DEMOKRATIČNE ŠOLE

"Da bi šolski sistem ustrezal demokraciji, bo potrebna korenita sprememba. Opustiti mora vladanje in neskončni tok nezaželenega poučevanja. Priznati je treba, da učenje pod prisilo pomeni indoktrinacijo in da samo učenje po želji in izbiri lahko imenujemo izobraževanje." 

-Ronald Meighan

Vir: OŠ Martina Krpana: Otroška likovna razstava domišljijskih slonov, posvečena slonici Gangi

Demokratična šola je šola, kjer učencem zaupajo odgovornost za njihovo življenje in učenje ter za šolsko skupnost. Na taki šoli učenci izbirajo svoje dejavnosti in se družijo, s komer se želijo, ne le z enako starimi vrstniki. Ponujene šolske vsebine lahko učenci obiskujejo ali ne. Večina takih šol sprejema učence širokega razpona starosti - pogosto od četrtega do poznih najstniških let - in jih ne ločuje po starosti, zato se lahko učijo iz interakcij s starejšimi in z mlajšimi od sebe.

Člani osebja na demokratični šoli so tam zato, da pomagajo, ne zato, da bi usmerjali. Odrasli člani šolske skupnosti vanjo prinašajo svoje izkušnje, modrost ter dolgotrajno zavezanost šoli in njenim učencem. Zaposleni poučujejo v širšem pomenu besede, a se ne imenujejo učitelji, ker priznavajo, da se učenci vsaj toliko naučijo drug od drugega – ko se skupaj igrajo, raziskujejo, se družijo in delajo – kot od odraslih. 

Vodenje šole je demokratično; večinoma na tedenskih šolskih sestankih, na katerih ima vsak učenec in član osebja po en glas. Na sestankih se večinoma določa vsa pravila vedenja v šoli in določi postopke za njihovo uveljavljanje, praviloma s poroto, ki jo sestavljajo člani vseh starosti. 

Na kratko, demokratična šola je demokratično vodeno okolje za učenje z lastnim usmerjanjem, kjer učenci uživajo prednosti bivanja v skupnosti otrok in odraslih različnih starosti, s katerimi in od katerih se učijo.



Izobraževalna učinkovitost demokratičnih šol


Demokratične šole ne testirajo učencev, ker verjamejo, da je izobraževanje vsake osebe enkratno in osebno ter da testiranje ovira lastno motivacijo in usmerjanje. Učenci, ki se hočejo prijaviti na visoko šolo ali univerzo z omejitvami vpisa, se s tem namenom učijo za enega od državnih izpitov (npr. SAT ali ACT) in ga opravijo kot del prijavnega procesa; raziskave maturantov kažejo, da s tem nimajo posebnih težav.

Najboljši dokazi za izobraževalno učinkovitost demokratičnih šol so pričevanja njihovih maturantov in sistematične raziskave maturantov pozneje. O maturantih šole Sudbury Valley, ki je največja demokratična šola v ZDA (in ena najstarejših), so izvedli tri zelo temeljite raziskave.

Kot celota te raziskave kažejo, da so bili maturanti šole zelo uspešni v višjem izobraževanju (tisti, ki so izbrali to pot) in karierah. Usmerili so se na različna poklicna področja, poročajo pa, da se počutijo v prednosti zaradi občutka osebne odgovornosti, samonadzora, nenehne strasti do učenja in demokratičnih vrednot, ki so jih pridobili na šoli Sudbury Valley.

Več o tem lahko najdete v zbirki štirinajstih kratkih posnetkov na Youtube z naslovom Življenje bivših učencev (Sudbury Valley School - The Lives of Alumni), ki temelji na govorih bivših učencev s praznovanja štiridesete obletnice šole leta 2008.

Nekaj drugih raziskav je dokumentiralo povezavo med priložnostjo za demokratično udeležbo učencev v šoli in njihovimi stališči do sebe in do učenja. Ena od teh, znana kot Hannam Report (izvedel jo je bivši šolski inšpektor Derry Hannam), ki temelji na pregledu dvanajstih šol Združenega kraljestva, pravi, da sodelovanje učencev v upravljanju šole pozitivno vpliva na samopodobo, pridobivanje moči in motivacijo za učenje. 

Drugo pomembno raziskavo so izvedli v Izraelu in kaže, da se upad zanimanja za naravoslovje oziroma odpor do njega, ki je značilen za konvencionalne šole, v demokratičnih šolah ne pojavlja. 

Po vsem svetu je več sto demokratičnih šol.



Šola Sudbury Valley


Šola Sudbury Valley v Framinghamu v Massachusettsu je ena od najstarejših in najbolje dokumentiranih demokratičnih šol na svetu. Neprekinjeno deluje že od leta 1968 in veliko drugih demokratičnih šol po svetu je zasnovanih po njenem zgledu.

Ta sistem s skoraj petdesetletno tradicijo, ki ga zdaj uporabljajo v nekaj več kot dvajsetih šolah v ZDA, optimizira otroške sposobnosti za samostojno učenje, s tem ko jim ponuja:

-Neomejene možnosti za igro in raziskovanje, s čimer jim omogoča, da sledijo lastnim interesom;

-Dostop do različnih skrbnih in razgledanih odraslih, ki so pomočniki in ne sodniki oziroma ocenjevalci;

-Svobodno mešanje otrok in najstnikov, kar oblikuje veliko primernejše okolje za učenje kot zgolj druženje otrok iste starosti;

-Sodelovanje v stabilni, moralni in demokratični skupnosti, v kateri pridobijo občutek odgovornosti za druge, ne le zase.

Šola Sudbury Valley je bila desetletja najbolje varovana skrivnost v ameriškem izobraževanju.

Večina študentov pedagogike ni nikoli slišala zanjo. (Podobno velja tudi pri nas.) Univerzitetni profesorji jo ignorirajo, pa ne iz hudobije, ampak ker je preprosto ne morejo vključiti v svoj okvir razmišljanja o izobraževanju.

Model Sudbury Valley ni varianta standardne šole, ni napredna verzija tradicionalne šole. Ni montessori ali Deweyeva ali Piagetovska konstruktivistična šola. Je nekaj popolnoma drugačnega. Da bi jo razumeli, moramo preiti na popolnoma drugačno miselno naravnanost od te, ki prevladuje v trenutnem svetu izobraževanja. Začnimo z mislijo: Odrasli ne nadzorujejo ali vodijo izobraževanja otrok; otroci se izobražujejo sami.




Šola Summerhill


Splošno o Summerhillu

Summerhill je demokratična šola z internatom v Angliji, ki jo je ustanovil A. S. Neill leta 1921. Služila je kot navdih za večino demokratičnih šol, ki so nastale po njej.

Šola je postala slavna predvsem zaradi svobode in avtonomije otrok. Mnogi ji priznavajo status najnaprednejše šole na svetu. Za Neilla je bila to nekakšna terapevtska šola za normalno razvijajoče se otroke. Njen cilj je bil izkoristiti otroštvo in čas pubertete za grajenje čustvene trdnosti celovitosti. Po Neillovem mnenju naj bi bili otroci sami motivirani za šolsko učenje le, če je ta celovitost dosežena.

Ključ do tovrstnega razvoja je v tem, da se otrokom podari možnost svobodne igre v atmosferi ljubezni in odobravanja. Poudarek je na svobodi, ne zgolj na pravicah – otroci se namreč lahko igrajo, kolikor se želijo, a le dokler ne motijo koga drugega. Igrajo se lahko torej dneve, tedne ali pa celo leta, kolikor tega pač potrebujejo. Prav tako se lahko svobodno odločajo, ali bodo šli k pouku ali ne, kaj bodo oblekli, ali bodo pospravili sobe ali ne, kaj bodo počeli čez dan in podobno, v vsem tem pa se odraža tudi svoboda značajskega oblikovanja.

V Summerhillu delajo v skladu z otrokovo naravo in ne proti njej. Otrok ne priganjajo k učenju in učitelj jim šele na njihovo zahtevo pomaga in pokaže pot za zadovoljitev njihovih želja in potreb. Bistveno načelo Summerhilla je, da otroku ničesar ne vsiljujejo, tudi če bi bilo to za "njegovo dobro". Vzgojitelj naj ne bi ničesar hotel za otroka in namesto njega. Tako gredo učenci k pouku skoraj vedno željni znanja. Glavna ideja Summerhilla je pravzaprav ta, da mora šola ustrezati otroku in ne otrok šoli.

Glede na različne opravljene analize je bil družbeni uspeh nekdanjih učencev Summerhilla povprečen. Ta šola ni vzgajala genijev, vendar so nekdanji učenci lahko našli sebi ustrezno poklicno dejavnost. Adut vseh učencev Summerhilla je trdno psihično ravnotežje, zaradi katerega so zmožni uživati v življenju, kar je tudi bistvo tovrstnega vzgojnega sistema.

Koncept Summerhilla

Otroci v Summerhillu so stari od 5 do 17 let in prihajajo tudi iz tujih držav, denimo Nizozemske, Nemčije, ZDA, Skandinavskih držav in drugih. Ponavadi je tam naenkrat okoli 25 dečkov in 20 deklet, ki so razporejeni v tri starostne skupine - najmlajši, srednji in najstarejši. Po teh skupinah so tudi razvrščeni v internatska bivališča, ki jih osebje ne pregleduje.

Summerhill je začel delovati kot nekakšna eksperimentalna šola, sedaj lahko govorimo o demonstracijski šoli, saj prikazuje, da je svoboda mogoča.

Otroci v tej šoli sami sprejemajo in spreminjajo pravila in sicer na zborovanju po sobotni večerji. Na te občne zbore, ki seveda niso obvezni, lahko pride kdorkoli in po želji odda svoj glas. Skupnost vsak teden izbere novega vodjo, ki vodi naslednji sestanek. Vodja sestavi dnevni red, poziva sodelujoče, pošilja ven tiste, ki motijo dogajanje, izbira govorce med tistimi, ki dvignejo roko, z glasovanjem pripelje vsako zadevo do konca, vendar pa sam nima pravice do glasovanja. Osebne probleme pa učenci razrešujejo ob petkih ob 14. uri na takoimenovanem sodišču. Poleg sodišč in občnih zborov je možno sklicati tudi posebne sestanke, pod pogojem, da tajnico in vodjo prepričaš o nujnosti svojega problema.

V nekaterih državah moraš biti polnoleten, da lahko izraziš svoje mnenje, medtem ko v Summerhillu lahko to storijo prav vsi, ne glede na njihovo starost. Pri tej posebni metodi dela je vzgojna vrednost izjemnega pomena. Učenci se s samostojnim postavljanjem pravil za življenje v šoli naučijo priznavati zakone ter živeti in delovati po tistih zakonih, ki jih sprejmejo sami.



Neillova filozofija


Neill ni med otroki nikoli veljal za avtoriteto, ki se je je potrebno bati, temveč jim je bil enakopraven. Zavzemal se je, da v Summerhillu veljajo za vse enaka pravila – tako za otroke kot za delavce šole. Odrasli tukaj niso nekakšen vzor kreposti, ampak ljudje kot vsi ostali. Vsakega otroka obravnavajo kot samosvojo celoto in se tako poskušajo čim bolj oddaljiti od nekakšne čredne psihologije. S tem odpravljajo strah učencev pred učitelji in tudi strah pred samim življenjem.

Neill je dajal otrokom zgled s strogostjo in močjo svoje lastne osebnosti. Trdno je verjel, da otroka ni potrebno učiti morale, razlikovanja med dobrim in zlim, saj se bo sam naučil, kako naj ju ločuje. Odklanjal je vsiljeno usmerjanje otrokovih želja in s tem njegovih dejavnosti. Pri tem stališču je vztrajal do konca, četudi se učenec v teh letih ni posvetil nobenemu opravilu. Menil je, da gre tu za otrokovo lastno področje, kamor se nihče ne sme vmešavati, otroku pa je potrebno glede tega prepustiti vso odgovornost.

V Summerhillu, ki naj bi med drugim veljala tudi za najsrečnejšo šolo na svetu, otroke vzgajajo v sreči in jih zdravijo nesreče. Trdijo, da je problematičen otrok nesrečen otrok, ki je v vojni tako s samim seboj, kot tudi z ostalim svetom. Problematičen pa otrok postane zaradi napačne vzgoje doma in v šoli – torej so za problematičnost krivi pomembni odrasli v otrokovem življenju. In prav zato, ker v Summerhillu postavljajo srečo na prvo mesto, se mnogokrat izognejo nezdravim pojavom, nesoglasjem in pretepom.

V družbi velja prepričanje, da se mora vsak otrok učiti matematike, geografije, zgodovine, nekaj naravoslovja, malo umetnosti in vsekakor nekaj književnosti. Neill pa je vedno govoril, kako je že skrajni čas spoznati, da povprečen otrok ni kaj prida zainteresiran za kateregakoli izmed teh področij. Od vseh teh hitro pozabljivih predmetov, ki so več ali manj izguba časa in energije, je veliko pomembnejša zabava. Knjige bi morale biti najmanj pomembno orodje v šoli. Starši sicer le počasi sprejemajo dejstvo, kako nepomembno je področje učenja v šoli, v Summerhillu pa se kljub temu trdno držijo prepričanja, da se tako odrasli kot otroci učijo le tisto, kar si sami želijo.

Zagotavljanje občutka sreče pri otrocih bi moralo biti glavno načelo vseh izobraževalnih sistemov. Prav tako bi morali uspešnost šole ocenjevati na podlagi zadovoljstva otrok in ne na podlagi akademskih dosežkov. Na Neillovo žalost pa še vedno vse preveč staršev misli, da je otrok rojen v grehu in nima pravice do veselja in sreče, temveč le do usmiljenja, ko stori neko neprimerno dejanje oziroma greh. Ne zavedajo se, da noben človek ne more biti omejen in srečen hkrati.

Preverjanj znanj se v Summerhillu ne poslužujejo, morda le včasih kakšnega, pa še to zgolj za zabavo. Neill je namreč menil, da je za otroka življenje v skupnosti, kot je njihova, pomembnejša od vseh učbenikov na svetu.

Dan v Summerhillu

Dan v Summerhillu se začne ob 8.15 uri z zajtrkom, ki traja dobre pol ure. Tukajšnji otroci pojedo veliko sveže nekuhane zelenjave. Ponavadi imajo za vsak obrok na jedilniku vsaj dve glavni jedi, tako da lahko sami izbirajo, kaj bodo jedli. Kuharji si prizadevajo za uravnoteženost in se izogibajo pripravi hrane, ki vsebuje veliko škroba. Pazijo tudi pri kruhu – vedno je na voljo le takšen, ki vsebuje neoluščena pšenična semena. Neill je večkrat poudaril, da je zdravje, ki ga uživajo v Summerhillu, povezano s svobodo, svežim zrakom in seveda dobro hrano.

Do 9.30, ko se pričnejo učne ure, naj bi bile pospravljene postelje, vendar tega nihče ne preverja. Pouk je predviden do 13. ure za starejše in do 12.30 ure za tiste malo mlajše. Urnik predavanj sicer obstaja, a velja le za učitelje. Učenci lahko hodijo k uram po lastni želji. S tem pravilom Neill ne želi spraviti učenja na slab glas, vendar resnično verjame, da bi moralo priti učenje šele po igri. Sicer meni, da je učenje pomembno, vendar ne za vsakogar enako.


Inšpekcija

Summerhill je prvi inšpekcijski pregled doletel leta 1939. Vsi inšpektorji razen enega so svoje ocene podali na podlagi učnih ur in učenja. Zapisali so, da dajejo tej internatski šoli leto dni časa, da izboljša program in popravi svoje delovanje, če se želi uvrstiti na seznam registriranih šol. Neill jim je odvrnil, da ve, da je njihov glavni cilj učenje, vendar vseeno vztraja pri svojem načelu, ki v ospredje postavlja življenje.

Osebje Summerhilla inšpektorje še danes doživlja kot nekakšne policiste, ki se nikoli ne smejejo, so preresni, nedostopni in delujejo togo. Oni pa vidijo Summerhill kot neurejeno šolo, saj so povsod ostanki papirja, smeti ležijo naokrog, pohištvo je skromno... Neill pravi, da so otroci in šola takšni zato, ker večino časa delajo nekaj pomembnejšega. (Šment, enako trdim za naše stanovanje! - op. a.)

Šola Kapriole


Kapriole je demokratična šola s koncesijo v Freiburgu na jugu Nemčije, ob meji s Švico in Francijo, stara četrt stoletja. Preden jo je država sprejela, je šest ali sedem let delovala ilegalno. Zadnja leta je njen - sicer neformalni – ravnatelj Niklas Gidion, ki obenem tudi poučuje in zraven skrbi za promocijo šole s predavanjem To je moja glava! Jaz odločam, kaj gre vanjo! 

"Šolo obiskuje 150 otrok, starih od 6 do 18 let. Na šoli je 22 učiteljev, ki so zaposleni za polovični delovni čas, za 60 ali za 80 odstotkov delovnega časa," je povedal Gidion, ko je leta 2014 gostoval v Ljubljani.

Je šola, na kateri imajo učenci ves čas popolno svobodo, da sami razporejajo, kako bodo preživeli svoj dan. Učenci so ekstremno aktivni, zelo zaposleni, vsi nekaj počnejo.

Učenci in učitelji so enakovredni pri odločitvah o vodenju šole, porabi denarja in tudi zaposlovanju / odpuščanju učiteljev. Skupnih sestankov se lahko udeležijo prav vsi, če želijo, diskutirajo lahko tudi šestletniki, ob glasovanju pa vsak učenec prispeva en glas - to pomeni 22 glasov učiteljev in 150 glasov učencev. Sestanki, ki jih vodijo učenci, trajajo kakšno uro, uro in pol, udeležba pa ni obvezna. Ponavadi jih prihaja približno tretjina; za udeležbo se odločajo glede na to, koliko jih zanimajo teme, ki so na dnevnem redu, tega pa prav tako določijo učenci.

V Nemčiji je približno sto takšnih šol. Niso vse tako radikalne kot Kapriole, nekaj pa jih je precej podobnih. S svojimi načeli in pristopom podpirajo otroke, da zrastejo v zelo neodvisne, odgovorne odrasle osebe, ki so lahko zelo zdrav del naše družbe. Dobivajo povratne informacije, da so njihovi učenci prijetni ljudje in je z njimi veselje delati. Družba bi to morala upoštevati in težiti k temu, da omogoči več takšnih šol.

Kako se otroci v šoli Kapriole učijo?

Na različne načine. Večino časa se učijo neformalno. Raziskave kažejo, da se ljudje na splošno 70 odstotkov stvari naučimo na neformalne načine, in ne na različnih delavnicah, z branjem ali ponavljanjem. Učenci Kapriole so zelo odprti, večino časa se igrajo in tako naučijo ogromno stvari, tudi s komunikacijo, medtem ko sedijo na zofi s prijatelji. V vsem skupaj ni prav nič rigidnega.

Kako poteka organizacija učenja

Na urniku je več kot 30 dejavnosti, od umetniških delavnic do športnih tečajev, med njimi so tudi tradicionalni predmeti, kot so nemščina, angleščina, matematika... Večina aktivnosti poteka na individualni osnovi, učenci se učijo in počnejo stvari skupaj s prijatelji, v skupinah, za kar ne potrebujejo nobenih ukazov. 

"Ni zdravega otroka, ki ne bi hotel znati pisati, brati in računati ter napredovati v vseh pogledih", pravi Gidion. 

Vse regularne aktivnosti, ki potekajo vsak teden, so izobešene na oglasni deski. Ponudbo učnih vsebin in aktivnosti pripravijo učenci, torej so na seznamu samo stvari, ki jih učenci želijo delati.

Če recimo učenec ve, da je danes na programu angleščina, kar ponavadi rad dela, potem prvo uro in pol to tudi dela, pozneje se gre mogoče igrat, nato gre v šolski park. Vse je povsem odprto, nič ni obvezno, na otroke se nikoli ne obračajo s sporočili kot "To moraš delati bolje."

In zakaj ne? Ker menijo, da je najučinkovitejši način učenja tisti, ko se učimo stvari, ki nas zares zanimajo in se jih ta trenutek zares želimo učiti, ker smo takrat stoodstotno pri stvari in povsem odprti. Kar poskusite ustaviti majhnega otroka, dojenčka, ki poskuša hoditi. Tega ne morete, toliko energije in zagona je v njem. Učenje je del človeške narave.

Kako pa družba gleda na šolo Kapriole in njihova načela?

Večina staršev se še vedno boji, da njihov otrok ne bo deležen ustreznega znanja,če se ne bo šolal na tradicionalni šoli po uveljavljenem modelu. Še vedno prevladuje prepričanje, da mora biti otrok v strahu in pod pritiskom, da se česa nauči. Tudi znanci in sorodniki sprašujejo: "Ste nori, svoje otroke ste dali v šolo, kjer se ničesar ne učijo ali vsaj ne dovolj. Vaši otroci se ne bodo ničesar naučili, ostali bodo nezaposleni, nesrečni ..."

Najbrž tako razmišljajo zaradi naše šolske zgodovine ali ker družba in kultura učita, da se je možno in potrebno učiti le na težek način, z mnogo ponavljanja. Družbena kultura nam sporoča, da učenje ni nekaj, kar bi delali z veseljem. 

Kaj se dogaja z otroki, ko zapustijo šolo Kapriole? Imajo kakšne težave, ko se soočijo s svetom, ki je nastrojen drugače, kot so navajeni?

Kar zadeva znanje, učenci na koncu desetega razreda, lahko pa tudi prej, opravijo nacionalne preizkuse, na katerih dosegajo celo nekoliko boljše rezultate od svojih vrstnikov. Ko pridejo v tradicionalno šolo, imajo ponavadi v začetku težave s tamkajšnjim načinom komuniciranja in so zafrustrirani. Sprašujejo se, zakaj se to dogaja; zdi se jim, da ne bi bilo treba, da je tako. Potrebujejo morda pol leta, da se prilagodijo. Sicer pa te šole poročajo, da so bivši učenci Kapriole dobri študentje, ker so odprti, veliko sprašujejo, ogromno participirajo, razpravljajo, delijo svoja razmišljanja, so zelo tolerantni...

Nekateri gredo na univerzo, nekateri si poiščejo službo, nekateri pa gredo potovat za leto ali dve, kar je prav tako zelo velika priložnost za učenje, najbrž sploh najboljša. Gidion jim vedno priporoča potovanja in podpre tiste, ki želijo potovati, saj ima tudi sam nekatere od boljših učnih izkušenj prav s potovanj.

Kakšnega profila so starši učencev na šoli Kapriole?

Različno. Niso bogataši, le nekaj otrok prihaja iz premožnejših družin. Precej je izobraženih staršev. Nekaj je tudi otrok, ki so sprva obiskovali tradicionalne šole, kjer pa so imeli težave in bili zelo nesrečni, kar je starše motiviralo, da so poiskali alternative.

Kako se šola financira?

Niklas Gidion, 2014: Šola trenutno dobiva 65 % denarja , ki ga dobivajo državne šole, kar je za plače in najemnino. Plače učiteljev so precej nižje, kot so plače na državnih šolah. Staršem zaračunavajo tudi nekaj šolnine. Imajo zelo solidaren sistem, saj ne gre za premožne družine, zato vsi ne plačujejo enake vsote. Pred začetkom novega šolskega leta na tajnem glasovanju vsaka družina pove, koliko bi zmogla plačevati. Starši plačujejo od 50 do 350 evrov na mesec. Na takšen način omogočijo šolanje tudi otrokom iz slabše situiranih družin.

So na šoli tudi otroci s posebnimi potrebami?

Imajo tudi učence s pomanjkljivo koncentracijo, disleksijo in podobnimi težavami. Nekateri imajo v 'prtljagi' psihosocialne težave, zaradi katerih so se v šoli s tradicionalnim sistemom težko zbrali. Potem pridejo v šolo Kapriole, kjer je okolje zelo odprto in svobodno, lahko se grejo igrat in preko te svobode počasi pridobivajo zaupanje in zadihajo, saj vsi želijo biti del družbe, kulture.

Sodelovanje z drugimi šolami

Povezujejo se z evropskimi šolami, ki delajo na podoben način. Leta 2008 so vzpostavili evropsko demokratično izobraževalno skupnost EUDEC, ki povezuje štirideset šol. Imajo skupne konference, izmenjujejo si informacije, študente...

Šola tudi precej sodeluje z drugimi demokratičnimi šolami v Nemčiji, pa tudi s tradicionalnimi šolami v mestu, saj njihovi učenci delajo tam izpite. S kolegi iz teh šol so v prijateljskih odnosih, tudi oni pridejo k njim pogledat in jim je več ali manj zanimivo. Običajno pa sodelovanje s tradicionalnimi šolami ostaja na ravni, da preizkušajo znanje učencev Kapriole. Za zdaj se skupne aktivnosti še ne dogajajo v tako velikem številu, kot bi se lahko, je povedal Gidion.



Druge demokratične šole


Šola Fairheaven v Marylandu, Washington D. C je ena od šol po modelu Sudbury Valley.

-Šola F. vdihne otrokom življenje in jim dovoli, da so slišani. -Da bi uspel, moraš resnično verjeti v to, kar počneš. -Ta šola je nekakšno vadbišče za naslednjo generacijo mislecev in ustvarjalcev... To je nekaj misli, zapisanih na spletni strani šole. Stran je zelo bogata z vsebinami in vam jo priporočam, če vas zanima področje demokratičnih šol. Podobno velja za spletno stran IDEA- Institute for Democratic Education in America.

vir:www.duocom-mm.hr

Kakšen je slon?

Poleg tu predstavljenih uspešnih seveda obstajajo tudi propadli poskusi demokratičnih šol. En od takšnih poskusov je bila šola Teddy McArdle, ustanovljena leta 2012 v New Jerseyju, ki je delovala samo eno leto. Dogajanje je prikazano v znamenitem observacijskem dokumentarcu Approaching the Elephant, ki so ga pred časom predvajali tudi v Sloveniji.

Tistim, ki svobodnim šolam niso naklonjeni, je bila ta zgodba dobrodošel dokaz, da takšna šola lahko pomeni samo kaos in propad. Mislim, da v resnici ta film predvsem pokaže, da je katerikoli koncept lahko uporabljen na bolj ali manj pravilen ali pa na napačen način, od tega pa je odvisen njegov uspeh.

Film je narejen tako, da ne podaja sodb o tem alternativnem načinu šolanja, ampak pušča gledalcem, da si svoje mnenje ustvarijo sami - "kot poziv k ponovnemu razmisleku o izobraževalnih standardih, ki jih imamo za samoumevne," kot se je izrazil nekdo.

"Film ne sodi o tem, ali je takšen način šolanja dober ali slab, učinkovit ali neučinkovit. Prikaže tako nekaj pozitivnih primerov spodbujanja k samostojnemu mišljenju in učenja nujnosti empatičnega vrednotenja dejanj drugih, razkrije pa tudi hudo problematična mesta institucije brez vnaprej določene strukture. Vsekakor ponuja provokativno izhodišče za debato o različnih vzgojnih in izobraževalnih stilih."
- Špela Barlič, Pogledi

Nekaj zanimivih besednih zvez, ki se pojavljajo v filmskih kritikah: "študija načina, kako karizmatični tepci izrabljajo manevrski prostor sebi v prid"; "...močnejše osebnosti pribrbotajo na površino..." daje misliti, da je v tej šoli primanjkovalo primernega vodstva odraslih oseb preko njihove naravne avtoritete in osebne karizme. Koncept demokratičnih šol zavrača nadzor, vsiljevanje in pozicijo moči, ni pa proti vsakršnemu poseganju odraslih – pač le-to ne sme biti s pozicije moči in arbitrarne avtoritete. Sicer me pa 'karizmatični tepci, ki izrabljajo manevrski prostor sebi v prid' močno spominja na vzdušje v slovenski javni šoli, kjer sicer struktura formalno je vnaprej določena, a se to v praksi neustrezno izvaja oziroma ne izvaja.



Zaključek

Pobuda za nastanek demokratične šole je v Sloveniji že bila, delovala je v letih 2014 in 2015, nato pa zamrla. Morda se ta trenutek poraja nova - vsekakor je nekaj ljudi, ki si želi takšno šolo za svoje otroke; koliko je tudi volje za delovanje, pa se bo še pokazalo. Prvotna pobuda je menda razpadla prav na tej točki. Kot so mi povedali, je za začetek potrebna sprememba naše šolske zakonodaje, saj v okvirih sedanje demokratična šola ni možna.

Demokratične šole so ena izmed oblik samovodenega učenja (self-directed learning). Med slednje spadajo še šolanje na domu, unschooling in učna središča. Vse te oblike - kakor tudi napredno pedagogiko - sem predstavila v knjigi:
Šola, kam greš? Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ.
Več o knjigi najdete TUKAJ.

Peter Gray: OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI

Vir: Unsplash

 
Narava je otroke ustvarila za samostojno izobraževanje


Kot odrasli imamo določene dolžnosti do svojih otrok in otrok sveta.

-Odgovorni smo za oblikovanje varnih, zdravih, spoštljivih okolij, v katerih se otroci lahko razvijajo. 
-Odgovorni smo za zagotavljanje primerne hrane, svežega zraka, nestrupenih prostorov za igro in veliko priložnosti za svobodno druženje z drugimi ljudmi v celotnem starostnem razponu. 
-Odgovorni smo za to, da jim dajemo zgled človeške prijaznosti.

Za nekaj pa nam ni treba skrbeti, in to je, kako izobraževati otroke.

Ni nam treba skrbeti za učne načrte, pouk, motiviranje otrok za učenje, testiranje in vse drugo, kar spada pod rubriko pedagogika. Porabimo raje to energijo za oblikovanje primernih okolij, v katerih se lahko otroci igrajo. Izobrazba otrok je njihova stvar, ne naša. Samo oni lahko to naredijo. Ustvarjeni so za to. Naša naloga glede izobraževanja je samo, da se umaknemo in pustimo, da se zgodi. Bolj, ko ga poskušamo nadzorovati, bolj ga motimo.

Ko rečem, da je izobraževanje odgovornost otrok in da so po naravi oblikovani za prevzemanje te odgovornosti, ne pričakujem, da boste temu preprosto verjeli. Živimo v svetu, v katerem ta trditev ni več očitna resnica, kot je bila nekoč. Živimo v svetu, v katerem skoraj vse otroke in mladostnike pošiljamo v šolo z začetkom pri vedno nižjih starostih in s koncem pri vedno višjih, in v katerem ima šola določen standardni pomen. Izobrazbo merimo z rezultati testov in uspehom pri napredovanju skozi šolski sistem, s stopnje na stopnjo. Torej je naravno, da skoraj samodejno razmišljamo o izobraževanju kot nečem, kar delajo v šoli strokovnjaki, usposobljeni v umetnosti in znanosti pedagogike, ki vedo, kako voditi otroke skozi korake, ki bodo spremenili njihov surovi potencial v izobražen izdelek.

Torej imam nalogo predložiti dokaze, ki podpirajo mojo trditev. Najbolj neposredni dokazi prihajajo iz okolij, kjer lahko vidimo otroke, ko se učijo sami, brez vsega tega, čemur pravimo šolanje. V nadaljevanju bom predstavil tri takšna okolja.


1. Predšolsko obdobje

Ogromen del izobraževanja otrok se zgodi, preden začnejo hoditi v šolo. Najočitnejši dokaz sposobnosti otrok za samostojno izobraževanje izvira iz opazovanja otrok v prvih štirih ali petih letih življenja, preden jih kdor koli poskuša česa sistematično naučiti. 

Pomislite, česa vsega se naučijo v tem obdobju: hoditi, teči, skakati, plezati. Spoznajo fizične lastnosti predmetov, ki so jim dostopni, in kako ravnati z njimi. Naučijo se svojega maternega jezika, kar je gotovo ena od najkompleksnejših umskih nalog, ki jih katero koli človeško bitje kadar koli obvlada. Naučijo se osnovne psihologije drugih ljudi – kako razveseliti druge, kako jih razjeziti, kako dobiti, kar potrebujejo ali želijo od njih.

Vsega tega se ne naučijo pri učnih urah, ki jih vodi nekdo drug, temveč v svobodni igri, s svojo nenasitno radovednostjo in naravno pozornostjo na vedenje drugih ljudi. Ne le, da jih vsega tega ni treba načrtno učiti - učenja vsega tega in še več jim ne moremo preprečiti, razen če bi jih same zaklenili v majhne, temne prostore.


2. Lovsko-nabiralske kulture

Otroci v lovsko-nabiralskih kulturah postanejo uspešni odrasli brez vsega, kar spominja na formalno šolanje. 

Skozi večino človeškega obstoja smo živeli v razmeroma majhnih nomadskih nabiralskih hordah. Naša osnovna človeška narava – vključno z našo igrivostjo, radovednostjo in vsemi drugimi biološkimi prilagoditvami na učenje – se je razvila v kontekstu tega načina življenja. 

Nekaterim skupinam lovcev in nabiralcev je uspelo z nedotaknjenimi kulturami preživeti do danes. Antropologi, ki so v 20. stoletju preučevali take skupine – v Afriki, Aziji, na Novi Zelandiji, v Južni Ameriki in drugod – so odkrili znatno podobnost v njihovih stališčih do otrok. V vseh teh kulturah se lahko otroci in mladostniki igrajo in sledijo svojim zanimanjem, brez vmešavanja odraslih, vsak dan od zore do mraka.

Prepričanje teh ljudi, ki izvira iz tisočletij izkušenj, pravi, da se mladi ljudje sami učijo z igro in raziskovanjem in potem, ko so pripravljeni, začnejo naravno uporabljati naučeno za namene, ki koristijo skupnosti kot celoti. Lovsko-nabiralski otroci z lastnim trudom pridobijo ogromno spretnosti in znanja, ki jih potrebujejo, da postanejo uspešni odrasli v svoji kulturi.


3. Netipične šole

Otroci v nekaterih "nešolskih šolah" v naši kulturi postanejo uspešni odrasli brez česarkoli podobnega konvencionalnemu šolanju.

Veliko let sem bil opazovalec otrok in mladostnikov v šoli Sudbury Valley v Framinghamu v Massachusettsu. Pred skoraj petdesetimi leti so jo ustanovili ljudje, katerih prepričanja o izobraževanju so zelo podobna prepričanjem lovcev in nabiralcev. Šola je namenjena mladim od četrtega leta do konca srednješolske starosti in sploh ni podobna tipični šoli.

Je demokratično okolje, v katerem imajo otroci dejansko enako moč kot odrasli in v katerem se učenci učijo samo z lastnimi dejavnostmi, ki jih usmerjajo sami. Predstavlja varno okolje, v katerem se lahko mladi ljudje igrajo, raziskujejo, prevzemajo odgovornost in se svobodno družijo z ostalimi vseh starosti. Ni testov, zlatih zvezdic ali drugih nagrad, pozitivnih ali negativnih ocen, obveznih vsebin ali nalog, prisile ali vabljenja otrok k učenju, niti pričakovanja, da je osebje odgovorno za učenje otrok.

Do zdaj se je na stotine mladih ljudi samih izobrazilo v tem okolju. In ne, ne postanejo lovci in nabiralci. Postanejo obrtniki, umetniki, kuharji, zdravniki, inženirji, podjetniki, pravniki, glasbeniki, znanstveniki, socialni delavci, oblikovalci programske opreme... Najdemo jih v raznovrstnih karierah, ki so cenjene v naši kulturi.



Opazovanje majhnih otrok pri učenju lahko sproži revolucijo v naših pogledih na izobraževanje


To, da učenje malčkov poteka naravno, ne pomeni, da poteka brez truda. Dojenčki in majhni otroci v učenje vložijo neverjetne količine energije. Njihove sposobnosti za vzdrževanje pozornosti, telesni in duševni napor ter premagovanje frustracij in ovir so izredne. 

Ko bo naslednjič v vašem vidnem polju otrok, mlajši od približno pet let, ga nekaj časa opazujte. Poskusite si predstavljati, kaj se v vsakem trenutku otrokovih stikov s svetom dogaja v njegovi glavi. Če si privoščite to razkošje, vas čaka priboljšek. Izkušnja vas lahko pripravi do razmišljanja o izobraževanju v povsem novi luči – luči, ki sije iz otroka namesto nanj. 

Vir: Družinski arhiv

 
Kaj so razvojni psihologi odkrili o učenju majhnih otrok:
 
 -Telesna vzgoja:

Vsako človeško bitje, ki pride na svet, vloži neznanski trud v učenje hoje. Raziskovalci so ugotovili, da malčki na vrhuncu učenja hoje v povprečju hodijo šest ur na dan in v tem času naredijo 9.000 korakov ter prepotujejo razdaljo 29 nogometnih igrišč. Ne poskušajo priti na noben določen kraj; hodijo zaradi hoje.

Na začetku samostojne hoje otroci pogosto padejo in se včasih poškodujejo; toda takoj se poberejo in poskusijo znova – in znova in znova in znova. Hoji sledijo tek, skakanje, plezanje, guganje in ostali načini gibanja. Ni nam treba učiti otrok česar koli od tega in nikakor nam jih ni treba motivirati. Moramo jim samo zagotoviti varne prostore za vajo. 


-Jezikovno učenje

Če ste se kdaj poskušali naučiti novega jezika kot odrasli, veste, kako težko je to. Naučiti se je treba na tisoče besed in nešteto slovničnih pravil. Kljub temu otroci do četrtega leta starosti bolj ali manj obvladajo materni jezik. Pri tej starosti v pogovorih kažejo veliko znanja o pomenih besed in slovničnih pravilih. Otroci, ki odraščajo v dvojezičnih domovih, se do četrtega leta naučijo obeh jezikov, pri tem pa jim uspeva razlikovati med njima.

Štiriletniki ne znajo opisati slovničnih pravil svojega jezika (tudi večina odraslih tega ne zna), vendar je njihovo prikrito znanje pravil očitno prepoznavno v njihovem govoru in razumevanju. K čisto novim samostalnikom dodajajo končnice oziroma pripone za množino, čisto novim glagolom dodajajo pripone za preteklik in kažejo razumevanje slovničnih kategorij v oblikovanju novih povedi.

Učenje jezika je, tako kot učenje hoje, igra. Otroka posrka vase, je intenzivno in se dogaja zaradi samega učenja. Majhni otroci se sprehajajo in poimenujejo stvari za zabavo, ne za kakšno drugo nagrado. In ko odraščajo, njihova igra z besedami postane vedno bolj zapletena, saj se spreminja v uganke, besedne igre in rime. Majhnih otrok ne moremo ’učiti’ jezika; lahko samo zagotovimo normalno človeško okolje, v katerem se ga lahko učijo in ga vadijo, torej okolje, v katerem lahko sodelujejo z ljudmi, ki govorijo. 

(Znani waldorfski pedagog Godi Keller pravi: "Otrok se jezika ne uči, temveč se jezik vraste v otroka oziroma otrok se vraste v jezik." In pa: "Otrok do približno sedmega leta se ne uči (samo) z možgani, ampak z vsem telesom. Zato je nujno, da se pri tem lahko giblje.")


-Učenje naravoslovja

Majhni otroci so izjemno radovedni do vseh vidikov sveta okrog sebe. Že v prvih dneh življenja dojenčki več časa porabijo za gledanje novih stvari kot za gledanje tistih, ki so jih že videli. Ko imajo dovolj koordinacije oko-roka, da lahko sežejo po predmetih, počnejo prav to – ves čas. 

Šestmesečni dojenčki preučijo vsak nov predmet, ki ga lahko dosežejo, na načine, ki so ravno pravšnji za spoznavanje njegovih fizičnih lastnosti. Stiskajo ga, preprijemajo iz roke v roko, si ga ogledujejo z vseh strani, vtikajo v usta, tresejo; spuščajo ga in gledajo, kaj se bo zgodilo; in ko se zgodi kaj zanimivega, poskušajo to ponoviti, kot bi hoteli dokazati, da ni srečno naključje. Glejte šestmesečnega dojenčka v akciji, in videli boste znanstvenika.

Glavni cilj tega raziskovanja je naučiti se obvladovati svoje okolje. Veliko poskusov je pokazalo, da dojenčke in majhne otroke veliko bolj zanimajo predmeti, katerih dejanja lahko nadzorujejo, kot tisti, ki jih ne morejo nadzorovati. Na primer, glasbeni predvajalnik, ki ga lahko z nekaj truda vklopijo in izklopijo, je zanje veliko zanimivejši kot tak, ki se vklaplja in izklaplja sam ali ga upravlja odrasla oseba. Še posebej jih taki objekti privlačijo v obdobju, ko se jih učijo upravljati. Ko se naučijo nadzorovati predmet in so izčrpali vse možnosti dela z njim, jih pogosto neha zanimati. Zato lahko kartonska škatla, v kateri je bila kičasta igrača, ki je ne moreš upravljati, otroka zanima dlje kot igrača.

Nagon ugotoviti, kako stvari delujejo in kako jih obvladovati, se ne konča z zgodnjim otroštvom; nadaljuje se, dokler lahko otroci in odrasli svobodno hodijo po svojih lastnih poteh. Ta zagon je temelj znanosti. Nič ga ne uniči hitreje kot okolje, v katerem vsakomur povedo, kaj mora početi s predmeti in kako naj to naredi. 

Zabava pri znanosti je v odkritju, ne v znanju, ki sledi. To drži za vse nas, ne glede na to, ali smo šestmesečni dojenčki, ki raziskujejo obesek, dvoletniki, ki raziskujejo kartonasto škatlo, ali odrasli znanstveniki, ki raziskujejo lastnosti fizičnega delca ali encima. 

Nihče se ne loti znanosti zato, ker mu je všeč, da mu povedo odgovore na vprašanja nekoga drugega; znanosti se lotijo, ker radi odkrivajo odgovore na svoja vprašanja. Zato naša standardna metoda usposabljanja ljudi v znanosti nikoli ne naredi iz njih znanstvenikov. Ti, ki postanejo znanstveniki, to postanejo kljub takemu usposabljanju.


-Socialna in moralna vzgoja

Še bolj kot fizično okolje otroke osupne socialno okolje. Po naravi jih privlačijo drugi, še posebej tisti, ki so malo starejši in sposobnejši od njih. Hočejo početi, kar počnejo ti. Želijo se tudi igrati z drugimi. Socialna igra je prvotno naravno sredstvo socialne in moralne vzgoje vsakega otroka.

Z igro se otroci naučijo shajati z drugimi. Pri igri morajo upoštevati potrebe drugih otrok, se naučiti videti z gledišča drugih, sklepati kompromise, se pogajati o razlikah, nadzorovati svoje impulze in ustreči drugim, da bi jih obdržali kot tovariše v igri. Vse to so težke lekcije, ki se jih moramo vsi naučiti, če naj živimo srečno življenje. 

Teh naukov otrokom ne moremo dati; lahko jim samo dopustimo, da se igrajo z drugimi in sami izkusijo posledice svojih socialnih uspehov in neuspehov. Močan notranji gon po igri z drugimi motivira vsakega normalnega otroka za vztrajno poskušanje, da bi pri igri shajal z drugimi. Če se ne razumeš z drugimi, to konča igro, in ta naravna posledica je močna učna izkušnja. Nobeno predavanje in nobeni besedni nasveti ne morejo nadomestiti te izkušnje. 

Vir: https://www.psychologytoday.com/blog/freedom-learn

Kako se lovsko-nabiralski otroci brez šol naučijo,kar morajo vedeti, da postanejo učinkoviti odrasli v svoji kulturi?

 
In zakaj bi nas to zanimalo? 

Zato: Sto tisoče let, vse dokler niso iznašli kmetijstva (pred samo 10.000 leti), smo bili vsi lovci in nabiralci. Naši človeški instinkti, vključno z vsemi instinktivnimi načini, na katere se učimo, so nastali v kontekstu tega načina življenja.

Narobe bi bilo misliti, da izobraževanje za lovce in nabiralce ni velik problem, ker se jim ni treba veliko naučiti. V resnici se morajo naučiti ogromno.

Da bi postali učinkoviti lovci, morajo dečki spoznati navade dvesto ali tristo vrst sesalcev in ptic, ki jih lovijo; vedeti morajo, kako izslediti tako divjad s pomočjo najmanjših namigov; brezhibno morajo znati izdelovati lovsko orožje, kot so loki in puščice, pihalniki, pasti ali mreže; in biti morajo izredno spretni pri uporabi teh pripomočkov.

Da bi postale učinkovite nabiralke, se morajo deklice naučiti, katere izmed neštetih različic korenin, gomoljev, oreškov, semen, sadežev in zelenjave v njihovem okolju so užitne in hranljive, kdaj in kje jih najti, kako jih izkopati (za korenine in gomolje), kako učinkovito pridobiti užitne dele (za žito, oreške in nekatere rastlinske vlaknine) in, v nekaterih primerih, kako jih pripraviti, da postanejo užitni ali da se poveča njihova hranilna vrednost. Te sposobnosti vključujejo telesne spretnosti, izpiljene z leti vaje, ter sposobnost zapomniti si in uporabiti neznansko zakladnico skupnega besednega znanja o hrani, dodajati k njej in jo spreminjati.

Poleg tega se morajo lovsko-nabiralski otroci naučiti orientirati na ogromnem ozemlju, kjer iščejo hrano, graditi koče, prižigati ogenj, kuhati, se braniti pred plenilci, napovedovati spremembe vremena, zdraviti rane in bolezni, pomagati pri porodih, skrbeti za dojenčke, vzdrževati harmonijo v skupini, se pogajati s sosednjimi skupinami, pripovedovati zgodbe ter izvajati glasbo, plese in obrede svoje kulture. 

Ker je malo specializacije, razen moških kot lovcev in žensk kot nabiralk, mora vsaka oseba pridobiti velik del skupnega znanja in spretnosti kulture.


Antropologi so odkrili te glavne zakonitosti v učenju otrok v lovsko-nabiralskih kulturah:

-Otroci se vsega tega naučijo, ne da bi jih poučevali.

Odrasli člani skupnosti ne sestavljajo učnega načrta ali poskušajo motivirati otrok za učenje, predavati ali spremljati napredka otrok. Ko jih raziskovalec vpraša, kako se otroci naučijo, kar morajo vedeti, odrasli lovci in nabiralci vedno odgovorijo z besedami, ki v bistvu pomenijo: "Sami se naučijo z opazovanjem, igro in raziskovanjem." 

Občasno lahko kdo od odraslih ponudi nasvet ali pokaže, kako kaj narediti bolje, na primer, kako oblikovati konico puščice, vendar otrok tako pomoč dobi samo, ko si je očitno želi. Odrasli ne začenjajo ali usmerjajo dejavnosti otrok ali se vmešavajo vanje. Odrasli ne kažejo nobene zaskrbljenosti za izobrazbo svojih otrok; tisočletja izkušenj so pokazala, da so otroci izvedenci za samostojno izobraževanje.


-Otrokom privoščijo ogromno časa za igro in raziskovanje.

V opazovanih lovsko-nabiralskih kulturah so se otroci do poznih najstniških let lahko igrali večino dneva, če ne ves dan.

Svoboda slediti svojim zanimanjem, ki jo uživajo lovsko-nabiralski otroci, deloma izvira iz razumevanja odraslih, da je to najzanesljivejša pot do 'izobrazbe'. Izvira tudi iz splošnega duha enakopravnosti in osebne avtonomije, ki vlada v lovsko-nabiralskih kulturah in za otroke velja prav toliko kot za odrasle. Odrasli lovci in nabiralci gledajo na otroke kot na popolne posameznike s pravicami, primerljivimi s pravicami odraslih. Pričakujejo, da bodo otroci na lastno pobudo začeli prispevati h gospodarstvu horde, ko bodo razvojno pripravljeni za to. Ni treba pripraviti otrok ali kogar koli drugega do tega, da počne, česar noče. Zanimivo je pomisliti, da so se naši nagoni po učenju in prispevanju k skupnosti razvili v svetu, v katerem so nagonom zaupali!


-Otroci opazujejo dejavnosti odraslih in jih vključijo v svojo igro.

Lovsko-nabiralski otroci niso nikoli izolirani od dejavnosti odraslih. Neposredno opazujejo vse, kar se dogaja v taboru – priprave na selitev, postavljanje koč, izdelavo in popravljanje orodja in drugih predmetov, pripravo in kuhanje hrane, skrb za dojenčke, ukrepe proti plenilcem in boleznim, opravljanje in razprave, prepire in politiko, plese in praznovanja. Včasih spremljajo odrasle na nabiralskih pohodih in okrog desetega leta starosti začnejo fantje občasno spremljati moške na lovskih pohodih.

Otroci ne samo opazujejo vse te dejavnosti, temveč jih tudi vključijo v svojo igro in se z njo izurijo v teh dejavnostih. Ko odraščajo, se njihova igra postopno spremeni v resničnost. Ni ostre ločnice med igrivo in resnično udeležbo v cenjenih dejavnostih skupine.

Nikomur ni treba ukazovati otrokom ali jih spodbujati, naj počnejo vse to. To počnejo naravno, ker si, tako kot otroci povsod po svetu, ničesar ne želijo bolj kot odrasti in biti podobni uspešnim odraslim, ki jih vidijo okrog sebe. Hrepenenje odrasti je močan motiv, ki se meša z nagonom po igri in raziskovanju ter zagotavlja, da otroci, če imajo priložnost, brez konca vadijo spretnosti, ki jih morajo razviti, da bi postali učinkoviti odrasli.



Kako bi lahko bila ta opažanja povezana z izobraževanjem v naši kulturi?


Naša kultura je seveda zelo drugačna od lovsko-nabiralskih. Najbrž dvomite, da bi spoznanja o izobraževanju, ki jih dobimo od lovcev in nabiralcev, lahko danes učinkovito uporabili v svoji kulturi. Spomnimo se, da lovci in nabiralci ne poznajo branja, pisanja in računanja; mogoče naravna sredstva učenja z lastno motivacijo ne delujejo za učenje tega trojega?

V naši kulturi, za razliko od lovsko-nabiralskih, obstaja nešteto načinov, kako se preživljati, in nešteto različnih naborov veščin in znanj, ki bi jih otroci lahko pridobili, zato je nemogoče, da bi otroci v vsakdanjem življenju neposredno opazovali vse te spretnosti odraslih. V naši kulturi so otroci večinoma ločeni od delovnega sveta odraslih, zato imajo manj priložnosti, da bi videli, kaj odrasli počnejo, in vključili te dejavnosti v svojo igro.

Vendar pa Peter Gray kljub temu zagovarja stališče, da isti naravni načini učenja, ki tako dobro delujejo za lovce in nabiralce, brez dvoma enako dobro delujejo za naše otroke, ko zagotovimo učno okolje, ki omogoča delovanje teh načinov. Takšno učno okolje predstavljajo demokratične šole. 

Primer novejše demokratično vodene šole je inovativna šola Lumiar. Več o demokratičnih šolah po svetu in o dokazih njihove izobraževalne uspešnosti pa v tem prispevku.


Vir:  https://www.psychologytoday.com/blog/freedom-learn

INOVATIVNA ŠOLA LUMIAR

Inovativnost in usmerjenost v prihodnost


Lumiar je inovativna, v prihodnost usmerjena šola. V raziskavi, ki so jo skupaj izvedli UNESCO, Stanfordska univerza in Microsoft, so izbrali Lumiar za eno izmed 12 najbolj inovativnih šol na svetu (edino v Braziliji). Raziskava je ocenila stotine šol po svetu, da bi uvedla podporni program, v katerem bi take šole, ki uporabljajo sodobno tehnologijo in gledajo v prihodnost, lahko sodelovale kljub svojim raznolikim kulturam. Na seznamu 12 šol, ki sodelujejo v programu, se je Lumiar uvrstila na prvo mesto.

Delo z angleščino tlakuje pot za vstop šole Lumiar v vesolje inovacij izobraževanja za otroke. Učenje tujega jezika – angleščine je zanje izjemno pomembno, ker hočejo omogočiti svojim učencem deljenje izkušenj, učenja in projektov z otroki iz drugih držav in z inovativnimi šolami po vsem svetu s pomočjo Digitalnega mozaika. V skladu s tem izvajajo številne projekte, ki zagotavljajo otrokom poglobljene izkušnje v angleščini. 

Izsek iz spletne strani http://lumiar.org.br/?lang=en

 
 Ozadje 


Šola Lumiar, ki jo je ustanovil podjetnik Ricardo Semler, je nastala v São Paulu v Braziliji leta 2003. Po tej uspešni pobudi je leta 2009 v mestu Santo Antônio do Pinhal nastala šola Lumiar International. Danes obstajajo tri šole Lumiar, financira pa jih Fundacija Ralston-Semler. Že od samega začetka njihova izobraževalna ponudba temelji na standardnem brazilskem učnem načrtu. 

Ralston in Semler vodita veliko podjetje (in ustanavljata nova), kjer že več desetletij razvijata poseben način vodenja – (skoraj) brez pravil. Postopno sta uvajala vse več svobode in samoodločanja za njuno osebje, na primer: Če opraviš svojo prodajno normo pred koncem tedna, prosim vzemi si prosto in se vidimo v ponedeljek; v mestu imamo več pisarn – delajte kjer želite, pač kjer je bližje vašemu domu ali vaši stranki in ni nama treba poročati, kje ste; nočeva vedeti, kdaj pridete v službo in kdaj odidete – od vas 'kupujeva' pravzaprav samo vaše delo, ne vašega časa. Uvajala sta možnosti kot je 'dodatni prosti dan v tednu v zameno za deset odstotkov manjšo plačo'. Skratka, v ljudeh vidita najpomembnejši vir in hočeta za njih čim bolje poskrbeti.

Pri tem ju vodi filozofija, da nam je dano samo eno življenje in da še nihče ni na smrtni postelji obžaloval, da ni preživel več svojega časa v pisarni, pri delu.
 
Ko sta tako dajala svojim zaposlenim vse več svobodne izbire, sta opazila, da ju še vedno veliko sprašujejo, prosijo za navodila in vodstvo. Kako človek pride do modrosti, je bilo njuno naslednje vprašanje. Očitno je treba ljudem začeti pri tem pomagati bolj zgodaj – vrtec bo ravno pravi čas. In tako se je porodila zamisel za šolo Lumiar.
 
Ustanovila sta fundacijo, ki zadnjih dvanajst let podpira tri šole, na začetku pa ju je vodilo isto vprašanje: Kako preoblikuješ šolo za modrost? »Eno je reči - reciklirati moramo učitelje, ravnatelji morajo narediti več... V resnici pa je to, kar počnemo z izobraževanjem, popolnoma zastarelo. Učiteljeva vloga je povsem zastarela. Zelo trapasto je iti od pouka matematike k uri biologije in od tam k uri o Franciji v 14. stoletju,« pravi Semler. 

Kako pa naj bi bilo? Združila sta ljudi, ki imajo radi izobraževanje, in jih vprašala: »Če bi povsem na novo oblikovali šolo, kakšna bi bila?«


Sklep je bil:

-Vlogo učitelja bomo razdelili na dva dela, en del vloge bo mentorstvo. Pomen besede mentor v stari grščini je 'skrbeti za otroka'; mentor se bo torej ukvarjal z vsem, kar se dogaja v otrokovem življenju, a ne bo poučeval v ožjem smislu, kajti »ne zanima nas tisto malo, kar veš v primerjavi z Googlom«. Semler hoče s tem povedati, da je vloga učitelja – mentorja mnogo več kot podajanje podatkov.

-V šolo bomo pripeljali ljudi, ki imajo dve stvari: strast in izvedenstvo, in to je lahko njihov poklic ali pa ne; starejše državljane, ki predstavljajo petindvajset odstotkov prebivalstva z modrostjo, ki je nihče noče več. Rekli jim bomo: »Naučite te otroke česarkoli, v kar res verjamete.«



Osebje


Učitelji v Lumiar International se delijo v dve skupini:

-Mentorji, ki zagotavljajo vodstvo in pomoč skupini učencev med njihovimi dejavnostmi ter imajo stike tako z njimi kot z njihovimi starši.

-Mojstri, ki so specializirani na številnih področjih znanja in so odgovorni za načrtovanje in koordinacijo učnih projektov ter za vrednotenje razvoja sposobnosti učencev, ki se jih udeležijo.
 
Mojstri in mentorji delajo kot tim ter uporabljajo informacijsko in komunikacijsko tehnologijo za bogatitev individualnega in skupinskega učenja.
 
Demokratično udeležbo, ki pomeni sodelovanje pri upravljanju vseh dejavnosti in situacij, udejanjajo s 'krogom', splošnim srečanjem, ki ga tedensko prireja skupnost, da bi na vseh ravneh uveljavila načela demokratičnega vodenja.

 

Prostori
 

Učenci, mentorji, mojstri in zaposleni si delijo veliko hišo v podeželski soseski Lageado v Santo Antôniu do Pinhal.
 
Notranjost je zasnovana za uporabo na veliko različnih načinov. Pomične stene omogočajo povečanje in zmanjšanje prostorov v skladu z načrtovanimi dejavnostmi. V interaktivni raziskovalni sobi imajo učenci dostop do knjig, digitalne table in sošolcev. Table so naslikane na stene, so prilagojene in umetniške; njihove teme so, na primer, morsko dno, živali na kmetiji in gozd.
 
Zunaj imajo učenci na voljo pokrite in odkrite površine. Table za slikanje in mize za umetniške dejavnosti so v notranjih prostorih. Zunaj učenci uživajo na igrišču in trati. Imajo tudi jezero, zaradi varnosti učencev povsem ograjeno, v katerem vsak dan pod nadzorom mentorjev hranijo ribe.

Čeprav vsi krožki uporabljajo vse površine, ima vsak svoj glavni učni prostor.


Hrana


Pomemben del dejavnosti Lumiar International je nudenje uravnotežene in naravne prehrane, najmanj industrijsko predelane, kot je mogoče. Kuhinjsko osebje vodi strokovnjak za prehrano, ki tudi pomaga načrtovati jedilnike. Pripravljajo jutranjo in popoldansko malico ter kosilo.
 
Šola ima dejavno vlogo v izobraževanju o prehrani ter ponuja veliko različnih živil in uravnoteženih diet, s čimer uvaja prehrano kot eno od osi zdravstvenega varstva.


 
Metodologija


Od leta 2003 šola izgrajuje in oblikuje svojo prakso, da bi zgradila šolsko kulturo, v kateri so otroci in odrasli vključeni v avtonomno učenje in so mu predani. Pristojni strokovnjaki leto za letom izpopolnjujejo metodologijo šole, pri tem pa cenijo interese in udeležbo učencev.
 
Za Lumiar je izobraževanje nenehen proces človeškega razvoja, ki ne vključuje samo kognitivnih vidikov, temveč tudi čustvene in socialne prvine, ki se udejanjajo s številnimi interakcijami posameznikov z njihovim človeškim in naravnim okoljem, v šoli in zunaj nje.
 
Šola je privilegirano učno okolje, ustvarjeno za zagotavljanje bogatih, fleksibilnih in spodbudnih učnih priložnosti, ki naj gojijo svobodo za učenje.
 
Šola Lumiar spodbuja avtonomijo učencev, hkrati pa jih spodbuja k odgovornosti za svojo izbiro, svoje odločitve in dejanja. Pozorno preučuje razvoj individualnosti v javnih in skupinskih prostorih. Zagotavlja sodelovanje, enake pravice, strpnost ter spoštovanje do različnosti in do razlik.


 
Učni načrt
 

V stavbi imajo digitalni mozaik, sestavljen iz šeststo ploščic, ki predstavljajo brazilski učni načrt. Tem vsebinam izpostavijo otroke do njihovega sedemnajstega leta. Spremljajo jih in k vsaki vsebini otrok lahko pristopi takrat, ko ga zanima. Skupine so starostno mešane, zato lahko na primer šestletnik dela skupaj z enajstletnikom, in to odpravi problem tolp in podobne težave, ki jih imajo šole sicer.
 
Imajo ocenjevanje od nič do sto odstotkov; vsakih nekaj ur ga sami opravijo z aplikacijo, dokler ne dosežejo vsaj 37 odstotkov tega, kar pri tej temi šola želi od njih, da bi šli v svet z dovolj znanja o tem. To so na primer tečaji nogometa ali sestavljanja koles. Poskusite ga narediti, ne da bi vedeli, da je pi 3.1416. Ne morete.
 
Učni načrt šole Lumiar temelji na spretnostih, do področij znanja pa pristopa z učnimi moduli in delavnicami. 
Od vrtca do osnovnega izobraževanja je temelj ravnanja vseh mojstrov in mentorjev ideja, da je potrebno obravnavati učence kot dejavne udeležence v njihovem učnem procesu. Z mislijo na to razvijajo projekte, module in delavnice v skladu z zanimanji vsake skupine in posameznika.
 
Na koncu vsakega dvomesečnega obdobja tim skupaj z učenci izvede ocenjevanje vseh tem, ki zanimajo vsakogar, in na podlagi tega načrtujejo. Tako se veščin in vsebin lotevajo primerno različnim kontekstom. Čeprav učni načrt Lumiar za referenco uporablja standarde brazilskega učnega načrta, ga v resnici sestavljajo v sodelovanju s samimi učenci.
 
Prepričani so, da učni načrt vključuje vse šolske prvine, ki jih izkusijo učenci. Pristop do dejavnosti, učni prostori in socialne interakcije so bistveni vidiki vsakdanjega življenja v šoli. Zato učenje poleg udeležbe v projektih, modulih in delavnicah poteka tudi v odnosu z mentorjem, mojstrom, zaposlenimi in vsemi drugimi učenci, s svobodo in z avtonomijo, zagotovljenima vsaki v proces vpleteni osebi, in v vseh načrtovanih in nenačrtovanih pogovorih.
 
Razumejo, da mora biti učni načrt živ in se postopno razvijati, ko ga vsakdo gradi in izkuša, z načrtovanjem in s spreminjanjem dejanj v skladu s potrebami in z zahtevami posameznikov in skupin. 



Učni moduli
 
To so področja izobraževanja. Vsako vsebuje številne teme, ki zanimajo učence, mojstri in mentorji pa jih ocenjujejo kot smiselne in potrebne.
 
Ti moduli se lahko razvijejo v daljša obdobja učenja, interesna središča, raziskovanje, obiske ali druge tipe dejavnosti, ki lahko vodijo k veliki obogatitvi znanja.


Branje sveta (Reading the world)
 
Učni modul Branje sveta vključuje učence v vsakodnevni proces branja časopisov in s tem spodbuja razprave, oblikovanje in izmenjavo mnenj o aktualnih temah, ki vse obogatijo. Dodaten namen modula je razviti in izboljšati veščine pisanja in branja, še posebej v povezavi s področji zanimanja učencev.


 
Delavnice


Delavnice so dodatne dejavnosti, ki poskušajo zagotoviti učencem specifične vsebine, potrebne za razvoj projekta po njihovi izbiri, in jim omogočijo izpiliti veščine, potrebne za skupino. Delavnice gojijo razvoj specifičnih spretnosti in širijo kulturni repertoar skupin.


 
Krog


'Krog' je splošni sestanek šole Lumiar. Vsi učenci, mentorji in zaposleni se udeležujejo tedenskega sestanka, kjer razpravljajo o različnih situacijah, ki se zgodijo v šoli, dosegajo soglasje o optimalnih rešitvah, načenjajo refleksivne teme in skupaj odločajo o izzivih, s katerimi se vsakodnevno srečujejo.



Krožki


V šoli Lumiar so otroci od vrtca do konca osnovne šole razdeljeni v krožke mešanih starosti.

Včasih se vse starostne skupine osnovnega izobraževanja udeležijo projekta (večstarostni projekti).
 
Odločitev šole Lumiar za metodo organiziranja po krožkih temelji na tem, da interakcije med različnimi starostmi bogatijo učne situacije in prinašajo horizontalno učenje, ki vključuje sodelovanje in partnerstvo.
 
Vsak krožek ima tutorja, ki vsak delovni dan ves čas vodi svojo skupino.
 
Krožek je sestavljen iz več starostnih skupin, učenci pa v vsakem krožku preživijo več kot eno leto, zato v tem obdobju opravljajo različne vloge: od novinca do izkušenega člana, od najmlajšega do najstarejšega, od pomočnika do tistega, ki potrebuje pomoč, od enakega vsem do drugačnega od vseh.
 
Med projekti, delavnicami in učnimi moduli vsakdo razkrije svojo individualnost v skupinskem okolju. 



Kaj je projekt
 

Projekt je delovna pot, ki zahteva udeležbo vsakega člana skupine v skladu z njegovimi sposobnostmi, da bi skupaj naredili izdelek, o katerem se vsestransko sporazumejo, ga načrtujejo in organizirajo.
 
K reševanju problemov usmerjene dejavnosti imajo naslednje značilnosti:
 
- vsakemu udeležencu se morajo zdeti smiselne in realistične;

- za vse udeležence morajo biti relevantne in/ali jim omogočati nova spoznanja;

- dejavnosti morajo biti smiselne glede na okoliščine učencev.
 
Projekt kot celota mora predstavljati izziv, biti privlačen, v čim večji meri spodbujati ustvarjalnost učencev ter sprožati kompleksne in smiselne umske procese.
 
V različnih kontekstih mora ponujati pogoje, v katerih lahko učenci ustrezno odločajo, imajo možnost sodelovanja in dela v skupinah ter jih predvsem spodbujati k ustvarjanju nečesa novega, vedno na etičen način. 



Zakaj delati s projekti?


Ker je to pot izobraževanja, ki spravi v prakso socialne veščine, kot so komunikacija, skupinsko delo, reševanje sporov, odločanje in vrednotenje procesa.
 
Projekt je namerna dejavnost z jasnim namenom, ki ob interakciji med učitelji in učenci udejanja enotnost.
 
V šoli Lumiar mojstri in učenci načnejo probleme in/ali teme, nato pa jih s skupnim procesom razprave in preučevanja spremenijo v projekte. Zato zelo cenijo vse predloge, ki vključujejo učence in jih spodbujajo k odgovornosti za svoje učenje in razvoj. 
 


Ocenjevanje


V šoli Lumiar imajo ocenjevanja konstruktivno naravo, katere namen je spodbuditi učenčev razvoj. Mentorji in mojstri ves čas pomagajo učencem ozavestiti, kaj se učijo, ali opaziti, kje so njihove težave.
 
Da bi ocenjevanje sprejeli in doživeli kot tako, si zelo prizadevajo pomagati učencem razumeti njihov učni proces in potrebo zavzeti stališče predanosti znanju.
 
Proces omogočata samo delo učencev ter ocenjevanje mentorjev in mojstrov; s tem je mogoče pripraviti vsevključujočo oceno na dosleden in globalen način kot sredstvo osvetljevanja učnega procesa. 



Kaj trenutno počne Ricardo Semler?


»Prizadevam si spraviti ta brezplačni šolski sistem v svet in ugotovljam, da ga - kako zanimivo - nihče noče zastonj. In tako sem deset let prepričeval javni šolski sistem, naj prevzame šolsko miselnost naših šol, ki so ocenjene s povprečno oceno 91 od 100. Ampak nihče tega noče zastonj. Mogoče bomo morali začeti zaračunavati, da bo potem napredovalo. Širitev tega sistema je ena od stvari, ki jih hočemo narediti,« je povedal na dogodku TED februarja 2015.
 
Je človek, ki si vse življenje postavlja nenavadna vprašanja. Pravi, da je eno najpomembnejših vprašanj Zakaj? Zakaj počnem, kar počnem? To vprašanje bi si moral vsak človek redno zastavljati, in na podlagi najdenega odgovora včasih tudi opustiti vse ter začeti nekaj povsem na novo - v kontekstu zavedanja, kako dragocena enkratna priložnost je življenje, in da je nadvse pomembno, kako ga preživimo.



Viri:

http://lumiar.org.br/?lang=en

https://www.ted.com/talks