AVTORITETA IMA VEDNO PRAV (ANEKDOTA)

💨Za skupinico učencev drugega triletja, ki obiskujejo ekološki krožek, učiteljica organizira ogled nečesa na lokaciji, oddaljeni od šole deset do petnajst minut hoje. Ko pride čas za odhod, pa učiteljico zadrži nekaj nepredvidenega. Za spremljanje skupine zato hitro najde drugega učitelja, učencem pa še posodi svoj dežnik, ker kaže na dež. Učitelj s tem zadnjim dejstvom ni seznanjen. Vidi samo, da se učenci prepirajo, ker nihče noče nositi nekega dežnika, saj ne dežuje. Predlaga jim, da ga nosijo vsak del poti. Ko ’del poti’ mine, nihče noče prevzeti dežnika od učenca M., ki ga je bil pred šolo edini pripravljen vzeti v roko. M.-u niti ni preveč težko nositi dežnika, ampak učitelju je veliko do tega, da se uresniči njegov predlog. Reče M.-u, da naj pač vrže dežnik v grm ob cesti, potem pa ga bo tisti, od kogar je, že hotel pobrati.

M. odpre usta, da bi pojasnil, ampak učitelj je odločen in ga ne pusti do besede. M. še enkrat poskusi ugovarjati z »ampak ...«, ampak učitelj je trdno odločen, da ne bo dopustil nobenega ugovora. Učenec uboga in odvrže dežnik.

Nekaj minut pozneje: učitelj koraka ob cesti nazaj, da bi pobral dežnik svoje sodelavke.💦

Vir: Pixabay

Dogodek se je pripetil pred nekaj leti nekje v Sloveniji. 😉

Čeprav šola prenekaterim staršem povzroča sive lase (Se tudi vam meša zaradi šole?), se včasih lahko na njen račun tudi nasmejimo. Priporočam vam, da to naredite čim večkrat.

KO JE ŠOLA VIR TEŽAV ...

"Ljudje zelo redko doživimo, da nas nekdo resnično posluša in sliši. To še posebej velja za ljudi v najstniški dobi. Redki mladostniki imajo izkušnjo biti slišani."

Pred dobrim letom sem napisala predgovor h knjigi pedagoginje Manje Kristanc:
Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da.
Objavljam del predgovora. 

Vir: http://manja360.si

Šola temelji na zunanji motivaciji
 
"Kadar gremo odrasli na strokovna izobraževanja in izpopolnjevanja, si praviloma lahko iz široke palete ponujenih vsebin izbiramo tiste, ki so nam blizu. Nekateri obiskujemo tudi seminarje in delavnice, ki nam pomagajo do večje kvalitete življenja in osebne rasti. Na teh izobraževanjih smo visoko motivirani za pridobivanje novih znanj in željno vpijamo vsako besedo. Kdaj pa kdaj se zgodi, da nas predavatelj razočara ali tema preprosto ni tisto, kar smo pričakovali – takrat lahko predčasno zapustimo prizorišče ali pa se zaposlimo po svoje, na primer z brskanjem po telefonu ali tablici. Nihče nas zaradi tega posebej ne obsoja, kaj šele kaznuje.

Za osnovnošolce in dijake je stvar popolnoma drugačna. Vsebin in predavateljev si ne morejo izbirati, a prisotnost je zanje obvezna; od njih se pričakuje tudi aktivno delo pri pouku ter učenje in opravljanje dodatnih nalog še doma. Če pri učnih urah pokažejo nezanimanje ali se zaposlijo po svoje, sledijo posledice – najmanj ustno opozorilo, neredko s prizvokom obsojanja in užaljenosti. Če učenec pokaže nepripravljenost sodelovati pri katerikoli od obveznih šolskih vsebin, si s tem prisluži neodobravanje odraslih, in v kolikor pri tem vztraja daljši čas, je deležen sankcij. Le-te se stopnjujejo na birokratsko predpisan način in toliko časa, dokler upornik ne popusti in se vda zahtevam. V srednji šoli pa je včasih rezultat takšnega ’spopada’ tudi opustitev šolanja.

Predvsem osnovno, pa tudi poklicno in srednje šolanje torej temeljijo na načelih  prisile, kaznovanja in nagrajevanja. To so vztrajni poskusi motiviranja od zunaj, medtem ko humanistična znanost že dolgo ve, da je edina resnična in trajna motivacija tista, ki izvira od znotraj, iz človeka.

Vir: pexels

 
Vsako vedenje nekaj sporoča

Vsako človeško vedenje je rezultat notranjih stanj in procesov: samospoštovanja, vrednot, prepričanj, stališč, razmišljanj, občutij ... Notranjih stanj in procesov v človeku ne moremo videti, lahko pa o njih sklepamo iz njegovega vedenja, vključno z govornim sporočanjem. Vedenje torej vedno nekaj sporoča.

Vedenje šolarjev – nezanimanje, nesodelovanje, odpor do učenja in do šole, motenje pouka, nesramnost, špricanje, pa tudi njihove psihosomatske težave, ki so na splošno v porastu – vse to so pomembna sporočila, ki pa jih odrasli svet noče slišati. Najsi sporočajo svoje stiske posredno - preko vedenja, ali pa neposredno, z besedami kot »šola je brez veze, dolgčas, učenje se mi upira, ...« vedno znova naletijo na gluha ušesa ali kvečjemu na obsojanje, ker se počutijo tako, kot se. Njihova beseda enostavno ne velja, njihov glas ne šteje. Potem pa se čudimo, da so nemotivirani in uporniški.

To, kar bi moralo biti slišano kot pomembno sporočilo, se obravnava kot nezaželjeno vedenje, ki ga je treba odpraviti. Ne poglobimo se v resnični izvor problemov.

Če bi si odrasli dovolili zares slišati ta sporočila, potem bi morali veliko spremeniti pri sebi, pri svojem načinu dela z mladimi, in v šolskem sistemu. To pa je zahtevno in zoprno, zato je lažje zatiskati ušesa in oči še naprej, zraven pa se vztrajno pritoževati, kako nemogoči so mladi in kako težko je z njimi.

Manja Kristanc se zaveda, da mladi niso slišani. Nekje v knjigi pravi: »Ljudje zelo redko doživimo, da nas nekdo resnično posluša in sliši. To še posebej velja za ljudi v najstniški dobi. Redki mladostniki imajo izkušnjo biti slišani. Odrasli smo precej hitri in impulzivni pri tem, da najstnikom ves čas govorimo, kaj naj delajo in kako naj to počnejo; s tem pa nenamerno ubijamo motivacijo in samostojnost, ki si jo tako želimo vcepiti v svojega otroka.«

Odlika Manjine knjige je tudi v tem, da izpostavi pomen odnosov, poslušanja in sprejemanja, ter da jasno razčisti nekaj temeljnih pojmov: Motivacija je stvar odnosa in vrednot, ne pa besedovanja, nagrad in kazni ali morda prisile. Tudi odpor je značilnost odnosa, ne pa lastnost posameznika. Sprejemanje ni isto kot strinjanje. Kaznovanje ne prinaša zaželjenih učinkov, ampak stvari še poslabša.

Staršem, pedagogom in vsem drugim odraslim, ki imate kakorkoli opraviti z otroki in mladino, predlagam, da nagrajevanje, kaznovanje in druge metode vplivanja od zunaj postavite v kot in se posvetite kvaliteti odnosov. Pri tem gre v resnici za delo na sebi: Urimo se v poslušanju, v sprejemanju brez presojanja, v empatičnem vodenju ... Če nam otroci nočejo slediti, se vprašajmo, kaj manjka našemu vodstvu, in ne, kaj vse je narobe z otroki. Delo z otroki je tako naša velika priložnost za osebno rast in razvoj." 


 

PA ZAKAJ SE MORAJO TO UČITI?

V moji facebook skupini o šolstvu veliko kritiziramo in se pritožujemo, jezimo … Vedno bolj sem prepričana, da upravičeno (veliko berem in raziskujem o razvoju izobraževanja po svetu), čeprav se mnoge pritožbe lahko zdijo malenkostne ali neutemeljene – z določenih vidikov. 

Vir: www.pexels.com

»Je vam sploh kdaj kaj prav? Se res morate vtikati v čisto vsako malenkost? Pustite vendar učiteljem, da delajo svoje delo, oni so strokovnjaki!«, se glasijo očitki tistih, ki se jim zdi šolstvo dokaj v redu, če bi le ne bilo sitnih, zahtevnih staršev in razvajenih otrok, ki nočejo sodelovati in ubogati.

Na to sem enkrat ali dvakrat že odgovorila s pojasnilom, da vsi starši res ne znajo artikulirano naglasiti, kaj točno ni prav, ampak nejasno čutijo, da sistem otroke maliči, da šolanje ni v njihovo dobro. Sama premorem nekaj strokovnega znanja s področja duševnosti, a prav tako nisem znala tako jasno govoriti o problematiki, dokler nisem začela preučevati verodostojnih virov, ki so ne le potrdili moja razmišljanja, ampak me tudi opremili z argumenti, razlagami, pojmi (postopek še traja!). Pred tem sem se, tudi sama čustveno vpletena preko treh otrok, znala predvsem hudovati in godrnjati. Torej, kar želim povedati, je: marsikaj se zdi zgolj starševsko dlakocepstvo in pretirana zaščitniškost, ker ljudje ne znajo bolje izraziti, niti pri sebi opredeliti, kaj jih zares moti, jezi in skrbi … ’Zapičijo se’ v navidezne malenkosti, vsako zrno graha na šolski klopi jih tišči. V ozadju tega je starševska intuicija, da za otroka ni dobro, kar šola dela z njim in iz njega, da to ni dobra priprava na življenje, da nastaja neka škoda. Šolanje kot celota je slabo, ker pa tega ne znajo jasno opredeliti, kaj šele izraziti, se spotikajo ob ’malenkosti’, ki velikokrat niti to niso, razen za ljudi z izredno nizkimi standardi.

Pogosto se na primer pojavijo vprašanja glede določene šolske snovi:

- Pa zakaj se morajo to učiti?

- Zakaj morajo to znati?

- Jim bo to sploh kdaj koristilo?
 
Menim, da so tudi ta vprašanja odraz nejasnih slutenj, da šola otroka ne pripravlja na življenje, ampak celo ovira njegov naravni razvoj. Še posebej pa so upravičena v primeru otrok z učnimi težavami, ker v resnici ni nobene potrebe, da se otrok nauči TOČNO TO, sicer ne more napredovati v naslednji razred, oziroma mu grozi kakšna druga huda katastrofa. Ko rečem, da ni nobene potrebe, nimam v mislih učnih načrtov in minimalnih standardov, ampak življenje. Za življenje se nam v resnici ni nujno naučiti ničesar, kar nekdo reče, da to bomo pa enkrat še rabili, oziroma da to spada pod nujna znanja, splošno izobrazbo in tako naprej … Ker mi smo se vse to naučili, pa večino tudi pozabili, še preden bi lahko prišlo ’v uporabo’. In je isto, kot če se ne bi naučili. Ko pride situacija, da neko znanje potrebujemo, ga pač poiščemo takrat. Znanje je vedno dosegljivo, nikamor ne uide. Še posebej v današnjem času! Ves čas pa tule govorim – ne o pravem učenju, ampak o vsiljenem učenju. O tistem učenju, ki ga otrokom v šolah kot žlico grenkega zdravila potiskajo v usta.

Nekaj povsem drugega pa je učenje iz veselja, iz zanimanja, iz lastne želje. O, to je nekaj čisto drugega! Vsi otroci se rodijo z nagonom po učenju, po raziskovanju sebe in sveta okrog sebe. Dokler otrokom pustimo, da se učijo, kar se sami želijo, se noben ne neha učiti. Noben! In seveda niti približno ni razloga za bojazen, da se brez prisile ne bodo naučili ’pravih’ stvari oziroma sploh nič pametnega. 




Ta sestavek sem želela napisati zato, ker me je zmotilo, da so avtorji objav in komentarjev v stilu »pa zakaj morajo to znati?« pogosto deležni očitka, da so proti vsakemu znanju, da jim ni mar za splošno izobrazbo, da smo ravno zato narod tepcev, da znanje ni več nobena vrednota … Mislim, da starši in ostali v resnici zastavljajo ta vprašanja zaradi tega, ker jih moti vsiljevanje zabetoniranega nabora ’znanj’, vključno z vnaprej določenimi pravilnimi odgovori in edinim pravilnim postopkom, po katerem se sme do odgovora priti, če gre za matematiko. Čuteči starši, četudi ne preučujejo, kaj so ’veščine 21. stoletja’ in podobno, v sebi vedo, da to ni pravo učenje, kakršno bi otroku pomagalo vzcveteti in uresničiti njegov potencial. Saj tudi vidimo, kako nam otroci z leti šolanja pred očmi venejo in izgubljajo svoj prvotni žar.

Menda ne mislite, da bi starši toliko spraševali in se v vse ’vtikali’(na ’siten’ način), če bi otroci prihajali iz šole večinoma srečni, zadovoljni, navdušeni nad tem, kar so se učili? (Ups, že spet sem pozabila, da življenje ni potica!)

Naj omenim samo še en absurd – za potrebe šolstva se morajo vsi otroci učiti isto, znati isto, dovoljeno je le odstopanje v količini (globini) naučenega v razponu petih stopenj. (Dovoljeno se je razdeliti na zgube, zmagovalce in povprečneže.) Čemu bi družba potrebovala ljudi, ki vsi znajo iste stvari? Ampak že spet se pritožujem neupravičeno, saj od 15. leta naprej jim je pa dovoljeno, da se usmerijo v različne po-klice. Potem, ko so morali devet let te notranje klice k lastni biti marljivo dušiti. 

Spomniti želim še na to, kako potem v takšnih debatah vsak forsira tisto, kar se je sam z lahkoto in veseljem naučil, veselo zanikujoč kakršnokoli drugo možno realnost. Tisti, ki so se radi in z lahkoto učili pesmice na pamet, so ogorčeni nad vprašanji, zakaj se jih je sploh treba učiti. To vendar mora biti tako! (Vprašanje je lahko postavljeno zato, ker nekomu predstavlja učenje pesmic na pamet neznansko muko, ali pa iz čiste radovednosti: zakaj je dobro, da se učimo pesmice na pamet? Slednje znajo še posebej učitelji hudo zameriti.)

Tisti, ki imajo radi številke, se jezijo na starše otrok, katerim številke nikakor nočejo sesti v možganske vijuge, pa zato starši boječe preverijo, če morda pa vseeno ni smrtna sila znati kvadrate števil od 11 do 20 na pamet, ali če je morda kakšna možnost, da se njihov potomec ne bo cvrl v peklu, če bo slučajno vse življenje ob vsaki priliki računal s kalkulatorčkom namesto na pamet. Poštevanko pa ja vsak mora znati!

Nekatere otroke šola naravnost ubija, drugi se sistemu uspejo dobro prilagoditi (takih je nekje med 15 in 30 odstotki) ali jim je celo všeč, tretji so nekje vmes. Starši drugih in tretjih znajo napasti starše prvih, da pretiravajo, da tako hudo pa spet ni.


Ljudje sicer res lahko živijo brez okončin, ali z nedelujočimi udi, brez vida ali brez sluha ali obojega, brez marsičesa gre, ob vsem napredku dandanes. Ampak, da ne bi znali poštevanke na pamet, vsak rezultat v treh sekundah, in vsaj kakšno kitico Krsta pri Savici, si ni mogoče zamisliti. Pravite, da si nekateri res težko zapomnijo? Pa naj se učijo vse dni! Kaj pa rabijo še drugega? 
 
Internist kardiolog mi je v pogovoru povedal, da je sam kot otrok v šoli užival, na vseh stopnjah. Všeč mu je bilo vse, od učenja do odnosov. To je njegova izkušnja, ki pa je ne posplošuje in ne vsiljuje drugim, kot da je edina možna. Ko sta z ženo, pediatrinjo, dobila svoja otroka, potem ko sta spoznala različne dele sveta in različne aspekte življenja in učenja, sta se odločila, da za svojo hčer in sina želita nekaj drugega kot je sedeča in na pritisku temelječa javna šola, saj verjameta v naravno učenje. Govorim o dveh od štirih glavnih ustanoviteljev Središča za naravno učenje Samorog v Sori pri Medvodah, Petru in Anji Radšel.


Vrednota znanja
 
Vendarle je znanje vrednota sama po sebi in morali bi ga ceniti na ta način; znanje nas oblikuje in bogati kot ljudi; ni prav, da v njem iščemo zgolj uporabno vrednost, pravijo nasprotniki spraševalcev »pa-zakaj-bi-to-sploh-morali-znati«. Spraševalci so v njihovih očeh krivci za nizko vrednotenje znanja in slabo izobraženost naše družbe nasploh, in zaviralci obupnega prizadevanja šolnikov, da bi vendarle nekaj spravili v butice lenih, razvajenih, uporniških šolarjev.
 
Ta slika je povsem popačena. V resnici šolstvo s svojim nemogočim prisiljevalskim načinom poučevanja privzgaja odpor do znanja, naravnost uničuje vsem ljudem prirojeno ljubezen do učenja. Spraševalci hočemo, da se to preneha. Otroci in mladi naj dobijo nazaj svobodo, da se učijo v skladu z lastnimi interesi, v čustveno varnem in spodbudnem okolju, kjer je na voljo dovolj kvalitetnih virov, vključno s kompetentnimi odraslimi mentorji in facilitatorji (ne predavatelji). Ne fantaziram, ampak govorim o samovodenem učenju (Self-Directed Learning), ki je na veliko krajih po svetu že povrnilo znanju in učenju njuno pravo vrednost in značaj. Centri samovodenega učenja, skupaj z demokratičnimi in še nekaterimi drugimi šolami, so nekakšni rajski otočki v oceanu klasičnih šol, v katerih otroci množično govorijo »Sovražim učenje! Sovražim šolo!« Ni razloga, da se rajski otočki ne bi razširili na ves ocean, če bo le v svetu izobraževanja prevladal razum nad prastarimi dogmami.

Več o tem pišem v knjigi Šola, kam greš?
Informacije o knjigi najdete TUKAJ.

KO V ŠOLI RESNO ZAŠKRIPLJE

Maj in junij sta meseca, ko v mnogih družinah s šolskimi otroki vlada napetost, stres, tesnoba, strah ... Takoj po prvomajskih počitnicah so se tudi na spletu začela pogosteje pojavljati vprašanja staršev: kaj naj naredimo? 

Izbrala sem tri objave iz facebook skupin, ki nakazujejo na en segment šolske problematike: Apatičen in odklonilen odnos do šole pri mlajšem najstniku, z bistvenim znižanjem ocen. Spodaj bom poskusila podati nekaj smernic, kje in kako iskati rešitev iz te situacije; upam, da bodo vsaj malo v pomoč.


1. Sin mojega partnerja, star 12 let, je čisto zabluzil v šoli. Če bi danes zaključili ocene, bi ponavljal, na začetku šolskega leta pa je imel trojke in štirice. Učiti se mu ne da, če delaš z njim, mu je to dejansko potuha. Ne zaležejo ne lepe besede ne prošnje, prav tako pa tudi ne kreg. Ne bi rad ponavljal, a vseeno dobim občutek, kot da mu je vseeno. Živi pri svoji mami, a trenutno tudi ona ne ve, kako se lotiti tega. Potuha mu je tudi to, ker se zaveda, da mu je do zdaj vseeno uspelo se rešit in tudi tokrat računa na to, da bo že nekako zvozil oziroma se ne zaveda resnosti problema. Kako pristopiti? S partnerjem se poskušava z njim pogovarjati, ugotoviti, kaj se dogaja z njim, pove ne veliko, žal tudi laže in prikriva, tako da res malo tavamo v temi, kaj narediti in kako ukrepati.

Predvsem me zanima, kako pristopiti k otroku, ker s trenutnim obnašanjem kaže, da mu je za vse vseeno. Ne drži se dogovorjenih planov, tudi ko sediš ob njem, npr. pri matematiki, in mu daš točna navodila, naj piše vse račune - jih ne, ampak računa na pamet, največkrat narobe... To je samo en od primerov. Tega ne dela samo meni (ko je pri nama, se jaz učim z njim), ampak počne svoji mami podobno.

Komuniciramo itak vsi štirje (tudi partner od fantove mami kot tudi jaz) in vsi delamo za isti cilj-želimo pomagati fantu, primarno zdaj, da naredi razred in seveda tudi, da se odkrije vzrok vsemu temu. A se je fant zelo zaprl vase in trenutno vsi malo tavamo v temi, zato je vsak nasvet dobrodošel.

* * *
 
2. Moj nečak je isti kot vi opisujete. Moj brat in njegova žena sploh ne vesta več, kaj bi naredila. Hodi k psihologu v šoli in k psihologu v zdravstveni dom, toda njemu se fučka. V šoli se grdo vede tako do učiteljev kot do sošolcev in ostalih. Ocene so se mu zelo poslabšale in to traja že zelo dolgo. Tudi pogovor z njim ne zaleže. Pravi da bi raje šel delat, kot da bi hodil v šolo. Star bo 12 let. Kaj narediti v takem primeru?

* * *

3. Identičen primer imam jaz s svojim trinajstletnikom. Šola je nekaj, kar je postavil daaaleč na stranski tir in jaz mu ne pridem do živega. Sem samohranilka, zato si še toliko več upa. Ne zaleže dretje, pogovor, nič... 

POGLEJMO GLOBLJE

Vse prevečkrat starši in pedagogi delamo to napako, da poskušamo zgolj odpraviti / popraviti otrokovo vedenje, ki nam ni všeč; ne vprašamo pa se, kaj je za tem vedenjem, oziroma kaj je ’spodaj’, kaj se skriva v globljih plasteh osebnosti, s katero se ukvarjamo.
 
Vsako človeško vedenje je namreč rezultat notranjih stanj in procesov: samospoštovanja, vrednot, prepričanj, stališč, razmišljanj in občutij. Notranjih stanj in procesov v človeku ne moremo videti, lahko pa o njih sklepamo iz njegovega vedenja, vključno z govornim sporočanjem. Vedenje torej vedno nekaj sporoča. Odgovorni odrasli skrbniki otrok temu sporočilu prisluhnemo, da bi prišli do globljega in resničnega vzroka težav, ter poskusili odpraviti ali ublažiti le-te.


Kaj storiti:

Pokažimo resnično zanimanje za otrokov svet. Kaj se mu dogaja, kaj razmišlja, kaj misli o šoli in učenju in kaj čuti glede tega? Kako doživlja odnos pomembnih odraslih (nas staršev, učiteljev...) do njega? Vse to in več ga vprašamo, vendar šele, ko smo zares pripravljeni poslušati in slišati njegove odgovore – brez podajanja mnenj in sodb, brez obsojanja, moraliziranja in novih pridig. Da pogovor ne bi izpadel kot zaslišanje ali novinarski intervju, bomo seveda govorili tudi mi, vendar samo o svojih lastnih mislih in občutkih, ki ne smejo vsebovati (prikritih) očitkov in podučevanja … ne tokrat!, sicer bo pogovor zgrešil svoj namen, pa tudi hitro se bo končal, saj se bo otrok zaprl vase.

Do sedaj so bili medsebojni pogovori zelo verjetno sestavljeni predvsem iz pridig, groženj, prošenj, očitkov, siljenja, črnogledih napovedi ... tako pač delujemo starši, ko smo na avtomatskem pilotu.

Kljub vsej dobronamernosti, na ta način zgrešimo bistvo otrokovih potreb: da je viden, slišan in sprejet v svojem bistvu, da se sme izraziti, torej da ga obravnavamo kot človeško bitje, ne kot objekt, ki ga je treba primerno obdelovati, dokler ne dobimo ’izdelka’, kakršnega si želimo.

Štirje dobronamerni odrasli iz prvega primera zgoraj gotovo vestno skrbijo, da otrok potuje ob dogovorjenem času od enega starša do drugega, da pri tem ima pri sebi vse potrebno, da je sit, oblečen in čist; ob posebnih priložnostih mu privoščijo različne ’priboljške’, ga razveselijo s kakim darilom (sklepam). V šoli je popustil, zato se z njim učijo, poskušajo mu pomagati rešiti to težavo. Vse to pa je vendarle samo servis uslug, kar ni isto kot ’ljubezen’ ali ’zares videti tega otroka’ ali’ imeti dober medsebojni stik.’ Pač, starša ga zagotovo imata zelo rada, najbrž ga imata rada tudi njuna nova partnerja; vendar pa je povsem drugo vprašanje, ali se ta fant tudi počuti ljubljen, ali se počuti viden, ali se počuti tesno povezan z vsaj enim od teh odraslih.

Svojo ljubezen do naših otrok in drugih bližnjih je namreč treba znati izražati v taki obliki, da jo oni tudi občutijo kot ljubezen, sicer se počutijo neljubljeni in sami. To je velika umetnost. V številnih družinah servis uslug vse prevečkrat zamenjujejo za ljubezen. Tako je lahko videti, da vsi dobijo (skoraj) vse, kar je mogoče, a se vseeno počutijo nesrečni in osamljeni. 

»To, da nas drugi vidijo, pomeni, da s pomočjo našega vedenja zaznavajo naše notranje psihično življenje.«

-iz knjige VIHAR V GLAVI – moč najstniških možganov.

Kako z otrokom, ki se je zaprl vase, navezati stik tako, da bomo spet povezani, da nam bo odprl vrata v svoj svet?

-Kot je opisano zgoraj – poslušajmo ga brez sodb. (Ja, težko bo.) Morda nam sprva ne bo zaupal, v našem poskusu navezati odkrit pogovor bo slutil past; potrebno bo poskusiti večkrat.

-Dovolimo mu, da izrazi svoje prave občutke v zvezi s šolo, čeprav se nam bo morda zdelo njegovo govorjenje nespoštljivo – vzgojna prizadevanja prihranimo za kak drug trenutek. Gre namreč za temeljno potrebo vseh človeških bitij: biti viden, slišan in sprejet v svoji trenutni realnosti. Izražanje negativnih občutkov (ki so dejstvo, ne pa otrokova ’nevzgojenost’) prinese olajšanje in naredi prostor za pozitivno: za izdelavo načrtov, kako bomo opravili zoprne obveznosti in zakorakali v naslednje poglavje življenja.

-Na otroka glejmo kot na celostno bitje. Ni samo učenec, šola in ocene naj ne bodo edini predmet pogovorov. Pokažite zanimanje še za druga področja njegovega življenja – s kom se druži, kaj rad počne, katero glasbo posluša, katere igrice rad igra ... počnite kaj od tega skupaj.

-Občasno preživite z otrokom nekaj časa ’ena na ena’; v dvoje in tako, da se mu v resnici posvetite; počnite nekaj, kar je izbral on ali pa izberita skupaj, tako da se bosta oba počutila prijetno.

-Resničen stik lahko imamo samo takrat, ko smo iskreni in pristni. Odrasli ob otrocih pogosto igrajo vloge: ustvarijo si neko predstavo, kako naj bi se obnašal odrasli v njihovi vlogi, in potem to vlogo poskušajo čim bolje odigrati. Tako vedenje ni v skladu s trenutkom tukaj in zdaj, otrok prepozna narejenost in se praviloma začne vesti neprijetno, odklonilno.

-Namesto, da nas nenehno skrbi otrokova prihodnost, se zavedajmo sedanjosti. Otrok resnično potrebuje, da smo z njim tukaj in zdaj; da začuti, da je v našem življenju dragocen sam po sebi, neodvisno od uspehov in dosežkov, ter tak, kot je zdaj, ne kakršen bo postal, če se bo dovolj trudil.

(Nič ni narobe, če ga spodbujamo, vendar otrok ne bi smel čutiti, da je od dosežkov odvisna njegova vrednost v naših očeh.) Pri tem vam bo lahko v pomoč ta članek: Prihodnost vašega otroka je tukaj in zdaj.


IZVORI ODKLONILNEGA VEDENJA


V zgornjem besedilu sem nakazala, da se je treba pri reševanju težav vedno osredotočiti na vzrok, izvor problema, in ne le »tolči po simptomu«, kot da preganjamo nadležno muho.

Izvore kakršnih koli otrokovih šolskih težav na splošno lahko iščemo na treh področjih: v otroku samem, v družini ali v šoli. Pravega izvora ni vedno lahko definirati in pogosto gre za preplet večih dejavnikov.

Vzroki, ki izhajajo iz otroka, so lahko različne učne težave, bolezni, motnje razpoloženja, vedenjske motnje ... Gre za obširna področja, ki jih je potrebno obravnavati posebej. V zgornjih primerih je manj verjetno, da bi šlo za nekaj od tega, zato se v tem prispevku ne bom osredotočala na to.

Vzroki, izhajajoči iz družine, lahko obsegajo vse od motenj v odnosih, do različnih bolezni in zasvojenosti. V naših treh primerih nimamo veliko informacij o družinah. Predpostavimo, da gre za ’običajne’ družine (ločenost in enostarševstvo sami po sebi ne vodijo nujno v zaplete, poleg tega to stanje v teh družinah ni nastalo v zadnjem času, ampak veliko prej). ’Običajne družine’ naj razmišljajo v smeri zgoraj napisanega: 

-Kateri odnos(i), katere razmere v otrokovem svetu niso dovolj dobre? Kaj manjka? 
-Kakšen je moj stik z otrokom? 
-So izpolnjene njegove temeljne psihološke potrebe - biti ljubljen, varen, viden, sprejet, vreden? 
-Kakšen je partnerski odnos staršev (drugi primer)? 
-Starši imajo svoje partnerje in prijatelje (kjer najdejo bližino, varnost, zaupnost, se sprostijo in si napolnijo baterije), službe in morda hobije (kjer lahko izpolnijo svojo potrebo po uveljavitvi, ustvarjanju, doprinosu ...) … Ima tudi otrok te nujne oporne točke v življenju? Ima tudi on možnost napolniti svoje čustvene baterije ali je zgolj oskrbovan – sit, oblečen, na toplem in z lastnim računalnikom?

Najstnik še vedno potrebuje starše prav toliko kot mlajši otrok, le na drugačen način. Morda preživi več časa z vrstniki kot s starši, a to še ne pomeni, da so vrstniki bolj pomembni.


Vzroki v šoli: tu gre lahko za težave v konkretni inštituciji (slabi odnosi, nasilje, mobing ... ), ali s konkretnim učiteljem ali vrstnikom ali več njimi, ali pa za problem šole kot sistema, načina dela, oziroma šolske kulture. Ne glede na morebitne zaplete v posameznih odnosih, je splošna šolska kultura sama po sebi problem in slabo vpliva na odnos do šole ter učenja pri velikem delu mlade populacije. O tem je po svetu napisanih veliko knjig, razprav, člankov in posnetih veliko video filmov. Nekaj tega povzemam na svojem blogu, na primer tukaj: Šola je zapor in našim otrokom škoduje.

Če se kot starši začnete spraševati tudi o šoli in šolskem sistemu (v primeru, da ste do sedaj iskali napake le v otroku in v vaši vzgoji), boste otrokov upor veliko, veliko lažje razumeli. Ko mu boste nudili vaše razumevanje in mu dovolili izraziti njegove resnične misli in občutke, se bo tudi njegov upor zmehčal, saj bo končno slišan in razumljen! Njegovo mnenje bo štelo! Ne spodbujam jamranja, pač pa spodbujam, da rečemo bobu bob, ker je potem nesporno veliko lažje zagristi v ta grenki bob in ga spraviti po grlu.


UPOR PROTI NEZDRAVIM RAZMERAM JE ZDRAV ODZIV

Premislite o tem: Če je šolski sistem povsem neustrezen glede na dejanske potrebe otrok,  ali ni potem upor vašega najstnika - zdrav odziv?

Vaši sinovi in hčere na začetku pubertete vse bolj razmišljajo z lastno glavo in vidijo nepravilnosti ter nesmisle okrog sebe. Mislite, da ne opazijo, kako pogosto učitelji zahtevajo od njih, česar sami ne izpolnjujejo (npr. točno prihajanje v razred, držanje dogovorov...)? Mislite, da se ne počutijo kot predmeti na tovarniškem tekočem traku, ko morajo dan za dnem, leto za letom reševati vsi v razredu enake naloge, čeprav so različne osebe, z različnimi sposobnostmi, talenti in zanimanji?

Vaši otroci morda ne bi znali izraziti z besedami (nekateri bi), vendar čutijo, da je nekaj narobe s tem, da jih šola sili trpati v glavo številne podatke, da jih po testu spet pozabijo; čutijo, da se učijo veliko preveč nesmiselnega balasta in veliko premalo tega, kar bi jim pomagalo uspevati v življenju; morda nejasno slutijo, da propadajo ali ostajajo neodkriti, neuporabljeni njihovi resnični talenti in njihove prave sposobnosti, medtem ko se morajo pod prisilo učiti različne nepovezane podatke. 

Slika s spleta - sicer v hrvaškem jeziku, a mi je vsebina zelo blizu.

Upor najstnikov do šole / učiteljev / staršev največkrat sporoča prav to: »Če mene in mojih potreb ne jemljete resno, zakaj bi potem jaz izpolnjeval vaše zahteve?«

Če vam to zveni približno smiselno in če lahko vključite to v svoje razmišljanje o vašem otroku in šoli, potem bo vaš naslednji pogovor z njim o tej temi precej drugačen od dosedanjih. Vaš otrok pa se bo pri sebi čudil, če vas niso morda na skrivaj zamenjali. Ne predlagam vam, da se mu pridružite v bojkotu šole, ampak želim povedati, da bo svoj odpor do učenja lažje premagal, če ga boste razumeli in ga podpirali, namesto kritizirali. In ne bo imel več potrebe, da bi se upiral vam. 

Citat Jespera Juula

ZAKLJUČEK

Kot vidite, so moje smernice ubrale čisto drugo pot od »kako najstnika motivirati za učenje«. Slednje bi pomenilo ukvarjati se zgolj s površinskim vidikom situacije, ki ima v resnici globlje in razpredene korenine. Prepričana sem, da ustrezno delo na naših odnosih in komunikaciji samodejno privede do izboljšav na drugih življenjskih področjih, kot je na primer otrokovo šolsko delo, rezultati pa so bolj kakovostni in trajni. Lahko pa se odločimo tudi samo na novo prebarvati površino (=z nagradami in kaznimi motiviramo najstnika za učenje, vse drugo pustimo pri miru), ampak oplesk bo dokaj hitro spet razpokal in obledel. 



Že poznate knjigo Šola, kam greš?
Več o njej izveste TUKAJ.

"SEDEM GREHOV" SISTEMA OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA

Prevod članka Petra Graya 

Seven Sins of Our System of Forced Education.

Peter Gray je raziskovalni profesor psihologije na Boston College in velik zagovornik svobodnega učenja; za spletno stran Psychology Today redno piše blog 'Freedom to Learn'. Tokratni članek je bil objavljen 9. septembra 2009, to je slabi dve leti pred člankom How Does School Wound? Kirsten Olson Has Counted Some Ways (Moj prevod: Kako nas šola poškoduje), kjer predstavi raziskavo - in knjigo - Olsonove, v kateri je odkrila sedem načinov, na katere šolski sistem škoduje ljudem.

Avtorja vsak v svojih sedmih točkah opisujeta podobne stvari - vzbujanje odpora in upora, neutemeljenih občutkov sramu ali ponosa, zatiranje naravnih pozitivnih lastnosti pri otrocih, kot so ustvarjalnost, kritično mišljenje, sodelovanje, sledenje lastnim interesom, učenje preko igre...

Vir: https://unsplash.com

Peter Gray:

"SEDEM GREHOV" SISTEMA OBVEZNEGA IZOBRAŽEVANJA

V svoji prejšnji objavi sem naredil nekaj, zaradi česar mi je, moram priznati, neprijetno. Rekel sem, in to večkrat: »Šola je zapor.« 

Neprijetno mi je bilo to reči, ker je šola pomemben del mojega življenja in življenja skoraj vsakogar, ki ga poznam. Kot večina ljudi, ki jih poznam, sem prestal polnih dvanajst let javnega šolanja. Moja mama je več let poučevala v javni šoli. Moja ljuba polsestra je učiteljica v javni šoli. Imam veliko dragih prijateljev, bratrancev in sestričen, ki so učitelji v javnih šolah. Kako lahko rečem, da so ti dobri ljudje – ki imajo radi otroke in predano opravljajo svojo nalogo – vpleteni v sistem, ki zapira otroke v ječo? Iz komentarjev na to objavo je razvidno, da je bilo tudi nekaterim drugim ljudem neprijetno, ker sem šolo imenoval 'zapor'.

Včasih se mi zdi, da moram povedati resnico, ne glede na to, kako neprijetno je ob tem meni ali drugim. Lahko uporabljamo kakršne koli evfemizme, toda resnica je, da so šole, kakršne obstajajo v Združenih državah in drugih sodobnih državah, zapori. Človeška bitja v določenem starostnem obdobju (najpogosteje od šest do šestnajst let) morajo po zakonu veliko časa preživeti tam, ob ukazovanju, kaj naj počnejo, in navodila jim večinoma vsilijo. Nimajo nobene besede pri oblikovanju pravil, ki se jih morajo držati, ali je imajo zelo malo. Zapor je – po pogosti, splošni definiciji – kateri koli prostor, kjer je kdo zaprt proti svoji volji in je svoboda omejena.

Lahko zagovarjate stališče, da so šole, kakršne poznamo, dobre ali potrebne; ne morete pa trditi, da niso zapori. Trditi slednje bi pomenilo trditi, da nimamo sistema obveznega izobraževanja. Ali to ali pa bi šlo za semantični spor, v katerem bi trdili, da zapor pravzaprav pomeni nekaj drugačnega od tega, kar je njegova pogosta, splošna definicija. Menim, da je pomembno, da v kateri koli resni razpravi besede uporabljamo pošteno.

Včasih ljudje uporabljajo besedo zapor v prenesenem pomenu za poimenovanje katere koli situacije, v kateri morajo upoštevati pravila ali početi neprijetne stvari. V tem duhu lahko nekateri odrasli svoje delovno mesto ali celo zakonsko zvezo imenujejo zapor. Toda to ni dobesedni pomen tega izraza, saj gre v teh primerih za prostovoljne, ne za neprostovoljne omejitve. V tej in drugih demokratičnih državah je nezakonito kogar koli prisiliti, da dela v službi, ki je noče, ali se poročiti z nekom, s komer se noče. 

Ni pa nezakonito prisiliti otroka, da hodi v šolo; pravzaprav je nezakonito ne prisiliti otroka, da hodi v šolo, če ste starši in otrok noče iti tja. (Da, vem, nekateri starši imajo sredstva, da najdejo alternativno šolanje ali zagotovijo šolanje na domu, ki je sprejemljivo tako za otroka kot za državo, ampak to ni norma v današnji družbi; in zakoni v veliko državah in zveznih državah močno nasprotujejo takim alternativam.) Torej, medtem ko se službe in zakonske zveze v nekaterih žalostnih primerih zdijo kot zapori, šole so zapori.

Obstaja še en izraz, ki si po mojem mnenju zasluži, da ga izrečemo na glas: prisilno izobraževanje. Kot izraz zapor tudi ta zveni trdo. Ampak če imamo obvezno izobraževanje, imamo prisilno izobraževanje. Izraz obvezno, če sploh kaj pomeni, pomeni, da oseba nima nobene izbire.

Vprašanje, o katerem je vredno razpravljati, je to: je prisilno izobraževanje – in posledično zapiranje otrok v ječo – dobra ali slaba stvar? Očitno večina ljudi verjame, da je dobra; jaz pa mislim, da je slaba. Tu bom nanizal nekatere od razlogov, zakaj tako mislim, v seznam, ki mu pravim 'sedem grehov' našega sistema prisilnega izobraževanja.


1. Kratenje svobode na podlagi starosti

V mojem vrednostnem sistemu in v tem, ki ga že dolgo zagovarjajo demokratični misleci, je narobe komur koli kratiti svobodo brez pravičnega razloga. Da bi poslali odraslega v zapor, moramo na sodišču dokazati, da je ta oseba storila kaznivo dejanje ali resno ogroža sebe ali druge. Otroke in najstnike pa zapiramo v šolo samo zaradi njihove starosti. To je najhujši od grehov prisilnega izobraževanja.

2. Gojenje sramu po eni strani in prevzetnosti po drugi strani

Ni lahko prisiliti ljudi, da počnejo, česar nočejo. Ne uporabljamo več palice, kot so jo nekoč učitelji, temveč se namesto tega zanašamo na sistem nenehnega testiranja, ocenjevanja in primerjanja otrok z njihovimi vrstniki. S tem izkoriščamo in izkrivljamo človeške čustvene sisteme sramu in ponosa za motiviranje otrok, da opravijo delo. Otrokom vzbujamo sram, če jim gre slabše kot njihovim vrstnikom, in ponos, če jim gre bolje. 

Sram vodi nekatere v to, da opuščajo prizadevanja za izobrazbo in postanejo razredni klovni (kar je še najmanj slabo), nasilneži (kar je slabo) ali uporabniki in preprodajalci drog (zelo slabo). Tisti, ki jim vzbudijo pretiran ponos na plitve dosežke, ki jim prislužijo odlične ocene in pohvale, lahko postanejo arogantni, prezirljivi do drhali, ki pri testih ni tako uspešna; prezirljivi, torej, do demokratičnih vrednot in postopkov (in to je mogoče najslabši učinek od vseh).


3. Oviranje razvoja sodelovanja in skrbi za druge

Smo zelo socialna vrsta, ustvarjena za sodelovanje. Otroci po naravi želijo pomagati svojim prijateljem, in celo v šoli najdejo načine, da to naredijo. Toda naš sistem razvrščanja in ocenjevanja učencev, ki temelji na tekmovanju, nasprotuje nagonu po sodelovanju. Preveč pomoči enega učenca drugemu je goljufija. Pomoč drugim lahko celo škoduje pomagajočemu, saj zviša krivuljo ocen in zniža njegov položaj na njej. 

Nekateri učenci, ki najbolje sprejemajo šolsko resničnost, to dobro razumejo; postanejo brezčutni povzpetniki. Poleg tega, kot sem trdil v prejšnjih objavah (glej še posebej ZAKAJ NI DOBRO, DA LOČUJEMO OTROKE PO STAROSTI), nenaravno ločevanje po starosti, ki se dogaja v šoli, že samo po sebi spodbuja tekmovanje in nasilje ter zavira razvoj skrbi za druge. 

Skozi človeško zgodovino so se otroci in mladostniki učili biti skrbni in pomagati skozi svoje interakcije z mlajšimi otroki. Šola, ki razvršča po starosti, jih prikrajša za take priložnosti.


4. Oviranje razvoja osebne odgovornosti in usmerjanja sebe

Tema celotne serije esejev na tem blogu (blogu Petra Graya, op. prev.) je, da so otroci biološko nagnjeni k temu, da prevzamejo odgovornost za svoje izobraževanje (glej OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI). 

Igrajo se in raziskujejo na načine, ki jim omogočajo spoznavanje družbenega in fizičnega sveta okrog sebe. Razmišljajo o svoji prihodnosti in se dejavno pripravljajo nanjo. Z zapiranjem otrok v šolo in druga okolja, ki jih vodijo odrasli, ter zapolnjevanjem njihovega časa z nalogami jih prikrajšamo za priložnosti in čas, ki jih potrebujejo, da prevzamejo tako odgovornost. 

Poleg tega naš sistem prisilnega šolanja prikrito in včasih tudi odkrito sporoča: »Če narediš, kar ti naročijo v šoli, se bo vse dobro izšlo.« Otroci, ki to sprejmejo, lahko nehajo prevzemati odgovornost za svoje izobraževanje. Lahko zmotno domnevajo, da je nekdo drug ugotovil, kaj morajo vedeti, da bi postali uspešni odrasli, zato jim ni treba razmišljati o tem. Če njihovo življenje pozneje ni ravno dobro, zavzamejo stališče žrtve: "Moja šola (ali starši ali družba) mi je škodila, zato je moje življenje čista polomija."


5. Povezovanje učenja s strahom, z odporom in muko

Mnogim učencem šola povzroča hudo tesnobo, povezano z učenjem. Učence, ki se šele učijo brati in so malo počasnejši od drugih, je strah brati pred drugimi. Testi povzročajo tesnobo pri skoraj vseh, ki jih jemljejo resno. Grožnja neuspeha in sram, povezan z njim, pri nekaterih povzročata izjemno tesnobo. 

Pri svojem poučevanju statistike na visoki šoli sem ugotovil, da velik del študentov, celo na moji precej elitni univerzi, trpi zaradi matematične tesnobe, očitno zaradi ponižanja, ki so ga izkusili v šoli v povezavi z matematiko. Osnovno psihološko načelo je, da tesnoba zavira učenje. Učenje poteka najbolje v igrivem stanju, tesnoba pa zavira igrivost. 

Prisilna narava šolanja spremeni učenje v delo. Učitelji ga celo imenujejo delo: »Končati moraš delo, preden se lahko igraš.« Tako učenje, po katerem otroci biološko hrepenijo, postane garanje – nekaj, čemur se je treba izogniti, kadar je le mogoče.


6. Zaviranje kritičnega mišljenja

Eden od glavnih ciljev izobraževanja naj bi bilo spodbujanje kritičnega mišljenja. Toda kljub vsemu govorjenju šolskih delavcev o tem cilju se večina učencev – tudi večina 'učencev z odliko' – nauči izogibati kritičnemu razmišljanju o svojem šolskem delu. 

Naučijo se, da je njihova naloga v šoli dobiti visoke ocene pri testih, kritično mišljenje pa samo zapravlja njihov čas in jih ovira. Da bi dobil dobro oceno, moraš ugotoviti, kaj učitelj želi, da rečeš, in to reči. Neštetokrat sem slišal visokošolske študente in srednješolce izraziti ta občutek v razpravi zunaj učilnice. 

Veliko truda sem vložil v spodbujanje kritičnega mišljenja na ravni visoke šole; razvil sem sistem poučevanja, ki ga spodbuja, pisal članke o tem, in o tem veliko govoril na konferencah o poučevanju. Temu bom posvetil objavo ali dve na tem blogu.

Ampak, naj povem resnico: sistem ocenjevanja, ki je glavna motivacija v našem sistemu izobraževanja, je močna sila proti odkriti razpravi in kritičnemu mišljenju v učilnici. V sistemu, v katerem učitelji ocenjujemo, bo malo učencev kritiziralo ideje, ki jih ponujamo, ali se celo spraševalo o njih; in če poskušamo spodbuditi kritičnost z njenim ocenjevanjem, ustvarjamo lažno kritičnost.


7. Zmanjševanje raznolikosti spretnosti, znanja in načinov razmišljanja

S siljenjem vseh šolarjev z istim standardnim učnim načrtom zmanjšujemo njihove priložnosti za sledenje alternativnim potem. Šolski učni načrt predstavlja droben del spretnosti in znanja, pomembnih za našo družbo. V današnjem času se nihče ne more naučiti več kot drobca vsega, kar je mogoče vedeti. Zakaj bi silili vse, da se učijo istega drobca? 

Ko so otroci svobodni – kot sem opazil v Sudbury Valley School in kot so drugi opazili pri tistih, ki ne hodijo v šolo (unschoolers) – izberejo nove, raznolike in nepričakovane poti. Razvijejo strastna zanimanja, zavzeto delajo, da bi postali izvedenci na področjih, ki jih navdušujejo, in ugotovijo, kako se lahko preživljajo s sledenjem svojim interesom. 

Učenci, ki jih silijo s standardnim učnim načrtom, imajo veliko manj časa za sledenje lastnim interesom, in s tem dobijo sporočilo, da njihovi interesi niso zares pomembni; šteje samo tisto, kar merijo s šolskimi testi. Nekateri to prebolijo, mnogi pa ne. 

Vir: https://unsplash.com

Ta seznam 'grehov' ni novost. Veliko učiteljev, s katerimi sem govoril, se dobro zaveda vseh teh škodljivih učinkov prisilnega izobraževanja, in mnogi se jim zelo trudijo nasprotovati. Nekateri poskušajo ustvariti največ občutka svobode in igre, kot sistem sploh dovoli; mnogi naredijo vse, kar lahko, da utišajo sramoto neuspeha in zmanjšajo tesnobo; večina poskuša dovoliti in spodbujati sodelovanje in sočutje med učenci, kljub oviram; veliko jih počne vse, kar lahko, da bi dovolili in spodbujali kritično mišljenje. Vendar sistem deluje proti njim. Morda je celo pošteno reči, da učitelji v našem šolskem sistemu niso nič bolj svobodni, da bi poučevali, kakor želijo, kot so učenci svobodni, da bi se učili, kot se želijo. (Ampak učitelji, za razliko od učencev, lahko dajo odpoved; torej niso v zaporu.)

Dodati moram tudi, da so človeška bitja, še posebej mlada, zelo prilagodljiva in iznajdljiva. Veliko učencev premaga negativne občutke, ki jih povzroča prisilno šolanje, in se osredotoči na pozitivno. Pozabijo grehe in ugotovijo, kako sodelovati, se igrati, pomagati drug drugemu premagati občutek sramu, postaviti neupravičen ponos na svoje mesto, se boriti proti nasilnežem, razmišljati kritično in preživeti nekaj časa pri svojih resničnih interesih kljub silam, ki v šoli delujejo proti njim. A da bi počeli vse to in hkrati izpolnjevali zahteve prisilnega izobraževanja, zahteva veliko napora, in mnogim ne uspe. V najboljšem primeru čas, ki ga morajo učenci preživeti pri nesmiselnem delu in sledenju navodilom v šoli, vzame veliko časa, ki bi ga lahko porabili za samostojno izobraževanje.

Tu sem naštel 'sedem grehov' prisilnega izobraževanja, uprl pa sem se skušnjavi, da bi jih poimenoval Sedem grehov z veliko začetnico. Mogoče jih je več kot sedem. Vabim vas, da jih dodate še več v komentarjih spodaj.

Za konec naj dodam, da ne verjamem, da bi morali preprosto odpraviti šole, ne da bi jih s čim nadomestili. Otroci se sami izobražujejo, odrasli pa smo odgovorni za zagotavljanje okolja, ki jim omogoča, da to počnejo najbolje. To je tema moje naslednje objave.

Drugi članki Petra Graya:
-OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI
-ZAKAJ NI DOBRO, DA OTROKE LOČUJEMO PO STAROSTI