nedelja, 27. december 2015

TUDI UČITELJI SO ŽRTVE NASILJA


Otroci so odraz naše družbe, jutrišnja družba bo odraz naših otrok.
-Lara Caparotto Arh


Osnovnošolski učitelj matematike in fizike Bela Szomi Kralj je leta 2011 v Šolskih razgledih objavil uvodnik z naslovom Krivi smo, v katerem pretresljivo slika realnost slovenskega učitelja: Učenci so izredno nespoštljivi, upajo si praktično karkoli – preklinjati učitelje, metati v njih kamne, jim groziti z 'likvidacijo'… ustrahujejo, maltretirajo in izsiljujejo mlajše in šibkejše učence. Mnogi od njih ob tem uživajo zaščito svojih staršev: Ko jih je učitelj poskušal disciplinirati, jim preprečil izživljanje nad najmlajšimi, je bil deležen brutalnih groženj razburjenih očetov. Doživel in preživel je že več inšpekcijskih obiskov, ker so starši podali lažne prijave glede njegovega dela.

Kot mama treh že dobrih trinajst let poslušam pripovedovanje svojih otrok o dogajanju v šoli, zato me zapis ni posebej šokiral. Nisem pomislila, da je ta šola bistveno slabša od povprečja, ali da ta učitelj 'pretirava'. Ne, vse mi zveni popolnoma verjetno, znano. Delček tega, kar sem videla sama ali so mi povedali otroci:


Ko je moj otrok hodil še na majhno vaško podružnico, je neki oče prišel na roditeljski sestanek v močno vinjenem stanju in pri tem čutil potrebo, da učiteljici pove nekaj krepkih v zvezi z njenim delom. V enakem stanju je bil na koncu leta prisoten na zaključni proslavi in druženju.

V višjih razredih je bil posebej izpostavljen eden od učiteljev, ki osebnostno ni bil dorasel svojemu poklicu. Učenka je med poukom uporabljala svoj pametni telefon, ko ji ga je učitelj nameraval vzeti, pa ga je opraskala. Telefon ji je pustil, na njeno neprimerno vedenje pa sploh ni reagiral. Drug učenec je istemu učitelju redno grozil, da bo 'povedal ravnateljici', če mu bo dal enko, ali pa da ga bo premlatil.

Moj najmlajši sin hodi v deveti razred. Zadnji dve leti je razred, kljub zavzetosti in trudu izkušene razredničarke, izredno nediscipliniran. Predvsem fantje motijo pouk, se izživljajo nad šibkejšimi, zlasti nad učenci s posebnimi potrebami, zelo veliko je neopravičenih izostankov, skratka – kršenje vseh pravil vsepovprek. Razredničarka je konec lanskega leta napovedala, da če se bo tako nadaljevalo, si ne bo upala prevzeti odgovornosti za njihovo spremstvo na zaključnem izletu v Gardaland. Letos so učenci še enkrat slišali, sicer od neke druge učiteljice, omembo možnosti, da izleta za njih ne bo. Na naslednji roditeljski sestanek so starši prišli ogorčeni nad učiteljico, ker otrokom odreka pravico do izleta! 

Nekaj dni pred tem sestankom so imeli učenci preventivni zobozdravstveni pregled. Na poti nazaj v šolo so si samovoljno vzeli še malo prosto, tako da so zamudili naslednjo uro pouka, nekateri dve uri. Razredničarka jim je te ure zabeležila kot neopravičen izostanek, in tudi to je morala pred starši dolgo in podrobno utemeljevati, natančno opisati vse okoliščine, da so nazadnje stežka sprejeli dejstvo, da morda njihovemu otroku le ni bila storjena krivica.


Gospod Szomi se kot učitelj ob vsem tem, razumljivo, počuti kot 'drugorazredni državljan' - brez pravice do osnovnega spoštovanja, do zaščite pred nasiljem učencev in staršev, kaj šele, da bi družba kakorkoli cenila njegov doprinos.

Pozneje je napisal še odprto pismo ministru za šolstvo in šport in SVIZU, z naslovom Pravico za vse!!!

Pismo je bilo v skrajšani obliki objavljeno v sobotni prilogi dela 19.12. 2015.

V njem je podal 12 povsem konkretnih pobud, katere ukrepe naj bi ministrstvo in SVIZ izvedla za izboljšanje stanja. Odziva ministrstva do sedaj še ni bilo. Pismo v celoti lahko preberete na tej povezavi: http://szomi.org/clanek




Posledice permisivne vzgoje
1969: Razloži nama te slabe ocene! 2009: Razložite nama te slabe ocene!


Učitelji si želijo svojo zbornico


Iz odzivov drugih učiteljev na odprto pismo je razvidno, da se osnovnošolski učitelji najdejo v pisanju; da sicer niso še vsi doživeli nasilnega vedenja staršev ali lažnih prijav inšpekciji, da pa vsi vedo, da se to dogaja. Želijo si ustanovitve učiteljske zbornice (do sedaj je bilo že pet poskusov, a noben ni uspel), saj je v vsakem poklicu zbornica tista, ki skrbi za kvaliteto in razvoj strokovnosti, s tem pa tudi ugled poklica, medtem ko je sindikat namenjen skrbi za socialne pravice.

'Učenci in starši imajo pred zakonom več pravic kot jih imamo mi,' ugotavlja neka učiteljica s skoraj sedemintridesetimi leti delovne dobe. 'Mnogim učiteljem so se zgodile tako težke stvari, da so zboleli, celo kaj hujšega se je že zgodilo, pa ni bilo v težkih trenutkih nobene svetovalne službe ali nekoga drugega, ki bi takemu učitelju stopil v bran. Skoraj nihče več ne skrbi za kvalitetno in strokovno delo učiteljev, ampak zahtevajo le kvantiteto in izpolnjevanje ne vem koliko obrazcev za zadostitev tistim »zgoraj«. Morali bi imeti svojo zbornico, da ne bi izgorevali zaradi birokracije in tistih nekaj staršev, ki znajo degradirati vse, kar diši po šoli. Učitelj bi moral biti spoštovan in podkovan...'




Katastrofalne posledice permisivne vzgoje


Kot posredna opazovalka šolskega vsakdana (preko pripovedovanja mojih otrok) sem si ustvarila vtis, da so današnji, v veliki meri permisivno vzgojeni učenci glavni dejavnik, ki greni učiteljski kruh, poleg tega, da so obremenjeni z birokracijo in da morajo biti zelo diplomatski v odnosih s starši. Pisanje gospoda Szomija razkriva, da so lahko starši še večji vir zla kot učenci. Mogoče vsi učitelji ne bi ocenili enako, nekaj pa bi jih zagotovo pritrdilo. Lažne prijave inšpekciji, verbalni napadi na govorilnih urah, utrujanje po telefonu (tudi v alkoholiziranem stanju), grožnje fizičnega obračuna ne le z učiteljem, ampak tudi z njegovo družino! 

Danes učitelji delajo z učenci in s starši 'v rokavicah', saj se zavedajo, da jih lahko sicer kaj hitro doleti katera od naštetih nevšečnosti, vodstvo šole pa jim ne bo nujno priskočilo na pomoč, kajti tudi ravnatelji in ravnateljice cenijo mir in varnost svojih družin, zato se določenim osebam ne želijo zameriti. 




Vsi smo žrtve takšnih staršev 


V šolo pošiljajo svoje razpuščene, skrajno razvajene otroke, ki jim niso nikoli postavili nobenih meja, nikoli jih niso učili zdravih vrednot, kupili pa so jim vse možne elektronske igrače, zaradi katerih so mulci še bolj impulzivni, agresivni in brez sleherne empatije. Vsadili so jim svoje vzorce grdega, nespoštljivega govorjenja s poplavo kletvic, neprestanega medsebojnega zbadanja, iskanja kakršnekoli drugačnosti pri drugih, na osnovi katere nato zganjajo nasilje.

Njihove žrtve so učitelji, ki ne morejo normalno delati, v primeru groženj pa trpi tudi njihovo zasebno življenje.

Njihove žrtve so preostali, relativno 'normalni' otroci – 'težavni' jih terorizirajo, zagrenijo jim odmore in motijo pouk, ki bi brez njih tu in tam vendarle bil zanimiv in konstruktiven. V kolikor moj otrok ni sam tarča nasilja, mora prisostvovati izživljanju nad drugimi otroki in/ali nad učitelji. Kako je to videti, lahko preberete v mojem prispevku Običajen šolski dan mojega sina, če še niste.

Njihove žrtve smo starši, ki v svojih družinah še negujemo zdrave vrednote, kajti vsakodnevno poslušamo, kako se je v šoli dogajalo vse kaj drugega kot pa izobraževanje in vzgoja; na roditeljskem sestanku ne moremo odpreti nobene konstruktivne razprave, ker so zaradi 'težavnih' staršev učitelji tako obrambno naravnani, da je vsaka načeta tema na hitro speljana drugam in razvodenela.

Žrtev je še več – tudi šolske čistilke in hišniki bi lahko marsikaj povedali o vandalizmu nad šolskim inventarjem. 



Postajamo psihopatska družba


Otroci so seveda samo odraz stanja v družbi. V naši družbi so se na splošno zelo razbohotile lastnosti, ki jih najdemo v definiciji psihopatske osebnostne motnje: odsotnost vesti, obžalovanja in krivde; nezmožnost ali zelo šibka zmožnost empatije in sočutja; impulzivnost in šibka samokontrola; neodgovorno vedenje in nezmožnost sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja; patološko laganje in manipulativnost; nagnjenost k dolgočasenju in s tem povezana potreba po (hiper)stimulaciji.

Ne govorim o duševni bolezni, ampak o osebnostni motnji, kar je nekaj drugega. Za primerjavo priporočam branje članka v Mladini: Psihopatska podoba politike.

Neizbežno se ti vzorci vedenja prenašajo tudi na otroke, če so prisotni pri njim najbližjih odraslih ali pri njihovih idolih.

Kam vse segajo korenine vsega tega, bi morda znali podrobneje pojasniti sociologi in antropologi. Povsem jasno pa je, da je ogromen delež prispevala permisivna vzgoja, z roko v roki s kultom potrošništva in s surovim modernim kapitalizmom. 




Potrošništvo


Če ne bi bilo tako zelo pomembno imeti vsega, kar imajo drugi, bi se nekaj družin več odločilo, da bo delal samo eden od staršev, drugi pa ostal doma in se posvečal otrokom. Ali pa bi vsaj večere in vikende preživljali bolj povezani in počeli še kaj drugega razen strmenja v ekrane in obiskovanja nakupovalnih centrov.




Kapitalizem


Starši nimajo časa in energije za vzgojo svojih otrok, saj morajo biti po cele dneve v službah; tisti, ki niso, pa se borijo z revščino. Nekateri bi sicer imeli čas in energijo, vendar so tudi oni produkt neustrezne vzgoje s strani njihovih staršev; razvajeni, neodgovorni, sebični, oholi, brez sočutja do kogarkoli. Zanimajo jih le lastni ozki interesi, med katerimi je tudi nedotakljivost njihovega podmladka.

Če mislite, da se izražam pregrobo, vas še enkrat povabim, da preberete pisanje učitelja, ki se je s takimi starši večkrat srečal zelo od blizu: Pravico za vse!!! in Krivi smo.

Uredništvo Šolskih razgledov pod njegovim uvodnikom dodaja, da bi sicer radi ponudili bolj optimistični zapis, toda realnost je takšna kot je, in ni časa ne razloga, da bi se slepili. Strinjam se z njimi.











ponedeljek, 07. december 2015

ŠOLA JE ZAPOR – IN NAŠIM OTROKOM ŠKODUJE


S hčerko sva prevedli članek Petra Graya: 
School is a prison and damaging our kids, ki je bil objavljen 26. 8. 2013 na spletni strani http://www.salon.com/ .



Peter Gray je raziskovalni profesor psihologije na Boston College. Njegova knjiga nosi naslov "Free to Learn: Why Unleashing the Instinct to Play Will Make Our Children Happier, More Self Reliant, and Better Prepared for Life" (Basic Books, 2013).
Je tudi avtor učbenika temeljev psihologije  ("Psychology," Worth Publishers, trenutno v šesti izdaji), redno piše blog z naslovom  Freedom to Learn (Svobodno učenje),  za revijo Psychology Today (Psihologija danes), napisal je tudi več akademskih člankov na temo 'naravni načini otroškega učenja'.
Skupaj z nekaj sodelavci je pred kratkim postavil spletno stran (AlternativesToSchool.com), z namenom pomagati družinam, da najdejo ali ustvarijo pogoje za samo-vodeno učenje otrok.




Peter Gray:
ŠOLA JE ZAPOR – IN NAŠIM OTROKOM ŠKODUJE


Podaljšanje šolskih let ni rešitev. Težava je šola sama po sebi. Obvezni model poučuj-in-preizkusi (teach-and-test)  preprosto ne deluje.

Starši pošljejo otroke v šolo z najboljšimi nameni, ker verjamejo, da je to tisto, kar potrebujejo, da postanejo produktivni in srečni odrasli. Veliko jih sicer dvomi v dobro delovanje šol, ampak konvencionalna modrost pravi, da se lahko te težave reši z več denarja, boljšimi učitelji, učnimi načrti, ki predstavljajo večji izziv, in/ali zahtevnejšimi testi.






Kaj pa, če je resnični problem šola sama? Žalostno dejstvo je, da ena naših najbolj cenjenih inštitucij v resnici kvari naše otroke in našo družbo.

Šola je kraj, kjer so otroci prisiljeni biti in kjer je njihova svoboda močno omejena – veliko bolj, kot bi prenesla večina odraslih na svojih delovnih mestih. V zadnjih desetletjih smo silili otroke, da preživijo vedno več časa v takem okolju, in veliko dokazov je (povzeti so v moji nedavni knjigi), da to mnogim od njih povzroča resno duševno škodo. Poleg tega, več ko znanstveniki odkrijejo o tem, kako se otroci naravno učijo, bolj spoznavamo, da se otroci učijo najgloblje in z največjim navdušenjem v pogojih, ki so skoraj nasprotni od teh v šoli.

Obvezno šolanje je že več generacij stalnica naše kulture. Danes si je za večino ljudi težko predstavljati, kako bi se otroci brez tega sploh naučili, kar se morajo za uspeh v tej kulturi. Predsednik Obama in minister za izobraževanje sta tako zaljubljena v šolanje, da hočeta še daljše šolske dneve in šolska leta (avtor članka je iz Amerike, op. prev.). 

Večina ljudi verjame, da osnovna zasnova šol, kakršne poznamo danes, izvira iz znanstvenih dokazov o tem, kako se otroci najbolje učijo. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice.

Šole, kakršne poznamo danes, so produkt zgodovine, ne raziskav o tem, kako se otroci učijo. Načrt za današnje šole so razvili v obdobju protestantske reformacije, ko so šole oblikovali, da bi naučili otroke brati Sveto Pismo, mu verjeti, ne da bi se spraševali o njem, in ubogati avtoritete, ne da bi se spraševali o njih. Zgodnji ustanovitelji šol so bili v svojem pisanju zelo jasni o tem. Zamisel, da bi šole lahko bile prostor za gojenje kritične misli, ustvarjalnosti, samoiniciativnosti ali sposobnosti samostojnega učenja – spretnosti, ki so najpomembnejše v sodobni ekonomiji –, jim je bila povsem tuja. Zanje je bila trma greh, ki ga je treba izbiti iz otrok, ne spodbujati. (Mišljena je trma v pozitivnem smislu – kot mešanica entuziazma in vztrajnosti, op. prev.)

Ko je šole prevzela država in so postale obvezne, usmerjene proti sekularnosti, so osnovna zgradba in metode šolanja ostale nespremenjene. Posledični poskusi reform so spodleteli, ker čeprav so malo šušmarile s strukturo, niso spremenile osnovnega načrta. Metoda 'od zgoraj navzdol', poučuj-in-preizkusi, v kateri učenje motivirajo s sistemom nagrad in kazni namesto z radovednostjo in kakršnim koli resničnim hrepenenjem po znanju, je odlično zasnovana za indoktrinacijo in trening ubogljivosti, ne pa za veliko več. Ni čudno, da je veliko najboljših podjetnikov in inovatorjev bodisi zgodaj pustilo šolo (na primer Thomas Edison) bodisi reklo, da so sovražili šolo in se učili kljub njej, ne zaradi nje (kot Albert Einstein).





Ni čudno, da danes tudi »najboljši učenci« (mogoče še posebej ti) pogosto poročajo, da so »izgoreli« od šolskega procesa. Neki nedavni najboljši maturant je v razlagi novinarju, zakaj odlaga študij, povedal takole: »Bil sem zelo zaposlen s tem, da bi dobro opravil, in zadnji dve leti nisem veliko spal. Vsako noč sem imel za pet ali šest ur domače naloge. Zadnja stvar, ki sem si jo želel, je bila več šole.«

Večina učencev – naj bodo tisti z najboljšimi ocenami, s srednjimi ali negativnimi – izgubi užitek ob učenju, še preden dosežejo predmetno stopnjo ali srednjo šolo. 

V nedavni raziskavi sta Mihaly Czikszentmihaly in Jeremy Hunter opremila več kot 800 učencev od šestega do dvanajstega razreda iz 33 šol po vsej državi s posebnimi zapestnimi urami, ki so ob naključnih časih oddajale signale. Kadar koli se je pojavil signal, so morali izpolniti vprašalnik o tem, kje so, kaj počnejo in kako srečni ali nesrečni so ta trenutek. Daleč najnižje ravni sreče so se pojavile, ko so bili v šoli, najvišje pa, ko so se zunaj šole igrali ali pogovarjali s prijatelji. V šoli so bili pogosto zdolgočaseni, napeti ali oboje. Druge raziskave so pokazale, da z vsakim naslednjim razredom učenci razvijajo vedno bolj negativna stališča do šolskih predmetov, še posebej matematike in naravoslovja.

"Edino, kar sem se naučil o matematiki je, da jo sovražim."


Kot družba nagibamo k temu, da ob takih spoznanjih samo skomignemo. Ne preseneča nas, da je učenje neprijetno. O njem razmišljamo kot o neokusnem zdravilu, ki ga je težko pogoltniti, vendar je dolgoročno dobro za otroke. Nekateri celo mislijo, da je prav neprijetnost šole dobra za otroke, da se bodo naučili prenašati neprijetnost, ker je življenje po obdobju šolanja neprijetno. Mogoče ta žalostni pogled na življenje izvira iz šolanja. Seveda ima življenje dobre in slabe trenutke, v odraslosti in otroštvu. Ampak veliko priložnosti je, da se naučiš prenašati neprijetnosti, ne da bi v mešanico dodajali zoprno šolanje.

Raziskave kažejo, da se ljudje vseh starosti najbolje učijo, ko se sami motivirajo, sledijo vprašanjem, ki so njihova lastna resnična vprašanja, in ciljem, ki so njihovi lastni resnični življenjski cilji. V takih pogojih je učenje večinoma polno veselja.

                           


                   
                                                          

Velik del svoje raziskovalne kariere sem posvetil preučevanju tega, kako se otroci učijo. Otroci pridejo na svet čudovito oblikovani za usmerjanje svojega izobraževanja. Naravno so obdarjeni z močnimi izobraževalnimi instinkti, ki vključujejo radovednost, igrivost, družabnost, pozornost na dejavnosti okrog njih, željo odrasti in hrepenenje početi, kar lahko počnejo starejši otroci in odrasli.

Dokazi o tem ležijo pred očmi vsakogar, ki je opazoval odraščanje otrok od rojstva do vstopa v šolo. S svojimi lastnimi napori se otroci naučijo hoditi, teči, skakati in plezati. Od začetka se naučijo maternega jezika in s tem se naučijo pogajati, prepirati, zabavati, nadlegovati, se spoprijateljiti, očarati in spraševati. S spraševanjem in z raziskovanjem pridobijo neverjetno količino znanja o fizičnem in družbenem svetu okrog sebe in v igri vadijo spretnosti, ki spodbujajo njihov telesni, umski, socialni in čustveni razvoj. To počnejo, preden jih kdor koli na kakršen koli sistematičen način poskuša česa naučiti.

Ta neverjetni zagon in sposobnosti učenja se ne izklopita, ko otroci dopolnijo pet ali šest let. Izklopimo ju s prisile polnim načinom šolanja. Največji, najtrdovratnejši nauk našega šolskega sistema je, da je učenje delo, ki se mu je dobro izogniti, kadar je le mogoče.

Žarišče mojih raziskav je bilo učenje otrok, ki so po starosti šoloobvezni, vendar jih niso poslali v šolo ali vsaj ne v šolo v konvencionalnem pomenu besede.

Preučeval sem, kako se otroci učijo v kulturah, ki nimajo šol, še posebej v lovsko-nabiralskih kulturah, takih, v kakršnih se je naša vrsta razvila. Preučeval sem tudi učenje tistih otrok v naši kulturi, ki jim zaupajo odgovornost za njihovo izobraževanje (da, njim samim) ter jim zagotovijo priložnosti in sredstva, da se izobrazijo. V teh okoliščinah naravna otroška radovednost in strast do učenja vztrajata skozi vse otroštvo in mladostništvo ter v odraslosti.

Drug raziskovalec, ki je dokumentiral moč učenja z lastnim usmerjanjem, je Sugata Mitra. V zelo revnih soseskah v Indiji, kjer večina otrok ni hodila v šolo in je bilo veliko nepismenih, je postavil zunanje računalnike. Kjerkoli je postavil tak računalnik, se je okrog njega zbralo na ducate otrok in brez pomoči odraslih ugotovilo, kako se ga uporablja. Tisti, ki niso znali brati, so se tega naučili z interakcijo z računalnikom in otroki okrog sebe. Računalniki so dali otrokom dostop do znanja vsega sveta – v neki odročni vasi so se otroci, ki prej niso vedeli ničesar o mikroorganizmih, naučili o bakterijah in virusih z delom z računalnikom in začeli primerno uporabljati svoje znanje v pogovorih.

Mitrovi poskusi kažejo, kako se lahko trije osnovni vidiki človeške narave – radovednost, igrivost in družabnost – čudovito kombinirajo, da služijo namenu izobraževanja. Radovednost je pripeljala otroke k računalniku in jih motivirala, da so ga raziskovali; igrivost jih je motivirala, da so vadili veliko spretnosti z računalnikom; in družabnost je omogočila, da se je učenje vsakega otroka kot gozdni požar razširilo na ducate drugih.

                                                         

V naši kulturi je danes veliko načinov, na katere lahko otroci uporabijo naravne nagone, da se naučijo vsega, kar potrebujejo za uspešno odraslost. Za več kot dva milijona otrok v ZDA zdaj izobraževanje poteka na domu in v širši skupnosti namesto na šoli in vedno večji del njihovih družin opušča uveljavljene pristope iz učnega načrta ter daje prednost učenju na lastno pobudo. Ti starši ne pripravljajo učnih ur ali testov, temveč zagotavljajo domače okolje, ki omogoča učenje, in pomagajo povezati svoje otroke z dejavnostmi v skupnosti, kjer se učijo. Nekatere od teh družin so začele s tem pristopom že pred dolgo časa in imajo zdaj odrasle otroke, ki odlično uspevajo v višjem izobraževanju in karierah.

Moja sodelavka Gina Riley in jaz sva pred kratkim preučila 232 takih družin. Kot so te družine poročale, so glavne prednosti tega pristopa v ohranjanju otroške radovednosti, ustvarjalnosti in strasti do učenja ter svobodi in harmoniji, ki ju občuti vsa družina, ko je razbremenjena pritiskov in urnikov šole ter bremena manipuliranja z otroki, da bi delali domače naloge, ki jih ne zanimajo. Kot je rekla ena izmed staršev: »Naša življenja so brez stresa … Imamo zelo bližnji odnos, zgrajen na ljubezni, vzajemnem zaupanju in vzajemnem spoštovanju.« Dalje je napisala: »Kot delavka v izobraževanju vidim, da ima moja hčerka osupljive sposobnosti kritičnega mišljenja, ki jih veliko mojim odraslim univerzitetnim študentom primanjkuje … Moja hčerka živi in se uči v resničnem svetu in to ima rada. Kaj več bi si še lahko želela?«

Rileyeva in jaz trenutno dokončujeva raziskavo približno 80 odraslih, ki so se sami šolali doma na ta način z lastnim vodenjem, ko so bili šoloobvezni. Popolnih rezultatov še ni, jasno pa je, da tisti, ki so uporabili ta pristop, izhajajo iz različnih socialno-ekonomskih skupin in da so, gledano v celoti, zelo uspešni v odraslem življenju.

Ko je pristop lastnega vodenja v izobraževanju na domu postal vse bolj priljubljen, se je pojavilo vedno več središč in omrežij, ki ponujajo vire, socialne povezave in dodatne izobraževalne priložnosti za otroke in družine, ki ga uporabljajo (veliko jih je naštetih na novi spletni strani AlternativesToSchool.com). S temi – skupaj s knjižnicami in drugimi javnimi viri, ki so bili vedno dostopni ter, seveda, internetom – so izobraževalne priložnosti neomejene.

Vendar pa nima vsaka družina sredstev ali želje, da bi poskrbela za izobraževanje otrok z lastnim usmerjanjem na domu. Za mnoge je boljša možnost tako imenovana demokratična šola, kjer so otroci odgovorni za svoje izobraževanje v okolju, ki optimizira njihove izobraževalne priložnosti in kjer je veliko drugih otrok, s katerimi se lahko družijo in učijo. (Takih šol ne smemo zamenjevati s šolami Montessori ali drugimi tipi »naprednih« šol, ki dovolijo več igre in ponujajo več izbire kot standardne šole, a vseeno ohranjajo sistem avtoritete 'od zgoraj navzdol' učitelja nad učencem in razmeroma uniformen učni načrt, za katerega se pričakuje, da mu bodo sledili vsi učenci.)

Dolga leta sem opazoval učenje na enem izmed takih krajev, v Sudbury Valley School v Framinghamu v Massachusettsu. Imenuje se šola, ampak je tako drugačna od tega, kar si običajno predstavljamo kot »šolo«, kot si sploh lahko zamislite. Učenci, ki so stari od štiri do približno osemnajst let, lahko ves dan počnejo, kar hočejo, dokler ne kršijo nobenega od šolskih pravil. Pravila, ki jih demokratično ustvarjajo učenci in osebje skupaj na šolskih sestankih, nimajo ničesar opraviti z učenjem: opraviti imajo z vzdrževanjem miru in reda in jih uveljavlja sodni sistem, zasnovan po vzoru tistega iz naše širše družbe. Šola ima trenutno okrog 150 učencev in deset zaposlenih ter deluje s proračunom na učenca, ki je približno za polovico manjši kot v okoliških javnih šolah. Sprejema vse učence, ki se prijavijo in katerih starši se strinjajo, da jih vpišejo.

Danes v Združenih državah obstajata približno dva ducata šol, ki so izrecno zasnovane po vzoru Sudbury Valley School, obstajajo pa tudi druge, ki imajo večino njenih osnovnih značilnosti. V primerjavi z drugimi zasebnimi šolami te šole računajo nizke šolnine in pri nekaterih se znižujejo. Učenci imajo zelo raznolika ozadja in osebnosti.

Ljudje, ki temu niso bili priča iz prve roke, si težko predstavljajo, kako bi taka šola lahko delovala. Ampak šola Dolina Sudbury obstaja že petinštirideset let in ima na stotine maturantov, ki jim gre v resničnem svetu prav dobro.

Pred davnimi leti sva moj sodelavec David Chanoff in jaz izvedla sledilno raziskavo maturantov te šole. Ugotovila sva, da tisti, ki so se vključili v višje izobraževanje (okrog 75 odstotkov), niso imeli nobenih posebnih težavah s sprejemom na šolo po njihovi izbiri, samo šolanje pa jim je šlo dobro. Nekateri, tudi nekaj takih, ki se niso nikoli prej udeleževali formalnih programov, so uspešno nadaljevali na zelo prestižnih višjih šolah in univerzah. Kot skupina, ne glede na to, ali so se vključili v višje izobraževanje, so bili opazno uspešni v iskanju zaposlitve. Šli so v širok razpon poklicev, ki vključuje posel, umetnost, znanost, medicino, druge storitve in specializirane posle. Večina je rekla, da je glavna korist izobraževanja v Dolini Sudbury, da so pridobili občutek osebne odgovornosti in sposobnost samoobvladovanja, ki sta jim dobro služila v vseh vidikih življenja. Veliko jih je tudi hvalilo pomen demokratičnih vrednot, ki so jih v šoli pridobili z uporabo. Pred kratkim sta dve večji raziskavi maturantov, ki ju je izvedla šola sama, dali podobne rezultate in so ju  objavili kot knjigi.

Učenci se v tem okolju naučijo brati, računati in uporabljati računalnike na isti igriv način, kot se otroci v lovsko-nabiralskih kulturah naučijo loviti in nabirati. Razvijejo tudi bolj specializirana zanimanja in strasti, kar lahko neposredno ali posredno vodi do kariere. Na primer, zelo uspešen strojnik in izumitelj je preživel otroštvo v igrivem sestavljanju in razstavljanju stvari, da bi videl, kako delujejo. Drug maturant, ki je postal profesor matematike, se je bil intenzivno in ustvarjalno 'igral' z matematiko. Druga, oblikovalka vzorcev visoke mode, se je igrala izdelovanje oblačil za punčke, pozneje pa zase in za prijateljice.

Prepričan sem, da Sudbury Valley School kot izobraževalno okolje dobro deluje, ker zagotavlja pogoje, ki optimizirajo naravne sposobnosti otrok, da se izobražujejo. Ti pogoji vključujejo:

a) neomejeno priložnost za igro in raziskovanje (kar jim omogoča odkriti zanimanja in jim slediti); 

b) dostop do raznolikih ljubečih in znanja polnih odraslih, ki so pomočniki, ne sodniki;

c) svobodno mešanje otrok in mladostnikov različnih starosti (igra otrok različnih starosti veliko bolj spodbuja učenje kot igra tistih, ki so vsi na isti stopnji) in

d) neposredno udeležbo v stabilni, moralni, demokratični skupnosti, v kateri pridobijo občutek odgovornosti za druge, ne samo zase

Razmislite o tem: nobeden od teh pogojev ni prisoten v standardnih šolah.


Ne želim slikati izobraževanja v lastni režiji kot zdravila za vse. Življenje ni vedno gladko, ne glede na pogoje. Ampak moje raziskave in raziskave drugih v teh okoljih so me brez dvoma prepričale, da naravni nagoni in sposobnosti mladih ljudi povsem zadostujejo za motivacijo celotnega izobraževanja. Kadar želijo ali potrebujejo pomoč drugih, prosijo zanjo. Ni nam treba siliti ljudi k učenju; moramo jim samo zagotoviti svobodo in priložnosti za to. Seveda se ne bodo vsi učili istih stvari na isti način in ob istem času. Ampak to je dobro. Naša družba cveti zaradi raznolikosti. Naša kultura potrebuje ljudi z veliko različnimi spretnostmi, zanimanji in osebnostmi. Najbolj pa potrebujemo ljudi, ki živijo strastno in vse življenje prevzemajo odgovornost zase. To so skupne značilnosti ljudi, ki so prevzeli odgovornost za svoje izobraževanje.


Opomba: V prevodu članka sem dodala poudarke (odebeljen tisk, podčrtan tekst) po lastni presoji. Slike niso del originalnega članka, ampak sem jih našla na različnih mestih v spletu.


Prevod še enega članka Petra Graya:
"SEDEM GREHOV" SISTEMA OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA




FRIDOLIN - NOVI VEČJEZIČNI VRTEC V LJUBLJANI

(Originalni članek objavljen 6. 12. 2015 na Finance.si,avtorica Petra Šubic)





Večjezičnost, večkulturnost, sprejemanje in spoštovanje drugačnosti so glavne prednosti otroškega vrtca Fridolin, ki v Rožni dolini v Ljubljani deluje od oktobra. Otroke učijo angleško in nemško, v okviru vrtca pa ponujajo različne konjičke - od glasbe do športa. Vrtec je odprt do 18.00 ure.

»Glavna prednost našega vrtca je večjezičnost, saj od treh vzgojiteljic v vsaki starostni skupini ena z otroki govori angleško, druga nemško, tretja pa slovensko,« pravi lastnica in direktorica Katarina Cetinski. Delajo po metodologiji zvočne kopeli, kjer je temeljno pravilo, da ena oseba govori v enem jeziku. Otroški možgani delujejo tako, da jezik povezujejo z osebami, zato otrok ve, pri kom preklopi na kateri jezik.

Poleg večjezičnosti želijo otrokom dati širino. Ko bo otrok šel v šolo, želijo, da ve, da poleg Slovenije obstajajo še druge države in druge kulture. »Želimo, da otroci to širino in drugačnost sprejmejo in spoštujejo,« poudarja Katarina Cetinski.


Eno izmed njenih vodil pri vzpostavljanju vrtca je bilo zavedanje, da od 60 do 70 odstotkov osebnosti zgradimo v prvih šestih letih, v puberteti nadaljnjih od 20 do 30 odstotkov, deset odstotkov pa je prilagodljivih. Velikokrat se starši in pedagogi premalo zavedamo, kako pomembno je, v kakšnem okolju so otroci vzgojeni, dodaja.

»Dvanajst let sem delala v bančništvu, nekaj časa smo živeli na Dunaju, kjer sem pred štirimi leti rodila hčer Ano. Ko smo zanjo iskali vrtec v avstrijski prestolnici, sem dobila dober vpogled v tamkajšnje vrtce. Možev materni jezik je nemščina. Ko smo se preselili v Slovenijo, smo iskali večjezični vrtec s poudarkom na nemščini, ki jo v Sloveniji podcenjujemo, in angleščini. Slovenski vrtci so sicer kakovostni, a nisem našla večjezičnega in z vsemi vodili, ki jih uresničujem v Fridolinu. Po zamenjavi nekaj vrtcev sem se odločila sama odpreti vrtec,« pravi sogovornica.


Malo otrok, visoka kakovost

Zapolnjenih je pol mest. Prostora pa imajo samo za 26 otrok, in sicer za 12 v nižji starostni skupini in 14 v višji. Normativ za javne vrtce je 14 otrok v nižji starostni skupini, ki je od 11 mesecev do treh let, in 24 otrok v višji starostni skupini, torej od treh do šestih let.

»Želimo ohraniti kakovost, zato ne bomo vpisovali več otrok. Ostajamo pri majhnem nišnem vrtcu in se ne bomo širili,« poudarja sogovornica. Vpis jo je presenetil, saj so nižjo starostno skupino skoraj zapolnili, pri višji pa imajo še nekaj prostih mest.
Po dobrih dveh mesecih večjezičnega vrtca Katarina Cetinski pri hčerki opaža velik napredek pri angleščini. 

Dopoldanski program v vrtcu je v angleščini, popoldanski v nemščini, vseskozi pa je prisotna slovensko govoreča vzgojiteljica.


Tudi staršem želijo olajšati življenje

Vrtec deluje do 18. ure, znotraj vrtca pa imajo otroci še druge aktivnosti, od glasbenih uric, do raznih športov, da staršem teh aktivnosti ni treba dodatno plačati in jim po vrtcu otrok ni treba voziti na razne konjičke. Otroci so v vrtcu povprečno od osem do devet ur, saj pridejo šele po osmi uri.

Idejo za vrtec je dobila pred dobrima dvema letoma. Pripravila je poslovni načrt in zanosila, po nekaj mesecih po rojstvu drugega otroka pa priprave na vrtec nadaljevala. Najdlje je iskala lokacijo zanj. Našla je hišo v Rožni dolini, blizu živalskega vrta, Rožnika in avtobusnega postajališča. Enkrat na mesec gredo v gozd in sodelujejo s pedagogi gozdnega vrtca. Otroci v gozdu uživajo. Spomladi bodo v okviru vrtca hodili na jahanje.


Sogovornica ne razkriva, koliko je vložila v odprtje vrtca, niti cen, niti pričakovanih prihodkov v prihodnjem letu. »Vrtec ni dejavnost, s katero lahko veliko zaslužiš, in čeprav sodimo v višji cenovni razred, bom na koncu, ko bo vrtec poln, zadovoljna, če bom imela podobno plačo kot v banki. Zaslužek ni moj motiv za odprtje vrtca,« za konec pojasni Katarina Cetinski.