PA ZAKAJ SE MORAJO TO UČITI?

V moji facebook skupini o šolstvu veliko kritiziramo in se pritožujemo, jezimo … Vedno bolj sem prepričana, da upravičeno (veliko berem in raziskujem o razvoju izobraževanja po svetu), čeprav se mnoge pritožbe lahko zdijo malenkostne ali neutemeljene – z določenih vidikov. 

Vir: www.pexels.com

»Je vam sploh kdaj kaj prav? Se res morate vtikati v čisto vsako malenkost? Pustite vendar učiteljem, da delajo svoje delo, oni so strokovnjaki!«, se glasijo očitki tistih, ki se jim zdi šolstvo dokaj v redu, če bi le ne bilo sitnih, zahtevnih staršev in razvajenih otrok, ki nočejo sodelovati in ubogati.

Na to sem enkrat ali dvakrat že odgovorila s pojasnilom, da vsi starši res ne znajo artikulirano naglasiti, kaj točno ni prav, ampak nejasno čutijo, da sistem otroke maliči, da šolanje ni v njihovo dobro. Sama premorem nekaj strokovnega znanja s področja duševnosti, a prav tako nisem znala tako jasno govoriti o problematiki, dokler nisem začela preučevati verodostojnih virov, ki so ne le potrdili moja razmišljanja, ampak me tudi opremili z argumenti, razlagami, pojmi (postopek še traja!). Pred tem sem se, tudi sama čustveno vpletena preko treh otrok, znala predvsem hudovati in godrnjati. Torej, kar želim povedati, je: marsikaj se zdi zgolj starševsko dlakocepstvo in pretirana zaščitniškost, ker ljudje ne znajo bolje izraziti, niti pri sebi opredeliti, kaj jih zares moti, jezi in skrbi … ’Zapičijo se’ v navidezne malenkosti, vsako zrno graha na šolski klopi jih tišči. V ozadju tega je starševska intuicija, da za otroka ni dobro, kar šola dela z njim in iz njega, da to ni dobra priprava na življenje, da nastaja neka škoda. Šolanje kot celota je slabo, ker pa tega ne znajo jasno opredeliti, kaj šele izraziti, se spotikajo ob ’malenkosti’, ki velikokrat niti to niso, razen za ljudi z izredno nizkimi standardi.

Pogosto se na primer pojavijo vprašanja glede določene šolske snovi:

- Pa zakaj se morajo to učiti?

- Zakaj morajo to znati?

- Jim bo to sploh kdaj koristilo?
 
Menim, da so tudi ta vprašanja odraz nejasnih slutenj, da šola otroka ne pripravlja na življenje, ampak celo ovira njegov naravni razvoj. Še posebej pa so upravičena v primeru otrok z učnimi težavami, ker v resnici ni nobene potrebe, da se otrok nauči TOČNO TO, sicer ne more napredovati v naslednji razred, oziroma mu grozi kakšna druga huda katastrofa. Ko rečem, da ni nobene potrebe, nimam v mislih učnih načrtov in minimalnih standardov, ampak življenje. Za življenje se nam v resnici ni nujno naučiti ničesar, kar nekdo reče, da to bomo pa enkrat še rabili, oziroma da to spada pod nujna znanja, splošno izobrazbo in tako naprej … Ker mi smo se vse to naučili, pa večino tudi pozabili, še preden bi lahko prišlo ’v uporabo’. In je isto, kot če se ne bi naučili. Ko pride situacija, da neko znanje potrebujemo, ga pač poiščemo takrat. Znanje je vedno dosegljivo, nikamor ne uide. Še posebej v današnjem času! Ves čas pa tule govorim – ne o pravem učenju, ampak o vsiljenem učenju. O tistem učenju, ki ga otrokom v šolah kot žlico grenkega zdravila potiskajo v usta.

Nekaj povsem drugega pa je učenje iz veselja, iz zanimanja, iz lastne želje. O, to je nekaj čisto drugega! Vsi otroci se rodijo z nagonom po učenju, po raziskovanju sebe in sveta okrog sebe. Dokler otrokom pustimo, da se učijo, kar se sami želijo, se noben ne neha učiti. Noben! In seveda niti približno ni razloga za bojazen, da se brez prisile ne bodo naučili ’pravih’ stvari oziroma sploh nič pametnega. 




Ta sestavek sem želela napisati zato, ker me je zmotilo, da so avtorji objav in komentarjev v stilu »pa zakaj morajo to znati?« pogosto deležni očitka, da so proti vsakemu znanju, da jim ni mar za splošno izobrazbo, da smo ravno zato narod tepcev, da znanje ni več nobena vrednota … Mislim, da starši in ostali v resnici zastavljajo ta vprašanja zaradi tega, ker jih moti vsiljevanje zabetoniranega nabora ’znanj’, vključno z vnaprej določenimi pravilnimi odgovori in edinim pravilnim postopkom, po katerem se sme do odgovora priti, če gre za matematiko. Čuteči starši, četudi ne preučujejo, kaj so ’veščine 21. stoletja’ in podobno, v sebi vedo, da to ni pravo učenje, kakršno bi otroku pomagalo vzcveteti in uresničiti njegov potencial. Saj tudi vidimo, kako nam otroci z leti šolanja pred očmi venejo in izgubljajo svoj prvotni žar.

Menda ne mislite, da bi starši toliko spraševali in se v vse ’vtikali’(na ’siten’ način), če bi otroci prihajali iz šole večinoma srečni, zadovoljni, navdušeni nad tem, kar so se učili? (Ups, že spet sem pozabila, da življenje ni potica!)

Naj omenim samo še en absurd – za potrebe šolstva se morajo vsi otroci učiti isto, znati isto, dovoljeno je le odstopanje v količini (globini) naučenega v razponu petih stopenj. (Dovoljeno se je razdeliti na zgube, zmagovalce in povprečneže.) Čemu bi družba potrebovala ljudi, ki vsi znajo iste stvari? Ampak že spet se pritožujem neupravičeno, saj od 15. leta naprej jim je pa dovoljeno, da se usmerijo v različne po-klice. Potem, ko so morali devet let te notranje klice k lastni biti marljivo dušiti. 

Spomniti želim še na to, kako potem v takšnih debatah vsak forsira tisto, kar se je sam z lahkoto in veseljem naučil, veselo zanikujoč kakršnokoli drugo možno realnost. Tisti, ki so se radi in z lahkoto učili pesmice na pamet, so ogorčeni nad vprašanji, zakaj se jih je sploh treba učiti. To vendar mora biti tako! (Vprašanje je lahko postavljeno zato, ker nekomu predstavlja učenje pesmic na pamet neznansko muko, ali pa iz čiste radovednosti: zakaj je dobro, da se učimo pesmice na pamet? Slednje znajo še posebej učitelji hudo zameriti.)

Tisti, ki imajo radi številke, se jezijo na starše otrok, katerim številke nikakor nočejo sesti v možganske vijuge, pa zato starši boječe preverijo, če morda pa vseeno ni smrtna sila znati kvadrate števil od 11 do 20 na pamet, ali če je morda kakšna možnost, da se njihov potomec ne bo cvrl v peklu, če bo slučajno vse življenje ob vsaki priliki računal s kalkulatorčkom namesto na pamet. Poštevanko pa ja vsak mora znati!

Nekatere otroke šola naravnost ubija, drugi se sistemu uspejo dobro prilagoditi (takih je nekje med 15 in 30 odstotki) ali jim je celo všeč, tretji so nekje vmes. Starši drugih in tretjih znajo napasti starše prvih, da pretiravajo, da tako hudo pa spet ni.


Ljudje sicer res lahko živijo brez okončin, ali z nedelujočimi udi, brez vida ali brez sluha ali obojega, brez marsičesa gre, ob vsem napredku dandanes. Ampak, da ne bi znali poštevanke na pamet, vsak rezultat v treh sekundah, in vsaj kakšno kitico Krsta pri Savici, si ni mogoče zamisliti. Pravite, da si nekateri res težko zapomnijo? Pa naj se učijo vse dni! Kaj pa rabijo še drugega? 
 
Internist kardiolog mi je v pogovoru povedal, da je sam kot otrok v šoli užival, na vseh stopnjah. Všeč mu je bilo vse, od učenja do odnosov. To je njegova izkušnja, ki pa je ne posplošuje in ne vsiljuje drugim, kot da je edina možna. Ko sta z ženo, pediatrinjo, dobila svoja otroka, potem ko sta spoznala različne dele sveta in različne aspekte življenja in učenja, sta se odločila, da za svojo hčer in sina želita nekaj drugega kot je sedeča in na pritisku temelječa javna šola, saj verjameta v naravno učenje. Govorim o dveh od štirih glavnih ustanoviteljev Središča za naravno učenje Samorog v Sori pri Medvodah, Petru in Anji Radšel.


Vrednota znanja
 
Vendarle je znanje vrednota sama po sebi in morali bi ga ceniti na ta način; znanje nas oblikuje in bogati kot ljudi; ni prav, da v njem iščemo zgolj uporabno vrednost, pravijo nasprotniki spraševalcev »pa-zakaj-bi-to-sploh-morali-znati«. Spraševalci so v njihovih očeh krivci za nizko vrednotenje znanja in slabo izobraženost naše družbe nasploh, in zaviralci obupnega prizadevanja šolnikov, da bi vendarle nekaj spravili v butice lenih, razvajenih, uporniških šolarjev.
 
Ta slika je povsem popačena. V resnici šolstvo s svojim nemogočim prisiljevalskim načinom poučevanja privzgaja odpor do znanja, naravnost uničuje vsem ljudem prirojeno ljubezen do učenja. Spraševalci hočemo, da se to preneha. Otroci in mladi naj dobijo nazaj svobodo, da se učijo v skladu z lastnimi interesi, v čustveno varnem in spodbudnem okolju, kjer je na voljo dovolj kvalitetnih virov, vključno s kompetentnimi odraslimi mentorji in facilitatorji (ne predavatelji). Ne fantaziram, ampak govorim o samovodenem učenju (Self-Directed Learning), ki je na veliko krajih po svetu že povrnilo znanju in učenju njuno pravo vrednost in značaj. Centri samovodenega učenja, skupaj z demokratičnimi in še nekaterimi drugimi šolami, so nekakšni rajski otočki v oceanu klasičnih šol, v katerih otroci množično govorijo »Sovražim učenje! Sovražim šolo!« Ni razloga, da se rajski otočki ne bi razširili na ves ocean, če bo le v svetu izobraževanja prevladal razum nad prastarimi dogmami.

Več o tem pišem v knjigi Šola, kam greš?
Informacije o knjigi najdete TUKAJ.