DEMOKRATIČNE ŠOLE IN OPTIMALNI RAZVOJ OTROK

Gostujoči prispevek
PIŠE: Boris Hartman


"Šola bi morala slediti naravnim zahtevam razvoja otrokovega organizma. Otrok ni kriv, ker je živ. Je rezultat naravnih genetskih variacij in te razlike bi morale tvoriti osnovo za sistemski koncept šolstva. Vsaj tako o tem razmišlja mednarodna skupnost."

 

Šola Summerhill

EUDEC je evropska mreža demokratičnih šol, ki so zasnovane na konceptu Summerhilla. Šola Summerhill je bila ustanovljena leta 1921, njen osnovni namen pa je bil preprečiti vsakršno izkoriščanje otroka, ki je bilo po 1. svetovni vojni na vrhuncu v vseh pogledih. V Summerhillu so lahko otroci v miru preživljali srečno otroštvo. Morda je zanimiv tudi podatek, da je bila šola, ki je v polnosti ščitila otrokove pravice, ustanovljena 3 leta preden se je svetovna javnost zganila in spisala Deklaracijo o otrokovih pravicah (1924) ter tako zaščitila otroka v svetovnem merilu.

V Summerhillu obiskovanje pouka ni bilo obvezno in tako je še zdaj. Ta šola in ostale, ki delujejo po njenem vzoru, ponujajo raznolike delavnice, kjer lahko učenci iščejo in najdejo svoje interese. Tematike izbirajo učenci sami.

V številnih inšpekcijskih pregledih, ki so bili opravljeni na tej šoli, ni bilo zaznati nobenega strahu otrok pred učitelji ali negativnimi ocenami. Šola praktično ne pozna medvrstniškega nasilja. Ustanovitelj A. S. Neill je trdil, da 95% otrok v tej šoli odkrije svoj življenjski interes.

Menim, da sta si koncepta "Summerhill" in "Montessori" zelo sorodna, oba se približujeta konceptu optimalnega otrokovega razvoja.


Razvoj potencialov do maksimuma zahteva neomejen čas

Pred približno 15 leti sem se prvič pogovarjal z Zoe Redhead, Neillovo hčerjo in ravnateljico šole Summerhill. Poleg tega, da mi je opisala vse možne poklice, ki jih gladko opravljajo nekdanji učenci Summerhilla (zdravniki, književniki, peki, prevozniki ...) mi je omenila tudi primere učencev, ki so šli študirat na prestižne fakultete. Najbolj zanimivo pri tem je bilo to, da s teh fakultet povprašujejo v šoli Summerhill po otrocih, ki izkazujejo interes za določena področja in to počnejo cele dneve. Očitno je nekomu postalo jasno, da je potrebno iskati talente, ki se z neko aktivnostjo ukvarjajo z vsem zanimanjem in imajo za to neomejen čas. Na ta način lahko razvijejo sposobnosti praktično do maksimuma svojih potencialov.

Zoe Redhead mi je v tistem času tudi povedala, da gre približno polovica učencev na kolidž. Takrat sem to razumel, da imajo Angleži precej drugačen sistem prehoda na fakultete. Kolidž je - vsaj kolikor sem razumel - v nekem smislu pripravljalno obdobje za vstop na fakultete. Ko je moja hči približno 8 let nazaj imela na psihologiji predavanje o Summerhillu, je v komunikaciji s šolo ugotovila, da gredo skoraj vsi njeni učenci na kolidž, torej se je slika močno spremenila.

Ljudje me pogosto sprašujejo, ko jim pripovedujem o Summerhillu, kako lahko gre nekdo, ki ni videl šolskega pouka, na fakulteto. Češ, saj nič ne zna. Učenci in ljudje na sploh se v glavnem ne (na)učimo iz predavanj in frontalnega enosmernega prenašanja informacij, ampak v socialnem smislu iz komunikacije z drugimi. Potem jim navadno poskušam razložiti še, kakšna je razlika med komunikacijo (dialogom, izmenjevanjem informacij) in enosmernim prenosom informacij (frontalni pouk) oziroma procesom informiranja o izobraževalnih načrtih.


Vse ob svojem času

Neill je opisal učenca, ki je cele dneve risal geodetske karte, in tega papirja je bilo dovolj po vsej šoli. Opisal je tudi občutke jeze, ki so ga grabili ob tem. Ampak držal se je osnovnega principa, da se lahko učenci "samorazvijajo" kakor koli želijo, če pri tem seveda ne motijo "samorazvoja" drugih. Pozneje je bil vesel, da je zdržal, saj je učenec postal oceanograf. Še nekaj je bilo pri tem učencu zanimivo: nikoli do nekje 13. leta starosti ni obiskal matematičnega učitelja. Namreč Summerhillov princip je komunikacija in ne predavanja oziroma frontalni pouk, od katerega navadno otroci odnesejo nič ali pa zelo malo, ob uveljavljanju linije najmanjšega odpora: skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Pri tem pa še motijo razlago učitelja, ta pa, kot ugotavljajo raziskave (npr. Pšunder), porabi precej časa za reševanje disciplinskih problemov in ustrahovanje, kar je posledica nenaravnosti klasičnega šolanja. Otroci pač ne morejo sedeti pri miru in biti tiho, saj sta gibanje in komunikacija primarni za normalni razvoj, ne samo otroka, ampak kogarkoli. 

vir: pexels

Torej, bodoči oceanograf je prvič stopil k učitelju matematike skoraj na koncu osnovne šole. Celotno osnovnošolsko matematiko sta predelala v nekaj mesecih. Neilla je seveda zanimalo, zakaj ravno takrat. Ugotovil je, da je učenec potreboval matematiko za izračunavanje in risanje kart, in tako je začutil, da je čas, da se je nauči. Tudi o drugih učencih je Neill poročal, da so začeli pisati in brati, ko so začutili, da so temu dozoreli in so bili za to sposobni. Nekateri šele po 10. letu starosti.

Če sem prav razumel, je logika Summerhilla ta: pustiti otrokovi genetiki, da v svojem tempu razvija organizem brez zahtev, pritiskov, kaznovanja in označevanja. Učenci naj se razvijajo v skladu s svojim biološkim tempom.

Šola bi morala slediti naravnim zahtevam razvoja otrokovega organizma. Otrok ni kriv, ker je živ. Je rezultat naravnih genetskih variacij in te razlike bi morale tvoriti osnovo za sistemski koncept šolstva. Vsaj tako o tem razmišlja mednarodna skupnost.


Šolska zakonodaja mora končno kreniti v smer optimalnega otrokovega razvoja

Verjamem, da je v Sloveniji veliko učiteljev, ki delajo z otroci humano in njihov človeški odnos dokazuje, da je mogoče omiliti negativne posledice storilnostnega pouka. Vendar pa s tem ni rečeno, da si ne želijo zakonskih sprememb, ki bi jim omogočile naravnejše delo z otroci.

Če se bodo šolski zakoni spremenili v skladu z demokratičnim konceptom šolanja, ga bodo učitelji po mojem mnenju izvajali. Menim, da je mogoče pripraviti zakonsko podlago za javne in vse alternativne šole, ki temeljijo na naravnosti otrokovega razvoja in na zaupanju v otroka, da se je sposoben samorazvijati ob ustrezni pomoči.

Upam, da sedaj bolje razumemo, da niso šolski delavci najbolj odgovorni za stanje v šolah, so le najbolj izpostavljeni. Odgovorni so predvsem zakonodajalci, ki morajo opraviti svojo družbeno funkcijo in naravnati svoje "zakonske kompase" tako, da bodo upoštevali različno naravo otrok in njihove največje koristi, kot to priporoča najširši konsenz o dobri šoli. Prav tako bi morala tej logiki slediti Pedagoška fakulteta s programi za usposabljanje učiteljev. Profesorji na PeF pa bi se morali poglobiti v razumevanje novih razvojnih možnosti šolstva. 



Sledi:-POMEN UPOŠTEVANJA RAZVOJNIH RAZLIK MED OTROKI
-PROBLEMI INTEGRACIJE: DRUGAČNI SMO VSI, NE LE NEKATERI



Več o demokratičnih šolah:
DEMOKRATIČNE ŠOLE