DOVOLJ SI SE UČIL!

Gostujoči zapis mame devetošolca:


Kako sem se iz mame, ki sina priganja k učenju, spremenila v mamo, ki ga od učbenikov odganja

Januar, ura je devet zvečer. Sin, 9. razred, se uči. Pifla. Skozi vrata ga slišim, kako ponavlja snov, geografijo, ki jo piše naslednji dan. Potrkam in mu prigovarjam, da je čas za spanje. Nejevoljen me prekine, naj ga ne motim. Da mu manjka še čisto malo, da ponovi do konca. Kakšno uro pred tem sva skupaj na sprehod peljala našega kužka. Med potjo mi je zrecitiral primarne, sekundarne, terciarne in kvartarne gospodarske dejavnosti. Ko sem ga vprašala, ali razume pomene teh besed, mi jih je lepo razložil. A vedno ne pozna pomena vsega, kar se uči na pamet. Ob pol desetih le spakira torbo in mi naroči, naj mu za zjutraj, preden gre v šolo, dam dva primera za izračun zemljepisne širine in dolžine. Ok, si mislim, to je že dobro znati, da se na karti sveta znajdeš. Zjutraj mu torej dam dva primera, pravilno ju reši in zaželim mu še lep dan in srečo pri kontrolki.

In tako podobno potekajo dnevi že od začetka novembra – kontrolke, spraševanja, eksperimentalno delo, seminarska, domače branje in seveda domače naloge. Včasih tudi po osem strani iz delovnega zvezka za slovenščino. Pogosto nesmiselne naloge, kjer je treba dopolnjevati manjkajoče besede. Od interesnih dejavnosti samo badminton dvakrat tedensko. Poln delovni čas. In seveda vmes, za sprostitev, nekaj igric na telefonu ali ogled youtubarjev. In jamranje, da šolo sovraži in komaj čaka počitnice. Razumljivo! Tudi starši komaj čakamo dopust – eni bolj drugi manj pričakujoče in nestrpno; odvisno od tega, kako dobro se v službi pač počutimo. Sin in celotne mlade generacije gredo natanko po poti svojih staršev. Dril, pridnost, poslušnost. Zavedam se, da na tem mestu posplošujem. Sama imam rada svojo službo in veliko je staršev, ki jih služba izpolnjuje oziroma jim ni odveč, a osnovni vzorec je zarisan že v osnovni šoli. 

Vir: splet

Še dve leti nazaj, ko je bil sin v sedmem razredu, si nisem mislila, da bo prišel čas, ko ga bom preganjala stran od učbenikov. Kajti, če prvi dve leti osnovne šole nismo preresno jemali (razen računanja in branja), se je nekje v tretjem začelo priganjanje k delu, domačim nalogam – po verjetno najbolj znanem vzorcu še iz časov našega otroštva – najprej šola, potem zabava.

Osnovni moto glede učenja je sicer tako meni kot soprogu bil: otrok naj se nauči osnove in predvsem tisto, kar ga zanima, ostalo pa če želi oziroma tisto, kar je kolikor toliko smiselno. Le pri matematiki, angleščini in slovenščini (pri slednji predvsem pravilno pisanje) sva zahtevala bolj temeljito znanje. Od vsega začetka se nama je zdelo nesmiselno, da se na pamet uči nove izraze pri zgodovini, ki jih še sama nisva poznala, malodane kirurške podrobnosti anatomije in najmanjših detajlov celic pri biologiji. Pa delovanje centralne naprave v hiši v četrtem razredu. In slovenska slovnica z vsemi priredji, podredji, odvisniki, fonetiko … Res kvalitetnega spisa ali poročila brez napak pa ni znal napisati. Želela sem, da otrok pridobi delovne navade, odgovornost do sebe in dela, osnovno razgledanost in da se v šoli dobro počuti med sošolci in prijatelji.

In tako smo starši v večni dilemi. Po eni strani si želimo, da je otrok čim bolj ali pa vsaj kolikor toliko uspešen v šoli in da zbere tiste nesrečne točke za vpis v kolikor toliko spodobno šolo. Po drugi strani pa se mnogi starši zavedamo dejstva, da šola pravzaprav ne uči za življenje in da je v njenih programih toliko balasta, da je meni osebno hudo vsakič, kadar se sin uči na pamet. Ko ga opazujem pri memoriranju odlomkov iz učbenikov, si mislim: kakšna izguba časa, talenta, potenciala in kreativnosti vsakega otroka, ki na tak način guli šolsko snov! 

In v tej razdvojenosti – med željo omogočiti otroku čim boljše šolanje in dejansko prakso šolskega vsakdana vidim absurdnost šolskega sistema. Vpeti smo v ta sistem, ker želimo otroku najboljše 'po ustaljeni poti', obenem pa vidimo vso nesmiselnost učenja podatkov, ki jih lahko poiščemo na spletu in ki morda kmalu sploh ne bodo več relevantni. Mislim, da je veliko staršev v stiski, kam se bo njihov otrok vpisal, koliko točk bo zbral in, če želimo ali ne, pademo v ta sistem in se mu prilagodimo. In tako naprej, ista zgodba se ponovi še v nadaljnjih štirih letih. Veš, da ti bo tudi srednja šola, tehniška ali gimnazija, dala le malo osnove za nadaljnjo poklicno pot. Ko poslušam prijateljice, ki mi pripovedujejo o svojih gimnazijcih, da se učijo enako snov kot v osnovni šoli, le še bolj poglobljeno, se mi zdi vse skupaj še bolj nesmiselno.

Menim, da šola mora predstavljati otroku izziv in mu dati možnost napredovanja. Prav tako mora od otroka zahtevati trud in iz njega izvabiti njegove pozitivne lastnosti, ga spodbujati, da je vztrajen, da sodeluje, da se potrudi za dosego nekega cilja. Nikakor ne zagovarjam pristopa, ki bi se otrokom prilagajal do take mere, da bi vse dosegal skozi užitek, igro in zabavo. Vendar pa bi nedvomno poudarek moral biti na tem, da je učna snov smiselna, da otroka poleg osnovne izobrazbe pripravlja na vsakdanje življenje. 

Kje je obtičal šolski sistem? Kot da družba, znanost, tehnologija, pa tudi duhovni, osebnostni vidik družbe niso napredovali. Kako to, da v okviru matematike ni na primer osnov računalniškega programiranja? Zanalašč sem zapisala v okviru matematike zato, da ne bi poleg vseh ur matematike, ki jih imajo šolarji v OŠ, dobili zraven še predmet računalništvo. Od otrok malodane zahtevajo obvladovanje računalniških programov, kot sta Word in Power Point, vendar, če me spomin ne vara, se tega niso učili pri obveznih predmetih. Predvidevam, da je bila to možnost izbirnega predmeta.

Zakaj se otroci ne učijo osnov osebne finančne pismenosti pri gospodinjstvu? Slovenci smo menda precej finančno nepismeni in osebne finance mnogim ne gredo najbolje. Pri takem interdisciplinarnem predmetu – kombinacija gospodinjstva, matematike in osnov ekonomije, ima otrok čudovito možnost, da v praksi uporabi svoje znanje računanja, nauči se osnov načrtovanja in predvidevanja.

Zakaj ob vsej informacijski tehnologiji v predmet Etike in državljanske vzgoje ne dajo snovi o varni uporabi interneta in družabnih omrežij? Zakaj jim ne dajo smernic za ločevanje dobrih (zanesljivih) podatkov od slabih? Ali morda snovalci učbenikov menijo, da bi se z vključitvijo takih in podobnih tem zmanjšala vrednost njihove izvorne, čiste znanosti? Jo bo to naredilo manj vredno?

Kako lahko starši in učitelji vplivamo na snovanje šolskih tem in učbenikov? Kaj lahko naredimo, da se klasični faktografski pristop 'omehča', in se vključijo sodobne , praktične vsebine (seveda brez povečanja ur!)? Naj se slaba vsebina odvzame in nadomesti z dobro vsebino.

Naj na koncu zapišem, da me veseli, ko spremljam razprave in pobude na spletu, da je vedno več staršev, učiteljev in ostale javnosti, ki opozarjajo na nesmiselnost takega vkalupljanja otrok v neživljenjski, storitveno naravnani sistem. Želim si, da se sistemsko organiziramo, na glas povemo, da v šolstvu ni vse tako brezhibno, kot trdijo funkcionarji, in da smo slišani.

… Sin je geografijo pisal štiri. 


Adriana Sedej

PORTRET SLOVENSKE ŠOLE

"Učitelji posledično pritiskajo na otroke z domačimi nalogami; starši rečejo, da je nalog preveč; ampak če jih ni, ni utrjevanja, ker časa za utrjevanje v šoli ni. Čisto vsako uro je treba iti s snovjo naprej in to s svetlobno hitrostjo. Žal. To je realnost moderne šole, z računalniki in ne vem kako pametnimi tablami vred."

Photo by Caleb Woods on Unsplash

Pogovor na spletnem forumu je tekel o pogosto izraženi bojazni učiteljev, da jih bo preganjala šolska inšpekcija, če se ne bodo zelo točno držali učnega načrta in svojih priprav, ta bojazen pa naj bi predstavljala enega izmed razlogov, zakaj pouka ne poskušajo bolj prilagajati konkretni skupini učencev, ki jo imajo vsakič pred seboj. Ta iztočnica je spodbudila dolgoletno učiteljico Barbaro Gros, da je zapisala svoje misli, in tako je nastal nekakšen portret slovenske šole, upodobljen skozi njen pogled.


»Pa saj ne gre za strah pred inšpekcijami, no, vsaj večinoma ne. Inšpekcije so samo dodatna bedarija, ki dela - po domače rečeno - male zaplete, večinoma zaradi kakšnih malenkosti. Velikih reči, ki bi jih morala spremeniti, pa itak ne spreminja. Zanje je važno samo, kako je neka reč birokratsko speljana, resnično dogajanje v šoli je ne zanima. To je samo en mini koščič, pika na i.

Učnih načrtov ne moreš zaobiti. Težava je, da moraš - pod nujno! - otroke naučiti, kar je v učnem načrtu, časa za to pa ni dovolj. Zamisli si, da moraš zjutraj doma oskrbeti krave, koze in kure, potem greš v službo, naporno službo, kjer delaš še kako naduro in te zraven še lovijo roki, ker ne zmoreš vsega naloženega; popoldne delaš dodatno službo, na primer ankete na terenu, ker drugače finančno ne prideš skozi mesec. Zvečer spet opraviš delo v hlevu, ponoči občasno dežuraš nekje kot varnostnik, zjutraj pa komaj vstaneš, in se spet odvlečeš v hlev ... No, tako je videti moderna šola in natrpanost učnih načrtov. (Barbara s tem ni želela povedati, da učitelji zaslužijo tako slabo, da bi morali za preživetje opravljati še dve službi zraven; prispodoba s kmetijo in trojno službo želi prikazati hektiko, stalno hitenje in izčrpanost, ki jo prinaša preobsežnost učnih načrtov. - op. a.)

Ogromno ur, ogromno snovi in težava: otroci morajo vse znati. Vse znati. Ker če ne znajo, ti visi za vratom učiteljica naslednjega razreda, katero preganjajo eksterci, ki preverjajo, koliko česa si otroke naučil. Lahko imaš aparat za molzenje živali, a ga moraš čistiti in vsakič namestiti na vime, potem spet dol, pa spet celega očistiti, če me razumete. Ne odvzame ti dela. Še vedno moraš krave pomolzt. Če jih imaš trideset, je morda s strojem res malenkost lažje, če jih imaš pet, pa niti ne. V vsakem primeru pa to ne spremeni dejstva, da ne zmoreš.

Učitelji posledično pritiskajo na otroke z domačimi nalogami; starši rečejo, da je nalog preveč; ampak če jih ni, ni utrjevanja, ker časa za utrjevanje v šoli ni. Čisto vsako uro je treba iti s snovjo naprej in to s svetlobno hitrostjo. Žal. To je realnost moderne šole, z računalniki in ne vem kako pametnimi tablami vred. Vmes si izmislijo še ne vem kakšno birokratiziranje in to za vsako malenkost, še dodatne izbirne predmete, dodatne jezike, dodatne projekte, dodatna izobraževanja taka in drugačna (sama sebi v namen, neučinkovita in včasih celo ponižujoča) za učitelje, poleg tega pritiskajo na učitelje še nekateri starši, ker resnici na ljubo pomanjkljiva vzgoja in preveliko zaščitništvo sem pa tja pri kakšnem izbruhne v neomejene razsežnosti ... Pa ne me narobe razumet, jaz sem že skoraj izstopila iz šolstva. Ker normalen človek sistema ne more prenašati. Ne more. Ker to je poniževanje otrok in učiteljev in posledično tudi staršev. Jaz tega ne morem več gledati. Ne bom več dolgo. Na pol sem že zunaj sistema. 

Spremeniti stvari pa ne moreš, če še tako migaš. Žal. Sem poskušala, a ne gre. Če bi pa tisti, ki se sprenevedajo na ministrstvu, svoje delo opravljali malo bolje, bi se pa mogoče kaj premaknilo. Dokler pa valijo svojo odgovornost na druge, sem pa še toliko bolj prepričana, da se ne bo. Izstopam, čim bo mogoče.

Če pa povem še nekaj malega o otrocih ... Zamisli si, da vstopiš v razred, kjer nekaj otrok prihaja iz zelo strogega patriarhalnega okolja, nekaj iz okolja druge skrajnosti - popolnoma razpuščene vzgoje, ti lahko hodijo spat ob polnoči in visijo na računalnikih in igricah in pred tv-jem do nezavesti dolgo, starši pa jih morajo ubogati v vsem, kar si zamislijo. Nekaj v razredu je takih, kjer starši zahtevajo brezhibno natančnost, nekaj pa teh, ki jim (staršem) šola ni pomembna in otrokom dajo vedeti, da se za to ni treba truditi. Nekaj jih je, ki zahtevajo same petice in privihrajo v šolo isti hip, ko ena točka na testu manjka, nekaj pa takih, ki jim je važno samo, da izdelajo. Nekaj jih uči otroke, da je nasilje slabo, nekaj pa jih reče »udari ga, če ti kaj hoče, takoj ga udari, ne pusti se.«

Par jih je iz Bosne, par iz Srbije, nekaj iz Makedonije, imaš enega Rusa, dva Roma in tri, ki so tukaj že nekaj let, pa ne razumejo dobro slovensko. Seveda se morajo še pred slovenščino takoj učiti še angleščino, čeprav reveži komaj razumejo naš jezik, pri zapisovanju pa imajo hude težave. Imaš enega, ki ima ADHD, enega z diskalkulijo ali disgrafijo in enega avtista. Dva nimata odločbe, a veš, da jima moraš pomagati, ker je nekaj hudo narobe. Trije imajo hudo hude učne težave. Dva izstopata navzgor, zato jima je dolgčas. Imaš enega, ki ves razred podpihuje, da morajo imeti samo oblačila priznanih znamk, in se stalno primerja z drugimi; enega, ki preizkuša, do kod lahko gre z odgovarjanjem; enega, ki vsakič, ko obrneš hrbet, nekoga udari in enega, ki se boji vsega in ga moraš neprestano bodriti. Za dva veš, da se doma ločujejo, da sta priča vsakodnevnim izbruhom in da živita v živčno izčrpujočem okolju. Za enega veš, da staršev skoraj ne vidi in raste gor sam, na ulici. Za dva veš, da si doma težko privoščijo "kruh". Pri enem vidiš očitne znake, da je maltretiran. En je zanemarjen. Nekaj jih celo ne izstopa v nobenem smislu. Za te nimaš ne vem koliko časa, ker ti vsega poberejo ostali.

V razredu nimaš veliko pripomočkov, ker ministrstvo varčuje. Vsako jutro te pride ena mama vprašat, kako to, da se nisi dovolj posvetil njenemu otroku. Ena mama naredi sceno, ker si ji rekel, da se je otrok vedel kot se je, in moraš na zagovor. Na svetu staršev predstavnik pove nekaj, o čemer nimaš pojma, da staršem ni všeč ali da ima sploh kdo s tem težave, ker tebi o tem niso nič omenili. Vsak dan moraš z vsemi temi različnimi otroki obravnavati reči, ki so zanje pretežke. V bistvu jim morda ne bi bile pretežke, če bi jih moral učiti samo to reč in v majhni skupini, v tako pisanem okolju in ob toliko predmetih pa to ne gre.

Nekateri enostavno ne zmorejo poslušati, če so v skupini. Ne zmorejo. Premladi so za vso to snov, za toliko snovi naenkrat. Vsak dan gledaš male glavice, ki jih imaš rad in za katere se trudiš, premnogokrat se počutiš že kot klovn od silnega motiviranja, pa ti vseeno že drugo uro ležijo po mizah, ker ne zmorejo. Stekleno te gledajo. Pa te imajo radi, želijo se zate potruditi. A ne morejo več. Ne morejo. Niti ti ne moreš več kot to, ker napake sistema in nezadovoljstvo ljudi nad splošnim stanjem v državi se odraža tudi v šolstvu in leti direktno preko otrok nate. Si učitelj in poslušaš, kako premalo in zanič delaš. In kako si ti sam odgovoren za stanje v šolstvu. Otroci te pa še kar stekleno ali nervozno gledajo in te sprašujejo, če lahko gredo na wc - ti pa itak veš, da se gredo sprehodit, ker ne morejo več, in jih pač spustiš, kaj pa hočeš. Razumeš jih.

In pišemo dalje. In pišemo in pišemo in pišemo in otroci so utrujeni in mi se čudimo, zakaj proizvajamo nevrotične otroke ... In potem gledaš te male prijazne glavice, pa si misliš … a jim je tega treba? A je meni tega treba? Pa ostaneš v sistemu. Še to leto, si misliš … če lahko nekaj naredim za par otrok, da jim bo lepše, sem pa nekaj naredila, vsaj za te konkretne otroke. Vsaj nekaj. Morda bo en otrok bolj srečen v šoli, ali trije, ali osemindvajset njih ... in otroci to tako zelo znajo vračati. Ljubezen do otrok te drži v sistemu. Ampak sistem te ubija. Začaran krog.

Nas učiteljev nihče ne vpraša za mnenje, ko bi bilo to treba. Tudi, ko se sprejemajo novi, še bolj natrpani učni načrti, nas ne. Obvestijo nas in to je to. Ne mislite, da se ne upiramo. Močno močno smo se in se še. Vendar tudi učitelji postajajo apatični, tako kot cela država. Nervozni in hkrati apatični. In bolni. Sama sem tudi na višjih inštancah veliko poskušala. Mediji in zavod za šolstvo, ministrstvo za šolstvo, sindikat … vsepovsod. Ne da se. Zakaj?

Ali bo kdaj drugače? Ne vem. Si pa srčno želim, da bi bilo. Navijam za to z vsem srcem in podpiram vse, ki si želijo spremeniti sistem. Šolski sistem, seveda.«

Odgovor neke druge udeleženke v razpravi (in vprašanje za vse nas):

»Barbara, hvala za tole. Mislim, da se vsi gibamo v nekem kolesju, ki se vrti kot vrtiljak in to vse hitreje, vse dokler nas ne bo pometalo na različne konce. Ali nas je že?«


Pokukajte v revolucionarno knjigo Šola, kam greš?
Kliknite TUKAJ.