ALI BOM OSTALA UČITELJICA?

🎈🙌Kot 100. objavo na tem blogu objavljam zapis neke učiteljice.🙌🎈

Photo by Brooke Cagle on Unsplash

Biti učitelj je veliko več kot samo služba. Pogosto slišimo, da je biti učitelj poslanstvo, za katerega moraš biti poklican. Kot otrok sem bila v šoli priča žaljenju pred vsem razredom: učiteljica je poniževala sošolca, ki je imel slabše ocene. Ostali otroci smo bili tiho, bilo nas je sram in strah, da bo učiteljica enako izpostavila tudi nas. Mene pa je pograbila taka sveta jeza, da še danes ne morem oprostiti učiteljici, ki je tako ravnala z otrokom.

Zdaj sem učiteljica tudi sama. Večkrat se spomnim, kako sem kot otrok doživljala odnos učiteljic in učiteljev do nas, učencev. Nota, ki je vela iz teh odnosov, je bila vedno mračna. Učenci, otroci, smo bili manjvredni, potrebni pridiganja, kot osebe nismo imeli veljave. Z nami se učitelji niso pogovarjali, le pridigali so nam in predavali. Mi smo pa morali biti tiho in če smo odprli usta, smo smeli le odgovoriti na vprašanje, ki je seveda imelo vnaprej določen odgovor. To je vtis, ki sem ga doživljala kot otrok v osnovni šoli.

V srednji šoli je bilo veliko bolje. Učiteljice in učitelji so bili do nas spoštljivi. Upoštevali so naše mnenje in po njem povpraševali. Imeli so odnos.

Danes si ne predstavljam, da svojih učencev in svojih otrok ne bi povprašala po njihovem mnenju in jih spodbujala k temu, da sodelujejo v načrtovanju dejavnosti in se odločajo. Vprašam jih, če se z dogovorjenim urnikom (ki ga npr. določim v OPB) strinjajo. Če se ne strinjajo, jih vprašam, kaj predlagajo; potem pojasnim svoje stališče. Včasih obvelja moja, ker so predlogi otrok nesprejemljivi, včasih pa se prilagodim. Vprašam jih, kaj predlagajo za dejavnosti prostega časa, na primer: gremo na igrišče ali se želite danes igrati v učilnici? In se dogovarjamo. Ko imajo več domače naloge, me celo prosijo, da bi z učno uro v OPB začeli prej, ker popoldne nimajo časa. In naredimo nalogo prej. Zavedam se, da sem čudna učiteljica. Ker ni običajno, da se učiteljice z učenci dogovarjajo in sprejemajo predloge in odločitve učencev.

Ko bi radi šli dve učenki skupaj na stranišče, jima dovolim. Točno vem, da se bosta pogovarjali in se smejali, mogoče ju sploh ne tišči, ampak bi se radi samo malo umaknili od gneče. Sodelavka jima tega ne bi dovolila. In spet sem čudna učiteljica, ker mi je prijateljstvo, ki se tke med tema dvema »nagajivkama«, pomembno. 

Photo by pan xiaozhen on Unsplash

 Meni so otroci pomembni ljudje. Vsak ima svoj značaj, vsak ima v sebi nekaj posebnega, dragocenega. Vsakega moramo spodbujati, da razvije svoj potencial, da gradi dobre prijateljske odnose. Ko moram v službi biti dežurni policaj in včasih ne razumem omejitev, ki jih moram upoštevati (npr. da se otroci ne smejo igrati na travi, čeprav so površine okrog šole porasle s travo; ali da ne smem dovoliti, da si na dolgem širokem hodniku podajajo mehko žogo, čeprav je prostor prazen; ali da si med domačo nalogo ne smejo pomagati, ker mora vsak delati sam; ali da pri pouku ne smejo sedeti s prijateljem, ker potem bosta med pisanjem naloge klepetala in se hihitala; ali da moram s snovjo hiteti naprej, čeprav opažam, da učenci potrebujejo utrjevanje in da niso vsi osvojili osnov in sem zaradi tega v stiski), se počutim neustrezna. Ker ne razumem. Ker mi ni smiselno. Ker so otroci. Ker se vprašam, čemu.

Še je reči, ki me motijo v šolstvu.

Ko slišim komentarje o tem, da so starši prezahtevni ali nerealni ali da si preveč dovolijo, ko posegajo v šolstvo, se zamislim. Ko slišim, da starši ne bi smeli posegati v avtoriteto učitelja, da ima učitelj »vedno prav« in da ima ravnatelj zadnjo besedo, se naježim. Jaz sem kot otrok bila priča nekorektnemu ravnanju učiteljice. Tudi kot mama sem že morala poseči v šolo, da sem svojega otroka zaščitila pred nasiljem in se boriti za to, da je dobil učno pomoč. Ko slišim, da so otroci nemogoči, se spomnim, da je učenec, ki je name nazadnje vpil, doživljal hudo stisko doma. Ko sva se pogovorila, se je umiril, celo opravičil se je, ker ni želel mene prizadeti. Bil je v stiski! 

Photo by Aaron Burden on Unsplash

V 20 letih dela v šolstvu sem imela težave samo z dvojimi starši (dvema družinama). Od vseh ostalih (približno 300 družin) sem vedno doživljala podporo za svoje delo, prijaznost in spoštovanje, celo naklonjenost, ker so otroci tako radi hodili v šolo, ko so bili »moji«. Na govorilnih urah vedno vprašam starše, če so otroci zadovoljni z mojim delom. In sem vedno pripravljena kaj spremeniti na bolje, če mi kdo reče, da otrok v šoli ni zadovoljen. Iz izkušnje s starši lahko pričam, da so starši pripravljeni sodelovati s šolo, da od otrok v veliki večini zahtevajo, da se do učiteljice vedejo spoštljivo (ker želijo imeti lepo vzgojene otroke); da se pri meni nikoli nihče ni pritoževal čez učne vsebine, saj si starši želijo, da bi njihovi otroci obvladali akademska znanja. Skrbi jih počutje in uspeh otroka, kar je po mojem mnenju najpomembnejše. Razen tistih 0,6 odstotka so meni kot učiteljici starši vedno bili v podporo. Mogoče sem imela samo srečo. Hvaležna sem staršem, da so mi v vseh teh letih zaupali, da bom znala za njihove otroke - njim najdragocenejše v življenju - dovolj dobro poskrbeti.

Zato menim, da so starši, ki opozarjajo na potrebo po spremembi šolstva, upravičeno zaskrbljeni in to počnejo, ker želijo svojim otrokom dobro. Če združimo moči in se učitelji(ce) in starši povežemo, bomo našli poti in rešitve, ki bodo upravičeno dobre za vse. Jaz sem pripravljena sodelovati.

Če pa šolstvo ne bo prisluhnilo in se ne bo približalo človeku, nočem več sodelovati v takem šolskem sistemu, kot ga imamo danes. Dovolj! Tudi jaz imam svoje dostojanstvo. So reči, ki jih kot človek ne morem sprejeti. Če biti učiteljica pomeni, da moram vse otroke in starše pa še sebe stlačiti v en kalup, potem ta poklic ni več zame. 

NEUBOGLJIVI STARŠI

Danes starši ne "kupimo" več vsega, kar nam hočejo prodati strokovnjaki v šolah ali zunanji strokovnjaki, ki jih šola najame. Tako pač je, minili so časi absolutne poslušnosti uradnim avtoritetam. Ti časi se ne bodo vrnili. Vse manj staršev bo pripravljenih ’ubogati’, kar nalaga šola. Ti ljudje, katerih otroci hodijo v šolo, imajo tudi svoje zamisli, kako želijo preživljati prosti čas družine, česa naučiti otroke … Ne čakajo samo na navodila učiteljev, kaj je treba početi popoldne, za konec tedna in med krajšimi počitnicami.

Da bi lahko brez pomisli na ugovarjanje in tudi brez slabe volje sledili vsem zahtevam šole, moramo verjeti, da šola ve, kaj dela; da točno ve, kaj je dobro za otroke na splošno in očitno tudi za vsakega posameznega. Da temu ni tako, čivkajo že vrabci na vejah. Šola ni narejena – in nikoli ni bila – v skladu z znanstvenimi spoznanji, kako se otroci razvijajo in učijo. Niti niso tisti koščki znanja, ki jih za vsako ceno hoče vbiti v glave vseh mladih prebivalcev ob istem času, po enakem vrstnem redu, zares tisto, kar naj bi vsakdo znal, da bo primerno pripravljen zakorakal v odraslo življenje. Verjeti kaj takšnega, pri vseh informacijah, ki so danes dostopne, je že (tragi)komično. 

(Obširno o tem pišem v knjigi Šola, kam greš?)

V osnovi ni nemogoče, da šolstvo ponovno pridobi zaupanje večine staršev. Starši bodo radi verjeli, da je šola v najvišje dobro otrokom, kadar bodo ti prihajali iz šole zadovoljni, umirjeni, navdahnjeni in bodo navdušeno pripovedovali o svojih učnih doživetjih; ko bo družina svoj prosti čas lahko preživljala po svojih željah; ko ne bo več tako, kot sedaj opažamo preštevilni starši:

"Moj otrok je bil do vstopa v šolo radoveden, željan znanja, znal je gledati na uro, pri štirih letih je znal pisati, brati in računati do 20, veliko je vedel o geografiji, vesolju, dinozavrih ... Danes je zamorjen osmošolec, že od 3. razreda naprej ga nič v zvezi s šolo ne zanima več, izginila je vsa zvedavost, želja po znanju in notranja motivacija za učenje. To je šola uspela narediti v pičlih treh letih."

 V osnovi ni nemogoče, a če pomislimo, koliko je šolstvo na splošno agilno v spremembah, koliko iskrenega zanimanja kaže za zadovoljstvo svojih 'uporabnikov' in koliko je pripravljeno prevzeti odgovornosti za sedanje stanje, potem - ja, potem se zdi nemogoče.

Spodaj objavljam zapis dveh staršev, ki je nastal po obisku predavanja za starše v organizaciji šole.




***Šola organizira predavanje za starše. Predavateljica polni staršem glave, kako morajo otroci samostojno delati domače naloge doma - breme pade na otroka in starše!

Takoj, ko smo uspešno »brcnili« (peticija), se šola spravi na starše, da zaduši požar, preden se razplamti?

Starš je v podrejenem položaju v odnosu do šole.

Šola plača predavatelja, ki govori šoli v prid. Kje so nepristranski predavatelji?

Predavateljica je plačana, da govori šoli v prid. Ali naj starši sami plačajo strokovnjaka, ki bo znal zagovarjati njihovo stališče?

Učiteljice so neizprosne in ne bodo odstopile od svojih zahtev. Ali naj tudi starši enako neizprosno nastopimo in bojkotiramo šolo? Vsekakor bi bilo to na škodo naših otrok, ali pač?

Kdaj bo šola postala odgovorna do svojega dela in do otrok? Ko je otrok odsoten zaradi bolezni, se mora učno snov naučiti sam doma, ker ga pač ni bilo v šoli. (Razen če gre na dopolnilni pouk, ki ga imajo na 14 dni). Kako lahko šola potem ocenjuje otrokovo znanje, če ga ni pridobil v šoli? Veste, v šoli se lahko ocenjuje samo znanje, ki ga otrok pridobi v šoli.

Kdaj bo uspešnost učiteljev merjena po uspehu učencev? Če bi znanje pridobivali samo v šoli, potem bi bilo znanje otrok resnično uspeh dela pri pouku, ne pa samostojnega učenja doma.

Nič nimam proti temu, da se otrok nauči učiti se. Moti me to udrihanje po starših in prepričevanje, da se delovne navade razvijajo z reševanjem domačih nalog. NE! Delovne navade, samodisciplino, zmožnost samonadzora otrok dokaže že s tem, da zjutraj pride točno v šolo, da pri pouku sodeluje, da je sposoben upoštevati pravila in se je pripravljen učiti. Učne navade pa bi morali otroci pridobiti v šoli. Sicer se meni poraja vprašanje, kakšen je smisel obiskovanja šole, ki je tako neuspešna, da mora otrok vaditi in se učiti doma.

Po tem sistemu, ki ga imamo danes, je odnos šole do staršev naslednji: Starši smo nadležni, otroci so nevzgojeni in učiteljice ne morejo opraviti svojega dela, ker mi nočemo delati nalog doma!

Kdo potemtakem vzgoji uspešnega učenca? Šola ali starš?

Torej, kdaj se bo šola podvizala, da pri pouku otroka nauči, kar ga mora naučiti? 

Učitelji! 

Zdaj ni čas, da se učitelji proti staršem ali starši proti učiteljem vkopljemo v bojne jarke. Čas je za dialog, za pogovor. Da s skupnimi močmi oblikujemo take predloge in zahteve, da bo ta šolski sistem že enkrat postal človeški za vse! Za otroka, za učitelja, za starša. Čas je naklonjen spremembam. Pokažite dobro voljo, da vam ne bo treba več biti strelovod za »nečloveške« zahteve učnega načrta, »nadležnih« staršev in »nevzgojenih« otrok. Šolstvo je treba spremeniti!***

Kako pa? Poglejte TUKAJ.

PRVI ODZIV NA KNJIGO "ŠOLA, KAM GREŠ?"

Mnenje je napisala
Manja Kristanc, univ. dipl. pedagog in andragog
Zavod Manja360, samostojno in aktivno učenje


"Vesela sem, da me je knjiga našla še pred izidom, saj sta me vsebina in pristop k problematiki šolskega sistema navdušila. Pri svojem delu se vsak dan srečujem z bistrimi otroki, ki si želijo, da bi bili v šoli uspešni, a jim obstoječi šolski sistem tega v večini ne omogoča.

Manja Kristanc, foto: revija Lisa

Zato knjigo Šola, kam greš? toplo priporočam vsem, ki so na kakršenkoli način povezani z osnovno šolo. Priporočam jo predvsem ravnateljem, pedagoškim in svetovalnim delavcem in staršem osnovnošolskih otrok. Močno upam, da bo prišla tudi v roke tistih, ki odločajo o vsebini in strukturi našega šolskega sistema.

Marjana Škalič je s pričujočo knjigo opravila poglobljeno delo, s katerim je hkrati razširila uvid na tem področju prav vsem, ki smo vpeti v izobraževanje otrok in mladostnikov. Skrbno se je lotila raziskave številnih relevantnih virov. Najprej nas na kratko popelje skozi zgodovino šolskih sistemov, in kot pravi v knjigi, udeležba v institucionaliziranem šolskem sistemu ni nikoli prostovoljna. Enega od razlogov za neprostovoljnost in sistem, ki ne vzgaja kritično mislečih posameznikov, lahko najdemo v preprostem dejstvu, da so javne šole vedno reprodukcija obstoječega družbenega sistema. Zato morda lažje razumemo, zakaj šolski sistem postavlja poslušnost in nekritično ponavljanje podatkov pred avtonomnost in kritično razmišljanje. Žal pa so produkt takšnega sistema vse manj razgledane generacije mladih. 


📘Preberite del knjige na tej povezavi.📘 Knjigo lahko naročite TUKAJ.

Avtorica poseže tudi v pomembno vprašanje avtoritete učitelja in nam sporoča nekaj zelo pomembnega: »Moč naravne avtoritete izhaja iz lastnih kvalitet.« Učitelj ali vzgojitelj postane avtoriteta le tedaj, ko otrok ali mladostnik v njem vidi takšne lastnosti, ki bi si jih želel tudi sam – ko postane ideal jaza in točka identifikacije. Šele takrat, ko učitelj za učenca postane avtoriteta, lahko steče transfer znanja v svoji popolnosti. Učenje je mnogo več kot šolsko učenje, učenje je neločljiv del življenja. »Učiti, pomeni peljati otroke v življenje,« so besede svetovno znanega waldorfskega pedagoga Godija Kellerja, citirane tudi v tej knjigi.

V poglavju o kritikah šolskega sistema nas besedilo sprehodi po razmišljanju mnogih velikih umov od Tolstoja, Johna Holta, do naših sodobnikov Petra Graya in Carol Dweck.

Za vsako dejavnost, predvsem pa za učenje, potrebujemo motivacijo. Trditev v knjigi: »V resnici ne moremo motivirati nikogar razen sebe«, nedvomno drži.

Raziskave so pokazale tri bistvene stvari, ki so pogoj notranje motivacije: otrokov občutek, da zmore; da lahko sodeluje pri odločanju in ne na zadnjem mestu odnos, ki ga imamo z mladostnikom.

Zakaj otrok nima motivacije? Razlog je lahko slaba samopodoba. Otrok se izogiba dejavnostim, ki presegajo njegove sposobnosti. Raje se stvari ne loti, odlaša, kot da bi tvegal, da mu ne bo uspelo, potem pa se bo še slabše počutil. Naštetih dejstev šolski sistem, žal, ne upošteva.

Posebno vrednost daje knjigi Šola, kam greš dejstvo, da besedilo ni razdiralna kritika vsega obstoječega. Ne, mnogo več kot to je. Poglobljen uvid v preteklost in sedanjost šolskega sistema v Sloveniji ter izven njenih meja, predvsem pa ponuja rešitve in alternative obstoječemu sistemu.

Avtorica je v knjigi strnila vse, v kar globoko verjamem tudi sama.

Knjigi Šola, kam greš želim, da bi dosegla čim več rok, oči in misli ljudi, ki so vpeti v izobraževanje v našem prostoru. Misel avtorice, ki tudi mene vodi pri strokovnem delu: 

»Ljudje smo različni, družine so različne … Pomembno je imeti izbiro!« "


Manja Kristanc, univ. dipl. pedagog in andragog
Zavod Manja360, samostojno in aktivno učenje



📘Preberite del knjige na tej povezavi.📘

Knjigo lahko naročite TUKAJ.

Slika platnice

KAKŠNA BO ŠOLA PRIHODNOSTI

Ne moremo se več slepiti, da sedanji šolski sistem deluje. Morda je dobro služil razsvetljenim vladarjem 18. stoletja in industrijski družbi 19. stoletja. Ne izpolnjuje pa potreb današnje družbe niti današnjih posameznikov.

📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Odgovornost za lastno učenje je, po mojem mnenju, nujno predati v roke učencev in njihovih staršev. To pa pomeni, da bo šola samo ponujala (ne pa vsiljevala) širok nabor tečajev, krožkov, projektov, delavnic … Učitelji-mentorji bodo učencem na razpolago, ne bodo pa njihovi pazniki, priganjalci in ocenjevalci. Možnosti za učenje bodo na razpolago, a nikomur vsiljene. Mentorji bodo lahko (p)ostali tisti, ki čutijo veliko predanost do svojega strokovnega področja in do dela z otroki in mladino. Njihovo delo ne bo več mukotrpno kot sedaj, saj bodo imeli opraviti v veliki meri z učenci, ki bodo notranje motivirani. Takšne šole se bodo sčasoma preimenovale v učna središča.

                       📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Šola se mora odreči pretiranemu nadzoru, usmerjanju, merjenju, ocenjevanju, še zlasti pa prisili. Svoboda in avtonomija sta dva izmed glavnih ključev za srečno, zdravo in izpolnjeno življenje posameznika; takšni posamezniki pa tvorijo zdravo družbo. Svoboda je tudi nujen pogoj za odgovornost. Odgovoren je lahko samo nekdo, ki ima svobodo, da sam sprejema odločitve o stvareh, ki ga zadevajo.

Ko se bo lahko učenec skupaj s starši (in ob posvetovanju z učiteljem-mentorjem) sam odločal, katere učne predmete bo obiskoval, katere naloge naredil, v katerem projektu bo sodeloval, koliko se bo v kakšno področje poglobil, šele takrat bomo lahko govorili o njegovi lastni odgovornosti za učenje in o odgovornosti staršev. Sedaj šola vse natanko odredi, učenec in starši pa se lahko odločajo samo med izvršiti ali ne izvršiti in nositi posledice. To je dresura ubogljivosti, ne pa učenje odgovornosti.

                       📘📙📘📙📘📙📘📙📘

Sedaj otrokom ne zaupamo, da se bodo česar koli naučili, če jih ne bomo silili in nadzorovali. Ne zaupamo jim, ker jih ne poznamo. Mnogi današnji otroci že od starosti enega leta naprej preživljajo več ur budnega dela svojih dni v vzgojno-izobraževalni instituciji kot s svojo družino. V teh institucijah prevladujejo vodene aktivnosti, proste igre je bolj za vzorec. Mnogi starši v dobri veri, da spodbujajo optimalni otrokov razvoj, zapolnijo še preostali otrokov čas z vodenimi dejavnostmi. Otroci se tako navadijo na stalno vodstvo in postanejo odvisni od njega. Izgubijo svojo lastno, prirojeno iniciativnost. Naučijo se čakati na navodila, kaj bomo delali sedaj. Tako vzgojitelji in še zlasti učitelji spoznavajo večinoma otroke, za katere se zdi, da ne bodo naredili ničesar brez natančnih navodil in stalnih spodbud. Toda to niso otroci, kakršni se rodijo. Takšni so postali zaradi prekomerne izpostavljenosti vodenim, strukturiranim dejavnostim in drugim vrstam zunanje animacije ter stimulacije, kot so razni ekrani. Otroci še vedno prihajajo na svet opremljeni z biološkimi zasnovami za spontano, samovodeno učenje, vendar okolje te zasnove v nekaj letih bolj ali manj temeljito zatre. Da bi prekinili to škodljivo početje, moramo spremeniti šolski sistem od vrtca naprej. Zavedanje pomena proste igre in preživljanja časa v naravi pa se mora naseliti tudi v družinah in celotni družbi.

                       📘📙📘📘📙📘📙📘📙📘

Razumljivo je, da so mnogi močno navezani na idejo šole, kakršno poznamo. Vsi smo hodili v takšno šolo. V nekaterih družinah so – ali so bili – učitelji že več generacij in neomajno verjamejo v moč predajanja znanja. Nekateri smo bili ’pridni učenci’ in nas je šola osvojila in zasvojila s pohvalami in priznanji, da smo nekaj vredni. Večina ljudi se preprosto navadi na tisto, kar poznajo že vse življenje, in se o tem nikoli ne sprašuje – še več: prepričani so, da se o teh stvareh ni kaj spraševati. Veliko različnih razlogov je, zakaj je nekdo močno navezan na klasično podobo šole in se ji ne želi odreči. Vendar se vsem spoznanjem o neprimernosti njenih sedanjih struktur ne bo mogoče v nedogled upirati. Lažje je zaustaviti napad vojske kot idejo, katere čas je prišel, je rekel Victor Hugo. Tradicionalne šole s klopmi v ravnih vrstah in učiteljem pred tablo se morajo preleviti v učna središča, to pa se ne more zgoditi čez noč. Lahko pa se postopno, in to se bo neizbežno tudi zgodilo. Ta pot je zdaj pred nami.

                          📘📙📘📙📘📙📘📙📘

O vsem tem obširno govori knjiga Šola, kam greš?
Prelistajte in preberite del vsebine TUKAJ.

Knjigo lahko naročite TUKAJ.

SE TUDI VAM MEŠA ZARADI ŠOLE?

Številnim družinam šola povzroča skrbi in nadloge. Takole so jih opisale mame v Facebook skupini Kje vas čevelj žuli? - Šolstvo: 

📕-Otrok je vstopil v tretji razred, jaz pa imam občutek, kot da sem padla v grozljivko. Po enem tednu odsotnosti je imel več za narediti za nazaj, kot sem imela jaz po tednu odsotnosti v srednji šoli. Da niti ne omenjam, kako je, ko hodi v šolo.

📕-Katastrofa je tole šolstvo. Hči je v 4. razredu in vse bolj je videti, da moramo starši doma razlagati snov, ne učitelji v šoli. Vse odvisno od učitelja - lansko leto je vse razumela že pri pouku, letos nič. Pri nas je pa še ta težava, da jaz delam v dveh izmenah, mož pa pride iz službe šele malo po peti uri.

📕-Tudi moj sin je v 4. razredu. Včeraj po šoli mi je rekel, da ga od pisanja boli roka. Popoldne je imel še nalogo iz matematike, kjer sem mu morala jaz razložiti deljenje z ostankom. V šoli so imeli očitno pomanjkljivo razlago, saj drugače z matematiko nima težav.

📕-Tudi mene je letos, ko je sin v 3. razredu, doletel šok. Zvezki, delovni listi, delovni zvezki, zbirke vaj, ni da ni. Vse polno domače naloge: dokončaj to, dokončaj tisto, naredi ono. A ni bila domača naloga nekoč namenjena utrjevanju snovi? Zdaj dokončujejo vse, kar niso uspeli v šoli. Pa se še sploh nismo začeli učiti za ustne in pisne preizkuse. Otrok ima še treninge, ki jih ima zelo rad, ampak je vidno utrujen. Poleg vsega še bralna hišica, računska hišica, domače branje.

📕-Pri nas podobno, s tem da je komaj v 2. razredu. Noro!

📕-Jaz imam dva, 2. in 5. razred. Popoldne se mi meša!

📕-Tudi pri nas doma nam je učenje o naravi v 4. razredu vzelo več ur popoldanskega življenja v naravi. To je zelo zaskrbljujoče …

Oglejte si  revolucionarno knjigo 
Šola, kam greš?
Kliknite TUKAJ.

Vir. pixabay

 
Kako se spoprijeti z vsem tem?
 
Nekateri starši razmišljajo tako:

📗-Jaz pač kdaj sama presodim, ali je nekaj še zdravo ali ne. Vidim, da otrok (3. razred) nič ne odnese od treh strani domače naloge iz danes na jutri pri matematiki, za povrh še 10 povedi pri slovenščini, utrujen od vsega pozabi, da je še nekaj za nalogo pri spoznavanju okolja in potem prinese domov rdeč podpis. Sem mnenja, da bi z malo naloge danes in malo jutri veliko bolj utrdil snov, kot takole nakopičeno, da od utrujenosti sploh ne ve več, kaj dela. Ko vidim, da dejansko ne ve več, kaj dela, se odločim, da je dovolj.

📗-Tudi naš ne dela vedno vseh domačih nalog in sem to tudi povedala učiteljici.

📗-Če ni časa, otrok naloge ne naredi in jaz se podpišem. Uči se toliko, kot je nujno. Bralni list smo vrgli v smeti. Bralne značke ne bo, ker je za nas bolj smiselno preživeti dan zunaj.

📗-V naši družini ima plezanje po drevesih prednost pred učenjem. In tudi znati ji ni treba čisto vsega, kar v šoli pričakujejo. Ne vidim smisla, da se v 4. razredu uči naštevati prepovedane droge. Dala sem ji možnost, da se to nauči ali pa ne, tudi če bo zato dobila nižjo oceno. Da ve, zakaj so droge nevarne, je bistveno bolj pomembno in več vredno, kot da jih zna našteti.

Sem na strani teh staršev. Ker je šolski sistem povsem izgubil kompas, je še toliko bolj pomembno, da starši obdržimo občutek za zdravo smer. Kaj od vsega, kar šola zahteva, je sploh zares dobro za otrokov razvoj - o tem moramo razmisliti starši in potem spoštljivo, a odločno stati za svojim mnenjem. 

To je kratkoročna rešitev. Dolgoročno pa se bo moral nujno! spremeniti tudi šolski sistem. 

 
V iskanju najboljšega načina izobraževanja za naše otroke nas lahko poveže revolucionarna knjiga
Šola, kam greš?  
Za vpogled v njeno vsebino kliknite TUKAJ.

ZAKAJ POUČEVANJE IN VZGOJA NE MORETA BITI LOČENA

- »V šoli poučujemo, vzgoja pa je naloga staršev.« 😒

- »Starši bi morali ...« je ena najpogostejših besednih zvez, ki jo slišimo v zvezi s šolo. Sledi naštevanje, kaj vse bi morali starši narediti drugače, bolje, bolj dosledno, da bi pouk v šoli lahko normalno potekal, da bi učitelji sploh lahko normalno delali. Starši bi morali svoje otroke ’vzgojiti’ na tak način, da bi ti bili pripravljeni v šoli mirno sedeti, poslušati, sodelovati pri pouku, ubogati, izvrševati navodila, spoštovati pravila in ’avtoriteto’. 

Vir: pixabay

Zgoraj prikazan model delitve na domačo in šolsko vzgojo (prva ima nalogo podpirati oz. omogočati drugo) je samoumeven za velik del šolskih delavcev, pa tudi staršev. Vzgojo otroka nam prikazujejo kot obdelavo kakšnega industrijskega izdelka. »Na tej liniji lakiramo, na sosednji pa voskamo.« Če prispe kak izdelek na drugo linijo površno prelakiran, se delavec druge linije jezi na tistega na prvi, ker takega polizdelka ne more kvalitetno povoskati.

Otrok je torej predizdelek, ki ga s skupnimi močmi obdelujemo, da bo nekoč takšen, kot si želimo. Vzgoja po tem modelu predstavlja nekakšno dresuro v podredljivosti, poslušnosti in ubogljivosti. Če jo starši opravijo dovolj vestno in učinkovito, bodo učitelji lahko izvajali učni proces brez večjih motenj, ker bodo učenci pripravljeni mirno sedeti, poslušati in izvrševati navodila.

Nikoli ne bomo dočakali šole, kjer verjamejo v zgornji model in bi hkrati imeli zadovoljne učitelje in starše, učence s kvalitetnim znanjem ter zdrave odnose med vsemi. To ni mogoče iz številnih razlogov:

- Otroci začutijo, da so obravnavani kot predmet serijske obdelave in objekt dresiranja, in se temu uprejo. Želijo biti sprejeti in upoštevani kot ljudje, in to kot celotne osebe, ne samo ’učenci’.

Vse bolj zavračajo staro kulturo poslušnosti - idejo, da moraš delati to, kar so predpisale odrasle avtoritete; še posebej, ko gre za odrasle, ki ne pokažejo nobenega zanimanja za otroke kot posameznike in ki do njih niso vzpostavili nobenega odnosa. Vedno več otrok to bolj ali manj jasno izraža, verbalno ali z različnimi simptomi.

- Princip ne more funkcionirati v današnjem času, ker temelji na zastarelih nazorih iz industrijske dobe: Učitelj je avtoriteta na podlagi njegove vloge; vzgoja doma in v šoli temelji na poslušnosti; znanje je grenko zdravilo, ki ga je treba otrokom vsiliti.

-Vzgoja ni dresura, ampak je odnos oziroma temelji na odnosu. Vrednote in vedenjski vzorci se prenašajo preko interakcije – poučevati pa ni mogoče brez interakcije. Vsaka oseba, ki je ob otroku, vzgaja s svojo navzočnostjo in svojim zgledom, pa če to hoče ali ne; če namerava ali ne; če pri tem uporablja besede ali ne. 

Vprašanje, ali so učitelji dolžni tudi vzgajati, je zato brezpredmetno. Ko rečejo, da oni niso dolžni vzgajati/ne utegnejo vzgajati, ker morajo poučevati, vzgoja pa je naloga staršev, pravzaprav ne govorijo o vzgoji, ampak o discipliniranju - dresuri poslušnosti in podredljivosti; povedano drugače - gre za (straho)spoštovanje umetne avtoritete. 


Potrebujemo novo kulturo odnosov

Konec stare hierarhije moči v šoli ter splošno nezaupanje do avtoritet prinašata veliko dobrega, vendar pa je s tem izginil tudi del temelja učiteljske vloge. Zdaj potrebujemo kulturo, v kateri bodo učitelji in učenci priznani kot osebnosti, namesto da so zgolj udeleženci v igri vlog; kulturo, v kateri bo spoštovan vsak posameznik, od učitelja do hišnika, in v kateri se ne bo nihče počutil krivega. Tako se bo stara kultura poslušnosti lahko spremenila v novo kulturo odgovornosti.

Na ta način, da bi starši »otroku dopovedali, da je učitelj avtoriteta«, torej ne bo šlo več. Časi strahospoštovanja otrok do odraslih so nepreklicno minili, ne bo jih več nazaj. V kolikor ta ostalina nekdanjih časov še kje vztraja, je to na škodo otrok, kajti:

Če otroke vzgajamo za ubogljivost, jim bo v življenju šlo bolj slabo, saj se v vlogi prejemnika ukazov ne naučijo prevzemati odgovornosti za svoje življenje. Ubogljivost je nekaj povsem drugega od odgovornosti. Odgovornost namreč pomeni, da človek sam sprejme odločitev, jo zna utemeljiti in sprejeti njene posledice. Za sprejemanje dobrih odločitev je, tako kot za vse druge veščine, potrebna vaja. Ubogljivost tega na omogoča, saj zahteva zgolj – uboganje. Ni treba razmišljati, ni treba (ne sme se!) izbirati, treba je samo slediti. 


(delno povzeto po Jesperu Juulu)

DOVOLJ SI SE UČIL!

Gostujoči zapis mame devetošolca:


Kako sem se iz mame, ki sina priganja k učenju, spremenila v mamo, ki ga od učbenikov odganja

Januar, ura je devet zvečer. Sin, 9. razred, se uči. Pifla. Skozi vrata ga slišim, kako ponavlja snov, geografijo, ki jo piše naslednji dan. Potrkam in mu prigovarjam, da je čas za spanje. Nejevoljen me prekine, naj ga ne motim. Da mu manjka še čisto malo, da ponovi do konca. Kakšno uro pred tem sva skupaj na sprehod peljala našega kužka. Med potjo mi je zrecitiral primarne, sekundarne, terciarne in kvartarne gospodarske dejavnosti. Ko sem ga vprašala, ali razume pomene teh besed, mi jih je lepo razložil. A vedno ne pozna pomena vsega, kar se uči na pamet. Ob pol desetih le spakira torbo in mi naroči, naj mu za zjutraj, preden gre v šolo, dam dva primera za izračun zemljepisne širine in dolžine. Ok, si mislim, to je že dobro znati, da se na karti sveta znajdeš. Zjutraj mu torej dam dva primera, pravilno ju reši in zaželim mu še lep dan in srečo pri kontrolki.

In tako podobno potekajo dnevi že od začetka novembra – kontrolke, spraševanja, eksperimentalno delo, seminarska, domače branje in seveda domače naloge. Včasih tudi po osem strani iz delovnega zvezka za slovenščino. Pogosto nesmiselne naloge, kjer je treba dopolnjevati manjkajoče besede. Od interesnih dejavnosti samo badminton dvakrat tedensko. Poln delovni čas. In seveda vmes, za sprostitev, nekaj igric na telefonu ali ogled youtubarjev. In jamranje, da šolo sovraži in komaj čaka počitnice. Razumljivo! Tudi starši komaj čakamo dopust – eni bolj drugi manj pričakujoče in nestrpno; odvisno od tega, kako dobro se v službi pač počutimo. Sin in celotne mlade generacije gredo natanko po poti svojih staršev. Dril, pridnost, poslušnost. Zavedam se, da na tem mestu posplošujem. Sama imam rada svojo službo in veliko je staršev, ki jih služba izpolnjuje oziroma jim ni odveč, a osnovni vzorec je zarisan že v osnovni šoli. 

Vir: splet

Še dve leti nazaj, ko je bil sin v sedmem razredu, si nisem mislila, da bo prišel čas, ko ga bom preganjala stran od učbenikov. Kajti, če prvi dve leti osnovne šole nismo preresno jemali (razen računanja in branja), se je nekje v tretjem začelo priganjanje k delu, domačim nalogam – po verjetno najbolj znanem vzorcu še iz časov našega otroštva – najprej šola, potem zabava.

Osnovni moto glede učenja je sicer tako meni kot soprogu bil: otrok naj se nauči osnove in predvsem tisto, kar ga zanima, ostalo pa če želi oziroma tisto, kar je kolikor toliko smiselno. Le pri matematiki, angleščini in slovenščini (pri slednji predvsem pravilno pisanje) sva zahtevala bolj temeljito znanje. Od vsega začetka se nama je zdelo nesmiselno, da se na pamet uči nove izraze pri zgodovini, ki jih še sama nisva poznala, malodane kirurške podrobnosti anatomije in najmanjših detajlov celic pri biologiji. Pa delovanje centralne naprave v hiši v četrtem razredu. In slovenska slovnica z vsemi priredji, podredji, odvisniki, fonetiko … Res kvalitetnega spisa ali poročila brez napak pa ni znal napisati. Želela sem, da otrok pridobi delovne navade, odgovornost do sebe in dela, osnovno razgledanost in da se v šoli dobro počuti med sošolci in prijatelji.

In tako smo starši v večni dilemi. Po eni strani si želimo, da je otrok čim bolj ali pa vsaj kolikor toliko uspešen v šoli in da zbere tiste nesrečne točke za vpis v kolikor toliko spodobno šolo. Po drugi strani pa se mnogi starši zavedamo dejstva, da šola pravzaprav ne uči za življenje in da je v njenih programih toliko balasta, da je meni osebno hudo vsakič, kadar se sin uči na pamet. Ko ga opazujem pri memoriranju odlomkov iz učbenikov, si mislim: kakšna izguba časa, talenta, potenciala in kreativnosti vsakega otroka, ki na tak način guli šolsko snov! 

In v tej razdvojenosti – med željo omogočiti otroku čim boljše šolanje in dejansko prakso šolskega vsakdana vidim absurdnost šolskega sistema. Vpeti smo v ta sistem, ker želimo otroku najboljše 'po ustaljeni poti', obenem pa vidimo vso nesmiselnost učenja podatkov, ki jih lahko poiščemo na spletu in ki morda kmalu sploh ne bodo več relevantni. Mislim, da je veliko staršev v stiski, kam se bo njihov otrok vpisal, koliko točk bo zbral in, če želimo ali ne, pademo v ta sistem in se mu prilagodimo. In tako naprej, ista zgodba se ponovi še v nadaljnjih štirih letih. Veš, da ti bo tudi srednja šola, tehniška ali gimnazija, dala le malo osnove za nadaljnjo poklicno pot. Ko poslušam prijateljice, ki mi pripovedujejo o svojih gimnazijcih, da se učijo enako snov kot v osnovni šoli, le še bolj poglobljeno, se mi zdi vse skupaj še bolj nesmiselno.

Menim, da šola mora predstavljati otroku izziv in mu dati možnost napredovanja. Prav tako mora od otroka zahtevati trud in iz njega izvabiti njegove pozitivne lastnosti, ga spodbujati, da je vztrajen, da sodeluje, da se potrudi za dosego nekega cilja. Nikakor ne zagovarjam pristopa, ki bi se otrokom prilagajal do take mere, da bi vse dosegal skozi užitek, igro in zabavo. Vendar pa bi nedvomno poudarek moral biti na tem, da je učna snov smiselna, da otroka poleg osnovne izobrazbe pripravlja na vsakdanje življenje. 

Kje je obtičal šolski sistem? Kot da družba, znanost, tehnologija, pa tudi duhovni, osebnostni vidik družbe niso napredovali. Kako to, da v okviru matematike ni na primer osnov računalniškega programiranja? Zanalašč sem zapisala v okviru matematike zato, da ne bi poleg vseh ur matematike, ki jih imajo šolarji v OŠ, dobili zraven še predmet računalništvo. Od otrok malodane zahtevajo obvladovanje računalniških programov, kot sta Word in Power Point, vendar, če me spomin ne vara, se tega niso učili pri obveznih predmetih. Predvidevam, da je bila to možnost izbirnega predmeta.

Zakaj se otroci ne učijo osnov osebne finančne pismenosti pri gospodinjstvu? Slovenci smo menda precej finančno nepismeni in osebne finance mnogim ne gredo najbolje. Pri takem interdisciplinarnem predmetu – kombinacija gospodinjstva, matematike in osnov ekonomije, ima otrok čudovito možnost, da v praksi uporabi svoje znanje računanja, nauči se osnov načrtovanja in predvidevanja.

Zakaj ob vsej informacijski tehnologiji v predmet Etike in državljanske vzgoje ne dajo snovi o varni uporabi interneta in družabnih omrežij? Zakaj jim ne dajo smernic za ločevanje dobrih (zanesljivih) podatkov od slabih? Ali morda snovalci učbenikov menijo, da bi se z vključitvijo takih in podobnih tem zmanjšala vrednost njihove izvorne, čiste znanosti? Jo bo to naredilo manj vredno?

Kako lahko starši in učitelji vplivamo na snovanje šolskih tem in učbenikov? Kaj lahko naredimo, da se klasični faktografski pristop 'omehča', in se vključijo sodobne , praktične vsebine (seveda brez povečanja ur!)? Naj se slaba vsebina odvzame in nadomesti z dobro vsebino.

Naj na koncu zapišem, da me veseli, ko spremljam razprave in pobude na spletu, da je vedno več staršev, učiteljev in ostale javnosti, ki opozarjajo na nesmiselnost takega vkalupljanja otrok v neživljenjski, storitveno naravnani sistem. Želim si, da se sistemsko organiziramo, na glas povemo, da v šolstvu ni vse tako brezhibno, kot trdijo funkcionarji, in da smo slišani.

… Sin je geografijo pisal štiri. 


Adriana Sedej

KAJ JE PRAVI NAMEN ŠOLANJA?

Peter Gray, avtor bloga Freedom to Learn, je letos spomladi prišel na idejo, da svoje bralce vpraša za mnenja, kaj naj bo namen šolskega sistema, če bi ga zdaj začeli graditi povsem od začetka.
Najprej pa je na kratko opisal, kaj je bil namen, ko so prvič v zgodovini vpeljali obvezno šolanje.

Prevod članka sledi pod sliko.

Za pomoč pri prevodu se zahvaljujem Diti Škalič. 💙

Vir: www.pexels.com

~~~Ljudje, ki so začeli prve razširjene sisteme obveznega šolanja – sisteme, ki še vedno služijo kot model za naše šole danes – so imeli zelo jasno idejo o namenu. Ti ljudje so bili protestantski kleriki v Evropi in ameriških kolonijah med protestantsko reformacijo v poznem sedemnajstem in zgodnjem osemnajstem stoletju. Jasno so povedali, da sta namen šolanja indoktrinacija in trening ubogljivosti.

Trdno so verjeli, da so otroci po naravi grešni in da je edina pot do odrešitve z biblično indoktrinacijo in zatiranjem svobodne volje (več o tem lahko preberete tukaj). Šole, ki so jih ustvarili, so bile zasnovane za ta namen. Načrtovali so, da bodo vse otroke poučevali iste lekcije, ki so večinoma izvirale iz evangelijev, in da bodo otroke, ki se ne bodo naučili teh lekcij, kaznovali, tiste, ki se bodo, pa nagradili, oziroma jih vsaj ne bodo kaznovali.

Ker so se morali vsi učiti istih stvari, je bilo smiselno posesti otroke v vrste v prostoru, kjer so poslušali predavanja učitelja, takrat imenovanega »master« (beseda ima več pomenov: gospodar, lastnik, mojster, učitelj ...) ali brali lekcije v knjigi, in jih potem testirali, vse z enakim testom, da bi se prepričali, da so se naučili vse, kar so se morali. Vse, kar so poučevali, je veljalo za Resnico, zato je bilo samo po sebi razumljivo, da šola ni kraj za spraševanje ali razpravljanje o lekcijah, temveč samo kraj za pomnjenje lekcij. Glavni cilj šolanja je bil, da bi otroci postali ubogljivi, zato je bilo samo po sebi razumljivo, da je osnovna naloga vsakega učenca brez vprašanj narediti, kar je rekel učitelj, kakor je rekel učitelj, takrat, ko je rekel učitelj.

Danes večina ljudi, vključno z večino učiteljev in šolskih uradnikov, ne razmišlja o indoktrinaciji in treningu poslušnosti kot glavnih funkcijah šol, vsaj izražajo ne takega prepričanja. Ampak osnovna struktura šol se ni spremenila. To je res temeljni problem našega izobraževalnega sistema in razlog, da ne deluje dobro. Razvili so ga, da bi služil določenemu namenu, toda danes veliko ljudi v povezavi s šolanjem meni, da bi sistem moral služiti drugim namenom.
 
Vsako vprašanje o reformi šolskega sistema bi se moralo začeti z vprašanjem: 
Kaj so prave funkcije šol? 
Zakaj hočemo šole? 
Kakšnemu namenu bi morale služiti? 

Privzemimo, da varstvo otrok ni edini namen in da bi šole morale igrati nekakšno vlogo v izobraževanju. Kakšna vloga bi morala to biti? Z drugimi besedami, kaj želimo, da bi se otroci v šoli učili? Katere značajske poteze želimo, da šole gojijo?
 
Predstavljajte si, da ste po čudežu del komisije, odgovorne za razvoj šolskega sistema za današnji čas - povsem od začetka. Vi in ostali člani komisije se zavedate, da preden boste zasnovali strukturo, potrebujete jasno predstavo o namenu šol. Predstavljajmo si, da ste toliko idealisti, da verjamete, da bi namen moral imeti nekaj opraviti z izobraževanjem (v nasprotju z nameni, kot je na primer zaposlovanje učiteljev ali podpiranje industrije učbenikov in testov). Prosili so vas, da na naslednji sestanek pridite s kratko pisno izjavo o tem, kaj bi po vašem mnenju moral biti ta namen (ali več namenov). 

Ne pozabite, da na tej točki ne razmišljate o strukturi šol, temveč samo o funkciji. Kakšen je njihov izobraževalni namen? Kaj bi po vašem mnenju moralo pomeniti biti »izobražen« v današnjem in jutrišnjem svetu ter zanj?~~~

Gray je junija napisal povzetek kvalitativne analize odgovorov, ki jih je prejel. Članek lahko preberete tukaj, če razumete angleško. Če bo zneslo, ga bomo tudi prevedli in objavili. Ampak, zakaj pa ne bi zbrali tudi naših, slovenskih predlogov? Napišite svojega v komentar, lahko tu na blogu ali na facebooku, kjer to berete. Če bo predlogov vsaj nekaj, bomo naredili povzetek in ga primerjali z ameriškim. 👍👍👍

PA ZAKAJ SE MORAJO TO UČITI?

V moji facebook skupini o šolstvu veliko kritiziramo in se pritožujemo, jezimo … Vedno bolj sem prepričana, da upravičeno (veliko berem in raziskujem o razvoju izobraževanja po svetu), čeprav se mnoge pritožbe lahko zdijo malenkostne ali neutemeljene – z določenih vidikov. 

Vir: www.pexels.com

»Je vam sploh kdaj kaj prav? Se res morate vtikati v čisto vsako malenkost? Pustite vendar učiteljem, da delajo svoje delo, oni so strokovnjaki!«, se glasijo očitki tistih, ki se jim zdi šolstvo dokaj v redu, če bi le ne bilo sitnih, zahtevnih staršev in razvajenih otrok, ki nočejo sodelovati in ubogati.

Na to sem enkrat ali dvakrat že odgovorila s pojasnilom, da vsi starši res ne znajo artikulirano naglasiti, kaj točno ni prav, ampak nejasno čutijo, da sistem otroke maliči, da šolanje ni v njihovo dobro. Sama premorem nekaj strokovnega znanja s področja duševnosti, a prav tako nisem znala tako jasno govoriti o problematiki, dokler nisem začela preučevati verodostojnih virov, ki so ne le potrdili moja razmišljanja, ampak me tudi opremili z argumenti, razlagami, pojmi (postopek še traja!). Pred tem sem se, tudi sama čustveno vpletena preko treh otrok, znala predvsem hudovati in godrnjati. Torej, kar želim povedati, je: marsikaj se zdi zgolj starševsko dlakocepstvo in pretirana zaščitniškost, ker ljudje ne znajo bolje izraziti, niti pri sebi opredeliti, kaj jih zares moti, jezi in skrbi … ’Zapičijo se’ v navidezne malenkosti, vsako zrno graha na šolski klopi jih tišči. V ozadju tega je starševska intuicija, da za otroka ni dobro, kar šola dela z njim in iz njega, da to ni dobra priprava na življenje, da nastaja neka škoda. Šolanje kot celota je slabo, ker pa tega ne znajo jasno opredeliti, kaj šele izraziti, se spotikajo ob ’malenkosti’, ki velikokrat niti to niso, razen za ljudi z izredno nizkimi standardi.

Pogosto se na primer pojavijo vprašanja glede določene šolske snovi:

- Pa zakaj se morajo to učiti?

- Zakaj morajo to znati?

- Jim bo to sploh kdaj koristilo?
 
Menim, da so tudi ta vprašanja odraz nejasnih slutenj, da šola otroka ne pripravlja na življenje, ampak celo ovira njegov naravni razvoj. Še posebej pa so upravičena v primeru otrok z učnimi težavami, ker v resnici ni nobene potrebe, da se otrok nauči TOČNO TO, sicer ne more napredovati v naslednji razred, oziroma mu grozi kakšna druga huda katastrofa. Ko rečem, da ni nobene potrebe, nimam v mislih učnih načrtov in minimalnih standardov, ampak življenje. Za življenje se nam v resnici ni nujno naučiti ničesar, kar nekdo reče, da to bomo pa enkrat še rabili, oziroma da to spada pod nujna znanja, splošno izobrazbo in tako naprej … Ker mi smo se vse to naučili, pa večino tudi pozabili, še preden bi lahko prišlo ’v uporabo’. In je isto, kot če se ne bi naučili. Ko pride situacija, da neko znanje potrebujemo, ga pač poiščemo takrat. Znanje je vedno dosegljivo, nikamor ne uide. Še posebej v današnjem času! Ves čas pa tule govorim – ne o pravem učenju, ampak o vsiljenem učenju. O tistem učenju, ki ga otrokom v šolah kot žlico grenkega zdravila potiskajo v usta.

Nekaj povsem drugega pa je učenje iz veselja, iz zanimanja, iz lastne želje. O, to je nekaj čisto drugega! Vsi otroci se rodijo z nagonom po učenju, po raziskovanju sebe in sveta okrog sebe. Dokler otrokom pustimo, da se učijo, kar se sami želijo, se noben ne neha učiti. Noben! In seveda niti približno ni razloga za bojazen, da se brez prisile ne bodo naučili ’pravih’ stvari oziroma sploh nič pametnega. 




Ta sestavek sem želela napisati zato, ker me je zmotilo, da so avtorji objav in komentarjev v stilu »pa zakaj morajo to znati?« pogosto deležni očitka, da so proti vsakemu znanju, da jim ni mar za splošno izobrazbo, da smo ravno zato narod tepcev, da znanje ni več nobena vrednota … Mislim, da starši in ostali v resnici zastavljajo ta vprašanja zaradi tega, ker jih moti vsiljevanje zabetoniranega nabora ’znanj’, vključno z vnaprej določenimi pravilnimi odgovori in edinim pravilnim postopkom, po katerem se sme do odgovora priti, če gre za matematiko. Čuteči starši, četudi ne preučujejo, kaj so ’veščine 21. stoletja’ in podobno, v sebi vedo, da to ni pravo učenje, kakršno bi otroku pomagalo vzcveteti in uresničiti njegov potencial. Saj tudi vidimo, kako nam otroci z leti šolanja pred očmi venejo in izgubljajo svoj prvotni žar.

Menda ne mislite, da bi starši toliko spraševali in se v vse ’vtikali’(na ’siten’ način), če bi otroci prihajali iz šole večinoma srečni, zadovoljni, navdušeni nad tem, kar so se učili? (Ups, že spet sem pozabila, da življenje ni potica!)

Naj omenim samo še en absurd – za potrebe šolstva se morajo vsi otroci učiti isto, znati isto, dovoljeno je le odstopanje v količini (globini) naučenega v razponu petih stopenj. (Dovoljeno se je razdeliti na zgube, zmagovalce in povprečneže.) Čemu bi družba potrebovala ljudi, ki vsi znajo iste stvari? Ampak že spet se pritožujem neupravičeno, saj od 15. leta naprej jim je pa dovoljeno, da se usmerijo v različne po-klice. Potem, ko so morali devet let te notranje klice k lastni biti marljivo dušiti. 

Spomniti želim še na to, kako potem v takšnih debatah vsak forsira tisto, kar se je sam z lahkoto in veseljem naučil, veselo zanikujoč kakršnokoli drugo možno realnost. Tisti, ki so se radi in z lahkoto učili pesmice na pamet, so ogorčeni nad vprašanji, zakaj se jih je sploh treba učiti. To vendar mora biti tako! (Vprašanje je lahko postavljeno zato, ker nekomu predstavlja učenje pesmic na pamet neznansko muko, ali pa iz čiste radovednosti: zakaj je dobro, da se učimo pesmice na pamet? Slednje znajo še posebej učitelji hudo zameriti.)

Tisti, ki imajo radi številke, se jezijo na starše otrok, katerim številke nikakor nočejo sesti v možganske vijuge, pa zato starši boječe preverijo, če morda pa vseeno ni smrtna sila znati kvadrate števil od 11 do 20 na pamet, ali če je morda kakšna možnost, da se njihov potomec ne bo cvrl v peklu, če bo slučajno vse življenje ob vsaki priliki računal s kalkulatorčkom namesto na pamet. Poštevanko pa ja vsak mora znati!

Nekatere otroke šola naravnost ubija, drugi se sistemu uspejo dobro prilagoditi (takih je nekje med 15 in 30 odstotki) ali jim je celo všeč, tretji so nekje vmes. Starši drugih in tretjih znajo napasti starše prvih, da pretiravajo, da tako hudo pa spet ni.


Ljudje sicer res lahko živijo brez okončin, ali z nedelujočimi udi, brez vida ali brez sluha ali obojega, brez marsičesa gre, ob vsem napredku dandanes. Ampak, da ne bi znali poštevanke na pamet, vsak rezultat v treh sekundah, in vsaj kakšno kitico Krsta pri Savici, si ni mogoče zamisliti. Pravite, da si nekateri res težko zapomnijo? Pa naj se učijo vse dni! Kaj pa rabijo še drugega? 
 
Internist kardiolog mi je v pogovoru povedal, da je sam kot otrok v šoli užival, na vseh stopnjah. Všeč mu je bilo vse, od učenja do odnosov. To je njegova izkušnja, ki pa je ne posplošuje in ne vsiljuje drugim, kot da je edina možna. Ko sta z ženo, pediatrinjo, dobila svoja otroka, potem ko sta spoznala različne dele sveta in različne aspekte življenja in učenja, sta se odločila, da za svojo hčer in sina želita nekaj drugega kot je sedeča in na pritisku temelječa javna šola, saj verjameta v naravno učenje. Govorim o dveh od štirih glavnih ustanoviteljev Središča za naravno učenje Samorog v Sori pri Medvodah, Petru in Anji Radšel.


Vrednota znanja
 
Vendarle je znanje vrednota sama po sebi in morali bi ga ceniti na ta način; znanje nas oblikuje in bogati kot ljudi; ni prav, da v njem iščemo zgolj uporabno vrednost, pravijo nasprotniki spraševalcev »pa-zakaj-bi-to-sploh-morali-znati«. Spraševalci so v njihovih očeh krivci za nizko vrednotenje znanja in slabo izobraženost naše družbe nasploh, in zaviralci obupnega prizadevanja šolnikov, da bi vendarle nekaj spravili v butice lenih, razvajenih, uporniških šolarjev.
 
Ta slika je povsem popačena. V resnici šolstvo s svojim nemogočim prisiljevalskim načinom poučevanja privzgaja odpor do znanja, naravnost uničuje vsem ljudem prirojeno ljubezen do učenja. Spraševalci hočemo, da se to preneha. Otroci in mladi naj dobijo nazaj svobodo, da se učijo v skladu z lastnimi interesi, v čustveno varnem in spodbudnem okolju, kjer je na voljo dovolj kvalitetnih virov, vključno s kompetentnimi odraslimi mentorji in facilitatorji (ne predavatelji). Ne fantaziram, ampak govorim o samovodenem učenju (Self-Directed Learning), ki je na veliko krajih po svetu že povrnilo znanju in učenju njuno pravo vrednost in značaj. Centri samovodenega učenja, skupaj z demokratičnimi in še nekaterimi drugimi šolami, so nekakšni rajski otočki v oceanu klasičnih šol, v katerih otroci množično govorijo »Sovražim učenje! Sovražim šolo!« Ni razloga, da se rajski otočki ne bi razširili na ves ocean, če bo le v svetu izobraževanja prevladal razum nad prastarimi dogmami.

Več o tem pišem v knjigi Šola, kam greš?
Informacije o knjigi najdete TUKAJ.

ŠEST TEŽAV DANAŠNJEGA ŠOLSKEGA SISTEMA

Vedno več nas čuti, da je z našim šolskim sistemom nekaj narobe. Ampak kaj? 

Poglavitne slabosti v samo šestih minutah nazorno predstavi video, ki smo mu dodali podnapise v slovenščini. Lahko si ga ogledate na TEJ POVEZAVI. Za tiste, ki raje berete kot gledate posnetke, pa je tukaj vsebina videa v pisni obliki:


~Otroke pošiljamo v šolo, da bi jih pripravili na resnični svet, ki se zelo, zelo hitro spreminja. Naše šole pa se že stoletja niso veliko spremenile. Vodilni misleci po vsem svetu se strinjajo, da je trenutni izobraževalni sistem nastal v industrijski dobi, predvsem z namenom ustvarjati tovarniške delavce, in ta miselnost množične proizvodnje in množičnega nadzora iz industrijske dobe je v šolah še vedno globoko zakoreninjena. 

Izrez iz videa

Vrednote iz industrijske dobe
 
Otroke izobražujemo v paketih in njihovemu življenju vladamo z zvonci. Učenci ves dan ne počnejo ničesar drugega kot sledijo navodilom. Sedite, vzemite knjige, odprite jih na strani štirideset, rešite problem številka tri, nehajte se pogovarjati. V šoli te nagradijo za to, da delaš natančno to, kar ti rečejo. To so vrednote industrijske dobe, ki so bile res pomembne za tovarniške delavce. Njihov uspeh je bil odvisen od tega, da so sledili navodilom in delali natančno to, kar so jim naročili. Kako daleč pa lahko v današnjem svetu prideš samo s sledenjem navodilom? Sodobni svet ceni ljudi, ki znajo biti ustvarjalni, sporočati svoje ideje in sodelovati z drugimi. Toda naši otroci v sistemu, ki temelji na vrednotah industrijske dobe, ne dobijo priložnosti za razvoj teh veščin.


Premalo avtonomije in lastnega nadzora
 
V šoli naši otroci ne izkušajo nobene avtonomije in lastnega nadzora. Vsako minuto otrokovega življenja natančno obvladuje sistem. Ampak v današnjem svetu, če opravljaš pomembno delo, sam razpolagaš s svojim časom. Sam odločaš, kaj boš naredil in kdaj. Življenje v šoli pa je nekaj povsem drugega. Sistem našim otrokom pošilja nevarno sporočilo, da niso sami odgovorni za svoje življenje; da morajo samo slediti tistemu, kar jim servirajo, namesto da bi prevzeli odgovornost in iz življenja naredili največ. Strokovnjaki verjamejo, da je avtonomija za otroke izrednega pomena. Torej ni čudno, da naše otroke šola dolgočasi in demotivira. Si lahko predstavljate, kako bi se počutili, če bi vam za vsako minuto vašega življenja narekovali, kaj naj počnete?


Nepravo učenje 
 
Večina učenja, ki se danes odvija v šolah, ni pravo učenje, ker se zanaša na pomnjenje in učenje na pamet. Sistem opredeljuje generičen nabor znanja, ki ga morajo imeti vsi otroci, in potem vsakih nekaj mesecev s testi meri, koliko so si zapomnili. Vemo, da tako učenje ni pristno (avtentično), ker večino pozabijo že dan po izpitu. Učenje je lahko veliko globlje in bolj pristno. Lahko je veliko več kot samo pomnjenje. Toda pomnjenje je edino, kar merimo, in rezultati testov so edina stvar, ki jo cenimo. To je za učence, starše in učitelje ustvarilo skrajno nezdravo kulturo. Otroci gredo skozi neskončne ure inštrukcij in vse noči ostajajo pokonci, da memorirajo neuporabna dejstva, ki jih bodo zelo kmalu pozabili.

Izrez iz videa

 
Ni prostora za strast in interese
 
Imamo skrajno standardiziran sistem, kjer se mora vsak otrok učiti isto stvar, ob istem času in na isti način kot vsi drugi. To ne spoštuje osnovnega dejstva o tem, da so učenci ljudje – da je vsak na svoj način enkraten in drugačen. Vsi imamo različne strasti in zanimanja in ključ do izpolnitve v življenju je, da najdeš svojo strast. Ampak ali današnje šole pomagajo otrokom najti in razviti svojo strast? Videti je, da v trenutnem izobraževalnem sistemu ni prostora za najpomembnejša vprašanja v otrokovem življenju: »V čem sem dober? Kaj želim početi v življenju? Kakšno je moje mesto v svetu?« Kaže, da sistemu ni mar. Toliko je zelo nadarjenih ljudi, ki so bili v tradicionalnem šolskem sistemu neuspešni! Na srečo jim je uspelo preseči ta neuspeh. Toda tega ne zmore vsakdo. Nimamo meril za to, koliko talenta, koliko potenciala v trenutnem sistemu ostane neopaženega.


Razlike v načinih, kako se učimo
 
Vsi se razlikujemo tudi v tem, kako se učimo, koliko časa potrebujemo, da se nekaj naučimo, ter katera orodja in pripomočki za nas najbolj delujejo. Toda v sistemu ni prostora za take razlike. Zato, če si pri učenju nečesa nekoliko počasen, veljaš za neuspešnega, a potreboval si samo malce več časa, da bi dohitel druge.


Predavanje
 
V trenutnem sistemu otrokom predavajo več kot pet ur na dan, vendar ima predavanje nekaj velikih pomanjkljivosti. Sal Khan iz Khanove akademije predavanju pravi »v temeljih razčlovečujoča izkušnja. Trideset otrok s prsti na ustnicah, ki ne smejo biti v interakciji drug z drugim.« Poleg tega so različni učenci v vsaki učilnici na različnih stopnjah razumevanja. Karkoli počne učitelj, bodo neizogibno tam učenci, ki se bodisi dolgočasijo, ker že vedo več, bodisi so zmedeni, ker zaostajajo. Zaradi interneta in digitalnih medijev imajo naši otroci vse informacije sveta na dosegu roke. Tehnologija je omogočila, da se kdorkoli nauči karkoli, vendar sistem iz strahu pred izgubo nadzora ne izkorišča teh neverjetnih virov.

Naš sistem izobraževanja, ki se je razvil v industrijski dobi, je postal zastarel in neučinkovit. Če želimo pripraviti otroke na sodobni svet, če želimo, da je učenje privlačno in učinkovito, ni dvoma, da moramo bistveno spremeniti sistem izobraževanja.~


Vas je tematika pritegnila? 
Pokukajte v revolucionarno knjigo Šola, kam greš? - 1. del (kliknite TUKAJ).
 

Knjigo lahko naročite s sporočilom na e-naslov marjana.skalic@gmail.com (na voljo so še zadnji izvodi po simbolični ceni 10.50 evra).
Drugi del ni več na voljo za nakup, imajo pa ga v nekaterih knjižnicah.

Še en video s podnapisi v slovenščini:
Ameriški novinar v finski šoli