SOLE LIBERO – NARAVNO ŠOLANJE

Kdo so

Sole Libero je neprofitni zavod na Vrhniki, ustanovljen z namenom izvajanja šolskega programa za šoloobvezne otroke na drugačen način – bolj sproščen, izkustven, individualno prilagojen, v tesni povezanosti z naravo. Zavod sta ustanovila Tea in Simon Kržič, programe pa izvajata pedagoga Saša Kern in Peter Gantar. Predstavili so se nam z dnevom odprtih vrat 16. marca 2019, po dobrih sedmih mesecih delovanja. Sedaj izvajajo program prve triade osnovne šole, za novo šolsko leto pa vpisujejo otroke prve triade in četrtega razreda. Sprejmejo lahko največ deset otrok. Vsako leto bo program napredoval za en razred, skupaj z najstarejšim sedaj vpisanim učencem, vse do konca OŠ.

Zunanja učilnica (vir: http://www.sole-libero.si)

Programi, ki jih izvajajo:

- Šolanje za osnovnošolce
- Predšolski sončki v starosti 5 in 6 let;
- Doživljajske urice;
- Dnevi eksperimentov;
- Oblikovanje gline – kiparstvo za starše z otroki (z zunanjo sodelavko, akademsko kiparko). 

Šolanje izvajajo na tak način, da spoznavajo kurikulum za javne šole na izkustven način in hkrati pedagoga z njimi predelata cilje, ki se jih preverja konec šolskega leta v javni OŠ (otroci imajo status šolanja na domu). So brez domačih nalog in šolskih torb.

Predšolski otroci so v skupini skupaj s šolskimi, deležni so predvsem proste igre, v skladu z interesom pa lahko sodelujejo v programu za prvo triado. Doživljajske urice – gozdne pustolovščine bodo potekale ob sobotah med 10. in 12. uro, od aprila do konca junija.

Dnevi eksperimentov za osnovnošolce in oblikovanje gline za starše z otroki potekajo po dvakrat mesečno v popoldanskem času. 

Tudi na dan odprtih vrat je gorel ogenj, na katerem so nam popekli jabolka

Poslanstvo in način dela

Učenje »pod svobodnim soncem« zaradi majhnosti skupine omogoča povsem individualen pristop. Vsak otrok usvaja učne cilje v svojem tempu. Pri vsakem iščejo močna področja in jih nadgrajujejo, pozorni pa so tudi na šibka področja – jih krepijo. Pestrost dejavnosti omogoča razvoj različnih interesov, ki jih nato spodbujajo. Učenje je izkustveno, stremijo k razumevanju, ne zgolj pomnjenju. Otroke usmerjajo v samostojno, samovodeno učenje. Spodbujajo radovednost, raziskovanje, načrtovanje in razmišljanje. Celovit razvoj zagotavljajo s posvečanjem različnim področjem (glej potek tedna).

Prizor iz notranje učilnice

Potek tedna

Dvakrat na teden imajo izkustveni dan – obravnava ciljev učnega načrta preko izletov, obiskov in različnih dejavnosti.

V tednu se zvrstijo še: dan glasbe in umetnosti, dan športa, orodjarski dan. Slednji se odvija v gozdu. Imajo škatlo z orodjem, ki se ga učijo varno uporabljati. Redno kurijo ogenj.
V toplejšem delu leta so večino časa zunaj, v njihovi gozdni učilnici ali pa na izletih v okolici. V bolj mrzlih dneh prebijejo malo več časa v notranjih prostorih in se več posvečajo »značilno šolskemu« delu, ven pa gredo na pohode in druge športne aktivnosti.

Okvirni potek vsakega tedna je vnaprej pripravljen, nato pa se sproti prilagajajo vremenu, porojenim idejam in drugim okoliščinam. 

Prizor iz notranje učilnice

Potek dneva

V jutranjem krogu se pogovorijo o doživetjih prejšnjega dne (vikenda, počitnic) in načrtujejo dan, ki je pred njimi. Sledi predstavitev nove učne snovi (vsej skupini ali posamezniku), nato umirjeno samostojno učenje – reševanje nalog, kjer pedagog priskoči na pomoč, če je potrebno. Vsak otrok dobi naloge glede na njegov individualni program. Otroci si samoiniciativno pomagajo tudi med seboj. Takšno učenje traja povprečno eno uro na dan. Po malici sledi izkustveno učenje, nato kosilo, zatem prosta igra ali po potrebi kaj drugega. 

Prizor iz notranje učilnice

Izkustvene dejavnosti

so zelo raznolike, izbirajo jih glede na zanimanja otrok. Športni izleti vključujejo sankanje, hribolazenje, plezanje, plavanje, jahanje in drugo. Tedensko trenirajo karate, obiskujejo plezalni center Verd, imeli so pravljično jogo. Obiskujejo kulturne prireditve, naravne znamenitosti, muzeje, igrišča in doživljajske parke, redno hodijo v knjižnico. Berejo pogosto v naravi. Govorni nastop učenec pripravi o temi, ki ga še posebej zanima.

V notranjih prostorih izvajajo umetniške dejavnosti, naravoslovne eksperimente, pripravljajo hrano. Imajo nekaj glasbil in seveda likovne pripomočke. Obiskuje jih lutkar.

Malico si pripravljajo sami, prav tako pospravijo in počistijo za seboj. Ko so zunaj v gozdni učilnici, si večkrat kaj spečejo na ognju. Kosilo prejemajo iz bližnjega vrtca, pojedo pa ga pogosto na prostem. Obroki trajajo dolgo, med jedjo se še in še pogovarjajo. 

Prizor iz notranjih prostorov

Doseganje učnih ciljev

Cilje učnega načrta ne samo obravnavajo, ampak jih doživijo. Skozi leto opazujejo spremembe v naravi. Agregatna stanja so se učili na izletu na Planini, med snegom in ledom. Merske enote so osvajali ob peki piškotov, dele celote pa ob pripravi in rezanju pice. Tehtanje so dodatno vadili na bogati zbirki figuric dinozavrov enega od učencev. Zverine so razporedili v dolgo vrsto od najtežjega do najlažjega. Človeško telo jih je tako prevzelo, da so ga spoznavali ves mesec, na različne načine, na koncu so si še ogledali risani film Nekoč je bilo življenje.

V tako majhni skupini so učni cilji osvojeni zelo hitro, sta povedala pedagoga. Dovolj časa jim ostane za prosto igro, neskončne pogovore, skrb za medsebojne odnose s poudarkom na sprejemanju različnosti, za nenehno raziskovanje in ustvarjanje.
Učne materiale pripravljata sama, le občasno fotokopirata nekaj nalog iz šolskih delovnih zvezkov, da se učenci seznanijo s tipom nalog, saj morajo na koncu šolskega leta opraviti izpite v javni OŠ, kamor so vpisani kot šolarji na domu.

Prizor iz notranje učilnice

Sodelovanje z lokalno osnovno šolo

Osnovna šola Ivana Cankarja na Vrhniki jih sprejema. V Sole Libero so s sodelovanjem zelo zadovoljni.


Pustolovščina, ki traja

Učenje v tolikšni svobodi je prava pustolovščina, ki učitelja navdušuje enako kot učence. Navdušena sta tudi ustanovitelja. Otroci so v tem letu okrepili samozavest, se sprostili in odprli. Pedagoga jih vključujeta v proces odločanja in tako skupaj oblikujejo njihov program in delo. Prevladuje spodbudna klima, kjer si medsebojno pomagajo.

Veliko staršev bi si želelo česa podobnega, a žal le redki uspejo najti možnost, da otroku ponudijo tako optimalne pogoje. Zakoncema Kržič je to uspelo po zaslugi njune večletne uspešnosti na poslovnem področju, kar jima omogoča, da z lastnimi finančnimi sredstvi pokrivata polovico stroškov delovanja zavoda. Samo s šolninami se ne bi izšlo, saj so sedaj, v prvem letu, redno vključeni samo trije šolarji. Kržičevi imajo še predšolskega otroka, prav tako učiteljica Saša in učitelj Peter. To so starši, katerim je zdravo, svobodno, naravno odraščanje in učenje njihovih otrok tako pomembna vrednota, da v to vlagajo največ, kar lahko, in delajo pogumne korake v neznano. Zavod Sole Libero je nastal za njihove otroke, zraven pa lahko sprejmejo še nekaj drugih. Imajo zelo jasno vizijo za prihodnost in dobre materialne pogoje (lastni prostori). Začetki so obetavni, naj pustolovščina traja, naj bo vzpodbuda in navdih še mnogim.

Prizor iz njihove učilnice na prostem

Spoznajte zavod, ki deluje na podoben način:

SREDIŠČE ZA NARAVNO UČENJE SAMOROG

DEMOKRATIČNE ŠOLE IN OPTIMALNI RAZVOJ OTROK

Gostujoči prispevek
PIŠE: Boris Hartman


"Šola bi morala slediti naravnim zahtevam razvoja otrokovega organizma. Otrok ni kriv, ker je živ. Je rezultat naravnih genetskih variacij in te razlike bi morale tvoriti osnovo za sistemski koncept šolstva. Vsaj tako o tem razmišlja mednarodna skupnost."

 

Šola Summerhill

EUDEC je evropska mreža demokratičnih šol, ki so zasnovane na konceptu Summerhilla. Šola Summerhill je bila ustanovljena leta 1921, njen osnovni namen pa je bil preprečiti vsakršno izkoriščanje otroka, ki je bilo po 1. svetovni vojni na vrhuncu v vseh pogledih. V Summerhillu so lahko otroci v miru preživljali srečno otroštvo. Morda je zanimiv tudi podatek, da je bila šola, ki je v polnosti ščitila otrokove pravice, ustanovljena 3 leta preden se je svetovna javnost zganila in spisala Deklaracijo o otrokovih pravicah (1924) ter tako zaščitila otroka v svetovnem merilu.

V Summerhillu obiskovanje pouka ni bilo obvezno in tako je še zdaj. Ta šola in ostale, ki delujejo po njenem vzoru, ponujajo raznolike delavnice, kjer lahko učenci iščejo in najdejo svoje interese. Tematike izbirajo učenci sami.

V številnih inšpekcijskih pregledih, ki so bili opravljeni na tej šoli, ni bilo zaznati nobenega strahu otrok pred učitelji ali negativnimi ocenami. Šola praktično ne pozna medvrstniškega nasilja. Ustanovitelj A. S. Neill je trdil, da 95% otrok v tej šoli odkrije svoj življenjski interes.

Menim, da sta si koncepta "Summerhill" in "Montessori" zelo sorodna, oba se približujeta konceptu optimalnega otrokovega razvoja.


Razvoj potencialov do maksimuma zahteva neomejen čas

Pred približno 15 leti sem se prvič pogovarjal z Zoe Redhead, Neillovo hčerjo in ravnateljico šole Summerhill. Poleg tega, da mi je opisala vse možne poklice, ki jih gladko opravljajo nekdanji učenci Summerhilla (zdravniki, književniki, peki, prevozniki ...) mi je omenila tudi primere učencev, ki so šli študirat na prestižne fakultete. Najbolj zanimivo pri tem je bilo to, da s teh fakultet povprašujejo v šoli Summerhill po otrocih, ki izkazujejo interes za določena področja in to počnejo cele dneve. Očitno je nekomu postalo jasno, da je potrebno iskati talente, ki se z neko aktivnostjo ukvarjajo z vsem zanimanjem in imajo za to neomejen čas. Na ta način lahko razvijejo sposobnosti praktično do maksimuma svojih potencialov.

Zoe Redhead mi je v tistem času tudi povedala, da gre približno polovica učencev na kolidž. Takrat sem to razumel, da imajo Angleži precej drugačen sistem prehoda na fakultete. Kolidž je - vsaj kolikor sem razumel - v nekem smislu pripravljalno obdobje za vstop na fakultete. Ko je moja hči približno 8 let nazaj imela na psihologiji predavanje o Summerhillu, je v komunikaciji s šolo ugotovila, da gredo skoraj vsi njeni učenci na kolidž, torej se je slika močno spremenila.

Ljudje me pogosto sprašujejo, ko jim pripovedujem o Summerhillu, kako lahko gre nekdo, ki ni videl šolskega pouka, na fakulteto. Češ, saj nič ne zna. Učenci in ljudje na sploh se v glavnem ne (na)učimo iz predavanj in frontalnega enosmernega prenašanja informacij, ampak v socialnem smislu iz komunikacije z drugimi. Potem jim navadno poskušam razložiti še, kakšna je razlika med komunikacijo (dialogom, izmenjevanjem informacij) in enosmernim prenosom informacij (frontalni pouk) oziroma procesom informiranja o izobraževalnih načrtih.


Vse ob svojem času

Neill je opisal učenca, ki je cele dneve risal geodetske karte, in tega papirja je bilo dovolj po vsej šoli. Opisal je tudi občutke jeze, ki so ga grabili ob tem. Ampak držal se je osnovnega principa, da se lahko učenci "samorazvijajo" kakor koli želijo, če pri tem seveda ne motijo "samorazvoja" drugih. Pozneje je bil vesel, da je zdržal, saj je učenec postal oceanograf. Še nekaj je bilo pri tem učencu zanimivo: nikoli do nekje 13. leta starosti ni obiskal matematičnega učitelja. Namreč Summerhillov princip je komunikacija in ne predavanja oziroma frontalni pouk, od katerega navadno otroci odnesejo nič ali pa zelo malo, ob uveljavljanju linije najmanjšega odpora: skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Pri tem pa še motijo razlago učitelja, ta pa, kot ugotavljajo raziskave (npr. Pšunder), porabi precej časa za reševanje disciplinskih problemov in ustrahovanje, kar je posledica nenaravnosti klasičnega šolanja. Otroci pač ne morejo sedeti pri miru in biti tiho, saj sta gibanje in komunikacija primarni za normalni razvoj, ne samo otroka, ampak kogarkoli. 

vir: pexels

Torej, bodoči oceanograf je prvič stopil k učitelju matematike skoraj na koncu osnovne šole. Celotno osnovnošolsko matematiko sta predelala v nekaj mesecih. Neilla je seveda zanimalo, zakaj ravno takrat. Ugotovil je, da je učenec potreboval matematiko za izračunavanje in risanje kart, in tako je začutil, da je čas, da se je nauči. Tudi o drugih učencih je Neill poročal, da so začeli pisati in brati, ko so začutili, da so temu dozoreli in so bili za to sposobni. Nekateri šele po 10. letu starosti.

Če sem prav razumel, je logika Summerhilla ta: pustiti otrokovi genetiki, da v svojem tempu razvija organizem brez zahtev, pritiskov, kaznovanja in označevanja. Učenci naj se razvijajo v skladu s svojim biološkim tempom.

Šola bi morala slediti naravnim zahtevam razvoja otrokovega organizma. Otrok ni kriv, ker je živ. Je rezultat naravnih genetskih variacij in te razlike bi morale tvoriti osnovo za sistemski koncept šolstva. Vsaj tako o tem razmišlja mednarodna skupnost.


Šolska zakonodaja mora končno kreniti v smer optimalnega otrokovega razvoja

Verjamem, da je v Sloveniji veliko učiteljev, ki delajo z otroci humano in njihov človeški odnos dokazuje, da je mogoče omiliti negativne posledice storilnostnega pouka. Vendar pa s tem ni rečeno, da si ne želijo zakonskih sprememb, ki bi jim omogočile naravnejše delo z otroci.

Če se bodo šolski zakoni spremenili v skladu z demokratičnim konceptom šolanja, ga bodo učitelji po mojem mnenju izvajali. Menim, da je mogoče pripraviti zakonsko podlago za javne in vse alternativne šole, ki temeljijo na naravnosti otrokovega razvoja in na zaupanju v otroka, da se je sposoben samorazvijati ob ustrezni pomoči.

Upam, da sedaj bolje razumemo, da niso šolski delavci najbolj odgovorni za stanje v šolah, so le najbolj izpostavljeni. Odgovorni so predvsem zakonodajalci, ki morajo opraviti svojo družbeno funkcijo in naravnati svoje "zakonske kompase" tako, da bodo upoštevali različno naravo otrok in njihove največje koristi, kot to priporoča najširši konsenz o dobri šoli. Prav tako bi morala tej logiki slediti Pedagoška fakulteta s programi za usposabljanje učiteljev. Profesorji na PeF pa bi se morali poglobiti v razumevanje novih razvojnih možnosti šolstva. 



Sledi:-POMEN UPOŠTEVANJA RAZVOJNIH RAZLIK MED OTROKI
-PROBLEMI INTEGRACIJE: DRUGAČNI SMO VSI, NE LE NEKATERI



Več o demokratičnih šolah:
DEMOKRATIČNE ŠOLE

SREDIŠČE ZA NARAVNO UČENJE SAMOROG

Anja in Peter sta starša dveh majhnih otrok, delata v zahtevnem poklicu in živita aktivno življenje. Pred približno sedmimi leti sta se preselila v svojo leseno hišo, ki sta jo zgradila tik pod gozdnatim hribom v vasi Sora pri Medvodah, saj si življenja ne moreta predstavljati drugače kot v naravi in z naravo. Ko se je približal čas vpisa prvega otroka v šolo, sta razmišljala o drugačnih, boljših možnostih, kot je večurno sedenje v zaprtih prostorih in nato še doma pri nalogah. Poznala sta različna svetovna gibanja za svobodnejši in polnejši razvoj otrok, kot so na primer demokratične šole, gozdni vrtci in gozdne šole, se zavedala modrosti naših babic in verjela v naravno učenje. 

Skupaj s prijatelji, Anjo in Gregom ter Dominique, prav tako mladimi starši, s katerimi so se trdno ujeli v vrednotah, viziji in motivaciji za delo, ter ob podpori še nekaj podobno razmišljajočih prijateljev, sta v začetku letošnjega leta ustanovila zasebni zavod Središče za naravno učenje Samorog. V igralnico – Samorogovo Ustvarjalnico - so preuredili kar spodnji del njune stanovanjske hiše, glavnina dogajanja pa itak poteka v gozdu. Dobrih sto metrov od hiše se v pobočju hriba nahaja raven plato, kjer je nekoč bilo smučarsko skakališče, danes pa je ta prostor kot nalašč za gozdno šolo. Na ravnini so si uredili prostorček, kjer lahko sedijo pod razpeto platneno streho, kurišče ter plezalo iz hlodov, vrvi in odsluženih gum.

Glavno prizorišče učenja v gozdu

Takoj zraven teče potoček, ki otroke vsak dan vabi v igro in raziskovanje; v času mojega obiska so navdušeno opazovali žabji mrest. Nekaj metrov nižje, kjer se gozd konča in prične travnik, so si uredili mini vrtiček. Iz smučarskih časov je še ostala majhna lesena hišica, v kateri hranijo nujne pripomočke kot so vrvi, barve in čopiči, nekaj orodja. Nekaj desk, pritrjenih v pobočje, predstavlja gledališki oder. 

 

Žabji mrest v otroški dlani

Na teh dveh prizoriščih – v igralnici in v gozdu - se odvijajo aktivnosti Zavoda Samorog: predvsem igralni dopoldnevi za predšolske otroke in učenje na prostem za skupinico šoloobveznih otrok s statusom šolanja na domu. Za otroke skrbita dve vzgojiteljici, ki se jima bosta jeseni pridružili še ena ali dve učiteljici, pogosto pa z različnimi delavnicami obogatijo dogajanje še drugi pedagogi in ostali zanimivi gostje:

-Mina Kunstelj z zvočnimi delavnicami

-Petra Brdnik Juhart z Orffovim glasbenim pristopom

-Tadej Markovič z Montessori zgodbami

-tedensko delo z Montessori materiali (Ana Jelovčan)

-Nadia Džamastagić s plesnimi zgodbami

-Jurij Marussig s fizikalnimi zgodbami / fizioustvarjalnicami, pravljicami o črkah in delavnicami za slepe in slabovidne

-Anja Radšel, pediatrinja, z delavnicami o človeškem telesu

-za 4 ure na teden prihaja anglistka Neža Budkovič

-različne umetniške (likovne, glasbene, gledališke) delavnice

in drugi.

Najti sodelavce ni težava, saj zanimiv koncept pritegne ljudi, da jih kontaktirajo kar sami. Tako sta na primer prišli k njim dve študentki biologije s terarijem in pokazali otrokom veliko različnih vrst žabic ali pa vrtnarka, s katero so si uredili vrtiček.

Razvoj odnosa do živali (terapevtska domačija Apaloosa Ranch)

S tem se pestrost dejavnosti še ne konča. Zgoraj so opisane tiste, ki se odvijajo v Sori; ob njih pa pogosto hodijo tudi na izlete, katerih cilj izglasujejo otroci. Redno obiskujejo terapevtsko domačijo Appaloosa ranč v vasi Dobruša, kjer skupaj s terapevtko jahanja Dominique razvijajo odnos do konjev in drugih živali ter pomagajo pri kmečkih opravilih in pripravi hrane. Tedensko jih v svoji lesarski delavnici Sime, Svedi & mali fedri, kjer otroci ustvarjajo z lesom in pravimi orodji, gostita Simon in Ana. Med drugim so se odločili za izdelavo čolna; ta bo kmalu končan in za zaključek projekta bodo šli veslat po Ljubljanici. 

Izdelava čolna

Vse to in več se v Samorogu dogaja že zdaj, ko je star komaj nekaj mesecev. Načrtov in idej pa imajo še veliko. Navdušeni so, ko vidijo, da koncept deluje: Otroci so neskončno vedoželjni in vedno pripravljeni sodelovati. Nikoli jim med delavnico ne zmanjka koncentracije, veliko si zapomnijo in znanje med seboj povezujejo. Dajejo polno pobud za dejavnosti. Brati, pisati in računati se učijo kar sproti. Kadar pripravljajo hrano, je treba najprej na listek napisati potrebne sestavine, določiti ustrezne količine, iti v trgovino in plačati – takrat je na vrsti pisanje in računanje. Na izletih pa berejo napise na tablah. Zelo radi berejo tudi knjige – te si izberejo zjutraj v igralnici, natovorijo v nahrbtnik in nesejo s seboj v gozd. Ko sem bila na obisku, je na eni od lesenih kladic za sedenje pod platneno streho počival tudi list z natisnjenimi matematičnimi nalogami, v družbi različnih otroških knjig. 

Črke iz storžev

Načrti za prihodnost: 
uvesti koncept gozdnega vrtca kot uradne oblike predšolskega varstva tudi v naši državi, za šoloobvezne otroke pa ustanoviti demokratično šolo. Na prizorišču gozdne šole nastaja doživljajsko igrišče, ki bo predvidoma odprto že to jesen. Zraven bo zgrajeno učno središče, opremljeno za raziskovalno učenje, ki bo na voljo za širšo uporabo – tudi javnim šolam oziroma vsem, ki bodo zainteresirani. Načrte odobravata tudi krajevna skupnost Sora in občina Medvode. 

Prižgimo ogenj!

Glavno vodilo Samoroga: 
Verjamemo, da so otroci, ki imajo priložnost rasti, se učiti in razvijati v pristnem stiku z naravo, skozi igro, v skupnosti, po lastnih vzgibih – družbeno odgovorni, v sebi dobro usidrani, svetu prijazni in srečni otroci. In da bodo vse to ponesli s sabo tudi v odrasli svet.

Samorogova ustvarjalnica (notranji prostor)

Verjamejo v naravno učenje: 
Naravno učenje je izkustveno učenje. Otroci potrebujejo svobodo, časovno in prostorsko. Potrebujejo stik s predmeti, z okoljem, s pravim življenjem, z ljudmi vseh starosti. Otroci hočejo razumeti, zakaj se nekaj zgodi in kako. O tem ne želijo poslušati, ampak morajo to izkusiti. Naravno učenje ni načrtovano niti strukturirano, je del vsakdanjega življenja in se zgodi samo od sebe. Je najbolj učinkovito učenje, ker hkrati aktivira vse čute in zajame tudi čustva.

Kolesarski izlet

Delujejo po načelih inkluzije: 
Inkluzija je paradigma, način razmišljanja,  nadgradnja integracije in edina pot, ki nas vodi v strpnejšo, celovito družbo z vsemi različnimi in hkrati enakimi.

V inkluziji ni otrok, ki ne zmorejo, ni učencev, ki niso uspešni, v inkluziji so vsi uspešni... 

Barvita Samorogova dežela

Gojijo demokratično skupnost: 

V skupnosti, ki deluje po vzoru medvrstniške mediacije, se pravila krojijo z enakovrednim glasovanjem njenih pripadnikov. Glasovi vseh prisotnih, od odraslih do najmlajših so enakovredni. Tak način vodenja otroke spodbuja k razmišljanju o tem, v kakšnem svetu želijo bivati. Namesto slepega sledenja navodilom jim ponuja možnost soustvarjanja svojega življenjskega prostora. Ker se njihovo mnenje in njihove osebne meje upošteva od malega, jim tudi spoštovanje drugih ni tuje. Zgodaj se naučijo samonadzora in samostojnega reševanja konfliktov. Imajo veliko motivacijo za vzdrževanje reda, ki ga določijo sami, za varovanje tistega, kar so ustvarili sami. Občutek, da so slišani in da štejejo kot del celote, jim daje pomembno zavedanje o lastni vrednosti in gradi samospoštovanje.

Več o Samorogovih prepričanjih lahko preberete na njihovi spletni strani. 


 

Otrok + igra = učenje za življenje, so izračunali v SNU Samorog. Mi pa računamo na njih, da bodo – pogumni in neustavljivi, kot so – prepričali tudi slovensko politiko, da so gozdni vrtci in svobodne demokratične šole nujno potrebni za zdravo prihodnost vseh nas.



*Vse slike so last SNU Samorog.


Prispevek s sorodno tematiko:
SOLE LIBERO - NARAVNO ŠOLANJE