Dialog med mamo in hčerko prvošolko je potekal nekako takole:
Mama: Imaš danes kaj domače naloge?
Hči: Ja.
Čez pol ure ...
Mama: Boš naredila nalogo?
Hči: Ja.
Čez pol ure ...
Mama: Dobro, povej mi, če te moram še spomniti ali boš sama poskrbela za nalogo?
Hči: Sama. Ampak itak je nepomembno.
Mama: Aja?
Hči: Ja.
Mama: Kako pa to?
Hči: Ker itak že znam šteti in pisati do 15. (Za nalogo je vaja v pisanju številke 15.)
Mama: Aha, okej. To je res. A naloga ni obvezna?
Hči: Ne vem.
Mama: Če se odločiš, da ne boš naredila, tudi prav. Mogoče jo boš morala jutri, če ti bodo kaj težili.
Čez pol ure ...
Hči: Eh, mami, bom zdajle naredila.
Gornji pogovor predstavlja ’model’, kako otroku prepuščamo njegovo odgovornost. Vprašati otroka, če ima nalogo in če jo bo naredil, pomeni prepustiti odločitev njemu. Odgovornost pomeni, da sami sprejmemo odločitev, jo znamo utemeljiti in smo pripravljeni nositi posledice. In točno za to gre, če se šolar odloči, da - na primer - ne bo naredil domače naloge, ker to že zna (ali pa iz kakšnega drugega razloga), in da se je pripravljen soočiti z reakcijo učiteljice v šoli: za njegovo osebno odgovornost. S tem jo uri. Če se odloči, da bo nalogo naredil, ker ne želi imeti neprijetnosti v šoli, ali zato, ker nima nič proti nalogi, gre prav tako za urjenje njegove osebne odgovornosti.
Če starši zahtevamo, da naloga mora biti narejena, in vršimo nad njim nadzor, s tem otroka ne učimo odgovornosti, ampak ubogljivosti. Ubogljivost ovira razvoj odgovornosti, ker - kdor je navajen ubogati, nima (dovolj) izkušenj v sprejemanju lastnih odločitev.
Kaj pa, če se deklica ne bo naučila lepo pisati? Kaj se ji lahko zgodi?
Nekoč pozneje lahko pri testu dobi slabo oceno, ker učitelj ne bo znal prebrati za njo.
Če se ji bo to zgodilo, bo to morda zanjo dober razlog za odločitev, da se ima smisel potruditi za lepšo pisavo. Resnici na ljubo pa se to zgodi zelo redkim.
Ta mama je otroku omogočila, da je lahko prevzel osebno odgovornost za svojo domačo nalogo. In sposobnost prevzeti odgovornost mu bo v življenju veliko bolj koristila kot lepa pisava (če je ta sploh odvisna od vaje? V drugi polovici OŠ se pisava vsem spremeni in postane individualna). Vse ostalo je stranskega pomena.
Dialog s svojo hčerjo je zapisala naša kolegica iz Familylab Slovenija. O njem smo razpravljali na facebooku, in pojavil se je tudi kak pomislek na tako neobremenjen pogled mame na hčerkino domačo nalogo, ker lepa pisava je vendar velikega pomena, vaja dela mojstra in tako naprej, skratka – ne moreš otroku prepustiti, da se sam odloči, če bo naredil nalogo ali ne, vaditi vendar mora! Pomen vaje v prevzemanju odgovornosti za svoje osebne zadeve sta nato pomagali podkrepiti še dve Familylabovki, prav tako tudi mami. Poglejmo, kaj sta zapisali:
Helena: Ta mami si lahko čestita, da hčerki ni težila, ji pela litanij, temveč jo samo nežno nekajkrat spomnila, na koncu pa zmogla odločitev prepustiti njej. Tako sta se obe veliko naučili, zato bi bilo popolnoma kontraproduktivno sitnariti, zakaj niso vse petnajstice lepo od črte do črte. Moja hči v tretjem razredu zna zelo lepo pisati, pa tudi zelo šlampasto. Nikoli ji nismo pretirano težili, razen ko je očitno kracala - takrat sem jo raje vprašala, če je utrujena in bi nalogo raje končala kasneje. Vedela sem, da zmore bolje, toda nesmiselno se mi zdi v vsakem trenutku od otroka zahtevati sto odstotkov, saj tudi jaz vedno ne delujem stoodstotno.
Hkrati pa sama hčerki povem, da to pisanje od črte do črte pravzaprav nima smisla, saj ima vsak odrasel čisto drugačno pisavo. Tudi moja, ki jo še sama komaj preberem, ni ravno za zgled. Razložila sem ji, da v prvih letih v šoli zahtevajo, da se najprej naučijo čitljivo pisati, pozneje pa itak vsak piše po svoje.
Torej, ne verjamem v to stremenje za "lepimi" črkami in številkami. Otroci itak sami ugotovijo, kaj v šoli hočejo od njih in se tudi sami odločijo, ali bodo temu ugodili ali ne, glede na to, kaj sledi. Starši jih pri tem lahko samo usmerjamo, smo kot pomočniki, povemo, kaj o tem mislimo, kako to sami doživljamo, povemo kakšno izkušnjo iz svojega otroštva, toda končno odločitev moramo prepustiti njim, sicer lahko vso OŠ sedimo z njimi pri vsaki nalogi kot policaji, ki preverjajo, če je vse zgledno.
Ivana: Ko otrok naredi domačo nalogo, še posebej ko vidimo, da celo prav premišljeno prevzema odgovornost zanjo, je najslabše, kar lahko naredimo, to, da se zapičimo v kako malenkost tipa "ni dovolj do črte" in mu težimo, da ni dovolj dobro, ker da se bo sicer v nedoločljivi prihodnosti zato zgodila nekakšna bolj ali manj nedoločljiva katastrofa ...
Če smo pri takem početju dosledni, bo otrok posledično razvil temeljni občutek, da nič, kar naredi, ni dovolj dobro. Ta občutek, ta eksistencialna pozicija je ena najbolj zavratnih, kar jih je, in razlog za velike osebne in poklicne stiske pozneje v življenju. Destruktivni perfekcionizem in temeljni občutek lastne neustreznosti sta zagotovo nekaj, česar nihče pri zdravi pameti ne želi svojemu otroku. In vendar to počnemo, ker vidimo zgolj drevesa - pa še ta skozi nevrotično lupo, skozi katero so videti skrivenčena in "napačna" - za čudoviti širni gozd vse okrog pa ostajamo slepi.
Bistveno in najpomembnejše pri tej zgodbici – ali, če hočete, "gozd" - je v resnici to, da punca očitno aktivno prevzema odgovornost za svoje šolsko delo. Še pred koncem prvega razreda, pri rosnih šestih letih, je zmožna razmisleka o tem, kako pomembna je zanjo kakšna naloga - ali ne, kdaj jo bo naredila - ali ne, zakaj jo bo naredila - ali ne. O tem se je zmožna pogovarjati, sprejeti odločitev in ji tudi slediti.
Sprejemanje osebne odgovornosti za svoje stvari, za svoje odločitve, je veščina, ki je večina odraslih žal ne obvlada, mnogi se je niti ne zavedajo, kaj šele, da bi jo prevzemali. Urjenje v osebni odgovornosti je dolgotrajen proces, ki traja veliko dlje kot proces opismenjevanja, za katerega naj bi sicer imeli otroci čas do konca tretjega razreda, če prav vem? Za dolgoročno psihofizično zdravje vsakega od nas je učenje prevzemanja odgovornosti neopisljivo bolj pomembno kot to, koliko črk in številk je kdo v svojem življenju zapisal lično od roba do roba.
Ta del je torej tako neskončno pomembnejši od "natančnosti zapisa posamične črke", privzgajanje občutka neadekvatnosti in suženjstva perfekcionizmu pa tako zelo škodljivo, da ne morem dovolj poudariti, kako zelo odsvetujem anankastično in od lastne tesnobe gnano gnjavažo otrok glede domačih nalog - še posebej, ko jo dejansko in po svoji volji celo naredijo.
Helena: Na srečo imamo starši veliko večji vpliv na otroke kot šola, zato mislim, da se lahko sprostimo, pa čeprav v šoli doživijo marsikaj. Otroci, ki vsaj doma izkusijo takšno zaupanje, potem vse tisto brezvezno teženje v šoli veliko bolje prenašajo. Postanejo vse bolj pragmatični in točno vedo, kdaj bodo čemu sledili in zakaj, znajo se dobro zaščititi pred različnimi nesmisli sistema, saj imajo doma dobro podporo. Tako da - brez skrbi.
Sorodni prispevki:
KO V ŠOLI RESNO ZAŠKRIPLJE
SE TUDI VAM MEŠA ZARADI ŠOLE?
Ni komentarjev:
Objavite komentar