sobota, 29. julij 2017

PET RAZLOGOV, ZAKAJ OTROKOM NI DOBRO NEPRESTANO GOVORITI: "BRAVO!"


Alfie Kohn, september 2001

Originalni članek je na tej povezavi



razlogi, zakaj ne hvaliti otrok
Vir: unsplash.com


Če se zadržujete na igrišču, obiščete šolo ali se prikažete na otrokovi rojstnodnevni zabavi, lahko računate na to, da boste velikokrat slišali frazo: "Braaavo!" Celo majcene dojenčke hvalijo za udarjanje z dlanjo ob dlan ("Super ploskaš!"). Mnogi med nami tako pogosto izstrelijo te vzklike, da skoraj postanejo govorni tik.

Veliko knjig in člankov odsvetuje uporabo kazni, od udarcev do nasilne izolacije - "premora". Občasno kdo celo predlaga, naj ponovno premislimo o praksi podkupovanja otrok z nalepkami ali s hrano. Zelo težko pa boste našli kako besedo, ki odvrača od uporabe pozitivnega utrjevanja, kot to imenujemo z olepševalnico.
 

Da ne bi prišlo do napačnega razumevanja: ne postavljamo pod vprašaj pomena podpiranja in spodbujanja otrok, njihove potrebe po tem, da se počutijo ljubljene in sprejete, da jih objemamo in jim pomagamo graditi dobro mnenje o sebi. Pohvala pa je čisto druga zgodba. Sledi razlaga:

1. Manipuliranje z otroki. Predstavljajmo si, da ponudite besedno nagrado, da bi utrdili vedenje dveletnika, ki se pri jedi ni polil, ali petletnice, ki je pospravila svoj pribor za ustvarjanje. Komu ta pohvala koristi? Nima morda manj opraviti z otrokovimi čustvenimi potrebami kot z našim udobjem?

Rheta DeVries, profesorica pedagogike na Univerzi v Severni Iowi, temu pravi olepšan nadzor. Prav tako kot pri otipljivih nagradah ali kaznih gre za način izvajanja nečesa na otrocih, z namenom da bi jih pripravili do upoštevanja naših želja. Lahko je učinkovito za doseganje rezultatov, vsaj za nekaj časa, vendar se močno razlikuje od dela z otroki. Če je pohvala primer dela na otroku, je primer dela z otrokom to, da z njim navežemo pogovor o tem, zaradi česa razred (ali družina) dobro uspeva, ali kako to, kar smo ali česar nismo naredili, vpliva na druge. Zadnji pristop ni samo spoštljivejši, temveč ima tudi več možnosti, da bo otroku pomagal postati razmišljajoča oseba. 

Pohvala kratkoročno lahko deluje, ker so majhni otroci lačni našega odobravanja. Ampak odgovorni smo za to, da ne izkoriščamo te odvisnosti za svoje udobje. Pohvala za utrjevanje nečesa, kar nam malo olajša življenje, je lahko primer izkoriščanja odvisnosti otrok. Mladi se lahko zaradi pohval tudi počutijo, kot da z njimi manipuliramo, tudi če ne znajo popolnoma razložiti, zakaj.

2. Ustvarjanje zasvojencev s pohvalo.
Ni vsaka uporaba pohvale preračunana taktika za nadzor nad vedenjem otrok. Včasih otrokom laskamo, ker nas iskreno veseli, kar so naredili. Ampak tudi takrat je vredno pogledati pobliže. Mogoče pohvala ne spodbuja otrokove samopodobe, temveč povečuje njegovo odvisnost od nas. Več ko govorimo: "Všeč mi je, kako delaš …" ali "Dobro delaš …", bolj se otroci začnejo zanašati na naše vrednotenje, naše odločitve, kaj je dobro in kaj slabo, namesto da bi se naučili samostojnega presojanja. Pripravi jih do merjenja svoje vrednosti po tem, kaj bo nam izvabilo nasmeh in še malo odobravanja.

Mary Budd Rowe, raziskovalka na Floridski univerzi, je odkrila, da so bili učenci, ki so jih njihovi učitelji veliko hvalili, previdnejši pri svojih odgovorih in bolj nagnjeni k odgovarjanju v vprašujočem tonu ("Ehm, sedem?"). Pogosto so odstopili od zamisli, ki so jo predlagali, takoj ko se kakšna odrasla oseba ni strinjala z njimi. Z manjšo verjetnostjo so vztrajali pri težkih nalogah ali delili svoje zamisli z drugimi učenci.

Skratka, besedi "Super!" in "Bravo!" ne opogumita otrok; na koncu se zaradi njiju počutijo manj gotovi. Lahko celo ustvarita začaran krog, v katerem otroci dozdevno potrebujejo toliko več hvale, kolikor več jim je damo, zato jih hvalimo vse več. Na žalost bodo nekateri od teh otrok zrasli v odrasle, ki bodo še naprej potrebovali nekoga drugega, da jih bo potrepljal po glavi in jim povedal, če je v redu, kar so naredili. Gotovo nočemo tega za svoje hčerke in sinove.

3. Kraja otrokovega veselja. Poleg problema odvisnosti otroku pripada uživati v lastnih dosežkih, čutiti ponos na to, kar se je naučil ali ustvaril. Zasluži si tudi, da se lahko sam odloči, kdaj se bo tako počutil. Vsakič, ko rečemo "Dobro opravljeno!", ukazujemo otroku, kako naj se počuti.

Včasih so naše ocene primerne in naše vodstvo potrebno – še posebej pri malčkih in predšolskih otrocih. Stalen tok vrednostnih sodb pa ni niti potreben niti koristen za razvoj otrok. Žal mogoče nismo spoznali, da je "Super si naredil!" prav tako sodba kot "Slabo si naredil!". Najopaznejša lastnost pozitivne sodbe ni, da je pozitivna, temveč da je sodba. In ljudje, vključno z otroki, nimamo radi, da nas sodijo.

Cenim priložnosti, ko moji hčerki prvič uspe nekaj narediti ali pa narediti bolje kot kadar koli prej. Toda poskušam se upreti nagonu, da bi rekel: "Bravo!", ker nočem zmanjšati njenega veselja. Hočem, da bi delila veselje z menoj, ne pri meni iskala sodbo. Hočem, da bi vzkliknila: "Uspelo mi je!" - in to pogosto naredi, namesto da bi me negotovo vprašala: "Je bilo dobro?"

4. Izguba zanimanja. Vzklik "Lepa risba!" lahko pripravi otroke do tega, da še naprej slikajo, dokler gledamo in hvalimo. Ampak, kot opozarja Lilian Katz, ena od vodilnih ameriških avtoritet na področju izobraževanja v zgodnjem otroštvu, ko speljemo pozornost, se veliko otrok ne bo več dotaknilo dejavnosti. Vsekakor je impresivna količina znanstvenih raziskav dokazala, da več ko nagrajujemo ljudi za to, da nekaj počnejo, bolj izgubljajo zanimanje za tisto, kar so morali narediti, da bi dobili nagrado. Zdaj ni več bistveno risati, brati, razmišljati, ustvarjati – bistveno je dobiti dobro stvar, naj bo to sladoled, nalepka ali pohvala: "Super!"

V zaskrbljujoči raziskavi, ki jo je izvedla Joan Grusec na Univerzi v Torontu, so bili majhni otroci, ki so jih pogosto pohvalili za izkazovanje radodarnosti, v vsakdanjem življenju malce manj radodarni kot drugi otroci. Vsakič, ko so slišali: "Lepo, da deliš!" ali "Tako sem ponosna nate, ker pomagaš," sta jih deljenje in pomoč začela malo manj zanimati. Teh dejanj niso več videti kot nekaj vrednega zaradi samih dejanj, temveč kot nekaj, kar so morali narediti, da bi od odraslega spet dobili ta odziv. Radodarnost je postala sredstvo na poti k cilju.

Ali pohvale motivirajo otroke? Gotovo. Motivirajo jih za dobivanje pohval. Žal je to pogosto na račun predanosti tistemu, kar so počeli in je sprožilo pohvalo.

5. Zmanjševanje dosežkov. Kot da ne bi bilo dovolj slabo, da lahko pohvale spodkopljejo neodvisnost, veselje in zanimanje, lahko škodujejo tudi temu, kako dobro otroci v resnici opravijo. Raziskovalci vedno znova ugotavljajo, da se otroci, ki jih hvalijo za dobro opravljanje kreativne naloge, pogosto spotikajo pri naslednji nalogi – in ne delajo tako dobro kot otroci, ki jih niso hvalili.

Zakaj se to zgodi? Deloma zato, ker pohvala ustvari pritisk, naj "še naprej tako dobro delajo", pritisk pa prav to ovira. Deloma zato, ker lahko upade njihovo zanimanje za tisto, kar počnejo. Deloma zato, ker postane manj verjetno, da bodo tvegali – tveganje je pogoj za ustvarjalnost – ko začnejo razmišljati, kako bi dosegli, da bi še naprej prihajali ti pozitivni komentarji.

Bolj na splošno so pohvale ostanek pristopa v psihologiji, ki reducira vse človeško življenje na vedenje, ki ga je mogoče videti in meriti. Žal to ignorira misli, občutke in vrednote v ozadju vedenja. Na primer, otrok lahko deli prigrizek s prijateljem, da bi pritegnil pohvalo, ali pa zato, da bi drugi otrok ne bil lačen. Pohvala za deljenje ignorira te različne motive. Še slabše, pravzaprav spodbuja manj zaželeni motiv, saj bodo zaradi tega otroci v prihodnosti bolj verjetno ribarili pohvale.
 

Ko začnete videti pohvalo kot to, kar v resnici je – in kar povzroča – postanejo te stalne majhne ocenjujoče pripombe odraslih kot nohti, ki jih vlečejo po tabli. Začnete navijati, da bi otrok dal svojim učiteljem ali staršem okusiti njihov sladkorni sok, ko bi se obrnil k njim in rekel - z istim saharinovim glasom: "Dobra pohvala!"

Vseeno ni lahko prekiniti te navade. Vsaj na začetku se lahko zdi čudno, če nehate hvaliti: lahko povzroča občutek, da ste hladni ali nekoga za nekaj prikrajšujete. Ampak kmalu postane jasno, da to kaže, da hvalimo bolj zato, ker imamo mi potrebo to reči, kot zato, ker bi otroci imeli potrebo to slišati.

Otroci potrebujejo brezpogojno oporo, ljubezen brez dodatnih zahtev. Ta ni samo drugačna od pohvale – je nasprotje pohvale. "Super si naredil!" so pogojne besede. Pomeni, da ponujamo pozornost in priznanje in odobravanje za izpolnjevanje pričakovanj, za izvajanje stvari, ki razveselijo nas.

Ta argument se, kot lahko opazite, močno razlikuje od kritike nekaterih ljudi, da dajemo otrokom preveč odobravanja ali ga dajemo prehitro. Priporočajo, naj s svojo hvalo postanemo bolj stiskaški in zahtevamo, da si jo otroci "zaslužijo". Toda resničen problem ni, da otroci danes pričakujejo hvalo za vse, kar naredijo. Problem je, da smo mi v skušnjavi, da bi potovali po bližnjicah, manipulirali z otroki s pomočjo nagrad, namesto da bi pojasnjevali in jim pomagali razvijati potrebne spretnosti in prave vrednote.

Kaj je torej alternativa pohvalam? To je odvisno od situacije, ampak karkoli se odločimo reči namesto tega, moramo ponuditi v kontekstu pristnih čustev in ljubezni do tega, kar otroci so, namesto do tega, kar so naredili. Kadar je prisotna brezpogojna podpora, ni potrebe govoriti: "Braaavo!"; kadar pa je ni, ti besedi ne bosta pomagali.

Če hvalimo pozitivna dejanja, da bi odvračali od neprimernega vedenja, to verjetno ne bo dolgo učinkovalo. Tudi ko deluje, ne moremo zares trditi, da se otrok zdaj lepo vede; pravilneje bi bilo reči, da ga pohvala lepo vede. Alternativa je delati z otrokom, odkrivati razloge v ozadju njegovih vedenj. Mogoče bomo morali razmisliti o svojih zahtevah, namesto da samo iščemo način, kako pripraviti otroke do uboganja. (Namesto da bi govorili: "Bravo, priden!", da bi štiriletnik zdržal dolgo mirno sedenje med obiskom ali družinsko večerjo, bi se mogoče morali vprašati, ali je razumno to pričakovati od otroka.)

Otroke moramo tudi vključiti v proces odločanja. Če otrok dela nekaj, kar moti druge, bo verjetno učinkoviteje pozneje sesti z njim in vprašati: "Kaj misliš, da lahko naredimo, da bi rešili ta problem?" kot podkupovati ali groziti. Tako otroku tudi pomagamo pri učenju, kako reševati probleme, in mu pokažemo, da so njegove zamisli in občutki pomembni. Seveda ta proces zahteva čas in talent, skrb in pogum. Ničesar od tega ne potrebuješ, da izstreliš: "Bravo!", ko otrok ravna tako, kot se ti zdi primerno, kar pomaga razložiti, zakaj so strategije "dela na otroku" veliko bolj priljubljene od strategij "dela z otrokom".

In kaj lahko rečemo, kadar otroci naredijo nekaj impresivnega? Razmislite o treh možnih odzivih:

* Ne recite ničesar. Nekateri vztrajajo, da je treba "utrditi" otroška dejanja solidarnosti, ker na skrivaj ali nezavedno verjamejo, da so zlagana. Če so otroci v osnovi zlobni, jim je treba dati umeten razlog za prijaznost (besedno nagrado). Če pa je ta cinizem neutemeljen – in veliko raziskav pravi, da je – pohvala mogoče ni potrebna.

* Povejte, kaj ste videli. Preprosta trditev brez vrednotenja ("Sam si si obul čevlje" ali celo samo "uspelo ti je") pove otroku, da ste opazili. Omogoča mu tudi biti ponosen na to, kar je naredil. V drugih primerih je lahko smiseln bolj izdelan opis. Če otrok nariše sliko, lahko daste povratne informacije – ne sodbe – o tem, kar ste opazili: "Ta gora je ogromna!" "Fant, danes si pa uporabil res veliko vijolične!"

Če otrok naredi nekaj skrbnega ali radodarnega, lahko nežno vodite njegovo pozornost k učinku njegovega dejanja na drugo osebo: "Poglej Abigailin obraz! Zdi se zelo srečna, ker si ji dal nekaj svojega prigrizka." To je nekaj čisto drugega kot pohvala, kjer je poudarek na tem, kaj vi čutite do njegovega ali njenega deljenja.

* Manj govorite in več sprašujte. Vprašanja so še boljša od opisov. Zakaj bi mu povedali, da je del njegove slike naredil vtis na vas, ko ga lahko vprašate, kaj je njemu najbolj všeč na njej? Vprašanja, kot je "Kateri del je bilo najtežje narisati?" ali "Kako si ugotovil, kako doseči pravo velikost stopal?", bodo verjetno spodbujala njegovo zanimanje za risanje. Če rečete: "Super!", pa bo to, kot smo videli, mogoče doseglo ravno nasprotni učinek.

To ne pomeni, da so vsi komplimenti, vse zahvale in vsi izrazi navdušenja škodljivi. Razmisliti moramo o motivih za to, kar rečemo (iskren izraz navdušenja je boljši kot želja po manipulaciji z otrokovim vedenjem v prihodnosti), in tudi o dejanskih učinkih tega. Ali naši odzivi pomagajo otroku čutiti nadzor nad lastnim življenjem – ali neprestano iskati odobravanje pri nas? Mu pomagajo postati bolj navdušen nad tem, kar dela – ali to spreminjajo v nekaj, kar hoče opraviti samo zato, da bi ga potrepljali po glavi?

To niso bila navodila, kakšen nov scenarij si moramo zapomniti, temveč spodbuda k razmišljanju o dolgoročnih ciljih naše vzgoje; spodbuda, da bodimo pozorni na (subtilne) učinke svojih izjav. Slaba novica je, da uporaba pozitivnih utrjevalcev v resnici ni tako pozitivna. Dobra novica je, da za spodbujanje ni potrebno vrednotiti.


sreda, 05. julij 2017

OKUPACIJA MOŽGANOV


Prevod prispevka Occupy Your Brain, objavljenega 13. januarja 2012, avtorice Carol Black.

Za pomoč pri prevodu v slovenščino se zahvaljujem svoji hčerki. 💙



Fotografija: Carol Black (originalni članek)


O moči, znanju in vrnitvi zdravega razuma
 

Ena od najglobljih sprememb, ki se zgodijo, ko uvedejo sodobno šolanje v tradicionalne družbe po svetu, je radikalen prenos moči in nadzora nad učenjem od otrok, družin in skupnosti do vedno bolj centraliziranih sistemov avtoritete. Čeprav so kulture različne, otroci v veliko nemoderniziranih družbah uživajo veliko priložnosti za učenje s prosto igro, z interakcijami z drugimi otroki različnih starosti, zlitjem z naravo in neposredno udeležbo v odraslem delu in dejavnostih. Lahko imajo smiselne odgovornosti v gospodarskem življenju družine in praviloma pričakujejo od njih, da bodo spoštljivi do starejših, ampak pogosto je malo neposrednega nadzora odraslih nad njihovim individualnim gibanjem in odločitvami od trenutka do trenutka; učijo se iz izkušenj, eksperimentov, poskusov in napak, z neodvisnim opazovanjem narave in človeškega vedenja ter s prostovoljnim deljenjem informacij, zgodb, pesmi in obredov v skupnosti. Lokalne starešine in izročilo skupnosti so avtonomni in spoštovani kot viri modrosti in praktičnega znanja in otroci so integrirani v lokalne načine preživljanja, sisteme znanja ter etično in duhovno zavest z elegantno staroselsko pedagogiko, ki se je oblikovala več generacij, da bi minimalizirala konflikte in hkrati učinkovito prenašala, kar mora vedeti vsak otrok, da bi bil uspešno delujoč član skupnosti.
 

Ko institucionalizirajo učenje pod določeno avtoriteto, radikalno omejijo tako svobodo posameznika kot tudi spoštovanje do lokalnega. Otrok se v učilnici znajde v situaciji, kjer se ne sme premikati, govoriti, se smejati, peti, jesti, piti, brati, misliti svojih misli ali celo iti na stranišče brez izrecnega dovoljenja avtoritete. Družino in skupnost postavijo na stranski tir in njuno znanje zdaj velja za manj vredno od šolskega učnega načrta. Učitelj ima nadzor nad otrokom, šolsko okrožje ima nadzor nad učiteljem, zvezna država ima nadzor nad okrožjem. Sistemi nacionalnih standardov in financiranja ustvarjajo vedno več nacionalnega nadzora nad zveznimi državami. V razvoju, ki bi se nam moral zdeti srhljiv, se šušlja o ideji ustvarjanja svetovnih standardov izobraževanja – z drugimi besedami, ustanovitvi ene centralizirane avtoritete, ki bi narekovala, kaj se mora učiti vsak otrok na planetu.
 

Problem pri tem scenariju bi moral biti očiten: kdo naj odloči, kaj se bodo učili otroci sveta? Kdo odloči, kako in kdaj in kje so bodo učili? Kdo nadzoruje, kaj je na testu ali kje ga bodo izvajali ali kako bodo uporabljali rezultate? In, enako pomembno, kdo odloči, česa se otroci ne bodo učili? Hierarhije šolske avtoritete so teoretično upravičene z večjim »izvedenstvom« tistih na vrhu institucionalne piramide, kar upravičuje, da drugim narekujejo te stvari. Ampak kdo lahko izbira izvedence? In, ključno, kdo s tem zasluži?
 

V »razvitih« družbah smo tako navajeni centraliziranega nadzora nad učenjem, da je za nas postalo praktično nevidno, in večina ljudi ga sprejema kot naravnega, neizogibnega in skladnega z načeli svobode in demokracije. Privzemamo, da mora osrednja avtoriteta, ker je povezana z nečim, kar se zdi kot nesporno dobro – »izobraževanjem« – sama biti v temeljih dobra, neke vrste dobronamerna diktatura razuma. Dovolimo »izvedencem« v daljavi, da narekujejo, kaj se moramo učiti, kdaj se moramo to učiti in kako se moramo učiti. Dajemo jim pravico, da nas testirajo, da merijo vsebino naših možganov in vrednost naših spretnosti, potem pa nas v otroštvu ožigosajo z numeričnimi rangi, ki imajo neznansko moč nad našimi prihodnjimi priložnostmi za udeležbo v ekonomskem in političnem življenju svoje družbe. Podpiramo stroge zakonske določbe, zaradi katerih je ta proces obvezen, in v resnično orwelovskem obratu mnogi med nami zdaj vidijo to, da jih zakonsko prisilijo k učenju tistega, kar narekuje višja avtoriteta, kot osnovno človekovo pravico.

Vendar je ideja centralno nadzorovanega izobraževanja enako problematična kot ideja centralno nadzorovanih medijev – in iz natančno istih razlogov. Prvi amandma k ustavi ZDA so napisali za zaščito vseh oblik komunikacije, deljenja informacij, znanja, mnenj in prepričanj – kar je Vrhovno sodišče poimenovalo »področje uma in duha« – pred vladnim nadzorom. Nič ne bi moglo biti bolj temeljno za področje uma in duha kot izobraževanje naših otrok, pa vendar svobode izobraževanja niso vključili v prvi amandma skupaj s svobodo govora, tiska in religije, ker v času Ameriške revolucije ideja centraliziranega, državno nadzorovanega šolanja še ni bila jasno na obzorju. Do sredine 19. stoletja, ko je bilo treba še vedno nadvladati Indijance in asimilirati valove priseljencev, pa je skušnjava, da bi našli način nadzorovanja umov vedno bolj raznolike in samostojno misleče populacije, postala prevelika, da bi se ji upirali, in ideja skupne šole se je rodila. Obdržali smo svobodo govora in tiska, ampak pred tem so nas močnejši dobro poučili. Globoko demokratično idejo – brezplačno in enako izobraževanje vsakega otroka – so poročili z globoko protidemokratično idejo – da bodo to izobraževanje od zgoraj navzdol nadzorovali od države določeni vladarji.
 

Ključna zmeda tukaj je zamenjevanje ideje javno podprtega izobraževanja in ideje centralno nadzorovanega, državno vodenega izobraževanja. Da bi zares dojeli to razliko, preprosto nadomestite besedo »šola« z besedo »radio« v naslednjih povedih in poglejte, kaj dobite:
Sem za javno podprt radio.
Sem za centralno nadzorovan, državno voden radio.
Ni isto, kajne?



Povzetek še enega članka iste avtorice najdete v odlomku iz moje knjige, na TEJ POVEZAVI (glej peti podnaslov: Učenje v tradicionalnih kulturah).



Sorodne teme:
DEMOKRATIČNE ŠOLE

SREDIŠČE ZA NARAVNO UČENJE SAMOROG

OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI