ALI BOM OSTALA UČITELJICA?

🎈🙌Kot 100. objavo na tem blogu objavljam zapis neke učiteljice.🙌🎈

Photo by Brooke Cagle on Unsplash

Biti učitelj je veliko več kot samo služba. Pogosto slišimo, da je biti učitelj poslanstvo, za katerega moraš biti poklican. Kot otrok sem bila v šoli priča žaljenju pred vsem razredom: učiteljica je poniževala sošolca, ki je imel slabše ocene. Ostali otroci smo bili tiho, bilo nas je sram in strah, da bo učiteljica enako izpostavila tudi nas. Mene pa je pograbila taka sveta jeza, da še danes ne morem oprostiti učiteljici, ki je tako ravnala z otrokom.

Zdaj sem učiteljica tudi sama. Večkrat se spomnim, kako sem kot otrok doživljala odnos učiteljic in učiteljev do nas, učencev. Nota, ki je vela iz teh odnosov, je bila vedno mračna. Učenci, otroci, smo bili manjvredni, potrebni pridiganja, kot osebe nismo imeli veljave. Z nami se učitelji niso pogovarjali, le pridigali so nam in predavali. Mi smo pa morali biti tiho in če smo odprli usta, smo smeli le odgovoriti na vprašanje, ki je seveda imelo vnaprej določen odgovor. To je vtis, ki sem ga doživljala kot otrok v osnovni šoli.

V srednji šoli je bilo veliko bolje. Učiteljice in učitelji so bili do nas spoštljivi. Upoštevali so naše mnenje in po njem povpraševali. Imeli so odnos.

Danes si ne predstavljam, da svojih učencev in svojih otrok ne bi povprašala po njihovem mnenju in jih spodbujala k temu, da sodelujejo v načrtovanju dejavnosti in se odločajo. Vprašam jih, če se z dogovorjenim urnikom (ki ga npr. določim v OPB) strinjajo. Če se ne strinjajo, jih vprašam, kaj predlagajo; potem pojasnim svoje stališče. Včasih obvelja moja, ker so predlogi otrok nesprejemljivi, včasih pa se prilagodim. Vprašam jih, kaj predlagajo za dejavnosti prostega časa, na primer: gremo na igrišče ali se želite danes igrati v učilnici? In se dogovarjamo. Ko imajo več domače naloge, me celo prosijo, da bi z učno uro v OPB začeli prej, ker popoldne nimajo časa. In naredimo nalogo prej. Zavedam se, da sem čudna učiteljica. Ker ni običajno, da se učiteljice z učenci dogovarjajo in sprejemajo predloge in odločitve učencev.

Ko bi radi šli dve učenki skupaj na stranišče, jima dovolim. Točno vem, da se bosta pogovarjali in se smejali, mogoče ju sploh ne tišči, ampak bi se radi samo malo umaknili od gneče. Sodelavka jima tega ne bi dovolila. In spet sem čudna učiteljica, ker mi je prijateljstvo, ki se tke med tema dvema »nagajivkama«, pomembno. 

Photo by pan xiaozhen on Unsplash

 Meni so otroci pomembni ljudje. Vsak ima svoj značaj, vsak ima v sebi nekaj posebnega, dragocenega. Vsakega moramo spodbujati, da razvije svoj potencial, da gradi dobre prijateljske odnose. Ko moram v službi biti dežurni policaj in včasih ne razumem omejitev, ki jih moram upoštevati (npr. da se otroci ne smejo igrati na travi, čeprav so površine okrog šole porasle s travo; ali da ne smem dovoliti, da si na dolgem širokem hodniku podajajo mehko žogo, čeprav je prostor prazen; ali da si med domačo nalogo ne smejo pomagati, ker mora vsak delati sam; ali da pri pouku ne smejo sedeti s prijateljem, ker potem bosta med pisanjem naloge klepetala in se hihitala; ali da moram s snovjo hiteti naprej, čeprav opažam, da učenci potrebujejo utrjevanje in da niso vsi osvojili osnov in sem zaradi tega v stiski), se počutim neustrezna. Ker ne razumem. Ker mi ni smiselno. Ker so otroci. Ker se vprašam, čemu.

Še je reči, ki me motijo v šolstvu.

Ko slišim komentarje o tem, da so starši prezahtevni ali nerealni ali da si preveč dovolijo, ko posegajo v šolstvo, se zamislim. Ko slišim, da starši ne bi smeli posegati v avtoriteto učitelja, da ima učitelj »vedno prav« in da ima ravnatelj zadnjo besedo, se naježim. Jaz sem kot otrok bila priča nekorektnemu ravnanju učiteljice. Tudi kot mama sem že morala poseči v šolo, da sem svojega otroka zaščitila pred nasiljem in se boriti za to, da je dobil učno pomoč. Ko slišim, da so otroci nemogoči, se spomnim, da je učenec, ki je name nazadnje vpil, doživljal hudo stisko doma. Ko sva se pogovorila, se je umiril, celo opravičil se je, ker ni želel mene prizadeti. Bil je v stiski! 

Photo by Aaron Burden on Unsplash

V 20 letih dela v šolstvu sem imela težave samo z dvojimi starši (dvema družinama). Od vseh ostalih (približno 300 družin) sem vedno doživljala podporo za svoje delo, prijaznost in spoštovanje, celo naklonjenost, ker so otroci tako radi hodili v šolo, ko so bili »moji«. Na govorilnih urah vedno vprašam starše, če so otroci zadovoljni z mojim delom. In sem vedno pripravljena kaj spremeniti na bolje, če mi kdo reče, da otrok v šoli ni zadovoljen. Iz izkušnje s starši lahko pričam, da so starši pripravljeni sodelovati s šolo, da od otrok v veliki večini zahtevajo, da se do učiteljice vedejo spoštljivo (ker želijo imeti lepo vzgojene otroke); da se pri meni nikoli nihče ni pritoževal čez učne vsebine, saj si starši želijo, da bi njihovi otroci obvladali akademska znanja. Skrbi jih počutje in uspeh otroka, kar je po mojem mnenju najpomembnejše. Razen tistih 0,6 odstotka so meni kot učiteljici starši vedno bili v podporo. Mogoče sem imela samo srečo. Hvaležna sem staršem, da so mi v vseh teh letih zaupali, da bom znala za njihove otroke - njim najdragocenejše v življenju - dovolj dobro poskrbeti.

Zato menim, da so starši, ki opozarjajo na potrebo po spremembi šolstva, upravičeno zaskrbljeni in to počnejo, ker želijo svojim otrokom dobro. Če združimo moči in se učitelji(ce) in starši povežemo, bomo našli poti in rešitve, ki bodo upravičeno dobre za vse. Jaz sem pripravljena sodelovati.

Če pa šolstvo ne bo prisluhnilo in se ne bo približalo človeku, nočem več sodelovati v takem šolskem sistemu, kot ga imamo danes. Dovolj! Tudi jaz imam svoje dostojanstvo. So reči, ki jih kot človek ne morem sprejeti. Če biti učiteljica pomeni, da moram vse otroke in starše pa še sebe stlačiti v en kalup, potem ta poklic ni več zame. 

ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA? - 2. del

Pred nami je drugi del izpovedi učiteljice. Tokrat nič mojega uvoda - preidimo takoj na njeno zgodbo.
(Prvi del najdete TUKAJ.)
 


 ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA? - 2. del


Uvodna motivacija je bila učinkovita. Pridobila sem vaša čustva. Zdaj mi verjamete. Enako sem delala z otroki. Nihče ni pripravljen poslušati, dokler sem samo še ena izpred katedra, vsa pametna. Ko pa dosežem vašo bolečino, postanete pozorni. V bistvu pišem samo o sebi, a znam povedati tako, da se vsak prepozna.

Zapravljanje časa in denarja

Konference so večinoma eno tako zapravljanje časa, ampak v zakonu piše svašta, česar se je nujno treba držati. Včasih se je kakšna učiteljica pritoževala nad obnašanjem mulcev. Teh istih, ki z mano v razredu plešejo in pojejo. Na tiho se muzam in rišem srčke v zvezek. Debata pride na neurejeno družino, nasilnega očeta, nemočno mamo. Jabolko ne pade daleč od drevesa, je rekla in s tem zaključila razpravo.

Revež je dobil dodatne ure s pedagoginjo. Kje le najdejo take strokovnjake? Odlična teorija. Samozavest na nuli. Kaj govori, niti mene ne zanima, saj je iz enega drugega sveta, kjer smo ta poredni njihovi pacienti. In potem otroci sedijo z njo, zavijajo z očmi, reči pa itak ne smejo nič. Naučijo se posebne preživetvene tehnike: Kako biti neviden. Kar sem jim svetovala, kadar so prijokali k meni, če jih je sodelavka ozmerjala za smrdljivce. Veliko otrok sploh nisem učila, pa so k meni prihajali na klepet po pouku. Mal tko, kuk kej sem. Kar v resnici pomeni: 'Prosim, pogovarjaj se z mano, nimam nikogar. Če me sošolci vidijo, da se ti smejiš z mano, se bodo tudi oni z mano igrali.'

V času debelih krav, ko smo denar metali skozi okno kar pri belem dnevu, smo bili deležni mnogih kvalitetnih izobraževanj, predavanj, delavnic, projektov… Imela sem čast, da poslušam Viljema Ščuko. Jaz sem boss v razredu je bil pa tako slikovit seminar, da bi ga lahko stokrat poslušala! Pa je bilo slišati: Danes bo pa kosilo tako pozno! Pa kaj se tale tu repenči, v mojem razredu je vse v redu.

Verjamemo. Ker sedijo pribiti na stolih in ne prdnejo. Ampak energija nekam mora iti, gospa sodelavka. Fokusirana je točno v vaše srce. V očeh učencev čutiš njihovo mržnjo. Prezir. Kako le to boli učitelja z nizko samopodobo, ki je največji terorist na šoli in se nihče ne želi pogovarjati z njim? Sovraži vse po vrsti, ker je to njegova služba. Da se otroci bojijo priti v šolo. Ker nekdo jih mora naučiti reda. Najbrž morajo imeti roke na hrbtu, kadar razlaga novo snov. 



Dobila sem odpoved

Moj najljubši primer, kako sem dobila odpoved:

Našla sem fino krasno agencijo za izobraževanje. Podpisala sem eno tistih pogodb, ki jih niti nočeš prebrati in se bojiš, da ne bodo niti hoteli podpisati. Najprej sem inštruirala posamezne učence. Vedno sem dobila najbolj uboge. Petčlansko družino s tremi otroci s posebnimi potrebami. Mali tak car! On je pisal 4!

Ker delam take čudeže, se je zame našla luknja v sistemu. Poškodovana učiteljica. Nadomeščanje v podaljšanem bivanju. Niso smeli objaviti razpisa? Pa so najeli našo agencijo, ki jim je dostavila mene. Naša firma je tudi sicer v odličnih odnosih s šolo.

Po dveh tednih se poškoduje še razredničarka. V razredu med poukom. Ker te male zverinice lezejo povsod. Pod mizo, po okenskih policah, omarah, skačejo po mizah, najdeš jih pod katedrom kak dan, mokra tla, včasih raje ne vprašam, zakaj,… Vidite sliko?

Kadar te ravnatelj pošlje nadomeščat v take razmere, je to za kazen (ajde, morda kdaj zato, ker res verjame, da si edini, ki bi tam preživel).

A mi smo se imeli lepo. Toliko čustev še nisem videla. Saj to ni drugega kot čustva, ta direndaj. Pa se pogovori z vsakim, gospa učiteljica! Pa sem se. Še posebej z Njim in njegovimi starši. Ker sem se seveda javila, da prevzamem obe izmeni, dokler ne najdejo rešitve. Tako sem z njimi preživljala po 8 ur. Revčki, kako zdržijo takole pet let? Država ti praktično ugrabi otroka pri enem letu in ti ga institucionalizira. Vidiš ga od 16.00 do 20.00. Pa krožki, pa naloga, pa branje pa računanje. Pa prijetno mirno okolje, polno ljubezni in lepih besed in vsi smo lepi na slikah.

Gospa direktorica me je poklicala, da moram v petek zvečer nujno nuditi inštrukcije dijakinji drugega letnika. Rekla sem, da ne. (Me res zanima, kolikokrat v karieri sem si drznila reči ne.) Da ne zmorem fizično. Da sem utrujena in rabim čas zase. Glede na to, da delam dvojno službo, se mi zdi moj počitek več vreden kot učenka drugega letnika, ki se upira staršem. Znorela je. Drla se je v telefon, kaka predrzna smrklja da sem. Organizirala je teroristično akcijo.

8. december:

Tistega uspešnega dne smo dopoldne ustvarili odštekano gledališko igro. V njej so želeli sodelovati vsi učenci razreda, ki je neobvladljiv in se vsi križajo, kadar morajo v ta zverinjak. Srčki moji. Hvala vsem staršem. Za podporo. Še posebej se spomnim mamice, ki me je kasneje na cesti nagovorila: 'Glej, da vsem poveš, kaj so naredili! Mi ne moremo.'

Postavim razred v kolono, da gremo skupaj na kosilo in potem v podaljšano bivanje. Vstopi pomočnica ravnateljice, direktorica moje agencije in zamenjava zame.

Gospa direktorica, ki se trudi skrivati osebno zamero do mene, mi razloži, da od zdajle nisem več njena uslužbenka. Naj vrnem ključe, ker sem od zdajle naprej tujec na šoli, ki potrebuje varnostnika, da me pospremi do vrat. Gospa pomočnica je nemočno dvigovala ramena, gledala v tla, bilo ji je iskreno žal.

Obnemela sem. Pa otroci! Učiteljica, zakaj jokate? Me je prišel vprašat On, ki je bil tako pogumen, da je stopil med mene in direktorico, kot bi me želel zaščititi. Kaj naj mu rečem?

Otrokom se je odpulilo. Začeli so rjoveti, jokati, vpiti. Me res zanima, kako je to izgledalo v jedilnici. Kako so kulturno zaužili obrok, kot piše na vratih. Moja zamenjava ni vedela, kako je komu ime. Niti, koliko jih je.

Ostala sem sama z gospo direktorico, ki je sedela v prvi klopi. Nažgem si muziko. Pospravljam. Ona sedi tam in se prijazno pogovarja z mano. Povedala sem ji, da je ne želim poslušati in da naj se odstrani iz razreda, da v miru spakiram, ker se tresem, če ona tam sedi. Ni šla.

Pa sem se slekla. Najprej hlače. Ja, človek se mora nekje preobleči, kajne? Pa še majico, ko sem začutila njeno osuplost. Kaj bi še rada, gospa direktorica?! Ni več spregovorila. Hvalabogu za Mejdne, da sem lahko tam pred njo plesala cela divja, tulila njihovo kitaro in uživala v svojem ponosu.

Vsaka sodelavka posebej me je tolažila. Kaj, če se njim kaj takega zgodi! Samo da kdo ne vidi, da se s tabo pogovarjam! Gospa razredničarka, hvala. Popolnoma mi je zaupala in me podpirala. Mene, ki sem vendar samo za zgago tamle! Da me morajo tolikodane varnostniki pospremiti iz šole!

Na razpis sem se javila. Ustrezala sem vsem pogojem, poznala sem otroke, radi so me imeli otroci, starši in učitelji. Izbrana nisem bila.

Že nekaj let premlevam in glodam tole. Pričakujem odziv gospe direktorice. Ne bo pogoltnila, da sem jo takole očrnila. Čutim pa tudi podporo kolegov, ki se jim je zgodilo še kaj hujšega, pa nimajo komu povedati. Evo me, tukajle sem, če rabimo primer za linčanje.

Po objavi prvega dela moje izpovedi me je poklicala prijateljica. Moje divje srce se je pomirilo. Ni me več strah, kaj se mi lahko zgodi. Ne verjamem več tem foram. Najprej je strokovno analizirala besedilo, kakor pač vsaka tršica že po difoltu. Čutila sem njeno rdečico na licih, njeno ljubezen v očeh. Pa me tako tiho vpraša: 'Pa saj se ne požvižgaš zares na jezik, na slovnično pravilnost jezika, a nede ne?' Neeeeee. Res se ne. Ampak moj je pač tak neubogljiv in vedno nekaj po svoje opleta. Saj včasih ga uspem ukrotiti, a večinoma tako uživam v njegovih poskokih in ovinkih, da si ne morem kaj, da se ne bi prepustila vsej tej energiji, ki se dvigne v prsih, kjer se čuti vpliv ne adrenalina, ampak čistega užitka v zvenu besed.

 
Mnogo stvari, o katerih se pač ne govori

Učenci tujci se pa kar ponoči sami od sebe naučijo brati s slovenskim naglasom. (Zdi se, da vsi tako mislijo, kajti od njih gladko pričakujejo, da bodo to znali.) Ajde, Jugoslovane si še nekako predstavljam, drugih jezikovnih skupin pa nikakor. Kot profesorica slovenščine nisem bila v nobeni šoli članica nobenega odbora za učenje jezika tujcev. Spoznala sem krasno bosansko družino. Spomnim se fanta, kako držo je imel. Tako ponosno, spoštljivo. To mu prav vidiš v srce. Vprašam ga zdaj, kako se me spomni. In on ve samo to, da sem z njimi igrala med dvema ognjema! To je najbolj pristna oblika dela z otroki. Da se z njimi igraš, da jih vprašaš, kako kaj pes,… ne glede na to, koliko so stari.

Fizično sem sposobna in rabim gibanje. Najbrž tako kot vsi. Pa zakaj potem prideš v službo v visokih petah? To so tiste učiteljice, ki si predstavljajo, da sedeči učenci čakajo na vsako tvojo besedo. Ker tako pač mora biti, kajne? Tako je v vseh razredih (razen v tvojem), o tem se ne govori. Če v tvojem razredu nagajajo, to pomeni, da je s tabo nekaj narobe. Da si nesposoben. Zato si nobena učiteljica ne upa posvetovati se s kolegi o konkretnih situacijah. Zato vsaka doma melje in melje - kaj je narobe z mano? V čakalnici v zdravstvenem domu se pretvarjava, da ne čakava obe na enak recept.

Srečo imam, da na svoje telo gledam drugače in mi dobro služi v tej obliki na Zemlji. Naučila sem se živeti z vsemi diagnozami. Učenci so mi velikokrat pomagali k višjemu razumevanju sveta. Če njih vprašaš, jim je vse jasno. Še posebej sem oboževala ta poredne. Če so pa taki kot jaz! Jedli so mi iz roke. Razen včasih. Včasih sem sedela tam in se čudila, kako vse to preživim. Pa se hitro potolažiš, ko vidiš nekatere, ki te razumejo. Ko se ti srce omehča. Ko posije sonce.

Težko sem obvladala 32 otrok v podaljšanem bivanju. Za vsak incident sem letela k specialni pedagoginji. Komaj je čakala, da spet pridem. Vedela je, da prihajam zaradi sebe. Učitelji ne sprašujejo kolegov za vzgojne nasvete. Tiho so. Dokler ne pridejo v šolo starši. Ubogi otroci! Doma tepeni, zlorabljeni, ko pa jim 'poči film' v šoli (doma se zadržujejo, a enkrat mora izbruhniti), ta obvesti starše. Tako dobi oče pisno obvestilo države, da je treba ta malega tepst, dokler se ga bo še kaj prijelo.

 
Šola in starši

Če bi bili razredi manjši, bi bilo pa tako lepo! Učitelj bi bil bolj spočit. Vse tiste birokratske klobase bi bile lepo urejene. V proces izobraževanja bi lahko bolj aktivno vključili starše. Oni so tisti, ki imajo največjo moč pri vzgoji otrok. Če ima učitelj dober odnos s starši, učenci to čutijo. Takemu učitelju zaupajo in se ne trudijo pokazati, kake vragolije vse si lahko omislijo. (Videla sem, kako sošolec pljune pašteto sošolki v usta.)

Starši morajo šolo videti kot pomoč in otroka z veseljem pošiljati tja. Take starše vzgojiš, če se z njimi pogovarjaš, kot da so ljudje in da oni rabijo pomoč, ne otroci. Mame imajo tri dni pred govorilnimi urami drisko, ne spijo, ne jedo,… po tretmaju pa tri dni jočejo, tepejo, grozijo. Tu se vključi tudi oče. V šolo pa ne gre, da si ne bo sramote delal. (Kaj si pa mislila, da naredijo agresivni jezni alkoholiki s svojo mularijo pokvarjeno?)

Poredni otroci ne obstajajo. To so poškodovani otroci. Ti rabijo največ ljubezni. Nisem videla veliko objemanja med učitelji in učenci. Najbrž ni primerno, kaj jaz vem. Jaz sem objela vse. Še danes jih. Objem je najbolj direkten prenos energije. Začutijo toplino, bližino, varnost. Drugega ne rabijo, oni zmorejo vse, glede na to, da živijo v bednih razmerah in še vedno stojijo tu pred tabo. Še toliko moči imajo, da se upajo jokat in potožit! Žal mi je za vsakega, ki ga nisem mogla objeti. Ki so tako trdi postali, kot da moj dotik čutijo kot klofuto, ki so je bolj vajeni. Upam, da razumete. Vedno sem se bala, ali kršim kak zakon, ki preprečuje dotikanje otrok. Ko te pa objame še mama…

 
Povejte še vi

Vidim, da sem veliko naredila tudi za bralno pismenost. Predstavljam si, kako na telefonih na avtobusu preberete besedilo prvič. Doma pa ob čaju ali kavi še drugič. Natančno čutite mojo energijo. Hvala, da me berete. Vsak klik razumem kot podporo (res vse po svoje vidim). Komentarji so me presenetili. Pričakovala sem več jamrarije. Kaj se ven mečem. Pa vidim, da se eden mora. Čakam še kakega bolj vplivnega, pomembnega. Z več titulami. Morda pooblastil. Stricev iz ozadja.

A bo kaj, ali bomo morali kar sami?

Prosim bralce z idejami, da jih napišete. Sama jih imam, a raje tako organiziram delo, da vključim čim več ljudi v proces ustvarjanja. Tako začutiš svoj doprinos tudi ti. Kot da si del projekta. Vem, da ideje tavajo povsod - tule jim dajmo mesto, da pridejo na plan. 

ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA?

Pred nami je osebna izpoved slovenske učiteljice, ki zdaj živi v tujini in učiteljskega poklica ne opravlja več. Še bolj kot razočaranje nad našim sistemom in državo jo je v tujino pognala eksistencialna stiska, saj pri nas ni mogla dobiti redne službe, da bi se lahko dostojno preživljala. Če bi ji bila ta zagotovljena, bi kljub vsem slabostim vztrajala pri poučevanju v Sloveniji - zaradi otrok, s katerimi čuti izjemno močno povezanost.
Takšno učiteljico si želim za svoje otroke ... ne, za vse otroke sveta. Pa čeprav se kot slovenistka včasih malo požvižga na slovnico - takrat ko začuti, da je bolj pomembno nekaj drugega. Ker je učiteljica - eno samo srce, ki da več na vsebino kot na obliko, več na odnose kot na toge birokratske predpise.
Obljubila je, da bomo lahko zvedeli še kaj več, če nas bo zanimalo.
Pred branjem vas opozarjam, da je besedilo zelo iskreno in  pristno - mogoče bo koga vznemirilo, ker tega nismo ravno vajeni. Vsebuje tudi elektronsko pismo najstnice, zapisano v (namerno) nelektoriranem najstniškem slengu. Pa začnimo.

 
ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA?


Najprej pojasnilo grammar nacijem. Sem poredna učiteljica slovenščine. Otroke sem na vse mogoče načine motivirala, naj pišejo. Karkoli. Kakorkoli. Lažje je spolirati nastalo skropucalo, kot vleči besede iz njegovih trdih ust. (Še najmanjši problem je besedilo lektorirati.) Večina se boji, da bom z rdečim svinčnikom vse označila, pa raje nič ne napišejo. Zato sem prosila urednico, naj moje besedilo ostane slikovito in obarvano z vsemi sortami nespodobnih besed. Zanalašč. Morda bo kdo začutil, kaj sem hotela povedati s tem. Če pa ne, se pa opravičujem, če prizadenem kakega lovca na zmaje (obsesivno kompulzivna motnja). Prisežem pa, da sem veliko učencev naučila knjižne slovenščine in da sem imela krasne objektivno merljive rezultate na vseh področjih, ki sem se jih lotila. Opozarjam še na natančno uporabo besed: priden, poreden, ubogati.
 
Izselila sem se. Nisem se niti pod razno nameravala. Oče je od nekdaj vedel, da je z mano nekaj narobe. In mi prigovarjal, naj grem v tujino. Drugih sester nič kaj ni priganjal. Učiteljica slovenščine bom, da mi ja ne bo treba stran. Službo bom pa itak dobila, saj sem pridna učenka.
 
Ko sem bila absolventka s kupom izpitov do konca, me je poklicala bivša učiteljica, zdaj gospa ravnateljica, da me nujno rabijo. Vsak mesec me je vprašala, koliko izpitov še imam do konca. Vsako pomlad me je prosila, naj diplomiram, da me lahko obdrži.
 
Pa nisem mogla. Depresija se reče stanju, v katerem sem bila. Razočarana nad družbo, oh kako sem lepo rekla! Kaj vse človek ne vidi v razredu, polnem kuštravih glav!
 
Včasih me je bilo v kabinetu sram, ker me ni natančno zanimalo, kaj je s tistopatisto vejico. Ali začetnico. Pa ne bi rekla, da sem slabo izobražena. Samo bedno se mi zdi otroke maltretirati s tako natančnostjo, kot jo predvideva naš šolski sistem. Imamo pa krasne rezultate na svetovnih lestvicah, ki merijo zapomnljivost otrok.
 
Če otrok prestrašen z mamo beži pred nasilnim očetom, ga kaj malo zanimajo moje vejice pred tablo. Takih primerov itak ni v našem krasnem sistemu. Mi smo vsi lepo na rob zloženi. Sistem ne predvideva odstopanj. Zato se nihče od nas ne more ukalupiti. Zato smo nesrečni, ker ne spadamo tja v roza oblačke naših zakonikov mnogo.
 
Odmori so bili najtežji. V petih minutah sem uspela samo zamenjati kup knjig, spiti požirek vode, včasih sem uspela na stranišče. Da ne govorim o klimi v nekaterih kabinetih. Ne zanima me, zakaj je kolegica namesto peteršilja v lonec vtaknila nekaj drugega. Pa odnos do učencev! Nekateri učitelji so res kot ene karikature. Posmehujejo se učencem, njihovim oblekam, frizuram. Vse poznajo in vse vedo o vseh. Kdo je s kom kdaj in kdo vse tega ne ve. Skrajno nespoštljivo se mi zdi, da take ljudi naša država postavi v razred.
 
Mi smo pa poslušali Floyde. Sliko sem ustavila točno veste kje, Another brick in the wall. Direkt za na grmado sem, vam rečem! Iron Maiden itak. Nekaj učencev še danes igra kitaro v svojih garažnih bendih. Hvala predvsem očetom rokerjem. Pa Metallica! Na valeti! Takoj za Paranoid! Stereotipno mislim, da elektronska glasba spodbuja jemanje kemičnih drog. Pa sem poiskala novo izrazno sredstvo za tiste, ki so jim besede težke kot Cankarjeve matere težki blatni škornji. Nekateri res ne govorijo z besedami ampak s kitaro. Učiteljica pod odrom vse razume. Če bi lahko, bi ti še eno petico napopala v redovalnico čisto iz lepega miru. Dramatizacija, bi napisala zraven. 
 
V vsakem razredu, če sem le imela priliko, sem ustvarila gledališče. Četudi samo iz kratkega prebranega odlomka. Vsako zgodbo smo po svoje priredili, tako da so sodelovali prav vsi učenci. Ravno v tem je fora. Vsi pač ne želijo, ne morejo na odru govoriti, ampak mi potrebujemo tudi nepremično drevo, kajne? Ali nekoga, ki prinese neko sila pomembo reč v končni prizor. Učencem sem pripisovala čimbolj neverjetne vloge. Zmaj, ki Mišmašu zakuri peč. Boljše sem umaknila v ozadje. Niso zamerili. V mojih igrah blestijo tisti, ki govorijo s srcem. Zanemarjeni. Pozabljeni. Ki jih noben učitelj nima časa vprašati, kako je danes z obolelo mačko. Če takemu učencu posadiš krono na glavo (pa je vseeno, ali kaj reče ali ne), se mu samopodoba dvigne, in, glej no glej, tudi motivacija za šolo. Med odmori ga kličejo za kralja. Prvič začuti, da je pomemben. Spoštovan. Mar nismo s tem rešili eno celo družino? Predstavljajte si ga kot očeta.
 
Seznam za domače branje je dobro zamišljen. A moji otroci so nekaj posebnega. In imajo poredno učiteljico. Vsak izbere svojo najljubšo knjigo, sedemo na tla v krog in nam o njej pripoveduje, debatiramo… Najljubše tematike mojih učencev: Samomor. Spolna zloraba. Posilstvo. Droge. Najstniška nosečnost. Nasilje. Osamljenost. Sodelavke so mi odsvetovale take ekscese. Ravnateljica je rekla, če si upam, naj. Pa so to postale naše najlepše urice! Najboljša motivacija za branje (še vedno si naivno domišljam, da so potem vsi prebrali vse knjige), za učenje, za razmišljanje o sebi. Povedala sem vse nore zgodbe mojih resničnih prijateljev. Globoko. Čustveno. Prava psihoterapija. Biblioterapija se reče, če gledaš učni načrt. Ki ga vsi učitelji natančno poznajo in izvajajo. Učnemu načrtu bi dodala obvezen obisk učiteljev pri psihologu vsak ponedeljek.
 
Nekega vročega junijskega dne sem ta poredne devetarje posedela na glavno stopnišče, v učilnici je bil res pekel. Redko poslušajo, vedno govorijo, danes se mi ni dalo ukvarjati z njimi. Eden bo nekaj bral, da se kao učimo, če kdo pride mimo, drugi se pretvarjamo, da beremo zraven. Ne klepetamo, pišemo si listke. To je bil edini način, da bi lahko preživela v njihovi družbi tisti dan. Ma, ni, hudič, prišla mimo ravno ravnateljica!? Učenci so se pretvarjali, da so nevidni. Lepo sva se pozdravili, nasmehnila se je in rekla, da je res vroč dan. Učenci so me gledali kot boginjo. Češ, kako si upam kršiti tako jasna pravila, kot je sedeti na stolu, roke na hrbtu, ali kako že gre… kaj pa vem. Jaz sem bolj hiperaktivc. Zahvaljevali so se mi, ker sem jih sploh upala peljati iz učilnice, opravičevali so se mi, ker ne ubogajo, jaz sem pa tako dobra do njih, da zanje tvegam kariero. Kar je v bistvu res, če tako gledaš.
 
Kako bi jih skupila, da bi nas zalotila sodelavka, ki prav preži na moje akrobacije! In obvešča ravnateljico o moji nestrokovnosti. Ker nisem slovenistka po njenih merilih. Jaz pa v kostimu! Ki raje igram nogomet z otroki!
 
Večina ravnateljev, ki sem jih srečala, dobro opravlja delo. Trudijo se držati krhko ravnovesje med starši, šolo, okolico, učenci, učitelji. (Da ne rečem še strah pred mediji.) Če se postavim v njihovo kožo, bi me najbolj bolelo spotikanje sodelavcev. Nespoštovanje. Ravnatelj je tvoj šef. In če oceni, da bi bilo za celoto dobro to pa to, mu ne nagajaj, ampak ponudi boljšo rešitev. (Mama, pa kaj si me to ene čudne reči učila? Spoštovanje. Sodelovanje. Skupnost. Vsak malo prispeva in imamo vsi.) Učiteljski zbor sem včasih videla kot poreden razred, ki nič ne posluša. Sploh pa ne uboga. Najbolj žalostno pa je, da niti nismo tam vsi z istim namenom.
 
Shengenfest. Srečam bivši učenki, še pravi čas sem ju zalotila pred zadnjo fazo. Poizkusili sta prekričati kitari (takrat bolj malo slišim), neskončno srečni, da me vidita. Častita mi eno pivo in eno vodo. Kot sem jih učila. Nisem nakladala o škodljivosti alkohola. A toliko le pazite na svoje telo, da ga dovolj hidratirate, da se vaše celice očistijo strupov. Vidim, da se jih je prijelo, da si zapomnijo takele modrosti izkušenih upornikov.
 
Ko sem bila brezposelna, sem večinoma inštruirala za drobiž. Za kosilo pri prijateljicah. Za svežo solato z vrta za ljudi, ki niti ne upajo reči, da mi ne morejo plačati. Rabijo pa. Vsaj čustveno podporo. Zakaj sem torej brezposelna? Ker javni sektor ne zaposluje?
 
Moje zadnje delovno mesto je bila prekrasna vaška šola. Tam sem pristala, ker država smatra, da sem težje zaposljiva oseba, in mi kot deprimiranemu osebku po posebnem programu, ki ga imajo za take cuzalce socialke, pripada neko stransko, od države poslano milostno ničvredno delo na šoli, da ne pozabim vonja po kredi. Pa so kmalu ugotovili, da jaz pa nisem kar tako. In sem lahko pokazala, kar znam. Hvala, gospod ravnatelj. Najlepša hvala kolektivu. Še vedno mislim na vas, kot da sem tam. Pri vas sem zacvetela. Lahko sem bila, kar sem. Ker tam čas teče drugače. Vedno vam bom hvaležna. Še posebej jutranji kavi. Ja, jočem, kaj naj! Vam upam tudi to povedati. Ker objamete. S srcem. <3 Zato imate srečne otroke v razredih.
 
Prijatelj mi je podaril enosmerno vozovnico do toplega otoka, o katerem sem sanjala. Počitnice so se končevale, klicali so me, naj se vendar vrnem, kaj se pa to pravi... Pa sem rekla, ne. Niti nisem se mogla vrniti zaradi zapletov na Zavodu. Nisem se mogla vpisati na njihovo shit listo, ali kako že imajo te reči, ne vem. Tri lepo dišeče gospe sem 30.6. prepričevala, da jutri zjutraj ob 7.00 odpotujem in ne morem priti nekega lista podpisati, če mi ga slučajno lahko danes sprintajo. Nemogoče. Evo, zato se sploh ne morem vrniti. Birokratski zaplet. Jaz pa spet ne ustrezam nekim pogojem, datumom, definicijam. Takole mi je Slovenija pokazala, kako se ravna z ljudmi, ki nočejo ubogati sistema. Pa sem se kaj hitro sprijaznila, da mi pač ne more biti slabše.
 
Če ostanem, me čaka negotova prihodnost. Morda bi mi lahko kaka prijateljica podarila čevlje, da ne bi bila blatna do kolen. A njihove zaščite ne uživa množica takih odpadnikov. Veliko mojih prijateljev nima avta, službe, ponavadi živijo v revščini, večinoma imajo diplome in neskončni status brezposelnega. Ne, ker nimajo ambicij. Ali ker so slabi. Leni (ta mi je najjača). Nis(m)o dovolj pridni. To je narobe z nami.
 
Sram me je bilo v dno duše, kako sem lahko tako nesposobna, da ne morem dobiti državne službe učiteljice, kot bi jo po vseh predpisih morala. Niti na črno ne moreš preživeti s poučevanjem, lektoriranjem, čuvanjem otrok, … Vse sem poizkusila, a nekaj ni šlo. Ampak jaz grem potem kar nekaj po svoje. Ker verjamem v sebe.
 
V času depresije sem imela vsako leto drugo diagnozo. Vse po spisku. Panični napad sredi pouka. Sodelavka me je poslala k zdravniku, da mi da kake tablete. Pa kake tablete, jaz sem samo utrujena! Pa sem jemala antidepresive. Gospodična, pa kaj delajo z vami v šoli, da vsi hodite po tablete za živce? O, ne. Mi pa ne! Mi smo vsi lepo na rob zloženi.
 
Spoznala sem krasne ljudi iz Društva DAM (Društvo za depresivne in anksiozne motnje). Njihov forum mi je večkrat pomagal v težkih trenutkih. To ne moreš verjet, kaki carji! Počutila sem se, kot da sem pomembna, da sem sprejeta, pa te fore, ki jih vsi imamo, pa nihče o njih ne govori.
 
Tri mesece nisem upala iz hiše (socialna fobija). DAM-ovci so organizirali reševalno akcijo. Na forumu so mi napisali, kaj naj oblečem. Prišli so na obisk. In me odpeljali na skupino za samopomoč. 15 ljudi v krogu. Kot v filmu. Govorila sem, govorila, jokala, kaj me sploh poslušate, saj nisem vredna, da me kdo posluša, jaz sem samo lena. S kako ljubeznijo se spominjam vseh vas, počenčkov! Hvala vam za vso podporo! Upam, da ste ok.
 
Perfekcionizem. (Slovenci sicer to jemljemo kot nujno potrebno osebnostno lastnost.) Tudi tole sem našla med diagnozami, ki bi ustrezale mojim odstopanjem od normale. Poizkušala sem, a se ne da. Vsega urediti ob določenem času, na določen način. Včasih pač počakaš inspiracijo in potem narediš, kakor pač najbolje lahko. Nekdo drug naredi drugače. Sicer pa nekateri drugače berejo tudi zakone, mar ne?
 
Po šestih letih sem točno vedela, katera učenka je spisala pričujoče pismo. Obupovala sem od teže, ki me je bremenila, morala sem govoriti z njimi, ki se jih moje življenje pač tiče. Še danes jočem, ko berem. 

22. 1. 2010

hmm. Zakaj bi vi mogl ostat učitelica?? lahko uprašanje z težkim odgovorom...

usi najstniki se bojimo usega. staršov, učitlov, familije, frendov, sami sebe. in skor d ni osebka k bi to priznov. se raiš skregamo z celim svetom al pa samomor nardimo k pa d bi poiskal pomoč.

današna mladina je tok preveč zaverovana u sebe in žvimo tok prehitr d dejansko nimamo caita pogledat okol mau ka se kei s svetom dugaja. je že res, da so med nami tut ludie k zgledajo d se nkol ne zlomjo, ko pa se, majo pa okol sebe poun ludi k ga tolažjo. in tak človk ma vlko srečo d je najdu iskrene prijatle.
 
so pa tut taki k so tem srečnežem lahka samo "fouš". Nimajo best frenda, in so dejansko skoz na podnu. ampak jim noben ne pomaga kr so se že naučil žvet s tem in to dobr skrivat. in zrd našga stupid načina laifa tut tisti k bi radi pomagal ne mormo. kr simply ne vidmo...

vam je pa uspelo človeka potolažt že s parimi urami slovenščine. najprei da človk dobi opčutk d vam lahko zaupa... in pol mu znate dan polepšat že z enim samim "gremo u krog".
 
lahka d tega tut sami niste opazl in to je pr tem še naibolš. sei mamo na šol socialno delauko in psihologinjo, sam kdo bo pa šou k njej pa si naredu sramoto pred celo šolo? noben. kdo bi sploh upu potrkat na tiste vrate pa stopt nekm k neveš kaj te čaka? noben. še posebi pa ne en potrt pubertetnik k se boji stopt že čez vrata svoje lastne sobe, kr ga je strah it spet u tisto samoto. še huiš mu je k pride u šolo, na kteri je skor tisoč ludi, ampak on je še zmer sam...

smo pa usi vajeni učilnc. eni komei čakajo na uro, pa čeprov vejo, da bojo uprašani..samo d bojo z nekom lahka govoril, pa tut če bojo mogl zdrdrat use letnice prve svetovne vojne.
 
pr vas je pa use še trikrat laži... samo prideš pa vi že z unim načinom govorjenja... k maš prov občutk d je use kar rečete namenjen tep.. še pr odvisnikih ste znal kei pametnga povedat.
 
in vrjemte d so te vaše "glupe pripombe", kot jih imenujejo "tapametni" vlik bolš kot pa en psiholog k se tam ukvarja samo s tabo. od psihologa prideš domou in res ti lahko pomaga, ampak se začneš žret... "kam sm jzt pršu, ka se mi je nardil, psihologa sm rabu... jooj." ko prideš pa od ure slovenščine, maš pa občutk, da si biu ti tisti k si si znau vaše besede razlagat na svoj posebn način, k ga noben ne razume. in si srečn k veš da si si sam pomagu, čeprou ste ubistvu bli to vi.

sama sebe uvrščam med une tasredne. k majo tri prjatlce pa k vejo d jim lahka zaupajo čizt use. so pa še vedno teme k bi jih sicr razumele... ampak učasih tut jzt ne naidem pravih besed pa začet pogovora... učasih pa sama vem d bi pa tlele pršla prau pomoč ene bol izkušene osebe in pač jzt resno ne poznam nobenga tko vam podobnga.
 
eni majo starše k so tko ful frendi eni pa ne. in oni nucajo VAS.
 
tko d če hočte obdržat službo je čist up to you. ne more noben uplivat na vašo odločitev. sej čist razumm d je težk pritisk in da smo težauni in use... sei grejo tut men učasih usi skp na k****. pa so moji vrstniki ampak bi sam rada d usi utihnejo. ampak jzt res mislim da bi vi mogl it naprei u tej smeri..
 
sei s časom bo zihr bolš. bo se tut folk umiru in vas bolš razumu. sej če vam bo pa laži pa glejte na vašo službo kot na neko psihološko delo.
 
in da ste tam zato d otrokom pomagate, ne da jih učite.
 
da jim pomagate s tem, da jih učite. nekak tko. xD mam občutk d vi prov čakate na moment k bomo mel čas d gremo u krog pa se mau pogovarjamo..nevem. lahk d se motm..
 

šolal ste se za učitlco slovenščine, učite nas pa kko žvet..ne zna tega usaka..jzt tega nebi tko hitr z rok spustila pa takoi obupala.
no zdei pa dost mojga nakladanja. pa se opravičujem zaradi jezika, ni se ma dal še ukvarjat s tem..sm kr pisala kar sm misnla..

pametno odločitev vam želim…

O, jezas kristus, kdo bi tole znal prebrati! Katera učiteljica ne bi takoj skočila v luft, kako pa to pišeš! Načeloma se mi zdi nespoštljivo, kadar učenec odda kaj takega. Trudili so se, da bi mi izkazali čast in napisali kaj knjižnega včasih. Ne zaradi njih, ampak zaradi mene. Pač spet odvisno od posameznika. Nekateri so pismeni, pa zanalašč nočejo, ti imajo drug problem.
 
Skrajno pa spoštujem tistega malega osmega otroka matere, ki bog ve, kaj jim da v lonec. Kako je on, tiha miška, spregovoril pred celim razredom, naj se ne bojim posvojiti mačke. Miril me je, da če najdejo pesek, gredo vedno tja na potrebo, ker morajo izdelek zakopati, da ga ne najdejo plenilci, kot je zapisano v njegovih genih!
 
Še vedno imam stike z nekaterimi učenci. Vračala sem se v moj mali kraj, kjer sem imela možnost, da jih spet vidim. Priprave na maturo. Kaj dela sistem iz otrok! Lovci na točke. S čirom na želodcu. Najprej smo naročili pico. Se pogovarjali kao nekad. In čudežno vsi vse znajo.
 
Otroci rabijo samo nekoga, ki sedi poleg njih in jim reče, da zmorejo. Čustveno podporo.
 
Prosila sem bivšo učenko, zdaj uspešno študentko, da napiše, česa sem jo naučila.

27. 2. 2016

Še vedno se spominjam trenutka, ko smo izvedeli, kdo bo naša nova učiteljica slovenščine. Spomnim se zato, ker so nam starejši učenci povedali, da je to tista, ki v razredu otroke kliče piškotki, srčki, mucki in podobne ljubkovalne besede. Sprva smo bili prepričani, da je to samo neka igra, nek način pridobitve našega zaupanja in lažji začetek pri delu z novimi otroci.

Vendar to ni bila igra. Ona je v nas resnično videla njene otročke. Iz nas je vedno potegnila najboljše. Verjela je v nas. Spodbujala nas je, da smo se razvijali na področjih, ki so nam ležala. Če komu slovenščina ni šla, tega ni videla kot konec sveta. Zavedala se je, da pač vsem vsi predmeti ne bodo ležali, vendar pa nikomur ni dovolila, da bi ležali na svojih neuspehih, saj je vsak posameznik kljub težavam, z njeno spodbudo in delom, dosegel čisto solidno oceno.
 
Njena energija, ljubezen in iskrena skrb je na meni pustila ogromen pečat. Zaradi nje še vedno stremim k čim boljši verziji sebe. Pokazala mi je, da tudi takrat, ko marsikdo tega ni več verjel, lahko dosežem vse, kar mi narekuje srce. Ni me naučila le, da pred ki, ko, ker, da, če, vejica skače; naučila me je, da je ljubezen, skrb in odnos do drugih tisto, kar te v življenju naredi uspešnega človeka.
 

Hvala za vso modrost, podporo in nasmehe. Si posebna oseba z neverjetno energijo, ena tistih, ki jo srečaš enkrat v življenju, če imaš srečo. Jaz sem jo imela. Hvala. <3

Ko sem dobila povabilo za gostovanje na tem blogu, sem kar zagorela. Sveta jeza. Kako se mi godi krivica. Pa točno vem, da tak človek ne more biti učitelj. V šoli, ki se jo mi gremo, ne. Ampak jaz trmarim, da moram biti v šoli, ker tam imam največji doseg poslušalcev. In največ tistih, ki me najbolj rabijo.
 
Normalne zaposlitve že dolgo nisem imela. Nadomeščanja sem pa tja, selim se ko kak maček po Sloveniji gore in dole. Povsod se hitro udomačim. Ker sem pač taka. Prijatelji pravijo, naj nikoli ne odneham. In me hranijo. Plačajo kako najemnino. Kupijo zimske čevlje. Še vedno sem dolžna kup denarja. Ker si vse sistematično zapisujem. Pa rečejo, kak denar, hvala, da si moja prijateljica. Me zanima, če bo to rekla država, ko bo odkrila, koliko zavarovanj nimam plačanih.
 
Živela sem revščino. Tisto čisto ta pravo. Bolj malo jem. Oziroma drugi jedo preveč, če mene vprašaš. Ko pa vidiš lačne otroke v šoli, se pa vse neha. Siti učitelji jih ne vidijo. Še zmrdujejo se nad starši lenuhi. (Kar pač niso vsi, kajne?) Pa da moramo v jedilnico prepovedati vstop nenaročnikom kosila, lepo te prosim! Večji so vedno jedli v družbi in skrivaj hranili sošolce kriminalce. Kdor je v kapitalizmu neuspešen, je len. Pa kako si predstavljajo, da bomo vsi na vrhu?

Hvala, da sem lahko povedala, kako mi je hudo. Hudo za vse tiste, ki isti boj bijete. Učenci, starši, učitelji, ravnatelji. Vsi, ki štrlite ven. Vsi, ki vidite, da nekaj ne štima.
 
Naj se opravičim, ker sem pobegnila? Moji učenci bi rekli, da ne. 


(nadaljevanje preberite TUKAJ.)


Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.