KO JE ŠOLA VIR TEŽAV ...

"Ljudje zelo redko doživimo, da nas nekdo resnično posluša in sliši. To še posebej velja za ljudi v najstniški dobi. Redki mladostniki imajo izkušnjo biti slišani."

Pred dobrim letom sem napisala predgovor h knjigi pedagoginje Manje Kristanc:
Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da.
Objavljam del predgovora. 

Vir: http://manja360.si

Šola temelji na zunanji motivaciji
 
"Kadar gremo odrasli na strokovna izobraževanja in izpopolnjevanja, si praviloma lahko iz široke palete ponujenih vsebin izbiramo tiste, ki so nam blizu. Nekateri obiskujemo tudi seminarje in delavnice, ki nam pomagajo do večje kvalitete življenja in osebne rasti. Na teh izobraževanjih smo visoko motivirani za pridobivanje novih znanj in željno vpijamo vsako besedo. Kdaj pa kdaj se zgodi, da nas predavatelj razočara ali tema preprosto ni tisto, kar smo pričakovali – takrat lahko predčasno zapustimo prizorišče ali pa se zaposlimo po svoje, na primer z brskanjem po telefonu ali tablici. Nihče nas zaradi tega posebej ne obsoja, kaj šele kaznuje.

Za osnovnošolce in dijake je stvar popolnoma drugačna. Vsebin in predavateljev si ne morejo izbirati, a prisotnost je zanje obvezna; od njih se pričakuje tudi aktivno delo pri pouku ter učenje in opravljanje dodatnih nalog še doma. Če pri učnih urah pokažejo nezanimanje ali se zaposlijo po svoje, sledijo posledice – najmanj ustno opozorilo, neredko s prizvokom obsojanja in užaljenosti. Če učenec pokaže nepripravljenost sodelovati pri katerikoli od obveznih šolskih vsebin, si s tem prisluži neodobravanje odraslih, in v kolikor pri tem vztraja daljši čas, je deležen sankcij. Le-te se stopnjujejo na birokratsko predpisan način in toliko časa, dokler upornik ne popusti in se vda zahtevam. V srednji šoli pa je včasih rezultat takšnega ’spopada’ tudi opustitev šolanja.

Predvsem osnovno, pa tudi poklicno in srednje šolanje torej temeljijo na načelih  prisile, kaznovanja in nagrajevanja. To so vztrajni poskusi motiviranja od zunaj, medtem ko humanistična znanost že dolgo ve, da je edina resnična in trajna motivacija tista, ki izvira od znotraj, iz človeka.

Vir: pexels

 
Vsako vedenje nekaj sporoča

Vsako človeško vedenje je rezultat notranjih stanj in procesov: samospoštovanja, vrednot, prepričanj, stališč, razmišljanj, občutij ... Notranjih stanj in procesov v človeku ne moremo videti, lahko pa o njih sklepamo iz njegovega vedenja, vključno z govornim sporočanjem. Vedenje torej vedno nekaj sporoča.

Vedenje šolarjev – nezanimanje, nesodelovanje, odpor do učenja in do šole, motenje pouka, nesramnost, špricanje, pa tudi njihove psihosomatske težave, ki so na splošno v porastu – vse to so pomembna sporočila, ki pa jih odrasli svet noče slišati. Najsi sporočajo svoje stiske posredno - preko vedenja, ali pa neposredno, z besedami kot »šola je brez veze, dolgčas, učenje se mi upira, ...« vedno znova naletijo na gluha ušesa ali kvečjemu na obsojanje, ker se počutijo tako, kot se. Njihova beseda enostavno ne velja, njihov glas ne šteje. Potem pa se čudimo, da so nemotivirani in uporniški.

To, kar bi moralo biti slišano kot pomembno sporočilo, se obravnava kot nezaželjeno vedenje, ki ga je treba odpraviti. Ne poglobimo se v resnični izvor problemov.

Če bi si odrasli dovolili zares slišati ta sporočila, potem bi morali veliko spremeniti pri sebi, pri svojem načinu dela z mladimi, in v šolskem sistemu. To pa je zahtevno in zoprno, zato je lažje zatiskati ušesa in oči še naprej, zraven pa se vztrajno pritoževati, kako nemogoči so mladi in kako težko je z njimi.

Manja Kristanc se zaveda, da mladi niso slišani. Nekje v knjigi pravi: »Ljudje zelo redko doživimo, da nas nekdo resnično posluša in sliši. To še posebej velja za ljudi v najstniški dobi. Redki mladostniki imajo izkušnjo biti slišani. Odrasli smo precej hitri in impulzivni pri tem, da najstnikom ves čas govorimo, kaj naj delajo in kako naj to počnejo; s tem pa nenamerno ubijamo motivacijo in samostojnost, ki si jo tako želimo vcepiti v svojega otroka.«

Odlika Manjine knjige je tudi v tem, da izpostavi pomen odnosov, poslušanja in sprejemanja, ter da jasno razčisti nekaj temeljnih pojmov: Motivacija je stvar odnosa in vrednot, ne pa besedovanja, nagrad in kazni ali morda prisile. Tudi odpor je značilnost odnosa, ne pa lastnost posameznika. Sprejemanje ni isto kot strinjanje. Kaznovanje ne prinaša zaželjenih učinkov, ampak stvari še poslabša.

Staršem, pedagogom in vsem drugim odraslim, ki imate kakorkoli opraviti z otroki in mladino, predlagam, da nagrajevanje, kaznovanje in druge metode vplivanja od zunaj postavite v kot in se posvetite kvaliteti odnosov. Pri tem gre v resnici za delo na sebi: Urimo se v poslušanju, v sprejemanju brez presojanja, v empatičnem vodenju ... Če nam otroci nočejo slediti, se vprašajmo, kaj manjka našemu vodstvu, in ne, kaj vse je narobe z otroki. Delo z otroki je tako naša velika priložnost za osebno rast in razvoj."