Peter Gray: OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI

Vir: Unsplash

 
Narava je otroke ustvarila za samostojno izobraževanje


Kot odrasli imamo določene dolžnosti do svojih otrok in otrok sveta.

-Odgovorni smo za oblikovanje varnih, zdravih, spoštljivih okolij, v katerih se otroci lahko razvijajo. 
-Odgovorni smo za zagotavljanje primerne hrane, svežega zraka, nestrupenih prostorov za igro in veliko priložnosti za svobodno druženje z drugimi ljudmi v celotnem starostnem razponu. 
-Odgovorni smo za to, da jim dajemo zgled človeške prijaznosti.

Za nekaj pa nam ni treba skrbeti, in to je, kako izobraževati otroke.

Ni nam treba skrbeti za učne načrte, pouk, motiviranje otrok za učenje, testiranje in vse drugo, kar spada pod rubriko pedagogika. Porabimo raje to energijo za oblikovanje primernih okolij, v katerih se lahko otroci igrajo. Izobrazba otrok je njihova stvar, ne naša. Samo oni lahko to naredijo. Ustvarjeni so za to. Naša naloga glede izobraževanja je samo, da se umaknemo in pustimo, da se zgodi. Bolj, ko ga poskušamo nadzorovati, bolj ga motimo.

Ko rečem, da je izobraževanje odgovornost otrok in da so po naravi oblikovani za prevzemanje te odgovornosti, ne pričakujem, da boste temu preprosto verjeli. Živimo v svetu, v katerem ta trditev ni več očitna resnica, kot je bila nekoč. Živimo v svetu, v katerem skoraj vse otroke in mladostnike pošiljamo v šolo z začetkom pri vedno nižjih starostih in s koncem pri vedno višjih, in v katerem ima šola določen standardni pomen. Izobrazbo merimo z rezultati testov in uspehom pri napredovanju skozi šolski sistem, s stopnje na stopnjo. Torej je naravno, da skoraj samodejno razmišljamo o izobraževanju kot nečem, kar delajo v šoli strokovnjaki, usposobljeni v umetnosti in znanosti pedagogike, ki vedo, kako voditi otroke skozi korake, ki bodo spremenili njihov surovi potencial v izobražen izdelek.

Torej imam nalogo predložiti dokaze, ki podpirajo mojo trditev. Najbolj neposredni dokazi prihajajo iz okolij, kjer lahko vidimo otroke, ko se učijo sami, brez vsega tega, čemur pravimo šolanje. V nadaljevanju bom predstavil tri takšna okolja.


1. Predšolsko obdobje

Ogromen del izobraževanja otrok se zgodi, preden začnejo hoditi v šolo. Najočitnejši dokaz sposobnosti otrok za samostojno izobraževanje izvira iz opazovanja otrok v prvih štirih ali petih letih življenja, preden jih kdor koli poskuša česa sistematično naučiti. 

Pomislite, česa vsega se naučijo v tem obdobju: hoditi, teči, skakati, plezati. Spoznajo fizične lastnosti predmetov, ki so jim dostopni, in kako ravnati z njimi. Naučijo se svojega maternega jezika, kar je gotovo ena od najkompleksnejših umskih nalog, ki jih katero koli človeško bitje kadar koli obvlada. Naučijo se osnovne psihologije drugih ljudi – kako razveseliti druge, kako jih razjeziti, kako dobiti, kar potrebujejo ali želijo od njih.

Vsega tega se ne naučijo pri učnih urah, ki jih vodi nekdo drug, temveč v svobodni igri, s svojo nenasitno radovednostjo in naravno pozornostjo na vedenje drugih ljudi. Ne le, da jih vsega tega ni treba načrtno učiti - učenja vsega tega in še več jim ne moremo preprečiti, razen če bi jih same zaklenili v majhne, temne prostore.


2. Lovsko-nabiralske kulture

Otroci v lovsko-nabiralskih kulturah postanejo uspešni odrasli brez vsega, kar spominja na formalno šolanje. 

Skozi večino človeškega obstoja smo živeli v razmeroma majhnih nomadskih nabiralskih hordah. Naša osnovna človeška narava – vključno z našo igrivostjo, radovednostjo in vsemi drugimi biološkimi prilagoditvami na učenje – se je razvila v kontekstu tega načina življenja. 

Nekaterim skupinam lovcev in nabiralcev je uspelo z nedotaknjenimi kulturami preživeti do danes. Antropologi, ki so v 20. stoletju preučevali take skupine – v Afriki, Aziji, na Novi Zelandiji, v Južni Ameriki in drugod – so odkrili znatno podobnost v njihovih stališčih do otrok. V vseh teh kulturah se lahko otroci in mladostniki igrajo in sledijo svojim zanimanjem, brez vmešavanja odraslih, vsak dan od zore do mraka.

Prepričanje teh ljudi, ki izvira iz tisočletij izkušenj, pravi, da se mladi ljudje sami učijo z igro in raziskovanjem in potem, ko so pripravljeni, začnejo naravno uporabljati naučeno za namene, ki koristijo skupnosti kot celoti. Lovsko-nabiralski otroci z lastnim trudom pridobijo ogromno spretnosti in znanja, ki jih potrebujejo, da postanejo uspešni odrasli v svoji kulturi.


3. Netipične šole

Otroci v nekaterih "nešolskih šolah" v naši kulturi postanejo uspešni odrasli brez česarkoli podobnega konvencionalnemu šolanju.

Veliko let sem bil opazovalec otrok in mladostnikov v šoli Sudbury Valley v Framinghamu v Massachusettsu. Pred skoraj petdesetimi leti so jo ustanovili ljudje, katerih prepričanja o izobraževanju so zelo podobna prepričanjem lovcev in nabiralcev. Šola je namenjena mladim od četrtega leta do konca srednješolske starosti in sploh ni podobna tipični šoli.

Je demokratično okolje, v katerem imajo otroci dejansko enako moč kot odrasli in v katerem se učenci učijo samo z lastnimi dejavnostmi, ki jih usmerjajo sami. Predstavlja varno okolje, v katerem se lahko mladi ljudje igrajo, raziskujejo, prevzemajo odgovornost in se svobodno družijo z ostalimi vseh starosti. Ni testov, zlatih zvezdic ali drugih nagrad, pozitivnih ali negativnih ocen, obveznih vsebin ali nalog, prisile ali vabljenja otrok k učenju, niti pričakovanja, da je osebje odgovorno za učenje otrok.

Do zdaj se je na stotine mladih ljudi samih izobrazilo v tem okolju. In ne, ne postanejo lovci in nabiralci. Postanejo obrtniki, umetniki, kuharji, zdravniki, inženirji, podjetniki, pravniki, glasbeniki, znanstveniki, socialni delavci, oblikovalci programske opreme... Najdemo jih v raznovrstnih karierah, ki so cenjene v naši kulturi.



Opazovanje majhnih otrok pri učenju lahko sproži revolucijo v naših pogledih na izobraževanje


To, da učenje malčkov poteka naravno, ne pomeni, da poteka brez truda. Dojenčki in majhni otroci v učenje vložijo neverjetne količine energije. Njihove sposobnosti za vzdrževanje pozornosti, telesni in duševni napor ter premagovanje frustracij in ovir so izredne. 

Ko bo naslednjič v vašem vidnem polju otrok, mlajši od približno pet let, ga nekaj časa opazujte. Poskusite si predstavljati, kaj se v vsakem trenutku otrokovih stikov s svetom dogaja v njegovi glavi. Če si privoščite to razkošje, vas čaka priboljšek. Izkušnja vas lahko pripravi do razmišljanja o izobraževanju v povsem novi luči – luči, ki sije iz otroka namesto nanj. 

Vir: Družinski arhiv

 
Kaj so razvojni psihologi odkrili o učenju majhnih otrok:
 
 -Telesna vzgoja:

Vsako človeško bitje, ki pride na svet, vloži neznanski trud v učenje hoje. Raziskovalci so ugotovili, da malčki na vrhuncu učenja hoje v povprečju hodijo šest ur na dan in v tem času naredijo 9.000 korakov ter prepotujejo razdaljo 29 nogometnih igrišč. Ne poskušajo priti na noben določen kraj; hodijo zaradi hoje.

Na začetku samostojne hoje otroci pogosto padejo in se včasih poškodujejo; toda takoj se poberejo in poskusijo znova – in znova in znova in znova. Hoji sledijo tek, skakanje, plezanje, guganje in ostali načini gibanja. Ni nam treba učiti otrok česar koli od tega in nikakor nam jih ni treba motivirati. Moramo jim samo zagotoviti varne prostore za vajo. 


-Jezikovno učenje

Če ste se kdaj poskušali naučiti novega jezika kot odrasli, veste, kako težko je to. Naučiti se je treba na tisoče besed in nešteto slovničnih pravil. Kljub temu otroci do četrtega leta starosti bolj ali manj obvladajo materni jezik. Pri tej starosti v pogovorih kažejo veliko znanja o pomenih besed in slovničnih pravilih. Otroci, ki odraščajo v dvojezičnih domovih, se do četrtega leta naučijo obeh jezikov, pri tem pa jim uspeva razlikovati med njima.

Štiriletniki ne znajo opisati slovničnih pravil svojega jezika (tudi večina odraslih tega ne zna), vendar je njihovo prikrito znanje pravil očitno prepoznavno v njihovem govoru in razumevanju. K čisto novim samostalnikom dodajajo končnice oziroma pripone za množino, čisto novim glagolom dodajajo pripone za preteklik in kažejo razumevanje slovničnih kategorij v oblikovanju novih povedi.

Učenje jezika je, tako kot učenje hoje, igra. Otroka posrka vase, je intenzivno in se dogaja zaradi samega učenja. Majhni otroci se sprehajajo in poimenujejo stvari za zabavo, ne za kakšno drugo nagrado. In ko odraščajo, njihova igra z besedami postane vedno bolj zapletena, saj se spreminja v uganke, besedne igre in rime. Majhnih otrok ne moremo ’učiti’ jezika; lahko samo zagotovimo normalno človeško okolje, v katerem se ga lahko učijo in ga vadijo, torej okolje, v katerem lahko sodelujejo z ljudmi, ki govorijo. 

(Znani waldorfski pedagog Godi Keller pravi: "Otrok se jezika ne uči, temveč se jezik vraste v otroka oziroma otrok se vraste v jezik." In pa: "Otrok do približno sedmega leta se ne uči (samo) z možgani, ampak z vsem telesom. Zato je nujno, da se pri tem lahko giblje.")


-Učenje naravoslovja

Majhni otroci so izjemno radovedni do vseh vidikov sveta okrog sebe. Že v prvih dneh življenja dojenčki več časa porabijo za gledanje novih stvari kot za gledanje tistih, ki so jih že videli. Ko imajo dovolj koordinacije oko-roka, da lahko sežejo po predmetih, počnejo prav to – ves čas. 

Šestmesečni dojenčki preučijo vsak nov predmet, ki ga lahko dosežejo, na načine, ki so ravno pravšnji za spoznavanje njegovih fizičnih lastnosti. Stiskajo ga, preprijemajo iz roke v roko, si ga ogledujejo z vseh strani, vtikajo v usta, tresejo; spuščajo ga in gledajo, kaj se bo zgodilo; in ko se zgodi kaj zanimivega, poskušajo to ponoviti, kot bi hoteli dokazati, da ni srečno naključje. Glejte šestmesečnega dojenčka v akciji, in videli boste znanstvenika.

Glavni cilj tega raziskovanja je naučiti se obvladovati svoje okolje. Veliko poskusov je pokazalo, da dojenčke in majhne otroke veliko bolj zanimajo predmeti, katerih dejanja lahko nadzorujejo, kot tisti, ki jih ne morejo nadzorovati. Na primer, glasbeni predvajalnik, ki ga lahko z nekaj truda vklopijo in izklopijo, je zanje veliko zanimivejši kot tak, ki se vklaplja in izklaplja sam ali ga upravlja odrasla oseba. Še posebej jih taki objekti privlačijo v obdobju, ko se jih učijo upravljati. Ko se naučijo nadzorovati predmet in so izčrpali vse možnosti dela z njim, jih pogosto neha zanimati. Zato lahko kartonska škatla, v kateri je bila kičasta igrača, ki je ne moreš upravljati, otroka zanima dlje kot igrača.

Nagon ugotoviti, kako stvari delujejo in kako jih obvladovati, se ne konča z zgodnjim otroštvom; nadaljuje se, dokler lahko otroci in odrasli svobodno hodijo po svojih lastnih poteh. Ta zagon je temelj znanosti. Nič ga ne uniči hitreje kot okolje, v katerem vsakomur povedo, kaj mora početi s predmeti in kako naj to naredi. 

Zabava pri znanosti je v odkritju, ne v znanju, ki sledi. To drži za vse nas, ne glede na to, ali smo šestmesečni dojenčki, ki raziskujejo obesek, dvoletniki, ki raziskujejo kartonasto škatlo, ali odrasli znanstveniki, ki raziskujejo lastnosti fizičnega delca ali encima. 

Nihče se ne loti znanosti zato, ker mu je všeč, da mu povedo odgovore na vprašanja nekoga drugega; znanosti se lotijo, ker radi odkrivajo odgovore na svoja vprašanja. Zato naša standardna metoda usposabljanja ljudi v znanosti nikoli ne naredi iz njih znanstvenikov. Ti, ki postanejo znanstveniki, to postanejo kljub takemu usposabljanju.


-Socialna in moralna vzgoja

Še bolj kot fizično okolje otroke osupne socialno okolje. Po naravi jih privlačijo drugi, še posebej tisti, ki so malo starejši in sposobnejši od njih. Hočejo početi, kar počnejo ti. Želijo se tudi igrati z drugimi. Socialna igra je prvotno naravno sredstvo socialne in moralne vzgoje vsakega otroka.

Z igro se otroci naučijo shajati z drugimi. Pri igri morajo upoštevati potrebe drugih otrok, se naučiti videti z gledišča drugih, sklepati kompromise, se pogajati o razlikah, nadzorovati svoje impulze in ustreči drugim, da bi jih obdržali kot tovariše v igri. Vse to so težke lekcije, ki se jih moramo vsi naučiti, če naj živimo srečno življenje. 

Teh naukov otrokom ne moremo dati; lahko jim samo dopustimo, da se igrajo z drugimi in sami izkusijo posledice svojih socialnih uspehov in neuspehov. Močan notranji gon po igri z drugimi motivira vsakega normalnega otroka za vztrajno poskušanje, da bi pri igri shajal z drugimi. Če se ne razumeš z drugimi, to konča igro, in ta naravna posledica je močna učna izkušnja. Nobeno predavanje in nobeni besedni nasveti ne morejo nadomestiti te izkušnje. 

Vir: https://www.psychologytoday.com/blog/freedom-learn

Kako se lovsko-nabiralski otroci brez šol naučijo,kar morajo vedeti, da postanejo učinkoviti odrasli v svoji kulturi?

 
In zakaj bi nas to zanimalo? 

Zato: Sto tisoče let, vse dokler niso iznašli kmetijstva (pred samo 10.000 leti), smo bili vsi lovci in nabiralci. Naši človeški instinkti, vključno z vsemi instinktivnimi načini, na katere se učimo, so nastali v kontekstu tega načina življenja.

Narobe bi bilo misliti, da izobraževanje za lovce in nabiralce ni velik problem, ker se jim ni treba veliko naučiti. V resnici se morajo naučiti ogromno.

Da bi postali učinkoviti lovci, morajo dečki spoznati navade dvesto ali tristo vrst sesalcev in ptic, ki jih lovijo; vedeti morajo, kako izslediti tako divjad s pomočjo najmanjših namigov; brezhibno morajo znati izdelovati lovsko orožje, kot so loki in puščice, pihalniki, pasti ali mreže; in biti morajo izredno spretni pri uporabi teh pripomočkov.

Da bi postale učinkovite nabiralke, se morajo deklice naučiti, katere izmed neštetih različic korenin, gomoljev, oreškov, semen, sadežev in zelenjave v njihovem okolju so užitne in hranljive, kdaj in kje jih najti, kako jih izkopati (za korenine in gomolje), kako učinkovito pridobiti užitne dele (za žito, oreške in nekatere rastlinske vlaknine) in, v nekaterih primerih, kako jih pripraviti, da postanejo užitni ali da se poveča njihova hranilna vrednost. Te sposobnosti vključujejo telesne spretnosti, izpiljene z leti vaje, ter sposobnost zapomniti si in uporabiti neznansko zakladnico skupnega besednega znanja o hrani, dodajati k njej in jo spreminjati.

Poleg tega se morajo lovsko-nabiralski otroci naučiti orientirati na ogromnem ozemlju, kjer iščejo hrano, graditi koče, prižigati ogenj, kuhati, se braniti pred plenilci, napovedovati spremembe vremena, zdraviti rane in bolezni, pomagati pri porodih, skrbeti za dojenčke, vzdrževati harmonijo v skupini, se pogajati s sosednjimi skupinami, pripovedovati zgodbe ter izvajati glasbo, plese in obrede svoje kulture. 

Ker je malo specializacije, razen moških kot lovcev in žensk kot nabiralk, mora vsaka oseba pridobiti velik del skupnega znanja in spretnosti kulture.


Antropologi so odkrili te glavne zakonitosti v učenju otrok v lovsko-nabiralskih kulturah:

-Otroci se vsega tega naučijo, ne da bi jih poučevali.

Odrasli člani skupnosti ne sestavljajo učnega načrta ali poskušajo motivirati otrok za učenje, predavati ali spremljati napredka otrok. Ko jih raziskovalec vpraša, kako se otroci naučijo, kar morajo vedeti, odrasli lovci in nabiralci vedno odgovorijo z besedami, ki v bistvu pomenijo: "Sami se naučijo z opazovanjem, igro in raziskovanjem." 

Občasno lahko kdo od odraslih ponudi nasvet ali pokaže, kako kaj narediti bolje, na primer, kako oblikovati konico puščice, vendar otrok tako pomoč dobi samo, ko si je očitno želi. Odrasli ne začenjajo ali usmerjajo dejavnosti otrok ali se vmešavajo vanje. Odrasli ne kažejo nobene zaskrbljenosti za izobrazbo svojih otrok; tisočletja izkušenj so pokazala, da so otroci izvedenci za samostojno izobraževanje.


-Otrokom privoščijo ogromno časa za igro in raziskovanje.

V opazovanih lovsko-nabiralskih kulturah so se otroci do poznih najstniških let lahko igrali večino dneva, če ne ves dan.

Svoboda slediti svojim zanimanjem, ki jo uživajo lovsko-nabiralski otroci, deloma izvira iz razumevanja odraslih, da je to najzanesljivejša pot do 'izobrazbe'. Izvira tudi iz splošnega duha enakopravnosti in osebne avtonomije, ki vlada v lovsko-nabiralskih kulturah in za otroke velja prav toliko kot za odrasle. Odrasli lovci in nabiralci gledajo na otroke kot na popolne posameznike s pravicami, primerljivimi s pravicami odraslih. Pričakujejo, da bodo otroci na lastno pobudo začeli prispevati h gospodarstvu horde, ko bodo razvojno pripravljeni za to. Ni treba pripraviti otrok ali kogar koli drugega do tega, da počne, česar noče. Zanimivo je pomisliti, da so se naši nagoni po učenju in prispevanju k skupnosti razvili v svetu, v katerem so nagonom zaupali!


-Otroci opazujejo dejavnosti odraslih in jih vključijo v svojo igro.

Lovsko-nabiralski otroci niso nikoli izolirani od dejavnosti odraslih. Neposredno opazujejo vse, kar se dogaja v taboru – priprave na selitev, postavljanje koč, izdelavo in popravljanje orodja in drugih predmetov, pripravo in kuhanje hrane, skrb za dojenčke, ukrepe proti plenilcem in boleznim, opravljanje in razprave, prepire in politiko, plese in praznovanja. Včasih spremljajo odrasle na nabiralskih pohodih in okrog desetega leta starosti začnejo fantje občasno spremljati moške na lovskih pohodih.

Otroci ne samo opazujejo vse te dejavnosti, temveč jih tudi vključijo v svojo igro in se z njo izurijo v teh dejavnostih. Ko odraščajo, se njihova igra postopno spremeni v resničnost. Ni ostre ločnice med igrivo in resnično udeležbo v cenjenih dejavnostih skupine.

Nikomur ni treba ukazovati otrokom ali jih spodbujati, naj počnejo vse to. To počnejo naravno, ker si, tako kot otroci povsod po svetu, ničesar ne želijo bolj kot odrasti in biti podobni uspešnim odraslim, ki jih vidijo okrog sebe. Hrepenenje odrasti je močan motiv, ki se meša z nagonom po igri in raziskovanju ter zagotavlja, da otroci, če imajo priložnost, brez konca vadijo spretnosti, ki jih morajo razviti, da bi postali učinkoviti odrasli.



Kako bi lahko bila ta opažanja povezana z izobraževanjem v naši kulturi?


Naša kultura je seveda zelo drugačna od lovsko-nabiralskih. Najbrž dvomite, da bi spoznanja o izobraževanju, ki jih dobimo od lovcev in nabiralcev, lahko danes učinkovito uporabili v svoji kulturi. Spomnimo se, da lovci in nabiralci ne poznajo branja, pisanja in računanja; mogoče naravna sredstva učenja z lastno motivacijo ne delujejo za učenje tega trojega?

V naši kulturi, za razliko od lovsko-nabiralskih, obstaja nešteto načinov, kako se preživljati, in nešteto različnih naborov veščin in znanj, ki bi jih otroci lahko pridobili, zato je nemogoče, da bi otroci v vsakdanjem življenju neposredno opazovali vse te spretnosti odraslih. V naši kulturi so otroci večinoma ločeni od delovnega sveta odraslih, zato imajo manj priložnosti, da bi videli, kaj odrasli počnejo, in vključili te dejavnosti v svojo igro.

Vendar pa Peter Gray kljub temu zagovarja stališče, da isti naravni načini učenja, ki tako dobro delujejo za lovce in nabiralce, brez dvoma enako dobro delujejo za naše otroke, ko zagotovimo učno okolje, ki omogoča delovanje teh načinov. Takšno učno okolje predstavljajo demokratične šole. 

Primer novejše demokratično vodene šole je inovativna šola Lumiar. Več o demokratičnih šolah po svetu in o dokazih njihove izobraževalne uspešnosti pa v tem prispevku.


Vir:  https://www.psychologytoday.com/blog/freedom-learn