sobota, 4. november 2017

AMERIŠKI NOVINAR V FINSKI ŠOLI


Where to Invade Next je ameriški dokumentarni film iz leta 2015. Avtor Michael Moore se je podal v več držav, da bi se pozanimal, kako pri njih rešujejo katerega od problemov, s katerimi se sooča Amerika. Za vsak problem si je izbral državo, ki se na tem področju odlikuje. Obiskal je Italijo, Francijo, Finsko, Slovenijo, Nemčijo, Portugalsko, Norveško, Tunizijo in Islandijo. Na primer v Italiji se je pogovarjal o delavskih pravicah in skrbi za dobrobit delavcev: imajo plačan letni dopust, starševski dopust, medene tedne (plačana odsotnost z dela), trinajsto plačo ...

Slovenijo je prikazal kot zgled v tem, da imamo brezplačni visokošolski študij (tudi na Finskem je tako) in da univerze izvajajo vsaj sto študijskih programov v angleščini. Pogovarjal se je z rektorjem Ivanom Svetlikom in s predsednikom Pahorjem.

Finsko je izbral, kajpada, zaradi njihovega šolskega sistema. Po internetu kroži izredno popularen kratek video z izseki Moorovega obiska na Finskem. Ogledate si ga lahko na tej povezavi , spodaj pa sledi zapis videa v slovenščini.

Prevedla in zapisala: Dita Škalič 



Dokumentarni film Where to Invade Next 

Uganite, kaj se je zgodilo! V preteklosti so bile finske šole zanič – tako zanič, kot so ameriške. Ko so testirali mladino z vsega sveta, sta bili obe državi večinoma na približno enakem položaju – pri dnu seznama. Toda Finski to ni bilo všeč, zato so preizkusili nove ideje, in kmalu je dosegla vrh. Tamkajšnji učenci so postali eni od najboljših na svetu. Kako so to dosegli? To je tisto vprašanje, na katero sem hotel odgovoriti, zato sem šel naravnost k »sovražnikovi« ministrici za izobraževanje. Še preden bi karkoli rekel, je razkrila glavno skrivnost: "Nimajo domačih nalog." 

"Torej ste zmanjšali količino domačih nalog?" "Da. Morajo imeti več časa biti otroci, biti mladostniki, uživati v življenju."

Moore: "Koliko ur domače naloge ste imeli nazadnje?"

Dijakinja: "Okrog deset minut."


"Deset minut domače naloge?" "Ja."

Drugi dijaki:

"Petnajst ali dvajset minut."

"Dvajset minut."

"Mislim, da če bi naredila domačo nalogo, bi trajalo največ deset minut."

"Običajno ne delam domačih nalog."

Pasi Majasaari, ravnatelj srednje šole: "Izraz ,domača naloga’ je po mojem mnenju zastarel." 

Moore: "Hočete reči, da so domače naloge zastarele?" 
Ravnatelj: "Da, v tem smislu. Ti mladi ljudje imajo po šoli veliko drugih opravkov, na primer biti skupaj, biti z družino, se ukvarjati s športom in glasbo, brati."

Moore: "Torej nimajo domačih nalog. Kaj pa, če ne bodo počeli drugega kot plezali po drevesih?" 

Anna Hart, učiteljica prvega razreda: "Potem naj pač plezajo po drevesih. Tako se naučijo plezati na drevo. Med plezanjem pa bodo verjetno opazili tudi različne žuželke in naslednji dan mi lahko v šoli povedo, kaj so odkrili."

"Koliko ur na dan so mlajši učenci v šoli v primerjavi s starejšimi?"

"Ob ponedeljkih tri ure, ob torkih štiri. Različno. Dvajset ur na teden."

"Torej so – o, moj bog! Ali te tri ali štiri ure šole vključujejo uro za kosilo?" "Da."

"Kako sploh karkoli naredijo?"

Leena Liusvaara, ravnateljica: "Možgani se morajo občasno sprostiti. Če ves čas samo delaš, delaš, delaš, se nehaš učiti. Nima smisla dolgo delati."

Finski učenci imajo najkrajše šolske dneve in najkrajša šolska leta v vsem zahodnem svetu. Uspešnejši so, ker manj hodijo v šolo.

"Koliko jezikov govorite? Angleščino ... ?"

Dijaki: "Da, in švedščino, španščino."

"Finščino in švedščino."

"Finščino, angleščino in nemščino."

"Francoščino in nemščino."

"Finščino in angleščino."

"Angleščino."

"Švedščino, francoščino in španščino."

Moore: "Ti si bil torej na izmenjavi v ZDA?"

Arttu Taipale, finski dijak, ki je bil eno leto v ZDA: "Da."

"Kaj si opazil in zaradi česa ti je odleglo, ko si se vrnil v šolo sem?"

"Nič več izpitov, pri katerih obkrožaš ponujene odgovore."

"Tu ni izpitov z obkrožanjem odgovorov?"


"Ni jih oziroma jih je zelo malo."

Moore: "Kako pravilno odgovoriš na vprašanje, če odgovor ni naveden kot ena izmed štirih možnosti?" 


Dijakinja: "Zapišeš svoj odgovor."

Druga dijakinja: "Moraš ga poznati."

Moore: "Prav zares ga moraš poznati?!"

Sestanek učiteljev:

Moore: "Če sem kaj od Fincev slišal znova in znova, sem to, da bi Amerika morala nehati poučevati za standardizirane teste."

Učitelji: "Znebite se standardiziranih testov."

Učitelj: "Če svoje učence učite samo, kako dobro opravljati te teste, jih ne učite ničesar."

Moore: "Ne, učimo jih. Učimo jih, kako pasti na testu, in potem več šol pade na testu, nakar te šole spremenijo v čarterske šole, s čimer nekdo veliko zasluži." *

Učiteljica: "Ampak bistvo šole je, da najdeš svojo srečo, da spoznaš, kaj te osrečuje."

Moore: "Ugotovili so, da tretjino časa, ki ga učenci preživijo v šoli, porabijo za pripravo na teste, zato so odpravili veliko stvari, ki niso vključene v teste. Ni več glasbe, ni več umetnosti, ni več poezije."

Učiteljica: "Umetnosti ni več?"

Moore: "Da, v veliko šolah. Državljanske vzgoje sploh ni v testih, zato šole zdaj ukinjajo državljansko vzgojo."

Ravnatelj: "Res?"

Moore: "Da. Državljansko vzgojo, ameriško državljansko vzgojo."

"Okej. Neverjetno."

Moore: "Znebili smo se poezije."

Ministrica: "Res?" "Ja." "Zakaj?"

Moore: "To je izguba časa. Kdaj bodo govorili kot pesniki, ko bodo odrasli? Kako jim bo to pomagalo dobiti službo?"

Učiteljica: "Mi jih poskušamo naučiti vse, kar potrebujejo, da bi lahko kar najbolje uporabljali svoje možgane, vključno s telesno vzgojo, umetnostjo in glasbo – čimerkoli, kar lahko izboljša delovanje možganov. Otroci morajo peči; morajo peti, se ukvarjati z umetnostjo in hoditi na pohode v naravo ter početi vse te stvari, saj je čas, ko smejo biti otroci, zelo kratek."

Moore: "Če nimate standardiziranih testov, kako veste, katere šole so najboljše? Saj veste, ljudje potrebujejo seznam."

Ministrica: "Šola v lastni soseski je najboljša šola. Nič drugačna ni, na primer, od šole v središču mesta, saj so vse šole na Finskem enakovredne."

"Ko se preselimo v novo mesto, nikoli ne vprašamo, kje je najboljša šola. To nikoli ni vprašanje." 

"Torej nikomur ni treba primerjati in izbirati šol kot v trgovini?"

"V nobeni izmed naših šol ni ničesar drugačnega. Vse so enake. Na Finskem je nezakonito ustanoviti šolo in pobirati šolnino. Predvsem zato zasebne šole ne obstajajo.** To pomeni, da morajo bogati starši poskrbeti, da bodo javne šole odlične. In ker morajo bogati otroci hoditi v šolo z vsemi drugimi, odrastejo s temi drugimi kot prijatelji. In ko postanejo premožni odrasli, morajo dvakrat pomisliti, preden jih ogoljufajo. V Združenih državah je izobraževanje posel. Šolstvo so korporacije, ki služijo denar. Tu je tako osredotočeno na učence, da so, ko smo morali preurediti igrišče, poklicali arhitekte, da so se pogovorili z otroki."

"So jih poslušali?"

"So, so. Na našem igrišču so stvari, ki so si jih učenci res želeli."

Učenci: "Tu smo v šoli samostojnejši." "Obravnavajo nas bolj kot odrasle kot v Združenih državah."  "Da."

"Ne potrebujemo dovolilnice, da bi lahko šli med poukom na stranišče."

Učitelj: "Lahko vidite učence, ki se vozijo s podzemno železnico. Že sedem- in osemletniki gredo sami v šolo."

Učiteljica: "Ko sem se začela v ZDA usposabljati za učiteljico, sem poučevala otroke v določenih soseskah in jim govorila: ,Ko odrastete, boste lahko, karkoli hočete.’ To je neke vrste laž. Odkar sem prišla na Finsko, velik del mojega poučevanja temelji na tem, kar otroci želijo in kar vidijo kot pomembno za svojo prihodnost, zato se ne zdi tako nepošteno reči: ,Ko odrastete, boste res lahko, karkoli hočete,’ saj to že uresničujejo. Že zdaj imajo tako moč. Neprijetno je pomisliti, da je ameriški otroci nimajo."

Pasi Sahlberg: "Ne gre za to, da bi mi odkrili nekaj, česar ni v izobraževanju naredil še nihče. To ne drži. Številne izmed stvari, zaradi katerih je Finska uspešna v izobraževanju, so prvotno ameriške ideje."

Učiteljica: "Poskušamo jih naučiti samostojno razmišljati in biti kritični do stvari, o katerih se učijo."
Učitelj: "Poskušamo jih naučiti biti srečna oseba, spoštovati druge in sebe."
Moore: "Mar vam je za njihovo srečo."
Učitelj: "Res!"
Moore: "Kaj za vraga pa poučujete?"
Učitelj: "Matematiko."
Moore: "Torej učitelj matematike pravi … Prva stvar iz vaših ust o tem, kaj želite, da učenci dobijo od šole, je bila, da bi bili srečni, živeli srečno življenje." "Da." 

Moore: "In ste učitelj matematike?" "Da."

Ravnateljica: »Kdaj imajo čas za igro, socializacijo s prijatelji in rast kot človeška bitja? Kajti na svetu je toliko več življenja kot samo šola!«
Moore: »Želite, da se igrajo?« »Želim, da se otroci igrajo.«
Moore: »In to je bila ravnateljica. Prav tu, sredi vaše šole, bom izobesil ameriško zastavo in si prisvojil to odlično idejo za nas.«
»Hvala, ker jo boste ukradli.«
»Tako mi delamo.« 

»Prav.« 
»Samo povem.«

*Čarterske šole v ameriki so šole, namenjene preizkušanju inovativnih praks, financira jih država. Tiste prakse, ki se na čarterskih šolah izkažejo za dobre, naj bi nato prenesli v druge  javne šole. Zaradi preohlapne zakonodaje so imeli v nekaterih državah ZDA problem s čarterskimi šolami, kjer je zasebni izvajalec pobral državna sredstva, nato pa šolo nenadno zaprl in izginil.
To je del resnice o čarterskih šolah, ki seveda ne velja za vse. Mnoge nastanejo na podlagi globoke želje lokalne skupnosti staršev, da ponudijo svojim otrokom dobro izobrazbo, in nikakor ne iz koristoljubja. Primer takšne šole:
ČARTERSKA ŠOLA V CRESTONU, KOLORADO


Pomembno: V Sloveniji ne more priti do situacije, da bi se ustanovitelj zasebne šole okoristil z državnimi sredstvi, ker imamo glede tega striktno zakonodajo. Podrobno sem to pojasnila v prispevku  JAVNO IN ZASEBNO ŠOLSTVO ALI KDO KOGA OGROŽA.

**Iz drugih virov vem, da na finskem zasebne šole so, le da jih je zelo malo. Te so vključene v mrežo javnih šol, zato niso tretirane kot ’prave’ zasebne šole, kjer bi starši pokrivali stroške šolnin v celoti. Imajo pa tudi takšne zasebne šole (teh je še manj kot prvih), kjer starši nekaj doplačujejo. O tem govori Američan, ki uči v finski zasebni šoli, v tem videu.


Drugi prispevki o finskem šolstvu:
KAKO POSTANEŠ UČITELJ NA FINSKEM

ZAKAJ IMA FINSKA NAJBOLJŠE ŠOLE
FINSKI ŠOLSKI SISTEM


petek, 3. november 2017

KAKO POSTANEŠ UČITELJ NA FINSKEM


Visoka stopnja zaupanja v učitelje ni zgolj finska nacionalna lastnost, ki bi je recimo Slovencem primanjkovalo, ampak ima svoj logičen razlog: Njihove fakultete delajo strog izbor med kandidati za pedagoške študijske smeri. Učiteljski poklic je pri njih tako priljubljen in zaželjen, da je prijavljenih kandidatov vsako leto približno desetkrat več kot je razpisanih mest. Najboljše fakultete opravijo postopek izbora v treh stopnjah, ocene iz predhodnega šolanja pa pri tem še zdaleč niso edino ali najpomembnejše merilo.

finsko šolstvo
Vir slike: http://www.thedailyriff.com


Postopek izbora kandidatov: tudi nečakinja visokega šolskega uradnika je lahko zavrnjena na sprejemnem izpitu

Pasi Sahlberg je bil dolga leta finski učitelj matematike, pozneje učitelj mentor, pa visoki svetovalec ministrstva za šolstvo, raziskovalec šolskih sistemov in reform. Danes je gostujoči profesor na ameriški univerzi, pisec in govornik. V nastopih po vsem svetu pogosto predstavlja finski šolski sistem. Nekaj njegovih govorov na TEDx in drugih dogodkih najdemo tudi na spletu.

V nekem videu pojasnjuje, da ne drži, da sprejmejo na pedagoški študij tistih deset odstotkov prijavljenih kandidatov, ki so najboljši glede na srednješolski uspeh. Gre za še enega od neresničnih mitov o finskem šolskem sistemu, kot je na primer ta, da šolarji sploh nimajo domačih nalog.

Sahlberg, visoki funkcionar in strokovnjak v finskem šolstvu, pripoveduje o svoji nečakinji Veri, ki se je prijavila za študij razrednega pouka na univerzi Helsinki. Za prvi del sprejemnega izpita je morala prebrati knjigo z nekaj znanstvenimi članki in dokazati razumevanje tematik. V drugem delu je morala pripraviti in izvesti matematično lekcijo za četrti razred pred svojimi kolegi - kandidati in pred komisijo. To dvoje ni bil problem. 


Tretji del izpita je bil individualni intervju pred komisijo. Na preprosto vprašanje, zakaj hoče postati učiteljica, saj bi z njenimi ocenami lahko izbrala kateri koli študij, je odgovorila: »Zato, ker je učiteljica tudi moja mama, učitelj je moj stric, pa moj ded, in ker imam rada otroke.« Za strogo komisijo to ni bil dovolj dober odgovor – slišati hočejo globlje osebne razloge, zakaj se nekdo čuti poklicanega biti učitelj. Vera tako ni bila sprejeta, čeprav briljantna maturantka, nadarjena na glasbenem in športnem področju.

Zakaj bi univerza zavrnila takšno kandidatko? To se zgodi precej pogosto, pojasnjuje Sahlberg.

Ob pregledu ene generacije sprejetih se je izkazalo, da je samo vsak četrti kandidat pripadal skupini vrhnjih dvajset odstotkov glede na njihov učni uspeh v srednji šoli. Vsak četrti je bil iz spodnje polovice po uspehu. Sprejetih je torej precej takšnih z nič kaj bleščečimi ocenami. To so pogosto osebe, ki so umetniki, športniki, mladinski vodje, vodje različnih skupin ... torej ljudje, ki počnejo še veliko drugih stvari kot je obiskovanje šole in pridobivanje visokih ocen. Čutijo strast do poučevanja in imajo prirojene sposobnosti motiviranja drugih, vključno otrok. 



Pasi Sahlberg
Pasi Sahlberg

Študijski program za poklic učitelja na Finskem
je torej urejen tako, da je dosegljiv vsakomur, ki čuti resnično strast do poučevanja, in ne le maturantom z najvišjim povprečjem ocen. V program tako dobijo raznolik profil bodočih učiteljev, ljudi z različnimi inteligencami, sposobnostmi in talenti. 

Takšno sito prav tako pripomore k temu, da so izbrani kandidati s trdno namero in močno predanostjo poklicu, zato velika večina sprejetih kandidatov študij tudi dokonča, začne poučevati in prav tako večina v poklicu ostane za vedno. Pasi Sahlberg poudarja, kako pomembno je učiteljem nuditi takšne pogoje dela, da poklica ne bodo želeli pustiti. Učitelj postane res dober šele z leti izkušenj, zato mora država narediti vse kar lahko, da učitelji ne bi po nekaj letih dela razočarani odhajali.

Ko je nečakinja Vera padla na sprejemnem izpitu, ji je Pasi svetoval, da naj gre za eno leto delat v šolo, da bo na naslednjem sprejemnem lahko bolj prepričljiva, saj bo govorila iz svoje izkušnje. Tako je tudi bilo. Na tretjem delu izpita je tokrat lahko govorila o svoji srčni predanosti poklicu, o tem, kako lahko več prispeva – močneje vpliva na življenja mladih ljudi kot učiteljica, kakor pa če bi bila odvetnica, zdravnica … bila je sprejeta in danes je zelo predana mlada učiteljica.

Študij je raziskovalno usmerjen. Kot zaključek magistrske stopnje izdelajo in predstavijo raziskovalno nalogo. Fakultete zelo spodbujajo pripravo raziskovalne naloge v parih, kar služi kot uvajanje v poznejše medsebojno sodelovanje oziroma timsko delo, ki je pri učiteljih nadvse zaželjeno.


Šole za usposabljanje učiteljev

Na Finskem je 11 fakultet za bodoče učitelje. So avtonomne, skupno pa jim je to, da vsi študentje opravljajo prakso pod vodstvom posebej usposobljenih učiteljev mentorjev na šolah za usposabljanje učiteljev (teacher training schools ali practice schools). To so šole, ki delujejo kot enota fakultete, nahajajo se v njihovi neposredni bližini. »Učitelj ne moreš postati samo z branjem iz knjige. Tega se moraš naučiti skozi delo (learning by doing),« pravijo profesorji na fakulteti.

Študenti opazujejo učitelja mentorja pri delu, določene lekcije pa izvedejo pod njegovim nadzorom. Temu sledi pogovor, kjer izvedbo analizirajo. Učitelji mentorji učijo učence, ob tem učijo študente in sodelujejo s fakultetami pri raziskavah. Stalno sodelovanje med raziskovalci na univerzi, učitelji mentorji in študenti je kritičnega pomena za povezavo med teorijo in prakso, ki je ena izmed odlik finskega šolstva. 


Zame je ta šola kraj, kjer lahko preizkusim svoje veščine poučevanja v varni atmosferi, kjer me ne bo nihče sodil. -Študentka

Tako osvežujoče je načrtovati skupaj s študenti in slišati vse te nove ideje. Vsak dan se učim od njih. -Učiteljica mentorica

To je res varno okolje, kjer se lahko preizkušaš. Nikoli prej nisem delala z 8-letnimi otroki. -Študentka
 
Tukaj se študenti začnejo zavedati, kako pomembno je poznati vsakega učenca, njegove zmožnosti in način učenja. -Učiteljica mentorica

FTTS (Finnish Teacher Training Schools, finski akronim za FTTS je eNorssi) je mreža pedagoških fakultet in pripadajočih šol za usposabljanje učiteljev, z glavno pisarno v mestu Tampere. Mreža je bila ustanovljena leta 2000 z namenom spodbujanja sodelovanja med temi šolami. Prvotni namen se je nato razširil: predstavljati središče virov (resource centre) za vse finske šole. V zadnjih nekaj letih je namen mreže širiti strokovno znanje ne le na Finskem, ampak tudi mednarodno.

Ena najpomembnejših nalog mreže je skrbeti za potrebe učiteljev mentorjev na področju informacijske in komunikacijske tehnologije, da njihovo mentorsko delo lahko ostaja v skladu s sodobnimi trendi. Šole za usposabljanje učiteljev pogosto sodelujejo z različnimi partnerji tudi v mednarodnih in medkulturnih projektih.



Članki s sorodno vsebino:
ZAKAJ IMA FINSKA NAJBOLJŠE ŠOLE
FINSKI ŠOLSKI SISTEM