuicija, da za otroka ni dobro, kar šola dela z njim in iz njega, da to ni dobra priprava na življenje, da nastaja neka škoda. Šolanje kot celota je slabo, ker pa tega ne znajo jasno opredeliti, kaj šele izraziti, se spotikajo ob ’malenkosti’, ki velikokrat niti to niso, razen za ljudi z izredno nizkimi standardi.

Pogosto se na primer pojavijo vprašanja glede določene šolske snovi:

- Pa zakaj se morajo to učiti?

- Zakaj morajo to znati?

- Jim bo to sploh kdaj koristilo?
 
Menim, da so tudi ta vprašanja odraz nejasnih slutenj, da šola otroka ne pripravlja na življenje, ampak celo ovira njegov naravni razvoj. Še posebej pa so upravičena v primeru otrok z učnimi težavami, ker v resnici ni nobene potrebe, da se otrok nauči TOČNO TO, sicer ne more napredovati v naslednji razred, oziroma mu grozi kakšna druga huda katastrofa. Ko rečem, da ni nobene potrebe, nimam v mislih učnih načrtov in minimalnih standardov, ampak življenje. Za življenje se nam v resnici ni nujno naučiti ničesar, kar nekdo reče, da to bomo pa enkrat še rabili, oziroma da to spada pod nujna znanja, splošno izobrazbo in tako naprej … Ker mi smo se vse to naučili, pa večino tudi pozabili, še preden bi lahko prišlo ’v uporabo’. In je isto, kot če se ne bi naučili. Ko pride situacija, da neko znanje potrebujemo, ga pač poiščemo takrat. Znanje je vedno dosegljivo, nikamor ne uide. Še posebej v današnjem času! Ves čas pa tule govorim – ne o pravem učenju, ampak o vsiljenem učenju. O tistem učenju, ki ga otrokom v šolah kot žlico grenkega zdravila potiskajo v usta.

Nekaj povsem drugega pa je učenje iz veselja, iz zanimanja, iz lastne želje. O, to je nekaj čisto drugega! Vsi otroci se rodijo z nagonom po učenju, po raziskovanju sebe in sveta okrog sebe. Dokler otrokom pustimo, da se učijo, kar se sami želijo, se noben ne neha učiti. Noben! In seveda niti približno ni razloga za bojazen, da se brez prisile ne bodo naučili ’pravih’ stvari oziroma sploh nič pametnega. 




Ta sestavek sem želela napisati zato, ker me je zmotilo, da so avtorji objav in komentarjev v stilu »pa zakaj morajo to znati?« pogosto deležni očitka, da so proti vsakemu znanju, da jim ni mar za splošno izobrazbo, da smo ravno zato narod tepcev, da znanje ni več nobena vrednota … Mislim, da starši in ostali v resnici zastavljajo ta vprašanja zaradi tega, ker jih moti vsiljevanje zabetoniranega nabora ’znanj’, vključno z vnaprej določenimi pravilnimi odgovori in edinim pravilnim postopkom, po katerem se sme do odgovora priti, če gre za matematiko. Čuteči starši, četudi ne preučujejo, kaj so ’veščine 21. stoletja’ in podobno, v sebi vedo, da to ni pravo učenje, kakršno bi otroku pomagalo vzcveteti in uresničiti njegov potencial. Saj tudi vidimo, kako nam otroci z leti šolanja pred očmi venejo in izgubljajo svoj prvotni žar.

Menda ne mislite, da bi starši toliko spraševali in se v vse ’vtikali’(na ’siten’ način), če bi otroci prihajali iz šole večinoma srečni, zadovoljni, navdušeni nad tem, kar so se učili? (Ups, že spet sem pozabila, da življenje ni potica!)

Naj omenim samo še en absurd – za potrebe šolstva se morajo vsi otroci učiti isto, znati isto, dovoljeno je le odstopanje v količini (globini) naučenega v razponu petih stopenj. (Dovoljeno se je razdeliti na zgube, zmagovalce in povprečneže.) Čemu bi družba potrebovala ljudi, ki vsi znajo iste stvari? Ampak že spet se pritožujem neupravičeno, saj od 15. leta naprej jim je pa dovoljeno, da se usmerijo v različne po-klice. Potem, ko so morali devet let te notranje klice k lastni biti marljivo dušiti. 

Spomniti želim še na to, kako potem v takšnih debatah vsak forsira tisto, kar se je sam z lahkoto in veseljem naučil, veselo zanikujoč kakršnokoli drugo možno realnost. Tisti, ki so se radi in z lahkoto učili pesmice na pamet, so ogorčeni nad vprašanji, zakaj se jih je sploh treba učiti. To vendar mora biti tako! (Vprašanje je lahko postavljeno zato, ker nekomu predstavlja učenje pesmic na pamet neznansko muko, ali pa iz čiste radovednosti: zakaj je dobro, da se učimo pesmice na pamet? Slednje znajo še posebej učitelji hudo zameriti.)

Tisti, ki imajo radi številke, se jezijo na starše otrok, katerim številke nikakor nočejo sesti v možganske vijuge, pa zato starši boječe preverijo, če morda pa vseeno ni smrtna sila znati kvadrate števil od 11 do 20 na pamet, ali če je morda kakšna možnost, da se njihov potomec ne bo cvrl v peklu, če bo slučajno vse življenje ob vsaki priliki računal s kalkulatorčkom namesto na pamet. Poštevanko pa ja vsak mora znati!

Nekatere otroke šola naravnost ubija, drugi se sistemu uspejo dobro prilagoditi (takih je nekje med 15 in 30 odstotki) ali jim je celo všeč, tretji so nekje vmes. Starši drugih in tretjih znajo napasti starše prvih, da pretiravajo, da tako hudo pa spet ni.


Ljudje sicer res lahko živijo brez okončin, ali z nedelujočimi udi, brez vida ali brez sluha ali obojega, brez marsičesa gre, ob vsem napredku dandanes. Ampak, da ne bi znali poštevanke na pamet, vsak rezultat v treh sekundah, in vsaj kakšno kitico Krsta pri Savici, si ni mogoče zamisliti. Pravite, da si nekateri res težko zapomnijo? Pa naj se učijo vse dni! Kaj pa rabijo še drugega? 
 
Internist kardiolog mi je v pogovoru povedal, da je sam kot otrok v šoli užival, na vseh stopnjah. Všeč mu je bilo vse, od učenja do odnosov. To je njegova izkušnja, ki pa je ne posplošuje in ne vsiljuje drugim, kot da je edina možna. Ko sta z ženo, pediatrinjo, dobila svoja otroka, potem ko sta spoznala različne dele sveta in različne aspekte življenja in učenja, sta se odločila, da za svojo hčer in sina želita nekaj drugega kot je sedeča in na pritisku temelječa javna šola, saj verjameta v naravno učenje. Govorim o dveh od štirih glavnih ustanoviteljev Središča za naravno učenje Samorog v Sori pri Medvodah, Petru in Anji Radšel.


Vrednota znanja
 
Vendarle je znanje vrednota sama po sebi in morali bi ga ceniti na ta način; znanje nas oblikuje in bogati kot ljudi; ni prav, da v njem iščemo zgolj uporabno vrednost, pravijo nasprotniki spraševalcev »pa-zakaj-bi-to-sploh-morali-znati«. Spraševalci so v njihovih očeh krivci za nizko vrednotenje znanja in slabo izobraženost naše družbe nasploh, in zaviralci obupnega prizadevanja šolnikov, da bi vendarle nekaj spravili v butice lenih, razvajenih, uporniških šolarjev.
 
Ta slika je povsem popačena. V resnici šolstvo s svojim nemogočim prisiljevalskim načinom poučevanja privzgaja odpor do znanja, naravnost uničuje vsem ljudem prirojeno ljubezen do učenja. Spraševalci hočemo, da se to preneha. Otroci in mladi naj dobijo nazaj svobodo, da se učijo v skladu z lastnimi interesi, v čustveno varnem in spodbudnem okolju, kjer je na voljo dovolj kvalitetnih virov, vključno s kompetentnimi odraslimi mentorji in facilitatorji (ne predavatelji). Ne fantaziram, ampak govorim o samovodenem učenju (Self-Directed Learning), ki je na veliko krajih po svetu že povrnilo znanju in učenju njuno pravo vrednost in značaj. Centri samovodenega učenja, skupaj z demokratičnimi in še nekaterimi drugimi šolami, so nekakšni rajski otočki v oceanu klasičnih šol, v katerih otroci množično govorijo »Sovražim učenje! Sovražim šolo!« Ni razloga, da se rajski otočki ne bi razširili na ves ocean, če bo le v svetu izobraževanja prevladal razum nad prastarimi dogmami.

Več o tem pišem v knjigi Šola, kam greš?
Informacije o knjigi najdete TUKAJ.

KO V ŠOLI RESNO ZAŠKRIPLJE

Maj in junij sta meseca, ko v mnogih družinah s šolskimi otroki vlada napetost, stres, tesnoba, strah ... Takoj po prvomajskih počitnicah so se tudi na spletu začela pogosteje pojavljati vprašanja staršev: kaj naj naredimo? 

Izbrala sem tri objave iz facebook skupin, ki nakazujejo na en segment šolske problematike: Apatičen in odklonilen odnos do šole pri mlajšem najstniku, z bistvenim znižanjem ocen. Spodaj bom poskusila podati nekaj smernic, kje in kako iskati rešitev iz te situacije; upam, da bodo vsaj malo v pomoč.


1. Sin mojega partnerja, star 12 let, je čisto zabluzil v šoli. Če bi danes zaključili ocene, bi ponavljal, na začetku šolskega leta pa je imel trojke in štirice. Učiti se mu ne da, če delaš z njim, mu je to dejansko potuha. Ne zaležejo ne lepe besede ne prošnje, prav tako pa tudi ne kreg. Ne bi rad ponavljal, a vseeno dobim občutek, kot da mu je vseeno. Živi pri svoji mami, a trenutno tudi ona ne ve, kako se lotiti tega. Potuha mu je tudi to, ker se zaveda, da mu je do zdaj vseeno uspelo se rešit in tudi tokrat računa na to, da bo že nekako zvozil oziroma se ne zaveda resnosti problema. Kako pristopiti? S partnerjem se poskušava z njim pogovarjati, ugotoviti, kaj se dogaja z njim, pove ne veliko, žal tudi laže in prikriva, tako da res malo tavamo v temi, kaj narediti in kako ukrepati.

Predvsem me zanima, kako pristopiti k otroku, ker s trenutnim obnašanjem kaže, da mu je za vse vseeno. Ne drži se dogovorjenih planov, tudi ko sediš ob njem, npr. pri matematiki, in mu daš točna navodila, naj piše vse račune - jih ne, ampak računa na pamet, največkrat narobe... To je samo en od primerov. Tega ne dela samo meni (ko je pri nama, se jaz učim z njim), ampak počne svoji mami podobno.

Komuniciramo itak vsi štirje (tudi partner od fantove mami kot tudi jaz) in vsi delamo za isti cilj-želimo pomagati fantu, primarno zdaj, da naredi razred in seveda tudi, da se odkrije vzrok vsemu temu. A se je fant zelo zaprl vase in trenutno vsi malo tavamo v temi, zato je vsak nasvet dobrodošel.

* * *
 
2. Moj nečak je isti kot vi opisujete. Moj brat in njegova žena sploh ne vesta več, kaj bi naredila. Hodi k psihologu v šoli in k psihologu v zdravstveni dom, toda njemu se fučka. V šoli se grdo vede tako do učiteljev kot do sošolcev in ostalih. Ocene so se mu zelo poslabšale in to traja že zelo dolgo. Tudi pogovor z njim ne zaleže. Pravi da bi raje šel delat, kot da bi hodil v šolo. Star bo 12 let. Kaj narediti v takem primeru?

* * *

3. Identičen primer imam jaz s svojim trinajstletnikom. Šola je nekaj, kar je postavil daaaleč na stranski tir in jaz mu ne pridem do živega. Sem samohranilka, zato si še toliko več upa. Ne zaleže dretje, pogovor, nič... 

POGLEJMO GLOBLJE

Vse prevečkrat starši in pedagogi delamo to napako, da poskušamo zgolj odpraviti / popraviti otrokovo vedenje, ki nam ni všeč; ne vprašamo pa se, kaj je za tem vedenjem, oziroma kaj je ’spodaj’, kaj se skriva v globljih plasteh osebnosti, s katero se ukvarjamo.
 
Vsako človeško vedenje je namreč rezultat notranjih stanj in procesov: samospoštovanja, vrednot, prepričanj, stališč, razmišljanj in občutij. Notranjih stanj in procesov v človeku ne moremo videti, lahko pa o njih sklepamo iz njegovega vedenja, vključno z govornim sporočanjem. Vedenje torej vedno nekaj sporoča. Odgovorni odrasli skrbniki otrok temu sporočilu prisluhnemo, da bi prišli do globljega in resničnega vzroka težav, ter poskusili odpraviti ali ublažiti le-te.


Kaj storiti:

Pokažimo resnično zanimanje za otrokov svet. Kaj se mu dogaja, kaj razmišlja, kaj misli o šoli in učenju in kaj čuti glede tega? Kako doživlja odnos pomembnih odraslih (nas staršev, učiteljev...) do njega? Vse to in več ga vprašamo, vendar šele, ko smo zares pripravljeni poslušati in slišati njegove odgovore – brez podajanja mnenj in sodb, brez obsojanja, moraliziranja in novih pridig. Da pogovor ne bi izpadel kot zaslišanje ali novinarski intervju, bomo seveda govorili tudi mi, vendar samo o svojih lastnih mislih in občutkih, ki ne smejo vsebovati (prikritih) očitkov in podučevanja … ne tokrat!, sicer bo pogovor zgrešil svoj namen, pa tudi hitro se bo končal, saj se bo otrok zaprl vase.

Do sedaj so bili medsebojni pogovori zelo verjetno sestavljeni predvsem iz pridig, groženj, prošenj, očitkov, siljenja, črnogledih napovedi ... tako pač delujemo starši, ko smo na avtomatskem pilotu.

Kljub vsej dobronamernosti, na ta način zgrešimo bistvo otrokovih potreb: da je viden, slišan in sprejet v svojem bistvu, da se sme izraziti, torej da ga obravnavamo kot človeško bitje, ne kot objekt, ki ga je treba primerno obdelovati, dokler ne dobimo ’izdelka’, kakršnega si želimo.

Štirje dobronamerni odrasli iz prvega primera zgoraj gotovo vestno skrbijo, da otrok potuje ob dogovorjenem času od enega starša do drugega, da pri tem ima pri sebi vse potrebno, da je sit, oblečen in čist; ob posebnih priložnostih mu privoščijo različne ’priboljške’, ga razveselijo s kakim darilom (sklepam). V šoli je popustil, zato se z njim učijo, poskušajo mu pomagati rešiti to težavo. Vse to pa je vendarle samo servis uslug, kar ni isto kot ’ljubezen’ ali ’zares videti tega otroka’ ali’ imeti dober medsebojni stik.’ Pač, starša ga zagotovo imata zelo rada, najbrž ga imata rada tudi njuna nova partnerja; vendar pa je povsem drugo vprašanje, ali se ta fant tudi počuti ljubljen, ali se počuti viden, ali se počuti tesno povezan z vsaj enim od teh odraslih.

Svojo ljubezen do naših otrok in drugih bližnjih je namreč treba znati izražati v taki obliki, da jo oni tudi občutijo kot ljubezen, sicer se počutijo neljubljeni in sami. To je velika umetnost. V številnih družinah servis uslug vse prevečkrat zamenjujejo za ljubezen. Tako je lahko videti, da vsi dobijo (skoraj) vse, kar je mogoče, a se vseeno počutijo nesrečni in osamljeni. 

»To, da nas drugi vidijo, pomeni, da s pomočjo našega vedenja zaznavajo naše notranje psihično življenje.«

-iz knjige VIHAR V GLAVI – moč najstniških možganov.

Kako z otrokom, ki se je zaprl vase, navezati stik tako, da bomo spet povezani, da nam bo odprl vrata v svoj svet?

-Kot je opisano zgoraj – poslušajmo ga brez sodb. (Ja, težko bo.) Morda nam sprva ne bo zaupal, v našem poskusu navezati odkrit pogovor bo slutil past; potrebno bo poskusiti večkrat.

-Dovolimo mu, da izrazi svoje prave občutke v zvezi s šolo, čeprav se nam bo morda zdelo njegovo govorjenje nespoštljivo – vzgojna prizadevanja prihranimo za kak drug trenutek. Gre namreč za temeljno potrebo vseh človeških bitij: biti viden, slišan in sprejet v svoji trenutni realnosti. Izražanje negativnih občutkov (ki so dejstvo, ne pa otrokova ’nevzgojenost’) prinese olajšanje in naredi prostor za pozitivno: za izdelavo načrtov, kako bomo opravili zoprne obveznosti in zakorakali v naslednje poglavje življenja.

-Na otroka glejmo kot na celostno bitje. Ni samo učenec, šola in ocene naj ne bodo edini predmet pogovorov. Pokažite zanimanje še za druga področja njegovega življenja – s kom se druži, kaj rad počne, katero glasbo posluša, katere igrice rad igra ... počnite kaj od tega skupaj.

-Občasno preživite z otrokom nekaj časa ’ena na ena’; v dvoje in tako, da se mu v resnici posvetite; počnite nekaj, kar je izbral on ali pa izberita skupaj, tako da se bosta oba počutila prijetno.

-Resničen stik lahko imamo samo takrat, ko smo iskreni in pristni. Odrasli ob otrocih pogosto igrajo vloge: ustvarijo si neko predstavo, kako naj bi se obnašal odrasli v njihovi vlogi, in potem to vlogo poskušajo čim bolje odigrati. Tako vedenje ni v skladu s trenutkom tukaj in zdaj, otrok prepozna narejenost in se praviloma začne vesti neprijetno, odklonilno.

-Namesto, da nas nenehno skrbi otrokova prihodnost, se zavedajmo sedanjosti. Otrok resnično potrebuje, da smo z njim tukaj in zdaj; da začuti, da je v našem življenju dragocen sam po sebi, neodvisno od uspehov in dosežkov, ter tak, kot je zdaj, ne kakršen bo postal, če se bo dovolj trudil.

(Nič ni narobe, če ga spodbujamo, vendar otrok ne bi smel čutiti, da je od dosežkov odvisna njegova vrednost v naših očeh.) Pri tem vam bo lahko v pomoč ta članek: Prihodnost vašega otroka je tukaj in zdaj.


IZVORI ODKLONILNEGA VEDENJA


V zgornjem besedilu sem nakazala, da se je treba pri reševanju težav vedno osredotočiti na vzrok, izvor problema, in ne le »tolči po simptomu«, kot da preganjamo nadležno muho.

Izvore kakršnih koli otrokovih šolskih težav na splošno lahko iščemo na treh področjih: v otroku samem, v družini ali v šoli. Pravega izvora ni vedno lahko definirati in pogosto gre za preplet večih dejavnikov.

Vzroki, ki izhajajo iz otroka, so lahko različne učne težave, bolezni, motnje razpoloženja, vedenjske motnje ... Gre za obširna področja, ki jih je potrebno obravnavati posebej. V zgornjih primerih je manj verjetno, da bi šlo za nekaj od tega, zato se v tem prispevku ne bom osredotočala na to.

Vzroki, izhajajoči iz družine, lahko obsegajo vse od motenj v odnosih, do različnih bolezni in zasvojenosti. V naših treh primerih nimamo veliko informacij o družinah. Predpostavimo, da gre za ’običajne’ družine (ločenost in enostarševstvo sami po sebi ne vodijo nujno v zaplete, poleg tega to stanje v teh družinah ni nastalo v zadnjem času, ampak veliko prej). ’Običajne družine’ naj razmišljajo v smeri zgoraj napisanega: 

-Kateri odnos(i), katere razmere v otrokovem svetu niso dovolj dobre? Kaj manjka? 
-Kakšen je moj stik z otrokom? 
-So izpolnjene njegove temeljne psihološke potrebe - biti ljubljen, varen, viden, sprejet, vreden? 
-Kakšen je partnerski odnos staršev (drugi primer)? 
-Starši imajo svoje partnerje in prijatelje (kjer najdejo bližino, varnost, zaupnost, se sprostijo in si napolnijo baterije), službe in morda hobije (kjer lahko izpolnijo svojo potrebo po uveljavitvi, ustvarjanju, doprinosu ...) … Ima tudi otrok te nujne oporne točke v življenju? Ima tudi on možnost napolniti svoje čustvene baterije ali je zgolj oskrbovan – sit, oblečen, na toplem in z lastnim računalnikom?

Najstnik še vedno potrebuje starše prav toliko kot mlajši otrok, le na drugačen način. Morda preživi več časa z vrstniki kot s starši, a to še ne pomeni, da so vrstniki bolj pomembni.


Vzroki v šoli: tu gre lahko za težave v konkretni inštituciji (slabi odnosi, nasilje, mobing ... ), ali s konkretnim učiteljem ali vrstnikom ali več njimi, ali pa za problem šole kot sistema, načina dela, oziroma šolske kulture. Ne glede na morebitne zaplete v posameznih odnosih, je splošna šolska kultura sama po sebi problem in slabo vpliva na odnos do šole ter učenja pri velikem delu mlade populacije. O tem je po svetu napisanih veliko knjig, razprav, člankov in posnetih veliko video filmov. Nekaj tega povzemam na svojem blogu, na primer tukaj: Šola je zapor in našim otrokom škoduje.

Če se kot starši začnete spraševati tudi o šoli in šolskem sistemu (v primeru, da ste do sedaj iskali napake le v otroku in v vaši vzgoji), boste otrokov upor veliko, veliko lažje razumeli. Ko mu boste nudili vaše razumevanje in mu dovolili izraziti njegove resnične misli in občutke, se bo tudi njegov upor zmehčal, saj bo končno slišan in razumljen! Njegovo mnenje bo štelo! Ne spodbujam jamranja, pač pa spodbujam, da rečemo bobu bob, ker je potem nesporno veliko lažje zagristi v ta grenki bob in ga spraviti po grlu.


UPOR PROTI NEZDRAVIM RAZMERAM JE ZDRAV ODZIV

Premislite o tem: Če je šolski sistem povsem neustrezen glede na dejanske potrebe otrok,  ali ni potem upor vašega najstnika - zdrav odziv?

Vaši sinovi in hčere na začetku pubertete vse bolj razmišljajo z lastno glavo in vidijo nepravilnosti ter nesmisle okrog sebe. Mislite, da ne opazijo, kako pogosto učitelji zahtevajo od njih, česar sami ne izpolnjujejo (npr. točno prihajanje v razred, držanje dogovorov...)? Mislite, da se ne počutijo kot predmeti na tovarniškem tekočem traku, ko morajo dan za dnem, leto za letom reševati vsi v razredu enake naloge, čeprav so različne osebe, z različnimi sposobnostmi, talenti in zanimanji?

Vaši otroci morda ne bi znali izraziti z besedami (nekateri bi), vendar čutijo, da je nekaj narobe s tem, da jih šola sili trpati v glavo številne podatke, da jih po testu spet pozabijo; čutijo, da se učijo veliko preveč nesmiselnega balasta in veliko premalo tega, kar bi jim pomagalo uspevati v življenju; morda nejasno slutijo, da propadajo ali ostajajo neodkriti, neuporabljeni njihovi resnični talenti in njihove prave sposobnosti, medtem ko se morajo pod prisilo učiti različne nepovezane podatke. 

Slika s spleta - sicer v hrvaškem jeziku, a mi je vsebina zelo blizu.

Upor najstnikov do šole / učiteljev / staršev največkrat sporoča prav to: »Če mene in mojih potreb ne jemljete resno, zakaj bi potem jaz izpolnjeval vaše zahteve?«

Če vam to zveni približno smiselno in če lahko vključite to v svoje razmišljanje o vašem otroku in šoli, potem bo vaš naslednji pogovor z njim o tej temi precej drugačen od dosedanjih. Vaš otrok pa se bo pri sebi čudil, če vas niso morda na skrivaj zamenjali. Ne predlagam vam, da se mu pridružite v bojkotu šole, ampak želim povedati, da bo svoj odpor do učenja lažje premagal, če ga boste razumeli in ga podpirali, namesto kritizirali. In ne bo imel več potrebe, da bi se upiral vam. 

Citat Jespera Juula

ZAKLJUČEK

Kot vidite, so moje smernice ubrale čisto drugo pot od »kako najstnika motivirati za učenje«. Slednje bi pomenilo ukvarjati se zgolj s površinskim vidikom situacije, ki ima v resnici globlje in razpredene korenine. Prepričana sem, da ustrezno delo na naših odnosih in komunikaciji samodejno privede do izboljšav na drugih življenjskih področjih, kot je na primer otrokovo šolsko delo, rezultati pa so bolj kakovostni in trajni. Lahko pa se odločimo tudi samo na novo prebarvati površino (=z nagradami in kaznimi motiviramo najstnika za učenje, vse drugo pustimo pri miru), ampak oplesk bo dokaj hitro spet razpokal in obledel. 



Že poznate knjigo Šola, kam greš?
Več o njej izveste TUKAJ.

DANAŠNJA ŠOLA IN DELOVNA MESTA PRIHODNOSTI

Otroke zavajamo, če jim dandanes govorimo, da je čim višja stopnja formalne izobrazbe pogoj za uspešno in srečno življenje. Prav tako jih zavajamo, ko jih v šolah učimo podrejanja, ubogljivosti, memoriranja podatkov, povprečnosti (jih svarimo pred izstopanjem), tekmovalnosti, pravilnosti enega samega odgovora na vsako vprašanje...
 
Vsega tega v življenju ne bodo potrebovali, celo oviralo jih bo, kajti industrijska doba se izteka. Rutinska opravila so v vse večji meri robotizirana. Dela, kjer je še vedno potreben človek, pa zahtevajo samostojno razmišljanje - pogosto ’izven okvirjev’, kreativno reševanje problemov, sveže ideje, vseživljenjsko učenje.
 

Vir: pexels.com

V ospredje prihajajo novodobna podjetja, kjer so odnosi humani, avtoriteta nadrejenih je naravna, z zaposlenimi ravnajo kot z najdragocenejšim virom. Delodajalci iščejo predvsem kreativne, inovativne, samoiniciativne posameznike, nato pa z različnimi ugodnostmi spodbujajo njihovo dobro počutje, saj se zavedajo, da je od tega odvisna kvaliteta dela, s tem pa uspeh in obstoj podjetja. O izbiri kandidatov se odločajo predvsem na podlagi motivacijskih pisem in osebnih intervjujev, uradna šolska spričevala jih zanimajo še najmanj od vsega.


PRIMERI

Mariborsko podjetje Mikro Polo, največji slovenski dobavitelj laboratorijske opreme
 
-Zaposleni lahko na delovno mesto pripeljejo svoje hišne ljubljenčke.

-V podjetju so kadarkoli dobrodošli tudi otroci zaposlenih.

-Vsak zaposleni lahko koristi neomejeno število dni plačanega dopusta, če mu ga le odobri tisti sodelavec, ki ga bo med odsotnostjo nadomeščal. Zaradi te možnosti se je občutno zmanjšalo število bolniških staležev.

-Podjetje vsak dan poskrbi za več vrst toplih obrokov, na voljo je tudi brezplačen zajtrk za zaposlene, kot tudi za njihove domače ljubljenčke. Preostalo hrano razdelijo okoliškim družinam v socialni stiski.

-Sami so si naredili zunanji prostor za sproščanje z vrtnim pohištvom iz lesenih palet in blazin, kjer se lahko zadržujejo neomejeno časa. Kljub temu, da zaposlenih nihče ne priganja, podjetje beleži vsako leto večji prihodek. 

Vir: pexels.com

Škofjeloško podjetje Optiweb, izdelava in optimizacija spletnih strani in spletnih trgovin
 
Ker si med seboj zaupajo, v tem hitro rastočem podjetju ne poznajo ’štempljanja’ ob prihodu na delo, ampak si vsak sam beleži delovne ure. Ko pridejo v službo, je najprej na vrsti kavica in klepet v skupnem prostoru. Tudi med delom si kadarkoli privoščijo počitek, malico, kavo – kar pač potrebujejo glede na svoje počutje. Delodajalec jim občasno omogoči profesionalno masažo.

Zaposleni so povedali:

-Recept za kvalitetno opravljeno delo je dobro počutje.

-Delo je lahko vsebinsko in količinsko zahtevno, a zaradi dobrega vzdušja se zdi, da je vse mogoče.

-Želijo si odkritih odnosov s sodelavci in šefom, da bi se lahko izboljševali.

-Od šefa si želijo mentorstva – da jih vodi in uči, da vlaga v njihovo znanje.
 
Direktor Miha Lavtar opaža in razume, da zaposleni želijo biti vedno na tekočem, kaj se v podjetju dogaja, poznati finančno stanje, kje so največji izzivi ter da imajo besedo in možnost soustvarjati prihodnost podjetja. Nikoli se ne odloča sam, ampak se posvetuje z ekipo. Zadovoljnim delavcem ni vseeno za podjetje, želijo prispevati in rasti z njim.
 
Pomembna jim je uravnoteženost dela in prostega časa. Kadar se jim delovnik začne raztegovati na več kot osem ur, skličejo sestanek in pogledajo, kako bi to spremenili. Ali optimizirajo kak proces ali pa pričnejo iskati dodaten kader. So tudi zelo fleksibilni glede delavnika, dela od doma, prostih dni, na primer za rojstni dan.


Mariborsko podjetje Kainoto, agencija za marketing in informatiko
 
Lastnik in direktor Dušan Vrban mi je o svojem pristopu do vodenja zaposlenih povedal naslednje:

Pri vodenju mi je glavno vodilo poslušanje ter razumevanje sodelavcev. Od tu moram vedno izhajati, saj le dobro razumevanje počutja in mnenja omogoča pravilno delegiranje. Sodelavec, ki ima slab dan zaradi družinske situacije, ne more biti vpleten v izrazito samoiniciativno ali kreativno delo. Rabi bolj neposredno usmeritev ter hitrejši rezultat. Po drugi strani visoko motiviran sodelavec, ki je navdihnjen za implementacijo novih idej, ne more kakovostno opravljati rutinskih opravil.

Podlaga za poslušanje je v prvi vrsti odkrit odnos in zaupanje, ki se gradi skozi daljši čas. Bistveno je, da zaposleni čutijo, da lahko izrazijo svoje mnenje odkrito in na način, ki jim ustreza. Kot vodja nikoli ne obsojam mnenja, z njim se le strinjam ali argumentirano ne strinjam.

Zaposleni prav tako svobodno (v okviru možnosti na trenutnih projektih) oblikujejo svoj delovni čas, saj imajo različen bioritem. Nekateri so lahko v pisarni že ob 7:00 in aktivno delajo do 15:00. Spet drugi si delo porazdelijo čez dan in ga opravljajo včasih še v poznih večernih urah.

Delamo hkrati na več projektih ter nalogah, ki si jih sodelavci prav tako med dnevom razporejajo, kakor jim ustreza. Nekdo lažje začne zjutraj z bolj rutinskimi opravili in kasneje preide na razvojne ideje. Kdo drug želi izkoristiti svežino jutra za kreativno delo in nato zaključiti dan z rutinskimi nalogami.

Če primerjam to z učilnico, si preprosto ne znam predstavljati, da bi morali vsi zaposleni ob isti uri opravljati iste naloge in pri tem nihče ne bi upošteval njihovega trenutnega stanja.


Vse več je tudi mladih in manj mladih, ki si svoje delovno mesto ustvarijo sami:

A. G. si s kruhom služi kruh – ker ni našel službe, je odprl butično pekarnico; je le en od člankov na to temo. »Svojo strast je spremenil v posel,« je značilen stavek v takšnih prispevkih. Ko gre človek na svoje, si izbere dejavnost, v kateri uživa.
 

Družba se razvija, šolstvo zaostaja 

Novodobnim delodajalcem je jasno, da je uspeh dela pogojen predvsem z zadovoljstvom zaposlenih in dobrimi odnosi. Slovenskemu šolstvu to splošno znano dejstvo, ki ga potrjujejo tako praksa kot raziskave, še ni prišlo do živega. Pomen izsledkov PISA in drugih mednarodnih raziskav, da slovenski otroci nimajo radi šole, zmanjšujejo, češ da so pomembni visoki dosežki, ne pa dobro počutje. Slednje poskušajo nekako vulgarizirati, tako da govorijo o ’uživanju’ in da ’javne šole niso javne hiše’. Dva primera: uvodnik v Šolskih Razgledih in SVIZ-ovo sporočilo za medije .
 
Nevrologija že nekaj časa ve, da učenje ne more potekati v kontekstu strahu, dolgočasja in drugih neprijetnih čustev. Šole pa v večini še kar prisegajo na frontalni način dela, spremljan s pritiski in prisilo. Če otroci odklanjajo sodelovanje v tem (industrijskem) procesu, prejmejo različne slabšalne oznake.
 
Delo je lahko užitek, hobi, samouresničitev, … ne pomeni nujno ’znoja in krvi’, skratka trpljenja. Učenje je v resnici vznemirljivo odkrivanje novega, z lastno udeležbo, ne pa pasivno sprejemanje informacij od ene osebe. Za dobro otrok, mladih in vse družbe je nujno, da šole preokvirijo svoja stališča in paradigme. Otroke moramo učiti zastavljanja in doseganja lastnih ciljev, ne zgolj izvrševanja predpisanih nalog; jim pomagati, da odkrijejo svoje življenjsko poslanstvo, svojo strast – to potrebujejo, ne pa ’delovnih navad’. To je zastarel pojem industrijske dobe. Kdor je našel svoj življenjski smisel, poslanstvo in ima cilje, najde tudi svoj način, kako jih bo dosegel. Če nekdo v življenju stagnira, gre za različne vzroke globlje psihične narave, nikoli za ’pomanjkanje delovnih navad’, čeprav je na površini videti tako in za marsikoga tudi najbolj enostavno misliti tako.



***
Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.